Letalo je plulo skoraj neslišno skozi temo, posejano s svetlimi zvezdami. Janki, ki je sedela pri oknu, se je zdelo, da gleda črn prt, preboden z neštetimi luknjicami, skozi katere pronica svetloba. In luknjice so se premikale. Na koncu krila se je zdaj, zdaj zabliskala lučka. Vse je bilo enolično, nekako uspavajoče.
Mož Goran, ob njej, je spal, Hana na naslednjem sedežu tudi, le Iztok na drugi strani prehoda je bral. Majhno okroglo lučko je imel usmerjeno na časopis. A tudi njemu je kdaj pa kdaj glava kinknila na prsi. V letalu je bil polmrak. Še stevardese so se umirile, ko so pobrale potnikom plastično posodo po pozni večerji. Vsi so se najedli in čas je bil za počitek.
Janka ni mogla spati. Še vedno je razmišljala, kako je na letališču niso hoteli spustiti naprej. Pri pregledu potnih listov ni bilo težav. Tu so hitro opravili. Potem pa … Goran, Hana in Iztok so bili že zdavnaj na drugi strani, v odhodnem delu potniškega terminala, nje policistka ni spustila iz svojih krempljev, čeprav je naprava za pregled kovin molčala. Prav nič kovinskega ni imela na sebi. Še uro s kovinsko verižico in prstan je dala v torbico, ko jo je poslala skozi rentgen. Brez skrbi je stopila naprej, tam jo je čakala ženska, vsa v črno oblečena. Gledala je mrko, kot da bi se pravkar z nekom skregala. Janka se ji je nasmehnila, a njej so zatrepetale obrvi. Njena usta so se stisnila v ravno črto. Začela je otipavati potnico. Njene roke, vešče tega posla, so drsele po Jankinih rokah, prsih, trebuhu, po nogah in celo v mednožje so silile.
To je že preveč! Janki je udarila kri v obraz. Ali je res tako sumljiva? Ali ženska res misli, da kaj skriva? Za božjo voljo, saj menda ja ne misli, da je teroristka!
Zdaj ji je pregledovalka dvignila debel volnen pulover in njeni vitki prsti so se spustili za pas Jankinih hlač. Drseli so okrog in okrog in se spuščali pod majico, vse do gole kože. Janka bi zakričala. Udarila bi jo. Pljunila bi ji v obraz. Tako poniževalno je še nihče ni obravnaval. Ali je morda lezbijka? Prsi ji je božala pohotno in prav nič je ni bilo sram pred drugimi.
Je pa bilo sram Janko. V zemljo bi se najraje pogreznila. Ko je mislila, da je pregled že končan, je ženska vzela še ročno napravo za iskanje kovinskih predmetov in z njo mahala pred potničinim telesom od glave do pete, spredaj in zadaj. Nato je morala dati še najprej eno, nato drugo nogo na napravo za pregledovanje stopal in – končno – bila je rešena. Še vedno je bila v obraz vsa rdeča od sramu. Ni hotela pogledati niti desno niti levo. Zdelo se ji je, da jo vsi potniki gledajo. Želela si je samo stran, čim dlje stran. Hitro je vzela svoje stvari, torbico, jopico in stopila v veliko halo, kjer so jo čakali mož in oba zakonca, njuna prijatelja, s katerima sta skupaj potovala v Egipt.
»Ja, kje si se zadržala toliko časa?« jo je takoj vprašal Goran. »Smo že mislili, da si si premislila in si se odpravila nazaj domov.«
»Niso me spustili skozi, ker so mi hoteli dokazati, da sem teroristka,« se je obregnila, še vedno vsa zmedena.
Natanko jim je razložila, kako jo je tista ženska pregledovala.
»Kaj pa si tako debelo oblečena? Ko je videla tvoj trebuh, si je mislila, da imaš gotovo okrog pasu navezane bombe,« se je pošalil Goran.
»Kako pa se naj oblečem? Ti imaš bundo, jaz sem si le vzela debel pulover ter jopo iz termoflisa. Iz mojega trebuha se le nič ne norčuj. Sebe poglej!«
»Ne se prepirat! Pomislita, kako prijetno nam bo v Hurgadi. Gremo na toplo, na morje!« ju je miril Iztok.
»Samo da bi bili že enkrat tam. Te puste zime sem že sita. Mrzlo je. Sneg. Brrr!« je se je kar stresla Hana.
»Kako le naj bo tukaj? Saj je zimski čas. December je in sneg je v tem času čisto normalna stvar. Jutri bo Miklavžev večer,« je razpredal Goran.
»Miklavžev večer smo vedno lepo praznovali. Vsako leto sem vam natrosila na krožnike bombone, fige, rozine, suho sadje in rdeča jabolka. Kako sem jih drgnila, da so se svetila kot luč!« se je kar milo storilo Janki, ki se je že nekoliko pomirila.
»A ti si tudi dobil takšne sladkarije?« je vprašala Hana Gorana.
»Seveda. Če sta dobila Andrej in Gogi, najina otroka, jih je moral dobiti tudi moj največji otrok, Goran,« je namesto njega odgovorila Janka. »Ko bi videli, kako si je spravil Miklavžev krožnik, da mu drugi ne bi pojedli.«
Iztok in Hana sta se zasmejala. Pogovor je stekel o miklavževanju. Janka je pripovedovala, kako se je kot otrok bala parkeljnov.
»Ko smo začeli hoditi v šolo, to je bilo leta 1952, je naenkrat miklavževanje zamrlo. Praznovati se je smelo samo novo leto. Še božička naenkrat ni bilo več,« je pripomnila Hana.
»Ja, vse dobre može je zamenjal en sam, dedek Mraz,« je zaključil spomine Goran.
Janki je tedaj zazvonil mobilni telefon. Klical je sin Gogi, ki jih je peljal iz Maribora na graško letališče. Stopila je korak stran in prisluhnila:
»Zdravo mama! Sem že doma.«
»Dobro. Zdaj sem pomirjena. Skrbelo me je zaradi megle,« je vidno olajšano odgovorila Janka.
»Vozil sem počasi, ker je bila cesta na več mestih poledenela, tudi pasovi megle so me motili. Zdaj sem doma. Avto je v garaži. Vse v redu. Kako ste vi?
»Carinski pregled smo že prestali. Čakamo na letalo.«
»Oba z Duško vaju pozdravljava in vama želiva srečno pot. Uživajta poletje v zimi in mislita na naju!«
»Saj veš, da bova! Obema lepe pozdrave in hvala, da si poklical.«
Janka je prenesla sinove pozdrave možu in vsi štirje potniki so se pogovarjali o megli in zimi in o svojih pričakovanjih tam na jugu, na toplem.
Tedaj se je ponovno oglasil mobi v Jankinem žepu. Tokrat je poslal SMS sin Andrej:
»Mama, tebi in atu želim srečno pot. Imejta se lepo na Rdečem morju. Pri meni nič novega. V službi imam probleme, kakšne tako veš. Trudim se, da bi vse uredil. LP.«
Janka je naslonila glavo na ovalno letalsko šipo, strmela v temo, a zvezd ni več videla. Zdaj je razmišljala o obeh sinovih, kako sta različna, o praznikih, ki so pred vrati, o tem, kako bo svoje drage razveselila z darili, ki jih bosta z Goranom prinesla iz Egipta … Ponovno se je vsilil pred njene dušne oči pregled na letališču, ki je iznakazil njeno dostojanstvo. Da, s to mislijo se je prej ukvarjala in s tem, kako je bilo po pregledu.
Kje je že ostala? Aja, sinova sta se poslovila po mobilnem telefonu. Nenadoma so jih poklicali pred izhod 4. Iztok se je šalil, da morajo pred četrte gate. Pomikali so se v veliki gneči. Nabralo se je kar dosti potnikov za Hurgado. Bili so v glavnem Nemci, potniki neke nemške agencije, ki je ponujala smešno nizko ceno enotedenskih počitnic v Egiptu. Na internetu jo je našel tudi Goran, kar je bil glavni razlog, da so se Janka, Goran, Hana in Iztok odpravili na to potovanje.
Bila je jasna noč in Janki so misli odplavale med zvezde. Ponovno se je vrnila v realnost. Skozi majhno letalsko okence je, daleč spodaj, zagledala veliko luči. Kjer je bila tema, je bilo morje, kjer so bile luči, je bila obala. Nekatere svetle pike so bile svetlejše, druge manj svetle, ene so bile v gostih gručah, nazadnje ogromno jezero svetlobe. Lučka pri lučki, kamor si pogledal. Slišala je, kako je nekdo od potnikov omenil, da je to Aleksandrija. Tudi reko je videla, veliko rek. To so bili verjetno rokavi Nila. Dolgo so leteli nad osvetljenim velemestom. Spet jih je objela tema. Videla je samo zvezde in luč na letalskem krilu.
Ko so v Avstriji poleteli, je Janka videla pod sabo velike bele snežne površine in večja naselja, osvetljena z novoletno okrasitvijo. Novoletne lučke se s ptičje perspektive čudovito vidijo! Ene so oranžne, druge bele ali rdeče. Modrih ni opazila. Ali se modra svetloba ne vidi z letala? Dolgo so leteli čez morje in luči so izginile v popolni temini. Občudovala je lahko le zvezde, Veliki voz je bil blizu, tako rekoč na dlani.
Zakaj rečejo Velikemu vozu tudi Veliki medved? Z očmi je potovala od zvezde do zvezde, jih v mislih povezovala s črto, in nikakor si ni mogla predstavljati kakega medveda. In kje je Mali voz? Tam naj bi bila najsvetlejša zvezda Severnica. Kako se je že nekoč učila v šoli, da jo najdeš? Razdaljo od ene do druge zvezde v zadnji stranici Velikega voza moraš petkrat podaljšati in prideš do zvezde Severnice. Tako jo je tudi iskala in prepričana je bila, da jo je našla.
»Neverjetno, Severnica sploh ni tako svetla!« si je v mislila. »In po njej so se orientirali, preden so začeli uporabljati kompas. To naj bi bila zvezda, ki se ne premika, ampak se okoli nje vrtijo druge zvezde, sistemi zvezd. Severnica je v bližini severnega nebesnega pola. Tam nekje je torej severni pol.«
Jankino pozornost so od zvezd izvabile luči v globini.
»To bo Suez,« je ugibala.
Vedela je, da letijo najprej na Sinajski polotok v Šarm el Šejk, kjer bodo pobrali turiste, ki se vračajo domov. Z njimi bodo leteli do Hurgade in nato nazaj v Evropo. Zaprla je oči, glavo naslonila na vzglavnik in v mislih se ji je prikazal kolega Miran, ki je njej in Goranu, pred dvema dnevoma, odsvetoval to potovanje.
»Po radiu sem slišal, da so se v Šarm el Šejku pojavili morski psi. Neke nemške turiste so pošteno ogrizli,« ju je prepričeval.
Res se je zadnje čase govorilo o morskih psih v Egiptu, toda s tem Janke in Gorana niso prestrašili. Potovanja nista mogla več odpovedati. Janko je bilo malo strah, a morski psi naj bi bili v Šarm el Šejku in ne v Hurgadi. Zdaj ga je zagledala. Povsem jasno je videla velikega morskega psa, ki se je zaganjal ob obalo. Gobec je imel široko odprt in svetili so se ostri beli zobje. Ljudje v kopalkah so bežali, morski pes se je zagnal iz vode in pograbil prvega, ki ga je dobil. Pregriznil ga je na pol. Najprej glavo z oprsjem, nato je zagrabil še drugi del in se spustil nazaj v vodo. Morje je bilo rdeče, kamorkoli je pogledala.
Odprla je oči prav na široko in še bolj na široko. Ni se znašla v prostoru in času.
»Zdaj sem res malo zaspala,« je priznala Goranu, ki je bil že prebujen.
»Sem te hotel že zbuditi, ker si stokala.«
»Sem bila zelo glasna?« se je prestrašila.
»Ne, zdi se mi, da se ti je nekaj neprijetnega sanjalo.«
»Da, o morskem psu. Morje je bilo čisto rdeče.«
Goran se je zasmejal:
»Seveda, kakšno pa naj bo? Saj veš, da gremo na Rdeče morje!«
Letalo se je že spuščalo. Spet je zagledala velike bele površine in mnogo luči.
»Poglej, Goran, tu je tudi sneg!«
Goran je stegnil vrat, da je videl skozi šipo in dejal:
»Res je videti kot sneg, vendar ni, to je puščava.«
Luči so postajale vedno večje. Zdaj so se že razločno videle ceste in hiše. Še malo in Janka je zagledala osvetljeno pisto, na kateri so bile tudi modre luči. Čisto nizko so leteli in letalo se je streslo, ko so se kolesa dotaknila tal.
NIČ NE BOŠ DOBIL!
Z Andrejevim očetom Tonetom je bilo vedno slabše. Ležal je v bolnišnici kot mrtvak. Andrej ga je obiskoval, kadar ni bil na potovanju. Če je pač utegnil. Nekoč je mami telefoniral:
»Ko sem bil včeraj pri njem, sem se ga ustrašil. Že prej je bil videti slabo, zdaj pa se mi zdi, da je tam še samo njegova senca. Prepoznal me je. In veš, kaj mi je zahropel?«
Andrej je malo pomolčal, da bi Janka uganila.
»No, povej že,« je bila nestrpna.
»Andrej, nič ne boš dobil! Nič ti ne bom zapustil!«
»Kaj je mislil s tem?«
»To, da naj ne mislim, da bom po njem kaj podedoval.«
»Oh, Andrej, ne skrbi. Saj si vendar ti njegov edini sin. Temu se reče dedič prvega dednega reda. Kolikor jaz vem, ti je že stara mama namenila njen del hiše, garažo in vrt. Vedno je govorila, da bo vse zapustila tebi, ker bi tvoj oče vse zapil.«
»Oporoke pa ni napisala. Sicer me ne briga njegova zapuščina. Ni mi vseeno, da je moj oče na smrtni postelji. Fotografiral sem ga in ti bom fotko pomeilal. Popoldne grem na razgovor z njegovim zdravnikom. Danes ali jutri se lahko zgodi, da bo umrl.«
Popoldne sta Janka in Goran gledala na računalniku Tonetovo doprsno fotografijo, ki jo je poslal Andrej. Janka se je zgrozila. Sploh si ni bil več podoben. Shirano golo telo, izrazite rumene barve, roke – sama kost in koža, izstopajoča rebra kot pri najhujših sestradancih iz taborišča, le trebuh, kolikor se ga je videlo na sliki, je bil nabrekel zaradi zatečenih jeter, obraz pa izrazito koščen in prepreden s plastičnimi medicinskimi cevkami.
»Verjamem, da je Andreju hudo, ko ga vidi,« je zamrmrala Janka bolj zase kot za moža.
Goran je molče odšel iz sobe.
Janka je obsedela pri računalniku in misli so ji zdivjale skozi preteklost.
Rab. Teta Pepca, ki ji govori, da je našla dobrega fanta. Njegov avto in vesela pot domov. Njegova mati, ki je srečna, da si je Tone našel nevesto. Njegove laži. Spoznanje, da je alkoholik. Njuno kreganje. Raztrgan poročni list. Njeno pogosto vozarjenje v Ljubljano in nazaj v Maribor. Zdravljenje pri dr. Ruglju. Njena nova kuhinja, ki je nikoli ni uporabljala. Njeno čakanje na porod. Dojenček, ki so mu ugotovili celiakijo. Njeno upanje, da se bo kot oče spremenil. Ločitev. …
Ali je to tisti človek, v katerega je bila nekoč v mladih letih zaljubljena? Zakaj je ni ubogal in prenehal s pitjem alkoholnih pijač? Zakaj ni verjel zdaj že pokojnemu dr. Ruglju? Vsi, skoraj vsi so že pokojni: tašča Mira, teta Meta, teta Zlata, teta Jula, oba Mirina brata, Bosiljka, teta Pepca, stric Mate, Jankina mama in oče. In Jankin prvi mož je v zadnjih vzdihljajih. Zakaj tako sovraži svojega edinega sina? Kaj je mislil z besedami, da mu ne bo nič zapustil? Ali ima toliko dolgov? Ali je še streho nad glavo zapil?
Vprašanja so se ji rojevala, a odgovorov nanje ni bilo.
Kdo ve, koliko časa bi še Janka slonela tam pri računalniku in strmela v sliko na ekranu, ki je ni več videla, če ne bi zazvonil mobilni telefon v njenem žepu. Prebudil jo je iz bolečega sanjarjenja.
»Prosim?« se je oglasila.
Spoznala je Andrejev glas in se prestrašila.
»Je že umrl?!« je kriknila.
»Ne! Samo to ti hočem reči, da sem govoril z njegovim zdravnikom. Povedal mi je, da je pri Antonu Vidicu vsa zdravniška znanost odpovedala. Vsak čas lahko pričakujem, da bo izdihnil. Ima cirozo jeter. Sploh se ne zaveda več. Tudi govoriti več ne more, samo še hrope.«
»Andrej, sprejmi to kot nekaj, kar se mora zgoditi.«
»Mama, saj to razumem. Vsakega enkrat čaka slovo od življenja. Ne gre mi pa v glavo to, kar mi je govoril zdravnik. Pravil mi je, da je Tone njemu z oporoko zapustil vse in da bi se midva o tem malo pogovorila.«
To je Janko popolnoma vrglo iz tira. Povzdignila je glas:
»Kaj? Nesramnež! On, zdravnik, ki je točno vedel, da so njegovemu pacientu šteti dnevi! Vedel je, da se nikdar več ne bo vrnil domov! Pri živem sinu edincu ga je pripravil do tega, da je napisal oporoko in njemu vse zapustil! Kaj si mu pa ti odgovoril?«
»Veš, o tej svinjariji sploh nisem razmišljal. Čeprav oče zame ni maral in vse življenje nisem imel nič od njega, sem ob njegovem stanju pretresen. Zdravniku sem rekel, da se o tem ne bom pogovarjal, ker je moj oče še živ.«
»Andrej, prav si naredil!«
Zdaj je bila šele Janka vznemirjena. Da je lahko zdravnik, strokovnjak, ki mu človek zaupa, tako umazan po duši! Kje je njegova etika? On ima gotovo boljšo plačo kot njen sin. In kako prav bi prišlo Andreju očetovo stanovanje v Ljubljani. To bi bila edina korist, ki bi jo imel od njega. Zdaj pa živi v tisti luknji tam v Dobu pri Domžalah. In takoj ji je bilo jasno, zakaj so bile Tonetove zadnje besede, ko je še lahko govoril:
»Andrej, nič ne boš dobil! Nič ti ne bom zapustil!«
Janka Andreju nikoli ni govorila, da bo po očetu kaj podedoval. Sovražila je tisto hišo in vse, kar je bilo Vidičevo. Tam je prestala preveč gorja. Ko je umrla stara mama Mira, Andrej po njej ni dobil niti pikice. Tone je vse, kar je bilo kaj vrednega, razdajal, na sina se sploh ni spomnil. Kdor mu je prinesel pijačo, je dobil, kar je hotel. Bog ve, če on sam ni uničil materine oporoke, za katero je tašča celo Janki govorila, da je na njej napisano, da je vse zapustila vnuku.
Na računalniku je poiskala pravne nasvete o dedovanju. Ugotovila je, da Andreju v vsakem slučaju pripada nujni delež, to je polovico premoženja. Poiskati si mora odvetnika. Brez tega ne bo šlo.
Odlomka sta iz romana Poletje v zimi in izpito vino
