Tihota in grozota mraka
vladata brezmejnemu prostranstvu,
do brezkončja in nazaj, povsod,
ne vedel bi, do kod
sega to temačno polje,
gosto kakor žolto olje,
v brezdušju nepredušnega miru.
Razpršeni čas vijugasto utripa,
hlipa črna moč vsepogoltnih sil,
kot večno lačno žrelo breztelesja,
otrplo v negibnosti kolesja,
izničeno na ničelno potenco,
uglašeno na frekvenco trajne nemosti
se zdi, a nekaj se godi.
Nekaj se premika in svetlika,
tam nekje na sredi brezprostorja,
v materničnih krčih ogenj plapola,
brez obzorja in strani neba,
energija migota in leze vase,
v sunkih zgoščevanja gibajoče mase
napetost rase, potem se dogodi:
Zabliska in zabobni,
milijarde zvezd se razleti
čez vso praznino in tišino,
čez brezimno prostornino,
grom gromov odmeva,
nešteto lučk odseva,
rojeno je vesolje, in čas, in bog,
spočet je bil življenjski krog,
ki se še vrti, vrti skozi čas.
KDO?
Kdo je uro prvikrat navil,
pravila igre na vrata nam nabil,
kdo vdahnil duše grešne
in naslikal face smešne,
kdo ga je tako posral,
svet zgradil in čas pognal?
Kdo narisal je oblake,
dež nalil v blatne mlake,
obesil sonce nam nad glavo,
naslikal luno za zabavo,
kdo je ta obešenjak,
burkež ali veseljak?
Kdo je gore modeliral,
deročim rekam pot utiral,
brezna je izdolbel morju,
spacal meglice na obzorju,
komu roka je drhtela,
ko je dleto zavihtela?
Kdo povodec snel je vetru,
zakaj je zarjo zlil po etru,
čemu puščavo je namlel
in jo še povrh oplel,
kdo le kdo je ta pavliha,
ki se nam v brk posmiha?
Kdo nam dal je te igrače,
ljubezen, mržnjo, krila, hlače,
letal,a ladje in smodnik,
stupe, hrame in zvonik,
kdo je to norost skrivil,
da otrok je vse to dobil?
Kdo je ta nebeška sila,
ki nas tu je naselila,
v vrtu trnovega cvetja,
od prelesti do prekletja,
z vso srečo in z zlom,
kakor koli – naš je dom.
REFOŠKIJADA
Le do jošk nalivaj si refošk,
da pamet ne postane goljufiva kača,
ki v strup sprevrača sleherni nasmeh srca
in popelje dobro voljo čez rajske zelenice do temin pekla,
tako kazeč namišljen blišč jaza lastnega,
za to refošk do jošk nalij, nikar ga več ne spij.
Že curlja refošk iz tvojih jedrih jošk,
kapljic temni žamet niz belino alabastra,
dojko si zatlačim tja do grla žejnega,
ližem in sesam, vpijam vase sonce krasa,
trpko sladka je melasa užitka mojega,
Bakh in Eros! To je slast, iz joške sodček rujnega.
Ti si trezna – jaz pijan, poraja se prelesten dan,
iz ust potegnem prazno dojko in zajamem sapo,
Avrora, moj poklon na tresočih se nogah.
Izpijva, draga, tole grapo in k Neptunu poletiva,
tja med penaste valove Tetidine svežine,
da izmijem prah noči in refoška ostaline,
saj je pri kraju ta šarada, končana je refoškijada.
NAJINA DOLINA
Najina dolina, najina mladost, med visokimi gorami,
med nogami praočakov in prababic osivelih
posinjelih lic, v jasni noči nekega poletja,
na trati polni cvetja in dišečega sena,
zaljubljena do dna, ti in jaz na božji dlani,
nastlani s hrepenenjem src ljubeče plamenečih.
Prijeten kraj je najina dolina sreče,
ne rabiš sveče, saj sije jarka mesečina,
kristalna srebrnina se preliva niz pobočje,
sedeš mi v naročje in trava rahlo vzvalovi,
tiho duša zaječi v akordih nežnosti,
ti in mesečina, vedno bolj gori najina dolina.
Ustne zlepim z ustni in jadrno razum opeša,
s tvojo se povsem premeša moja jedka slina,
jezika vlažna klina se prerine med zobe,
zaljubljeno srce nabija vroče ritme sambe,
mravlje, ščurki, mambe, laznina čezme gomazi.
Noč in ti in mesečina – najina dolina.
Ne vrag, ne bog več te igre ne ustavi,
zeleni travi sva rdeče kaplje darovala,
ki jih rosa je izprala ob škrlatni zori,
ostajajo prizori, globoko vžgani v spomin,
in edina vseh dolin – kapelica sladkosti,
najina dolina sveta iz najine mladosti.
BISERNI IZVIR
Zazri se v oči vesolja,
ponikni skozi mrzla zrkla pikčaste ikone,
spone stri, ki vežejo nevrone,
prestopi prag iz lažnivih sag,
pozabi čredo in zatri nagone.
Poišči, v goščavi zvezd, biserni izvir,
koder modrec um poji iz vrča vednosti,
kristalni etos plameni čez skalnate previse,
obrise mračnih senc zažiga in duši nemir,
kjer kapljični drobir odplavlja zle kulise.
Gmajna sreče se razteza ob izviru,
spokoja dih preveva lesk cvetlic,
ptic in zelenila poezija vre v miru,
ki zažira krila skozi pore plamenic,
katerih luč žari v bisernem izviru.
Pojdi, človek, čez vesoljni prah,
kar pogumno stopi v objem prelesti,
v krog modrosti in miru posesti,
čaka te duha bogat ofir,
kristalno jasni, biserni izvir.
TVOJ DOTIK
V mavričnem objemu tvojih čudodelnih rok
kipi vulkan ljubezni neslutenih slasti,
tvoj sleherni dotik razbiča tok sanjavih nežnosti
v divji val razpaljene krvi viharne plime,
ko strast srca požira in topi nabrekle rime.
Tvoj čudežni dotik je ogenj iz vesolja,
led in hlad, kamnita volja, rušeča barikade,
oster meč in blagi piš, poljub najslajše čokolade,
in prasila, ki odstira najskrivnejše poti,
saj sredi črnega pekla pričara rajske ljubkosti.
Nikoli me ne puščaj brez tvojega dotika,
ne odmikaj rok, ne trgaj src zaljubljeno objetih,
večno vpetih v čarobnost brezmadežnega mika;
Privij se k meni in ostani do poslednjega utripa,
naj te čutim, naj te ljubim, naj srečna duša hlipa.
LESKET SLEPOTE
Kakšen je lesket oči za vedno oslepelih,
zrkel sij stekleno belih, roženic pregorelih,
kje je ognja topel žar, ki iz zenic lije,
srcá mehkobe nežna slutnja, ki duha razkrije?
Molk oči trpeče duše bridkega izgleda,
nemo pričujoča maska mrtvega pogleda,
brez leska bliska tih obup raz grenak obraz,
le ustne bledo smehljajoče se zavračajo poraz.
Ni nam dana božja moč prebuditi sanje,
očem vrniti ognja luč, življenja vnesti vanje,
drugače gre dobroto dati in srca polet,
ni slepota tisto zlo, ki temni lesket.
