O vzpni se, moj drug,
na to goro visoko z menoj,
in ozri se tja v dalj,
na obljubljeni raj pred seboj!
Na cvetoče livade in loge zelene,
na smejoča se sela in njive rumene,
na senčne gozdove in nebeško sinjino,
na daljne gore in sončno milino.
Prisluhni tej himni radosti in sreče,
ki večno se lije iz svobodnih grl,
odkar si je človek ta raj sam odprl.
Tam je delo zabava, počitek lepota,
v vseh bitjih pozdravlja te srčna dobrota;
ni znana tam starost, ne smrti bojazen,
njih kruto življenje ne goni narazen.
Tam sleherni čuti se v svoji družini
in zemlja obširna enako vseh last je;
ograj ne poznajo, ne mej domovini,
ljudje tam drug drugemu verni so bratje.
Ali težka je pot v to presrečno deželo;
že mnog je na romanu daljnem omagal,
ko ga malodušje je množic prevzelo
in upal ni, da bi napore premagal.
Tedaj poti ko senca bridkost bo sledila,
beda, zasmeh in pregnanstvo bo delež tvoj;
in morda te lastna bo kri zatajila,
in osamljen boš mnogokrat plakal sam nad seboj.
Najhujša pa muka, ki je more doseči
bo dvom nad pravilnostjo te trnóve poti
in dvom, da ideal ta daljni bleščeč
se bode približal kedaj ti naproti.
Ti klonil boš duhom in od obupa kopnel.
A pomeni! Kaj je rod že človeški trpel
za bodočnost svobode, prevzvišeno misel!
Zato se vzpni, moj trpeči drug,
na to goro visoko z menoj,
in se z živo vero ozri tja v dalj,
na obljubljeni raj pred seboj!
SLOVENSKE GORICE
Sprehajam se med zelenimi griči:
kako so ljubki, kako so domači!
Odkod so se vzeli ti zeleni griči?
Kakor da jih je v nerodnosti svoji razsvetlil titan,
ali kakor da jih je v besnosti svoji naplat ocena
in je priroda čez nje očutno pregrnila svoj zeleni prt
in uvezla v njega z bujnimi barvami pestri vrt.
Vsepovsod vinogradi, grozdje v sončnih poljubih zori,
a po dolinicah na ozkih njivicah, belo cveteča ajda duhti.
Siromašno ljudstvo upadlih lic,
od sonca ožganih mišic,
mi ponavlja pozdravlja pobožni vzklik:
»Hvaljen bodi Odrešenik!«
»Kaj vi na plečih nosile, dobri ljudje?
Kaj nosite v košarah, ki vam težijo glave?«
»Mi ne smemo v mesto, na trg, gospod!
Vse to je zemlje naše, naših žuljev plod:
mleko, jajca, maslo ali sir,
slive, hruške, fižol in krompir.«
»Tedaj izobilja se tu domačin veselí?«
»Ne, ni izobilje, daj nas beda morí!
Ali treba je mnogokaj, treba solí
in zima se bliža, obuti kaj ni.
Mi komaj na svojem eno kravo redimo,
a mleka nam deca nikdar ne okusi;
njih goloto pokriti zdaj v mesto hitimo
zaslužka si najti. Ta vé, kdor poskusi!«
»A čigave so te nepregledne gorice?
Kdo vam to morje vina popije?«
»To last je trgovca, bankirja, opata,
naš brat zanj tlačani, da mu pot s čela lije.«
»Zakaj to trpite? Saj zemlja vseh last je!
Kdo orje in seje, ta tudi naj žanje!«
»Taka je volja božja! nas župnik uči.
Kar je tvoje, ni moje! pa postava tudi.«
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Na vsakem griču se cerkev beli,
ob vsaki stezici božje znamenje stoji.
Vso krajino so med svetnike razdelili,
da bi v vsaki vasi drugega ime častili:
sveta Ana, sveta Barbara, sveti Lenart,
sveti Anton, sveti Rupert, sveti Urban,
sveta Trojica, sveti Benedikt, sveti Martin,
sveti Jurij, sveta Kungota, sveti Jakob,
sveta Marjeta, sveti Bolfenk, Marija Snežna,
sveti Trije Kralji, Kalvarija, Jeruzalemski vrh.
Od Središča do obmejnega Šentilja,
Od Maribora pa do Radgone ob Muri,
vse je med svetnike božje razdeljeno,
med svetnike in konzule nebeškega kraljestva,
med bogate vlasteline in upokojene generale.
Tebi, kmetič milostno so prepustili suho kravo.
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Kadar preko Mure čez gorice vetrič veje
in do Drave vse klopotce mi predrami,
tedaj zakrilijo s svojimi krili – rokami,
njih enakomerni unisono v domišljijo mami:
»Klipa-klop, klipa-klopa, klipa-klopa, klipa-klop.«
»Kaj tako ves dan klopočete, klopotci vi, ropotci?
Kaj pomeni ta sanjavi vaš klepet?«
»Postavili so nas, da strašimo naj vrabce,
da pokradel ne bi grozdja nam ta ptičji svet.«
Pa se mi zazdi, da slišim še klopotce druge,
od vseh teh cerkvic in od vseh župnišč,
ki strašijo že tisočletje svoje robske sluge:
»Ne smeš – ne smeš! Ne smeš – ne smeš!«
Glej, tam klopotcem si ti, smetič, lačni vrabec,
postavljeni so, da te s peklom strašijo.
Prelivaš znoj za druge, a vrabec ne pozna skrbi,
veselo le piruje in kakor ti on plašen ni –.«
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Kedaj že vendar se ti glasnik nov rodí,
ki vzdrami te v hotenju vročem?
Da preko teh goric ti nov klic zadoni:
»Jaz hočem – hočem! Hočem – hočem!«
DRAVSKA DOLINA
Kraj reke, po dolini ozki, se prebela cesta vije,
lahkoten moj korak se komaj je dotika.
Na desni Pohorje, Kozjak na levi, o predivna slika,
moja grud pa željno smrečni balzam pije.
Z gladine Drave, ko z zrcala odsevajo vrhovi gor,
v šepetu tihem vod smaragdnih šume pozdravi korotanski
in o nevzdržnem hrepenenju po nevesti črnomorski
pripoveduje mi globin zelenih skrivnostno tihi zbor.
Karavana težkih voz na cesti me srečava,
ki vlečejo jih močnih konjev pari čvrsti.
Pohorski pragozdov vozijo bogastva v dolgi vrsti,
po reki pa za splavom, splav, ravnan od krepkih rok, mi plava.
Prečudežno si, Pohorje! V svoji pranaravni zatopljeno le váse,
a že zavratno te pustoši nenasitna tuja roka,
bok za bokom ti že pod sekiro bridko stoka,
zategnjeni »hojho-o« odmeva dan za dnem čez vedno širše tvoje jase.
V SAVINJSKIH PLANINAH
Na desni
prešerni valovi bistre Savinje,
na levi
gotični loki sivih skalin.
Pred menoj
bela cesta po dnu ozke doline,
nad menoj
kroži orel v brezdanjost višine.
Po poti;
prijazni pozdravi moških,
na nogah zvene jim krempižarji;
in žensk, deklet in mater,
z nazaj zavezanimi rutami.
Veseli vzkliki pastirjev,
zvonjenje planinskih zvoncev
in kozji meket
in klici splavarjev, ki plavijo les
po strugi v daljni svet.
Jaz skačem v otroški porednosti
čez plotove, mimo lesenih znamenj
in vriskam,
da odmeva od sklanih sten.
Z roko mečem poljubčke
Raduhi, Ojstrici in Olševi,
neizbrisno mi ostaneš v spominu,
pot iz luč proti Solčavi.
Vsa veličastna tvoja tišina
nima v Sloveniji para,
Logarska dolina!
OSKRUNJENA ZIMSKA IDILA
Sneg,
tišina,
celo morje
kakor gosji puh mehkih plasti,
čistih v svoji belini
kakor duša novorojenčka.
Z grmičjem zarasel pot ob cesti,
gozdiček smrekovih dreves
in v snegu posejane kočice
se zdé,
kakor da so ravnokar izšle
iz rok Velikega Slaščičarja.
Smrekov gozd se mi zdi
kakor zbor mladih nevest,
ki so me nakitile k poroki.
Mala jelčica ob poti
je kakor nežno dekletce
pri prvem obhajilu.
O, s snegom okitena jelka!
Ti simbol otroških pričakovanj!
Ti si polna božičnih sanj!
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Tišina in božji mir
sta razlita čez zemljo,
ki spi pod snežnobelo odejo.
Nebo nad njo dobrodušno mežika
s polodprtim, trudnosivim pogledom.
Plašno in lahkotno skaklja srna
med zasneženimi obronki.
Njene velike nožice odkopavajo sneg,
pod katerim si iščejo hrane.
Njeni svetločrni parkeljci
predirajo kristali led
na dremajočem gozdnem potoku,
da se napije njegovega žuborenja.
Toda čuj –!
Strel –!
Gluhogrozeč odmev
se razburja čez pobeljene vrhóve.
V smrtnem strahu
srna kvišku plane,
se v beg ožene,
pade,
obleži –.
V svetišče božjega mirú
je drzno stopila človeška noga
in z oskrunjevalno svojo roko
je razrušil človek
Harmonijo.
Na snežni belini je kriknil v nebo
krvav madež
kot sled človekovih stopinj.
O, Prasila!
Zakaj si ustvarila človeka,
ki je tvoje najnehvaležnejše stvarjenje!
Saj te že davno je zatajil,
Mater svojo!
Kamor stopi njegova noga,
ovene tvoja lepota!
Ker
pred njim gre strah,
za njim gre smrt!
SMREKI
O ljubica smreka, ti večno zelena,
pod soncem poletja, pod plaščem snega
ti je krna ponosna, ko druga nobena;
kaj bi brez tebe naša severna tla?
Predniki naši so v sivi davnini
krog tebe se zbrali v najdaljših nočéh.
Prižigali ognje so v zimski temini
in sonca vrnitve prosili v skrbéh.
Še danes se zbiramo ti pod zelenje,
prižigamo luči si v tvoje vrhóve.
Ti si simbol nam za nade v življenje,
ko sonce raztaja nam robstva okóve!
BOŽIČNA ZVEZDA
Na sneg so padali skoz okno
prameni svetli,
od sveč božičnega drevesa.
Bosonogo dete je pod oknom
strmelo v zlato zvezdo,
pritrjeno vrh jelke.
Zbežalo je
pred črnimi strahovi,
med vlažnimi zidovi,
ker gladila mu ni več
oledenela roka mrtve matere
svilenih las.
In zlata zvezda se oblikuje
v poteze detetu poznane.
Smehlja se in vabi
glas, sladki, materin.
Ljubeče roke ga božajo
in dvigajo,
vse višje in višje,
v postranstva neizmerna.
Pobožne ženice,
k polnočnici hiteče,
našle so telesce majheno,
v sami srajčici,
v snegu zmrznjeno.
BOŽIČ PROLETARSKIH OTROK
Vi drugi imate zakurjen dom,
vi drugi imate potice,
mi se ne vemo ogreti pri kom,
premrle so naše ročice.
Vi drugi ste dobro večerjali,
vi drugi ste dobre volje,
a nas ste surovo ozmerjali,
pognali nas v sneg na polje.
Vam drugim po smrekah lučke goré,
pod njimi daril je vse polno;
v naših očeh le blestijo solzé,
srcé nam je gladno in bolno.
A vendar nam v dušah ogenj gorí,
ki nam ga nikdar ne ugasne:
naš up, da se nam dan sveti dani,
ki spolni vse želje nam skrite.
Vam drugim pustimo razsvetljen salon,
darila, večerjo, potico,
in čakali bomo, da udari naš zvon,
da ukrešemo Božič s pravico!
NEPRAVIČEN BOŽIČEK
Veš kaj, Božiček, to pa ni lepó,
da si se naše koče izognil:
ko si nesel k sosedovim drevó,
bi se še k nam lahko pripognil.
Oni imajo vsega zadosti,
lahko si sami drevó oskrbé;
siti so vsi, nihčé se ne pósti,
jaz za večerjo požiram solzé.
Daróve tam komaj miza drži,
naš kotiček je pa pust in prazen.
Mamica že dolgo bolna leži,
oče brez službe je neprijazen.
Malčke ljubiš bajé vse od kraja:
zakaj pa potem k meni ne prideš?
Si se že tako navadil raja,
da z gnusom mimo bede odideš?
Do zdaj sem vsak večer k tebi molil
in vedno upal v tvojo pravico.
Zdaj si mi jo pa grdó zasólil –.
Le kar obdrži svojo potico!
MIR LJUDEM...
Mir ljudem, oznanja
se danes vsepovsod;
pobožno se priklanja
pred jasli strog gospod.
Jutri pa pognal
iz hleva te bo v sneg
in še zasledoval
čez mejo bo tvoj beg.
Ljubezen na jeziku
mogotci nosijo,
a zlatemu maliku
brezvestno služijo.
Kar nekdaj je počenjal!
s podloženimi Herod,
do danes ni še jenjal
človeštva ta izrod.
Nekdaj ležalo dete
je vsaj na slamici,
danes razodete
poglej na ulici.
Le praznik naj praznuje
bogataš – vampir,
revež pa naj kuje
si pravice mir!
NOVO LETO
Si stiskamo roké
in ponavljamo voščila dolgočasna;
preklinjamo gorjé
in čakamo, da sama pride doba jasna.
Staro leto k vragu se pošilja,
novo naj natrese izobilja,
za nameček naj še svobodo prinese,
s tilnikov naj jarem nam otrese.
Vsako leto ista pesem se ponavlja,
čez slabe čase se vse vprek zabavlja
in čaka se, kdaj čudež se zgodí,
da suha veja kar čez noč vzcvetí.
Sicer marsikaj ugodi se v enem letu,
a mi sami ustvarimo si zgodovino.
Smo gonilna sila časa preokretu
in sami gradivo si domovino.
Če nismo zadovoljni s starim letom,
smo krivi čisto sami;
če novo ne ustreže vsem obetom,
bo krivda spet med nami.
Čas smo mi in mi usoda,
ki nas tepe do krvi.
Da vzklije blagostanje in svoboda,
je treba več ko samo stokati.
Če v novo leto vzamemo s seboj
star fatalizem, bo ostalo staro,
čeprav bo letnica imela novi kroj,
čez leto vržemo jo spet med staro šaro.
Dokler bomo po pasje roke lizali,
bi lahko pisali nič tisoč trideset in tri.
Če lastne neumnosti ne vzamemo na piko,
zaman bo pisati dva tisoč in toliko.
Zato pa stisnite roké v pesti
in kriknite v ves svet voščilo novo,
da človek enkrat se iz sna vzbudi,
da vstane leto svobodno, njegovo!
KO SEM MOLITI HOTEL
Ko blodil sem po prašni mestni cesti
in v šumi skušal gorje pozabit,
ko dvomov vseh želel sem se otresti
in vseh strasti sem hotel se znebiti,
tedaj moli k bogu hotel sem goreče,
a nisem mogel svojih misli zbrati;
odkriti hotel sem mu srce koprneče,
resnico čisto hotel sem spoznati.
Zbežal sem ven v poljé, da bi bil z bogom sam,
a so cvetlice tam preveč razkošno cvele.
Sem bežal v gozd zeleni, vse zaman,
so ptice tam preveč veselo pele.
Sem vrnil truden v mesto se nazaj
in tiho prag svetišča sem prestopil.
Sem upal, da mi da utehe božji kraj,
ko s sveto vodo čelo sem poškropil.
Pod mračnimi oboki me je hlad objel,
ko sem hitel pred večno luč oltarja.
Tam s čelom k tlom kamnitim sem ihtel,
ljubezni prosil večnega vladarja.
A on je zrl name s križa strog:
»Jaz kelih moral sem do dna izpiti!«
Pravičen, a neizprosen si, o bog,
in tudi ne moremo te moliti.
Z bridkostjo v srcu sem zapustil božji hram
in tožil nad nesmislom sem življenja.
Pred cerkvijo pa, glej otrok je reven tam
ves solzen prosil usmiljenja.
»Gospod predragi, lačen sem
in mati mi doma na smrt je bolna.«
Kos kruha kupil sem, ga vzel za roko nem.
mi duša bila je sočutja polna.
Ko sem vstopil v kočo k borni postelji,
zasijalo bedno lice je matere bolné.
V hvaležnem sem pogledu nje oči
življenja smisel našel in uteho za srcé.
ČEMU?
Čemu, prijatelj, lahko skrbiš,
se raduješ, tuguješ, se trudiš, trpiš,
računaš, uživaš in skupaj grabiš,
boječ se, da kaj ne zamudiš in pozabiš?!
Preteklost in sedanjost študiraš,
v bodočnost pogled upiraš,
osvojiti si hočeš ves nebosklon
in utrditi si temelj v železobeton!
Čemu to nervozno tekmovanje?
Veš, kaj je večnost spoznanja?
Pač ne budoarji, cigare in vino,
ne derby, avtomobili, kabaretni kino,
ne aerodromi, bari in charlestón,
ne polni trezorji, Nica, črnooka Minjon.
Za nami se izgublja dolga vrsta
črnih križev v sivo nedoglednost;
a glej, prijatelj, vsaka nova krsta
vsebuje življenjskega presnavljanja doslednosti.
In vendar, bodočnost vsaka nova mati
bo z nezmanjšano svojo nežnostjo privíla
svoje novorojenče k prsim in mu dala sesati
in vsekdar bo vsaka stvar svoj namen izpolnila.
In če se naš planet v neslutenem kedaj
razsiplje v lazurne atmosferne atome,
bo nadaljevala življenje svoj večni maj
na svetovih, ki zanimajo danes le astronome.
Čemu tedaj, prijatelj, toliko skrbi?
Ti si le atom, ki pa večno živi!
