Pesnik vesel je,
ko v žalosti joka,
pesnik se smeje,
ko umira otroka.
Pesnik je bitje
hrupa samote
in hkrati tišina
nirvane tihote.
Pesnik se išče,
da se ne najde,
žalostno srečen,
veselo nesrečen.
Pesnik ljubi
in hkrati sovraži,
se z besedo vojskuje
in jo objokuje.
PESMI
Ko tišina utihne,
hudo zarohni,
pokleknem na krik,
da me vsaj ne boli.
Obmirujem v sanje,
zamrznem srce,
zaspim v mirovanje,
da pozabim gorjé.
Če bo kdo kdaj
moje pesmi izdal,
naj se zaveda,
da bom iz groba vstal.
Posvečam ljubezen
vsem dobrim ljudem,
vzemite jo zase
za vse večne čase.
TVOJA BESEDA
Beseda tvoja
tako mehko zveni,
nežno me boža,
da srce se medi.
Tiho poslušam jo,
kot dež, ki škraplja,
mi boža ušesa,
da slišim v nebesa.
V njej se utapljam
njej se predajam,
tiho me vodi
v kraljestvo srca.
Ko enkrat odidem
med zvezde ugasle,
še jo bom slišal
kako
š
e
p
e
t
a
RAZODETOST
Kakor kot kdaj
izgleda življenje,
tako se nabode
radost na trnje.
Včasih je nič
popolnoma vse,
drugič obilje,
postane trpljenje.
Bolj ko starost
pogreša mladost,
manj je otroštvo
razlog za zrelost.
Ko verovanje
postane uteha,
kakor pesem v srcu
razodetje brez greha.
ČLOVEŠČINA
Kaj ti je človek,
da se pogovarjaš s pestmi,
slišiš le poke
in glasove kot stoke?
Kaj ti je človek,
da pred sabo bežiš,
prehitevaš svoj glas
in zamujaš ves čas?
Kaj ti je človek,
malikovalec obilja,
veseljak izobilja,
nesrečnik duha?
Ustavi se, človek,
poglej v nebo,
ptici prisluhni
in objemi drevo.
PREPROSTO
Nekaterih solzá
ne moreš jokati,
nekaterih bolečin
se ne da odtrpeti.
Nekaterih objemov
nikoli ne čutiš,
misli nekoga
lahko pa le slutiš.
Nekaterih željá
se ne da hrepeneti,
ne spodobi se vedno
po pravilih živeti.
Vsako se rojstvo
mora spočeti
in vsako življenje
je treba ljubiti!
PREDAJANJE
Ko se napotiš v pesem,
pusti svet tam zunaj,
bosih misli vstopi
in vdahni prvi verz.
Kakor zvok tišino
te predrami ritem,
tiha sila strese
in ti kožo naježi.
Takrat se čas ustavi,
dan v noči biva,
pomlad jesen rojeva,
poletje zimo šelesti.
Nekoč boš le svetloba,
ki jo zvezda sveti,
dramil skrite sanje
in hrepenel v dotik.
ČASOVNOST
V hiši brez doma,
v sanjah brez sna,
v glasbi veselja
srce ne igra.
V iskanju svobode
v samoto zaprt,
na begu pred sabo
najden v smrt.
Brezželjno,
brezskrbno,
brezvoljno
vseved.
Zdaj čakam na uro,
ki čas jo hiti,
da končno dočakam,
ko mir zazvoni.
SAMO ENKRAT
Samo enkrat v življenju
se človek rodi,
sam enkrat naenkrat
na svojih nogah stoji.
Na vsem lepem en dan
spregovori,
očetu in materi
ponos njune krvi.
Danes bo dan,
ki potoval sem ga dolgo,
sam tavajoč
smisla iščoč.
Samo enkrat v življenju
človek umre,
zavit v bel prt,
ugasnjen v smrt.
PRAVICA KRIVICE
Brez pravice ni gorja,
kot ne krivice brez solza.
Brez dneva ni noči,
kot ne têmé brez žalosti.
Lahko si kralj
na zrnu graha,
lahko berač,
ki z zlatom maha.
Nekdo je slep,
da vidi dlje,
spet drug zaklet,
kaj vse ne sme.
Na koncu sveča
prižge ti luč,
da vidiš tja,
kjer gori le up.
LEPO TE PROSIM
Ne zabijaj žebljev v mojo krsto,
še preden sem se prav rodil,
ne smel bi vodit me v cerkev,
dokler pri materi sem mleko pil,
ne uči me več svojih grehov,
prehitro jih bom sam odkril,
ne išči mojih ti poti,
nanje bom že sam zavil.
Pusti me,
da padem,
pusti da znorim,
pusti kdaj pa kdaj,
da se izgubim.
Ko pripeljejo mi trugo,
ne bom se vanjo sam zvalil,
prav tako kot v zibel,
se nisem sam rodil.
PRIZNANJE
Tule pred vsemi
moram nekaj priznat,
da tvoje mladosti
me kdaj je strah.
Včasih strese me
le tiha skrb,
da enkrat vrneš se
zavit le v bel prt.
Če to kdaj zgodi se,
odpre se nebo,
takrat pa zares
bo peklensko hudo.
Vem, da cel svet
čaka na te,
zaupam tvojim sanjam
da ti izpolnijo se.
TAKRAT, NEKOČ
Nekoč bova bosa
ležala kraj reke,
skupaj odeta
v en ocean.
Nekoč bo milina
pregnala samoto,
dan se bo noči
prižgal v novo luč.
Takrat objem bo
edina toplina,
ki ogreje srce
vklenjeno v mraz.
Takrat bova našla,
kar sva iskala,
skrito ljubezen
v oblaku iz sanj.
ZAZRT
Gledam obraze,
kako pred mano lebdijo,
vidim nasmehe,
ki molče govorijo.
Pogledi med sabo
begajo strah,
očem utrne se
solza na mah.
Priprtih oči
zagledam podobo,
v srce pripeto
s toplino ogreto.
Vsak naj se v zrcalu
jutra umije,
da na večer
v obrazu zasije.
TI BOŠ MENI
Ti boš meni
z Očenašem,
vest iztepal,
dušo pral.
Ti boš meni
s pokoro,
v srce zapičil
novi greh.
Ti boš meni
že ob rojstvu,
naložil tlako
vse do smrti.
Zakleni se v nebesa,
čakaj me pred peklom,
moja se svoboda
nadaljuje v večnosti.
VEČNOST
Beživa pred zlobo,
ker jo napaja bolezen,
skrijva se v pesem,
kjer domuje ljubezen.
Danes je dan
pesmi žebljev v krste,
že jutri mogoče
štetje mrličev na prste.
Sama sva v svetu,
ki išče pravice,
samo midva poznava
poti do resnice.
Četudi na hitro
oba bova umrla,
pesem v naju
ne bo nikoli zamrla.
DUH
Kaj mi bo pesem
brez hrepenenja,
komu naj pišem
v stiski trpljenja.
Kako naj objamem
telo brez dotika,
zakaj bi se ljubil
če me ljubezen ne mika.
Čemu naj se skrivam
vsem na očeh,
le kako naj bi zbežal
pred krivdo v greh.
Zvest sem svobodi
in bitju srca,
četudi me kdaj
to stane gorjá.
UMOR
Si kdaj sovražil,
da bi ubijal,
jezo ožemal
v potokih krvi.
Si kdaj preziral
brezdomca na tleh,
v mislih ga zbrcal
v peklu ga žgal.
Si sanjal kdaj
nože na vratu,
puščico v srcu
in sabljo v trebuhu.
Zamisli se malo,
kako krčevito
iz agonije vlekel
bi svoje telo.
SLOVO
Nekoč je morje
dišalo ljubezen,
nékdaj sem slišal
ihtenje kot pesem,
včasih še tavam
da bi se našel,
četudi otroka,
ki je odrasel.
Svoboda je moja
ječa postala,
vse bolj sem osamljen
in vedno bolj prazen.
Prihaja zdaj čas
pesmi slovesa,
je napočil trenutek,
da spremenim se v prah?
SKOMINE
Po pesmih dišijo
vse moje sanje
v objemih, ki tlijo,
umrl bi zanje.
V skominah lebdijo
vse tiste ljubezni,
ki sem iskal jih,
ne da bi našel.
Med nebom in zemljo
razpenjam spomine,
v slanici očesa
tešim svoje želje.
Vate zaklenil sem
svoje srce,
vame pa bije
ljubezen skelé.
DOMOVINI
Zate bi prejokal
simfonijo krivde,
na prsih pa trpel
najbolj krvav zločin.
Tebi bi zatajil
svoje ujetništvo,
sovražniku pa skrival
svojo lastno smrt.
