S pogledom ugaslim
prižigaš skrivnost,
z dotikom umrlim
ugašaš mladost,
v duši prebujaš
ubito norost.
Črna nevesta
v belino odeta,
v prstan zalita,
v besedo ovita,
božaš starost.
V čaši pelina
slikaš poljub,
v očesu spomina
rišeš obup.
Zaljubljen sem vate,
popil bom ves strup,
naj slečem se zate,
razbijem kalup.
Potem se rodim
v Besedi besed,
v njej utopim
svoj pritlikavi svet.
VEČNA POT
Kristalna dvorana s svetlobo odeta
odseva neviden dotik
Beseda na dušo pripeta
potuje med sencami slik ...
Tišina v molku ujeta
objema obraze oblik
s prosojnim odsevom objeta
leze v prazen umik ...
V Roži vesolja se sreča
s koncem neskončne poti
V začetku z rojstvom se veča
razdalja k bližini hiti ...
In svetloba se s temo poljublja
in beseda se z molkom igra
in v otroku se starec izgublja
in popotnik spet je doma ...
ZASTRTO V ODSTRTEM, ODSTRTO V ZASTRTEM
V hiši brez vrat
je ključ odkopan
na oknu odstrtem
riše se dan …
V sanjah zbujenih
se svetloba prižge
v očeh zatemnjenih
se zastor odpre …
Nič več ni pelina
v čaši spomina
izpil ga je demon
z resnico izdan …
Na dlani v duši
se zvezda blešči
na trti v grozdu
se Pesem zgodi …
Rojenice nevidne
prižgejo nov kres
vesolje naj vdihne
dušo nebes …
Nihče je ne vidi
le sluti zares
kaj vse je v svetlobi
in kaj vse je le vmes …
KRISTALNA BELINA
Kristalna belina
v kaplji spomina
drsi
po strugi besed
Zgoraj gladina
spodaj tišina
budi
dremavi pogled …
Noč se zapira
jutro odpira
svetlobo v očeh
Nekdo tam odstira
zaveso pelina
v skritih poteh
Kristalna belina
v kaplji spomina
drsi
po strugi besed
Zgoraj gladina
spodaj tišina
budi
dremavi pogled …
BESEDA NARIŠE OBLAK
Slutnja
v modrini
neba
riše
oblak
Ni slovo
ko odsev
izginja
v mrak
Mir
ziblje
telo
V duši
boža
nebo ...
In rosa
po bilki
zdrsi
bosa
med trave
izgine
da zemlja
poljub
zaživi ...
Ne mine
Rodi ...
Tišina
drhti ...
Izdih
se v dihu
zgubi ...
Beseda
nariše oblak
sanjam
leteti pusti ...
NEVIDNA NIT
Vrnil se bom v votlino nevidne gore,
prelistal ubite spomine,
prestopil prag zaklete besede,
objel Rojenico pozabljenega oltarja ...
Vstopil bom v kraj kjer ni tolažbe,
le odsev zadnjega dotika bo božal oči,
da bi lahko zrle v rano pokopanega vesolja
s pogledom čez rob bolečine ...
Povem ti, le tako se lahko spozna resnica duše,
le tako se lahko prižge praspomin,
le tako se lahko nevidna nit poveže
s svetlobo iskanega sveta ...
In takrat te končno zopet srečam,
izgubljena Nevesta,
ki si mi pred začetkom potovanja
podarila iglo, ki šiva vzdih z izdihom...
In takrat te končno zopet objamem,
izgubljena Nevesta,
in ne loči naju nobena pot,
ki vodi v smer umirajočega časa ...
TAM, KJER NI LUČI IN NE TEME
Tam, kjer ni luči in ne teme,
tam, kjer ni pomladi in ne zime,
tam je mir, ki zre v globine,
tam dušo boža Molk tišine ...
Tam, kjer ni luči in ne teme,
je le resnica Praga,
tam vzklije pravo seme
v Rožo, ki samo diši in ne razlaga ...
Tam, kjer ni luči in ne teme,
tam, kjer ni poletja in ne jeseni,
tam se reka več ne peni,
le Beseda riše skrito vreme ...
Tam, kjer ni luči in ne teme,
se srečaš z resnico svojo.
Tam ustaviš svojo hojo
v izgubljeno pot črne krizanteme ...
Tam, kjer ni luči in ne teme,
se zgodi Poljub Skrivnosti,
tam ni starcev ne mladosti,
tam je Večnost, tam je nevidno Seme ...
POLJUB, KI ROJEVA DRUGAČNO ŽIVLJENJE
Če slišiš govorico kamna,
ki molči resnico smrti,
če vidiš njegovo srce,
ki miruje v tišini spoznanja,
se zaveš teme in svetlobe,
ko sta postali barva.
Takrat svet postane drugačna slika -
zaveš se Slikarja.
Takrat se rodi drugačna oblika,
kleše jo nevidna misel kiparja.
Takrat se nevidno oko zazre v Neizrekljivo ...
Takrat se v resnici začuti nevidno Vezivo.
Ko vstopiš v govorico Lepote,
se dotakneš srca nedoumljive Skrivnosti.
Tam spoznaš smisel samote,
ki te vodi do dotika ljubezni,
da se razdaš v dvojini,
v poljubu, ki rojeva Življenje.
