nikamor ne grem
je rekel le zakaj bi šel
povsod so pločniki z ljudmi
ki nadgradijo svoje noge
da bi jih doživeli in preživeli
v krajih ki zagrizejo
v mlakužo neposušeno
po zadnji kavi bogov
(hura noter sem) ali pa s spominom na nohte
zahlastajo po robu
padejo
in razlitost zleze vase
skupaj z nemočniki
navitimi s ključkom ki zakrkne
ker ga pogoltnejo odnosi
naučenost recitira program
najdaljših minut in najkrajših let
brez robov za začetek
z zamolčanim kruhom
le zakaj bi šel drugam
povsod jutra z glavo v rokah
na razmajanih sedežih
čakajo zadnjo postajo
POMAHALA SEM
ali pa mogoče nisem
ker je ravno takrat
poletela skozi dlan
pesem o ptici
z zavezanim kljunom
ki se smehlja
v moji roki
KO ODHAJAŠ
Okno se premika
hkrati s teboj,
opazuje te in boža,
ko se kotališ
proti vratom.
Ko odhajaš,
pústi pri meni
nekaj svojega:
vonj po miru,
glasbo rose,
svetlobo telesa
ali resnobo ustnic.
Naj ostane tu misel,
s katero napojiš
najine sanje,
me dvigneš,
da ne uspavam
mladih upov
in dovoliš izviru,
da posuši lice.
Ali pa pusti
pesem o maku,
ki ziblje čustva.
Tisto o naju.
Nekaj tebe imam rada pri sebi.
MALA
spomni se mala
tistih dni ko je dež stopal po prstih
da ne bi motil tišine najinih dreves
luže sem umikal pred koraki
tvojega veselja in ohranil
mladost čisto in zardelo
in ko si nastavila telo
nevihtam tako izzivalno
sem te gledal umito rosno
živo marjetico svojega sna
in stegnil roko narisal krog
da ne pride nepovabljen
vihar v tvoje sobane
ko si splezala na vejo
stegujoč roko in krilo
in odpet ovratnik proti sadežu
jaz pa sem držal drevo in ti
podajal svoje smehljaje ujete
v igro zgodnjega poletja
ko sem ti rekel vstani
cvetka tiha nagajiva
poglej me črička
gibov in besed
poglej sonca
v predpasniku
poglej lune
pastirjevega psa
VIDELA SEM TE
nekoč sem s plešočimi očmi
odkrila da je nekdo ukradel moj vid
zaposlil ga je na črno
zato je bilo vse okoli mene tako
enostavno in brezoblično
nobenih barv in robov
le megleni zasuki
nemega filma
ampak tebe sem videla
sredi pene v kavi sem te videla
kako mi mahaš in sprašuješ
ali še pijem kazalce najinih ur
ali še tekmujejo skodelice
katera bo dovolj vroča
za dolga zimska jutra
priznam da sem te videla
v vsakem vrtiljaku ki je
nehal mežikati tako hitro
tako nenadno kot si ustavil vlak
da je poskočila moja želja
v zaspane pokrajine in tam ostala
do naslednjega poleta s tabo
in videla sem te v človeku
ki je prihajal nasproti in
včasih sem pomislila o bog
ne spremeni smeri
ostani na tej vzporednici
ker narava ne ve kdaj bo točka x
spet sedela na kavču
in kramljala z nama
narava ne ve in vesolje
in vsi zeleni možici in jaz
nihče ne ve
zaprla sem knjigo pesmi
ko sem te nazadnje videla
VEDNO JAZ
lahko
prevedem
pesem ptic trnovk
izvlečem piščali
zvokov v molu
zaplešem
znova v srajci
pa sem še vedno jaz
lahko
jem tihožitje
ko se ne najdem
v picassu
in ko ravel
stopnjuje podplate
zlizanih točk
po katerih curljaš
pa sem še vedno jaz
lahko
tvoja ledja
sesajo besedo
dišečo pikantno
ki me poraja
kamnitim oltarjem
pa sem še vedno jaz
ZAKAJ BOŠ OSTAL
ker boš ti
tudi če se bodo zgodbe skrčile
in bodo pesmi iskale stik z zemljo med prvo
in drugo ograjo sosedovega travnika
ker bo v hrani namazani na moje telo tvoj dih
slan in pekoč kot večer v roza galaksiji
ker me bodo zaboleli boki zaradi jamskega človeka
narisanega s svinčnikom na račun za elektriko
ker bo koledar na steni grozil z novimi dnevi
jaz pa sem pravkar vzela iz pralnega stroja
sveže oprane čiste in dišeče ure s tabo
