Ljubi bog, pošlji mi naproti glasbenika, dirigenta, opernega pevca ali pa vsaj zborista, violinista, pianista ... Nič ne bo, premala riba sem.
Upala sem, da bom osvojila sedemdesetletnega osamljenega trobentača, igral je v ljubljanskem simfoničnem orkestru, v mariborski operi pa še kje, vodil pevske zbore, pel ... zašibila so se mi kolena, pa mi je povedal:
»Veste, moja pokojna žena je bila tudi učiteljica, vedno, ko mi je hotela kaj povedati, je naredila tako dolg uvod.«
»Ja seveda, saj je v glasbi tudi tako, motivacija, čustvena priprava, predigra ali uvertura, prvo, dugo, tretje dejanje, intermezzo ali pa stavki allegro ma non troppo, presto vivace, maestoso, vrh ali katastrofa, kataklizma, epilog, ponavljanje lajt motiva, utrjevanje, domača naloga. Pri vsakem dobrem delu je tako.«
Ni me več poklical, res ima slabe izkušnje, kar je preveč, je preveč.
Namesto tega je prišel Lojzek.
– Jaz bi vas rad videl.
Moti me starčevski glas.
– Koliko pa ste stari?
– Tega pa vam ne bom povedal.
– Dajte no, saj niste ženska.
– Jaz bi vas rad videl.
– Kaj pa ste po poklicu?
– Jaz sem pravzaprav strojni tehnik.
Ta pravzaprav mi je malo sumljiv, menda ja ni ponaredil kakšnega srednješolskega spričevala. – Kje pa ste doma?
– V Radencih. Vi izberite lokal, pa greva na kavico. Jaz bi vas rad videl.
– V noben domači lokal ne grem, saj me vsi poznajo.
No ja, v mestecu Peyton ni težko biti slaven!
– Drugam zdaj ne morem, ne vozim. Pridite k meni na kavico, kaj pa je to takega!
Ja, naslov, ime, priimek, višina; v mojem potnem listu je vedno pisali samo v rasti: kilaža, obseg pasu, družbeno-ekonomski položaj, malce preteklosti in podobno, znan scenarij.
– Pridem čez eno uro.
– Prav.
Čisto hladnokrvna sem, v vsej svoji naravni lepoti, z običajno čarovniško frizuro.
Tu je! Hvalabogu, simpatičen, malo majhen, mogoče je tudi on v rasti, pleša, beli lasje, me ne moti. Prikupen nasmeh me moti še manj. Prijazen pozdrav, krepek stisk rok, obredna kavica za mizo v kuhinji.
– Tako v zgodnjih osemdesetih ste, kaj ne?
– To ste me pa dobro ocenili. Veste, jaz bi rad imel prijateljico za občasna srečanja, za druženja, pogovor, za izlete, dopust. To takoj povem, ženil se ne bi, selil se ne bi, pa da bi se k meni katera priselila, tudi ne bi rad.
– Jaz tudi ne.
V dobri uri si poveva veliko, seveda sva tudi marsikaj zamolčiva, verjetno tudi laževa. Pripoveduje mi o svojih boleznih, operacijah, bajpasih, ... Opazim, da je precej naglušen, moteče pri pogovoru, zato se pa tudi tako dere. Uboge moje nežne glasilke, sem že vsa hripava.
– Ali pojete?
– Ne, nimam posluha.
To pa je udarec.
Posloviva sva se z modernim pozdravom »se slišiva!«.
Dva dni pred silvestrovim se že tikava.
Spet bi morala jaz izbrati lokal, da bi šla na silvestrsko večerjo. Očitno se ne spozna na gostilne, jaz pa še manj, rada pa bi se izognila radovednežem v domačem kraju.
– Kje naj zdaj najdem lokal, saj je že vse rezervirano od septembra. Mislim si tako, čeprav je recesija. Veš kaj, imam kekse, škofov kruh in domačo potico. Tudi sarmo sem skuhala. Pridi k meni.
– Za koga pa si vse to pripravila?
– Za kogarkoli. Kdor prej pride, prej melje.
– O, ti deklina ti!
Berem nasvete proti osamljenosti: specite kekse za sosedove sirote, povabite mimoidoče na kosilo. Gledam skozi okno, nikjer žive volčje duše. »Molk, samo Globovnica gluho šumi in sneg pritajeno drsi skozi veje …« (Hvala, Kosmač!) Obiščem soseda invalida, mu nesem nekaj peciva, pa me debelo gleda in mi kaže, kaj vse mu je že pripravila mama. Kljub temu je prijazen, se veselo vozi z vozičkom po veliki dnevni sobi in mi ponudi kozarec soka, pa stol seveda.
– Tako je, pridi, če želiš.
– Pridem, bom prinesel traminca.
– Traminec je dober, a sekt mora tudi biti.
– Kaj, seks?
– Ne, sekt.
– Ampak spati ne moreš pri meni, saj si videl, kako majhno kamrico imam in ozko kmečko posteljo.
Na takih posteljah so včasih naredili deset otrok, ker so se bili prisiljeni tiščati. Poleg tega pa bi to bilo absolutno prezgodaj.
– Imaš prav, res bi bilo prezgodaj. (Ali pa prepozno.)
Vse gre po planu, večer je prijeten, greva še ven na kuhano vino, se zapeljeva k Trem Kraljem nad Benediktom, se sprehodiva okoli znamenite cerkvice, ki je žal zaprta, opazujeva zvezdnato nebo in lučke praznično okrašenih vasi in zaselkov, pa še vedno mi niso čisto jasne strani neba. Meni je nadvse romantično, Lojzek pa je realist. Kmečki človek.
Spet sva doma, ura odbije polnoč, staro leto se prevesi v novo.
Rekapitulacija: aperitiv, deci traminca, deci kuhanega, deci sekta, želodec se mi rahlo dviguje, Lojzek nekaj podaljšuje in ponavlja silvestrski poljub, tiščim ga stran, in ko se poslovi, si globoko oddahnem. Ne ne, tega ne morem!
Naslednje jutro zvoni telefon že ob devetih.
– Čakam, čakam, pa nič.
– Na kaj pa čakaš?
– Ja, ali me boš mela za prijatela ali ne?
– Nisem se še odločila, do večera ti bom sporočila.
Saj ne morem tako mučiti človeka, kmalu pokličem nazaj.
– Lojzek, iz srca te prosim, oprosti mi, nikar ne obžaluj sinočnjega večera, nisva bila osamljena, ne lačna ne žejna ne na mrzlem, imela sva lep mali nočni izlet. Bilo je lepo, ampak ti si zame prestar, oprosti.
– Žal mi je, ampak če je tvoja odločitev taka, jo bom spoštoval, čeprav sem že vsem povedal, da sem pri prijateljici silvestroval.
– Zelo mi je žal.
Zvečer spet zvoni telefon.
– Erika, premišljujem, zakaj si se ti mene tako hitro losala, če pa mi vsi pravijo, da sem videti deset let mlajši. Mislim, da sem napravil napako, ker sem te polubu.
– Res si videti dobro za svoja leta, ampak narave ne moreš okoli prinesti, pa take zdravstvene težave imaš, kar naprej bi me bilo strah, mimogrede te lahko odpihne. Potem bom pa spet sama, pa še na sumu bi me imeli, da sem te spravila v grob.
– Lahko pa ti prej umreš, pa bom jaz sam.
To je pa tudi res, kdo lahko to ve, koliko mlajših od mene je že pod rušo ...
Spet klic.
– Erika, kaj bi ti mogoče rada šla v gledališče?
Zdaj me je pa zadel v živo.
– Pravzaprav bi res rada šla. Trenutno si želim videti dramo Ženska, ki sem ji bral.
– Dobro, samo prosim, ti naroči vstopnice, ker jaz nisem tega nič bral.
