Ne skrbi, Julija,
če nimava za garsonjero.
Na klopci za poljube
nama je toplo tudi januarja.
Nič zato,
če ti zmanjka za bluzo.
Tudi brez nje si čudovita.
Pa kaj,
če ti zmanjka za modrček.
Brez njega si še lepša.
Nič hudega,
če ti zmanjka za parfum.
Vonj tvojega znoja mi je ljubši
od najdražjih stekleničk.
Ne sekiraj se,
če ti zmanjka za meso.
Kos ga imam vedno na zalogi.
Kaj zato,
če nimava službe.
S telesi imava polne roke dela.
Ne skrbi,
če nimava za kruh.
Iz hiše krtov naju ne bodo deložirali.
KANDIDAT ZA SLUŽBO
Oči,
izdelanih za srebanje
modrine tvojih
(in še nekaj tisoč drugih),
si nisem izbral.
Dlani,
kvalificiranih
za službo
modrčka,
tudi ne.
Kot ne glave rožnate sončnice,
ki jo žeja
po delovnih izkušnjah
obrača k dišečemu soncu,
ki žari na tvoji zadnjici.
V očeh
je obvestilo
neizbranim
kandidatom.
Kot že
nekaj tisočkrat.
UNIVERZITETNI DIPLOMIRANI BREZPOSELNEŽ
Rdeče dlani javorja,
rumeni plašč breze,
lepe kot prejšnja leta,
hrbet jakne
v barvi hrastovih listov,
usklajene z rjavimi lasmi
z oranžnim odtenkom,
telirane, da poudari
ozkost pasu in ženskost bokov,
ki vabijo na brenkanje
zimzelenih akordov
po orošenih strunah,
elegantna drža levice,
ki ne niha po opičje
kot pri moških,
jonska stebra,
oblečena v kavbojke,
ne sive ne modre,
nekaj vmes,
mično pozibavanje pod jakno,
usklajeno s pozibavanjem vej,
majanje stebrov Grčije,
majanje pokojninskih stebrov,
trohneči plodovi borze
pod listjem na tleh …
Če ne bi šel
na urad za delo,
bi bil prikrajšan
za oblizovanje barv
na jesenskem sprehodu.
PLOSKALI SO MU
Ploskali so mu.
Trepljali po ramenu.
Delal je in delal.
»Bravo! Bravo!« so vzklikali.
In mu dali še več dela.
Še bolj se je pogreznil vanj,
ki ga je ovilo kot anakonda
in mu nataknilo zlat obroček.
Stlačilo ga je v stiskalnico,
risalo črte obraza,
kopalo v lastnem soku,
prepojilo dih in meso s smislom.
Še bolj so mu ploskali.
In mu dali še več dela.
Po letih ploskanja
ga je spanec položil v posteljo.
Noč mu je podarila sanje o aplavzu,
o lovorovem vencu okoli vratu,
o medalji za delovne uspehe,
ki je ponosno krasila vitrino;
da je nebotičnik na vasi,
ki z višine sonca gleda na
vžigalične škatlice hiš in šahovnico njiv.
Zbudil se je ob rožnatem svitu,
belolas, zavit v toaletni papir.
Rabljen.
NEVESTNEŽ
Poležaval je med belimi in modrimi rožicami.
Mogoče je to navado podedoval po mami.
Korenine sadovnjaka so klicale sadjarja,
naj prežene pogoltne voluharje.
Listi solate in jagode so prosile vrtnarja,
naj jih brani pred napadi polžev.
Zelenica je tiho čakala na voznika kosilnice.
Nemirne figure, zaprte v omari,
so hotele na sprehod po belih in črnih poljih.
On pa je kar poležaval in občudoval strop.
Obsodili so ga, slekli,
sploščili in prižebljili
na križ iz tekočih kristalov.
Z do ramen blatnimi rokami so
skozi povečevalno steklo kazali
na drobtino umazanije pod njegovim nohtom.
Bičali so ga pljunki iz vseh smeri.
Križali so ga v imenu javnega interesa.
Z njegovo krvjo so zalivali žejo
renčečih ovčic pred tekočimi kristali.
Vidijo le, kar jim pokažejo.
Več ko gledajo, bolj renčijo.
Bolj ko renčijo, manj vidijo.
Po treh desetletjih rokoborbe z živci,
po treh desetletjih sedenja na žebljih
so ga križali, nevestneža,
ker je poležaval,
ko je v omari poležaval kazenski spis.
Ko bo poležaval v deželi korenin,
bo končno varen pred voluharji,
ki so zgrizli korenine drevesa,
ki ga je trideset let zalival s svojim znojem.
Voluharji bodo marljivo glodali naprej.
Ovčice bodo vestno renčale.
Poležaval je med belimi in modrimi rožicami,
ki so zalivale njegovo žejo po citostatikih.
VSEMOGOČNI
Tvoja svetloba odriva temo iz hiš.
Revni in bogati vseh barv se obračajo k tebi.
Tvoj glas zapolnjuje praznino stanovanj.
Po svoji podobi ustvarjaš
silikonske doline estradnic,
frizure in anoreksične postave najstnic,
nabildana telesa najstnikov,
pitanih z umetnimi krmili;
vodiš romarje v trgovske katedrale in
kotalečo reko pločevine k poletnemu morju.
S poljubom preobraziš krastačo
s fračo v kralja z bičem;
strupenega škorpijona zviješ v pikapolonico,
ki prinaša srečo in delovna mesta;
povprečneža posvetiš v zvezdo,
zvezdo sklatiš z neba v blato.
Z dotikom gumba se
zločinec preobleče v heroja.
Premog spremeniš v hlebec kruha
za tisoče vročega dima lačnih ust.
Dimniki sežigalnic zaradi tebe
izdihujejo vonj španskega bezga.
V tvojih rokah postane sodniška toga
rdeča zastava, v katero se
zaganjajo razjarjeni rogovi.
Vsemogočni, bodi milosten z mano!
Varuj me pred volčjimi zobmi ovčic,
vodenih k besu. Pred slepimi zobmi,
ki ne ločijo travne bilke od stebla koprive.
Ščiti me pred glasom množice,
ki je izbirala med Kristusom in Barabo
in izbira znova in znova.
NEZNOSNA LAHKOST PLJUVANJA
(BALKANSKI BOJEVNIK)
Šimpanzi učijo Federerja,
kako igrati tenis.
Šimpanzi, ki niso nikoli
imeli v rokah loparja.
Poskakujoče kosmate
črne žogice, vešče
kričanja in iskanja
uši na tuji glavi.
Mojster, ki s tako lahkoto
iz mehkega objema kavča
pljuvaš v štirioglati
elektronski krožnik,
na katerega novinarji
za napitnino politikov
na ogled postavljajo
palačinkaste podobe,
obleci si črno togo
in se zapri v sobo
brez vrat, oken in zraka!
Sobo s papirnatimi stenami
iz več tisoč listov
kazenskega spisa, ki te
žveči v svojih ustih in
vsak dan vate pljuva stres.
Kako dolgo boš zdržal?
