Majhen prostor potrebujem,
kjer se ni nič spremenilo,
kjer se nič ne spreminja.
Noge nekega stola
se vdirajo v isto sled
na spranem lesenem podu,
drsijo vse globje.
Kredenca,
v njej jušnik prilepljen
na gladek vzorčast papir.
Poleg skodelice za kompot,
solnica
in leseni suvenir z avstrijskih Alp.
Mir z večnim vonjem
po kuhani govedini
in kumarični omaki.
Pozabljen zobotrebec
na karirastem prtu.
Madeži rdečega vina na sredi.
Jaz nujno potrebujem prostor,
kjer je že sto let vse po starem.
Potrebujem dolg počitek
na kuhinjskem divanu,
kjer lahko nemoteno
prisluškujem pomirjujočemu pretakanju
v lastnem drobovju.
JAZ, JAZ, JAZ...
Začelo se je pred petdesetimi leti.
Svet se me je naveličal
kot otroka in človeka.
Kakšna površnost,
kakšna plitkost.
Prvih deset let
so me ogledovali,
nagledati se me niso mogli.
Postavljali so me na pručko
v kuhinji,
da sem jim deklamirala Aškerca:
»Gorje ti Betulija, jutri, gorje...«
Vrtela sem se v karirasti oblekci
z volančki
pred svojimi tremi bratranci.
»Ta bo plesalka, ko bo velika,«
so se v pol zadregi režali
moji bratranci z Dravskega polja.
Strica sta me jemala v naročje,
me cukala
za redke lase.
Potem pa se me je svet naveličal.
Stvari tudi.
Koliko besa in truda,
da si ne polomim udov,
ko se spotikam
ob stolih, klopeh, policah.
Ob koreninah.
Koreninah dreves,
ki iznenada zrastejo ob poteh,
ko bežim od vsega
kar me izziva,
da onemoglo,
rdeča v obraz,
brcam kamenje,
ki me grize v tanke podplate
mojih najboljših čeveljcev.
Zaman ves trud,
moja prijaznost do živali,
do pohabljenih, odrinjenih.
Nič ni pomagalo prilizovanje,
podkupovanje,
ponižnost,
ki se je potem za vedno nastanila
v koščenih ramenih,
nagibu užaljenega tilnika.
Ravnodušnost
do mojih krvavih ran.
Tudi v sanjah!
Kdo je sploh opazil,
kako z nekaj hitrimi koraki
jemljem zalet
in se dvignem v nebo?
Letim, letim
in pred vsemi drugimi
vidim pokrajino,
kjer bom pristala,
ko me ne bo več.
Ko bom umrla.
Obračajo se proč,
jih ne zanimam
v svoji beli srajčici,
ko krožim
nad njihovimi glavami,
nad vrhovi pohorskih hoj.
In zaradi vsega tega
dvig globalne temperature
za tri stopinje,
zato se tope ledeniki
in oceani naraščajo
vsako leto za 0,8 milimetrov.
Svet se spreneveda,
kot da ne opazi
strahotne krivice,
ki mi jo dela zadnjih petdeset let.
Je mislil,
da bo šlo brez kazni.
In bolj ko se obrača
od mene,
bolj se tope ledeniki.
Zadnjemu butcu je lahko jasno,
da je vesoljni potop
pred durmi.
POTREBUJEM
Majhen prostor potrebujem,
kjer se ni nič spremenilo,
kjer se nič ne spreminja.
Noge nekega stola
se vdirajo v isto sled
na spranem lesenem podu,
drsijo vse globje.
Kredenca,
v njej jušnik prilepljen
na gladek vzorčast papir.
Poleg skodelice za kompot,
solnica
in leseni suvenir z avstrijskih Alp.
Mir z večnim vonjem
po kuhani govedini
in kumarični omaki.
Pozabljen zobotrebec
na karirastem prtu.
Madeži rdečega vina na sredi.
Jaz nujno potrebujem prostor,
kjer je že sto let vse po starem.
Potrebujem dolg počitek
na kuhinjskem divanu,
kjer lahko nemoteno
prisluškujem pomirjujočemu pretakanju
v lastnem drobovju.
JAZ, JAZ, JAZ...
Začelo se je pred petdesetimi leti.
Svet se me je naveličal
kot otroka in človeka.
Kakšna površnost,
kakšna plitkost.
Prvih deset let
so me ogledovali,
nagledati se me niso mogli.
Postavljali so me na pručko
v kuhinji,
da sem jim deklamirala Aškerca:
»Gorje ti Betulija, jutri, gorje...«
Vrtela sem se v karirasti oblekci
z volančki
pred svojimi tremi bratranci.
»Ta bo plesalka, ko bo velika,«
so se v pol zadregi režali
moji bratranci z Dravskega polja.
Strica sta me jemala v naročje,
me cukala
za redke lase.
Potem pa se me je svet naveličal.
Stvari tudi.
Koliko besa in truda,
da si ne polomim udov,
ko se spotikam
ob stolih, klopeh, policah.
Ob koreninah.
Koreninah dreves,
ki iznenada zrastejo ob poteh,
ko bežim od vsega
kar me izziva,
da onemoglo,
rdeča v obraz,
brcam kamenje,
ki me grize v tanke podplate
mojih najboljših čeveljcev.
Zaman ves trud,
moja prijaznost do živali,
do pohabljenih, odrinjenih.
Nič ni pomagalo prilizovanje,
podkupovanje,
ponižnost,
ki se je potem za vedno nastanila
v koščenih ramenih,
nagibu užaljenega tilnika.
Ravnodušnost
do mojih krvavih ran.
Tudi v sanjah!
Kdo je sploh opazil,
kako z nekaj hitrimi koraki
jemljem zalet
in se dvignem v nebo?
Letim, letim
in pred vsemi drugimi
vidim pokrajino,
kjer bom pristala,
ko me ne bo več.
Ko bom umrla.
Obračajo se proč,
jih ne zanimam
v svoji beli srajčici,
ko krožim
nad njihovimi glavami,
nad vrhovi pohorskih hoj.
In zaradi vsega tega
dvig globalne temperature
za tri stopinje,
zato se tope ledeniki
in oceani naraščajo
vsako leto za 0,8 milimetrov.
Svet se spreneveda,
kot da ne opazi
strahotne krivice,
ki mi jo dela zadnjih petdeset let.
Je mislil,
da bo šlo brez kazni.
In bolj ko se obrača
od mene,
bolj se tope ledeniki.
Zadnjemu butcu je lahko jasno,
da je vesoljni potop
pred durmi.
