Predigra v poljub
je moja ljubezen:
počasi, počasi
te nase priveže
in preden, preljubi,
preštejem do tri,
že slepa miš
v kremplje te svoje dobi.
Medene so ustne,
ki čakajo nate:
mudi se, mudi se,
moj sad te že čaka,
še malo, preljubi –
ugriz: en, dva tri –
in moja medica
se v kri spremeni.
In zgrudi se revež,
od ljube prevaran …
Le mirno, le mirno
v naročju mi spančkaj
in aja, tutaja,
za vedno boš moj,
na veke vekóv
me boš, ljubi, okušal,
zastrupila sem te
s seboj.
IGORJU
Včasih pomislim,
kako bi bilo,
če bi se srečala na fakulteti,
v kafiču, v parku
ali kjerkoli drugje,
kjer bi spomini tekli v potokih,
čas pa bi se ustavil
ali tekel vsaj v obrokih.
Včasih pomislim,
kako bi ti le šlo v življenju:
bi postal zdravnik,
psiholog
ali risar;
svoji deklici bi pripovedoval o vesoljcih
in ona bi ti z ljubeznijo zrla v oči,
čeprav ji zanje sploh ni mar;
morda bi ostal tu,
morda bi se preselil
in, kljub otroškemu nasmešku,
postal plešast ali siv.
Kako lepo bi bilo,
pomislim včasih,
če bil bi še
živ.
KNJIGI
Tisočletja v sebi skrivaš
in omamno zadehtiš,
ko te s solzami umivam
znova kot dekle zardiš.
S prsti nežno gube božam,
ki jih daroval je čas,
če bi mogel, bi prav v vsako
spet in spet zaril obraz.
O, moj bog, kako si lepa,
vsakič znova se rodiš,
ko tresoči, stari roki
ljubkovati se pustiš.
Luč ugasnem in privijem
k sebi te, kot vsako noč,
posipavam te s poljubi
v oni svet na pol že zroč.
Vedno iste sanje sanjam:
drugi te bo ljubkoval,
ko že leta, tisočletja
zdavnaj bom za vedno spal.
Naj premagam težo mnogih
sto, milijon, milijarde let,
na začetku naj odprem te
in prebiram spet in spet.
O ENEM
Grehov je toliko,
kot je ljudi –
vsak obraz
svojemu vragu zapisan …
Misli je toliko,
kot je ljudi –
človek v človeku
je hitro izbrisan …
Svet je le sen, ki mu vrag dirigira,
solze so znoj, ki mu s čela polzi?
Ah! Vragov je toliko,
kot je ljudi –
ni vrag! –
še v vragu se vrag prebudi …
V vragu vražiček,
v grehu grešiček …
Mar nas vsaj sreča iz sna prebudi?
Sreče je toliko,
kot je ljudi:
modra,
rdeča,
zelena …
Le zmožnost ljubiti je,
kolikor vem,
zmeraj bila
samo ena.
(Epilog za tiste, ki ga želijo):
Preden zaspi, si vrag vragov znoj briše,
v rujnem ga vincu utaplja …
»Oh, kako sam sem!« taktirko spusti
in iz oči pade kaplja.
Tam na podstrešju
se ljubita strastno
muha in pajek.
Pomlad krvavi
od prebujnega cvetja.
V slutnji poletja.
NA ŠKOLJKI
Prazna sem
kot votel list –
vanj zima meč zarije,
prazna
kakor hladna dlan
potem ko strup popije,
prazna
kot poljub brez sle,
kot žalost zaigrana
in vsa prazna
v prazno zrem,
ko školjka je
posrana.
