Bil je topel poletni dan. Maja Julka je stala na pragu lesene barake in z visokim prodornim glasom zaklicala proti skupini otrok, ki so se razposajeno lovili po prašnem dvorišču, obdanem z barakami in gostim smrekovim gozdičkom:
»Vančiii, Vaaanček, pridi jest!«
Vanček je slišal klic in se ustavil. Tonček, ki je pritekel do njega, je položil roko na njegovo ramo in rekel:
»Ti loviš!«
»Ja,« je rekel Vanček.
»Čuj, mama te kliče.«
»Sem čul,« je kratko odgovoril.
S počasnimi koraki se je napotil proti baraki. Stopil je v izbico. Pred njim je stala mama. V rokah je držala aluminijasti križnik in z aluminijasto žlico mešala neko črno brozgo.
»Kaj je,« je nezaupljivo vprašal Janček.
»Gobice so,«
Z žlico je zajela majhen kupček in mu ponudila.
»Na, poskusi,« je dejala.
Vanček je bil bister fant. Prav včeraj je poslušal ženske, ki so se pogovarjale o gobah, češ da so ene užitne in ene strupene.
»Ne bom jedel, nisem lačen.«
»Pa nič,« je rekla užaljeno.
Vanček je sedel na prag. Z ročicami je objel nožice, nanjo naslonil brado in opazoval otroke, ki so se podili med gostim smrečjem. Čas je počasi mineval in znočilo se je. Na temnem nebu so migljale zvezdice.
»Joj, koliko jih je.«
Utrnila se mu e misel. Kaj ko bi pojedel zvezdico. Saj ji je toliko, da se ne bi poznalo. Stegnil je ročici proti veliki svetleči zvezdici, stisnil dlani in jih potegnil sebi. Za trenutek je obstal, zajel sapo, narahlo razprl roki in pogledal noter. Notri se je svetila zvezdica. S prsti druge roke je segel v peščico, narahlo prijel zvezdico in si jo nesel v usta. Prav počasi jo je grizljal in pri tem ga je oblivala neka čudna toplina. Pojedel je zvezdico in glej – sploh ni bil več lačen. Naslonil se je z ročicami na kolena, nanje položil svojo svetlo glavico in zaspal.
Mama Julka je stopila do praga, dvignila sinka v naročje, ga nesla v izbo, položila na zgornji pograd in ga pokrila s težkim zimskim plaščem. Nato je še sama legla spat.
