Breg nad Svetim Antonom, obdan z razkošnostjo jutranjih sap, je oblečen v zelenilo. Vrabci in sinice oholo prhutajo okrog svojih ležišč. Ani spričo strmih pobočij spomini tenko uhajajo skozi svetlobno vrzel v prostrano nebo. Včasih ima občutek, da jo pogled utesnjuje, ji otežuje dihanje.
S prvo svežino odprtih bilk se Ani v nosnice zareže smolnati vonj po pomladnih brstih mladih kostanjev. Od nekdaj so rasli pred hišo. V senci njihovih krošenj so se spletale mnoge simpatije. Ob jesenskih večerih so možje v njihovi senci kuhali geruš. To je bila mešanica devetdeset odstotnega alkohola, pelina in vode, do sile grenka pijača, ki je s svojo močjo kakor čarobni napoj delovala na čute utrujenih knapov. Vonjave so se širile vse do Aninega okna . Ob večerih, ko so drugi legli k počitku, je ona na skrivaj stopila k oknu, ga priprla in vdihavala redke hlape, ki so še napolnjevali zrak. Zamišljala si je, kako sedi na gugalnici v parku, se ziblje vse do neba, sega v kostanjeve veje in smuka njihovo trpko cvetje.
V sonce ujeta slika se jo dotakne s takšno silovitostjo spomina, da ji zaigra srce in ji je otroštvo položeno v dlani. Prisloni si jih na ustne in srka vonj lubja, ki ga je tako rada drobila med prsti. Mama ji je ob pogledu na rjave ostanke za nohti vsakokrat v roke potisnila domače milo, ki ga je bila zvarila iz ostankov italijanskega pralnega mila in mu dodala pepel iz domačega gašperčka. Takšne sluzaste gmote so se otroci otepali kakor prah omela.
Pred očmi se ji zariše dolgi niz knapovskih blokov z odpadajočim ometom in betonskim stopniščem. Pred vhodi v temačne veže posedajo klekljarice in stikajo nabodena ušesa, da jim ja ne bi kaj ušlo. Za bloki se grmadijo skladovnice drv, iz katerih se širi vonj po preperelem lesu in po prašnosti apnenčastih zidov. Kupi odvržene šare izdajajo pridih zavrženosti nekega časa in odtis zapuščenosti neke generacije, ki se nikoli ni vrnila na domove. Srce ji zaigra ob spominu na neizmerno skrivnostne kotičke za igre in skrivalnice vseh vrst, na prve dotike fantov, na okušanje prvih tobačnih dimov in na nerodne skoke v visoke pete.
Poskuša se spomniti takratnih občutkov, zaznav in vonjev, ki so jih ji nudili doživljaji. Sploh ne pozna več prvinskega vonja svoje mladosti. Je to vonj po materi? Je to vonj jorgovana, ki je rastel za njihovo hišo? So danes njene zaznave drugačne? Je aroma opoldneva enaka večerni? Kakšen vonj veje od človeka, ko je nerazpoložen ali ko ga dobra volja dviguje v zrak? Vonji so pisani, to dobro ve. Včasih je o njih bolje molčati. Vsakega se drži samosvoje ponavljajoče se raztezanje. Vonj jutranje rose je drugačen od opoldanske sopare trav. Slednjega trgajo hitri, odrezavi sunki vetra. Vonjave pozimi preveva tišina, ki je nasprotje oglušujoči poletni pripeki. Vonji jeseni so najbolj darežljivi. Naselijo ti vse čute. Takšne so tudi arome Anine jeseni. Šuštenje poletnih sparin so zamenjali rahlo nedoločni občutki za resničnost zaznav. Podobni so barvitim akordom ptičjega žgolenja, v katerem je polno tožb, prošenj, otožnosti. To brnenje pevskih strun, ki mešetari med zračnimi valovi, jo bega, ji zabrisuje pravo podobo vonjev. Že dolgo ve, da je zrak njene sedanjosti zlovoljen, napolnjen s potrošniško kramo vseh vrst. Težko mu določiš prvinskost. Saj ga ljudje nanašajo na lakirane podlage, si ga predelujejo po svojih potrebah in si ga prisvajajo.
Ana je pesnica. Pogosto razmišlja o prvobitnih stvareh, ki so zaznamovali njeno življenje. Predvsem je tu mati, ki je bila dolga leta popolnoma slepa in je znala na nek nerazumljiv način prodreti v hčerino dušo, videti stvari, ki so se Ani dozdevale povsem trivialne. Zaznala je celo slabo voljo, ki jo je Ana izražala skozi prhajočo sapo, ko je pritekla k njej. Spominja se, kako je nekega dne, ko jo je zopet obiskala, jo pobožala in se sklonila k njej, mati začutila njen vonj, ki je izdajal izčrpanost tiste sorte, ko ti poživinčijo živce. Prav v tistem času je namreč doživljala težke čase v službi. Mati jo je znala potolažiti. Ana je vselej čutila, da so materine oči velika posoda svetlobe, iz katere švigajo plameni zaznav. In prav ta vrč bi Ana rada zadržala, iz njega bi črpala mavrico občutkov. Mamina roka - ta aroma vsega darežljivega, v ne preveč blagem zraku, je zanjo vselej znala poskriti vse nesnažne delce.
Nasploh je zrak Aninega otroštva dišal nekam posebno. Kuhinjo je poleg dimu, ki so ga oddajala polena, napolnjeval vonj po dedovem prežvečenem tobaku. Kljub maminim opozorilom, da mora črnkasto gmoto izpljuvati v medeninast pljuvalnik, je ded večkrat na skrivaj odložil vsebino na povsem neprimerno mesto. Ana je v svoji radovednosti stikala za tistim skrivnim mestom, tako silovito ji je vonj žgečkal nosnice. Sledila je seveda kazen in z dedom sta si morala poiskati zavetišče na klopi pred hišo. Ana ga je dražila, da bo nekega dne še pljuča iztisnil iz sebe.
Nekaj mesecev pozneje je ded od nekod nepričakovano privlekel veliko črno pipo in si jo napolnil z zdrobljenim tobakom. Povlekel enkrat, dvakrat, prhnil in se zvito zasmejal Ani naravnost v obraz, češ, bo zdaj mami prav? Ana je ob pogledu na gosto dimno zaveso poskočila od navdušenja nad omamno aromo. Od takrat dalje sta bila z dedom najboljša zaveznika. Če je le mogla, se je med njegovim puhanjem znašla v bližini.
Očetove ljubice so bile cigarete Drava. Podlegal jim je od ranega jutra do padca v krčeviti spanec. Zaradi nenehnega kajenja je njegov obraz postajal vedno bolj koščen in siv. Zaradi goščavja žilnega pleteža so njegova meča še bolj pomodrela in členki na nogah so mu ostrili hojo. Ana se živo spominja njegovih rumenkastih prstnih mečic na rokah. Vonj po zadušljivem katranastem oblačku se ji še danes prikazuje kot demon magične sile, ki je obvladovala očeta. Veliko empatije potrebuje, da z lahkoto odklepa kadilske predale svojega očeta. Čeprav sama ni nikoli poskušala kaditi, še danes ne razume, kakšen oklepajoči napoj je lahko ta navada.
Od očeta in mame je vel vonj, ki obdaja dve ljubeči osebi; to je Ana nagonsko čutila, a si ni znala razložiti njegovega izvora in pomena. Le kdo naj bi ji takrat pojasnil, da sta ata in mama dišala po sladkostih pravkar prebedele noči. Zavedanje, da se imata rada in da toplota, ki ju oddajata, prihaja iz darežljivosti narave, je bila zadostna potrditev njenih upov. Srečna je bila, če ju je videla nasmejana. Ob takšnih trenutkih je stekla ven in si na vrtu za hišo utrgala vejico jorgovana, ki je samo še poudarjal njeno srečo.
Pa še nečesa se dobro spominja: očetovih obujk, ki so ob prihodu z dela smrdele po potu in topilniških odpadkih in jih je mama z neizmerno predanostjo oprala in poskrbela, da so bile naslednji dan spet za rabo. Neverjetno, kako spomini z dolgim dihom rastejo v sedanjost, se skozi drobce doživetij pretikajo v sleherno njeno poro, kakor bi se bali, da izginejo.
Zrak, poln pričakovanj, je od ranih nog bogatil Anino domišljijo. Potiskal jo je skozi leta pomanjkanj in jo oplajal z upanjem, da vse dobro šele prihaja. Sploh ne ve, kdaj je nehala biti otrok. Če sploh kdaj? Ob misli na te dogodke se danes samo nasmeji.
Spet bo imela temo za novo pesem. Piše, kadar je otožna. Ali kadar pogreša ljudi, ki jih je vzelo življenje. Razmišlja, kako čudno je, da se nekateri dogodki zasidrajo v človekovo zavest in ostanejo shranjeni, celo balzamiramo jih, krtačimo in pregrinjamo, po drugi strani pa bi nekatere najraje potisnili globoko v podzavest. Nosimo jih v sebi, obtežujejo nas in nas silijo, da nihamo med njihovim razkritjem in pokopom. Svet, ki je tako zaokrožen in skrivnosten, lahko v trenutku zaniha. In v tem neravnovesju je zanka. Lahko se v trenutku zasovražimo, razumete? Besede so tarče. Lahko jih ubijemo, ali pa one zadenejo nas.
Takrat seveda še ni poznala moči svojih ženskih vrlin, ki so se pravkar začele odkrivati: spogledljivosti, dobrikanja, prikritih dvigov trepalnic, nehotenih premikov stegen in drugih za odraščajoče dekle značilnih potez. Toda tisti, v sladkost sanj zazibani črviček, jo je že najedal. Privlačili so jo poštarjevi komplimenti, sukalo jo je predvajanje holivudskih uspešnic, pa tanke svilene nogavice s črto ter labodji vratovi sezonskih delavcev, ki so kopali jarke za daljnovod. Nadvse mikavni so bili zatemnjeni, odmaknjeni, šarasti prostori, kamor je vtikala svoj radovedni nos. Vse skrivnostno je dajalo težo njenim sanjam in pričakovanjem, tako značilnim za vstopanje v svet odraslih. Še danes jo kdaj pa kdaj oplazi vonj zatohlega podstrešja , kamor so vodile vegaste hrastove stopnice. Potrebno se je bilo skloniti, da nisi z glavo zadel ob stropno tramovje. Zazna ozke pramene svetlobe, ki so silili navzgor. S pokom škripljejo stopnice in koraki od bojazni drhtijo. Od daleč se ji prikažejo pod temno čelo naslonjeni brki. Vidi, kako si človek pogladi prečo v redkih laseh, dvigne podlakti, da se mu spod suknjiča odtrže bledikavi odsev bele srajce, nato pa jo doseže dobrikavi glas, ki jo vabi bliže. Roka ji maha, se veča in kroži po mračnem ozračju. Zlodejeve klešče so, ki jo podijo proč, brž, čim dlje, dokler se izčrpana ne sesede na klop pred hišo. Na njeno telo padajo pekoči zublji železnih prijemov. Strah se kakor mraz zaleze v njene kosti. Z utiranjem pesti v prsi ga skuša odgnati, a preutrujena je, da bi ji uspelo.
Pesem, ki se ji hipoma rodi, je komaj rojena zavesa mraka. Za nekoga bo tolažilna, saj bo za njo skril svoje bojazni, za drugega je lahko boleč spomin na ognojek mladeniške naivnosti.
Ani se včasih pripeti, da zdrsne skozi svetlobno vrzel naravnost na tisto razpeto ponjavo strahu. V sanjah prične njena rjuha divje dihati in si prisvajati obliko telesa, ki ga je pokrivala.
Na robu rjuhe sedi vran in izbuljenih oči kljuva v skorjo odprtega čela, ki očitno pripada njegovi lastnici. Čuti, da jo zapušča dih, hip zatem pa močno udarjanje koles nekje globoko v njej, kakor bi ji mehanski sunki črpalke hoteli iztrgati srce. Takrat se ji zgodi, da plane izpod rjuhe in si raztrga privid. Potem je spet vse po starem. Vrne si sedanjost in z njo življenjske arome.
