V prebujeni mimobežnosti,
kjer plete nit
modrina med tišino
in glasnostjo sveta,
ni skupnih robov,
le čas ugaša
in se trga uglašen
spomin na večno.
VSE, KAR SEM LAHKO
Utrgam čas
brez čutenja misli.
Odkrivam
najbolj skrite vogale,
čarobno nepremagljive,
ki me vežejo nate.
Vse, kar imam
tisto nekaj lepega, ustavim v zraku,
ki nenadoma veže sivino poti.
Prepustim se vetru,
ki me ljubkuje
in morje me boža s svojim šumom.
Vse to, kar čutim,
stresa veje pred
pesmijo flavte,
ki je kot urok za otožnost
prebodenega srca.
Vse, kar sem lahko,
je samo valovanje v vetru.
LE V PESMIH TE NAJDEM
Živim kot obet in upanje
v senci oblakov
in ne morem prodreti
na površje odmaknjenih stvari.
Le v pesmih te najdem,
kjer se tvoje misli žareče belo nasmihajo,
čeprav ob šumu vetra zadiši drugače
in besede imajo svojo težo.
OBLAK
Stečem na hrib,
da bi z eno roko dosegla oblak,
ga pobožala in imela
občutek breztežnosti,
zdrsnila v njegovo vodo
in objela odsev
modrin,
uživala svetlobo
njegovih oči
in bila kapljica rose
njegovih solz,
ko se stemni.
