zvoki
udrihajo
nagneteni
kričijo
vodijo
odpeljejo
trkajo v zaporedjih
kačasto
potuhnjeno se vijejo
prostor je brez odmevov
ritem
preskakuje mostove
grmenje prehaja v stok
vsi trije
se brezglavo vrtimo
vsak v svoji smeri
odnaša me
izbuljenih oči
štrlečih las
vznak okobal in štuporamo
(še dobro da ni sten)
plešem
zunaj
znotraj
vmes
med prsti vakuum
zareže vame:
kje si ti?
brez okusa je
frčati sam
LIGATURA
Sprehodila si se mi skozi sanje,
stotič že,
odkar si se zatekla na otok.
Da ubežiš, od sebe, si rekla.
Občuduješ osle,
vonjaš janež in grizljaš olive.
Rekla si, da je prevroče
za dolge vdihe
in da te v prsih tišči ost.
Rekel sem, da je iz zamrznjenega tkiva
ne izdre nihče,
še sama ne,
dokler se ne odtališ.
Ko se boš vrnila
in mi govorila o ognju in mrazu,
ko boš spočita in utrujena
slikala galebe v moje oči,
takrat pojdem tudi sam tja.
Da vpijem sape,
ki so ti raznežile besedo,
da vdihnem vonje,
ki so ti napolnili lase,
da vsrkam glasbo,
ki je odstrla zvezde v tvojem pogledu.
Oh, kako vznemirljivo,
ko te začutim v sebi
in vem, da si pravkar
pomislila name.
KAL
zgolj iskrena misel
ki se ne želi leviti
v pričakovanje
v zahtevo
v obveznost
ne želi vpiti da živi
zgolj iskrena misel
tisto še neizrečeno
še nerazlito
volja izvirske vode
da izvira
toplota
pripravljena sesti v ogenj
ki še ne gori
zalet
ki še zbira sapo
da bi postal veter
zgolj iskrena misel
ki ostane prosojna
kot vonj
zapredena v vsako pesem
vsak žarek
vsako senco
kot lesk v očeh
takrat
ko se je rodila
V velikem zvoniku je zazvonilo
Hkrati zapiha močan veter
zvok nagne čisto postrani
Takoj zatem se oglasijo ostali
MESTNI ZVONOVI V meni dvignejo lebdečo tesnobo
Čas je da se odpravim
Medlo osvetljena reka ostaja mirna
Neopazno ledeni
Ne zmoti je moja negotova hoja
Reka pozna namen
Čeprav vedno znova odkriva pot
In cilja ne pozna dokler ne prispe
Jaz imam jasen cilj
Vse ostalo je prekleta uganka
hudičeva nerešljiva uganka
Ves sem že potolčen
Vsaka pot do zdaj se je končala v
trnju ali kamnju
Vsaj padci so izvirni
Vzbujajo posmeh
Zvonovi bijejo
njim je vseeno če je mraz
Jaz pa netim nov kres
vsak večer naložim
novo grmado skrhanih upov
in polomljenih sanj
In zmrzujem
Vsak večer malo bolj
vzdušje malo pred zahodom je
vznemirljivo
veter obstane
ptice pogledujejo po prostorih za čez noč
jaz pa začnem kipeti
po notranjosti mi sika in šumi
pričakovanje
RDEČA OBLEKA rekla je da pride
v rdeči obleki da pride
stopnjevana glasba in sveče vžigajo dihanje
čutim napetost
ko školjkasto rožljajo misli
plešem
plešem
razpočim se v zvok
posesam se med strune in opne
pod deske se zavlečem
kot dim kadila
in se spet zgostim na pletenem stolu
potem začne kapljati
voda se vsuje
sveče ugasnejo
zareže tišina
slišim le svoj
rdeč utrip
