V lopatice me reže
sopuh
izza starih tapet.
Tema plošči
mastne prste po šipi.
Pet plasti gostega
me čaka pri odrivu
s kuhinjskega okna.
Potem je vse lažje:
sprijetost las na tilniku
vedno bolj popušča.
OBISK OČETA
»Ata,« rečem vtemo
in že rine skoz
steklasto predivo
svoje pokrajine,
da pušča za seboj
prašnato sled
z mrtvaške srajce.
»Ata,« rečem še enkrat,
ko si pristavi
piščal iz kosti
k potemnelim ustnam.
GLAVA NE PUSTI
Glava ne pusti
glavniku blizu.
S kačo las zasika
v osuplo zbovje –
skozi lasišče
bucike zaštrle.
Glavnik se potem dolgo
s police dobrika –
pri ročaju drobno trza.
IZPOSOJENI OTROČIČKI
Jedo iz moje sklede,
z usten jim kri ezi.
Drobno vzdihujejo,
ko sladko peno
s sršečih iveri
oblizujejo.
Mehkih prstkov
si k ustom segajo,
krvavih zob
se mi
hvaležno nasmihajo.
Še v sanjah mlaskajo
pod mojo blazino.
NEBO ZVEČER
Nebo se še pred večerom zgladi.
Ptice nosi
vse v eno smer;
peruti jih ne ubogajo.
Kljune jim brusi
večerni hlad.
Odgrnem zavese,
da pričakaj
dokončno osteklenitev.
Nebo zapoklja
in stekleni prah
se useda na travo,
kamor seže okol.
OB JEZERU
Mirno se ustopim
ob jezeru.
Voda osuplo ugrizne v breg.
Pogledam na drugo stran
in z enim samim vdihom
potegnem vase
ves zrak.
Ves zrak
nad jezerom.
SREBANJE
Zobje v ustrnicah rinejo,
jezik
močan in vlažen
ob robu se frka.
Mojemu srcu
nič ne uide.
Barve na drevju
prepozno
trobljo mojih usten upazijo.
Pisana kri rožam
v zemljo ponikne,
ptica pod bledo perje
kljun skrije.
Pijano zaukam
v pepelast svet,
do pasu mokra
od barv in sokov.
KAJTI
Stvarem
se bo treba
za hrbet skriti,
kajti
nič več ni
tako, kot je bilo.
Prej so se krotko
ob moje gležnje drgnike,
vdano polegale
ob mojih poteh.
Sedaj se mednje
s strahom podam,
kajti
skoraj vse
zle sokove cede.
POMLAD
Poplesuje ob meni
in izpod pazduh
ji ostro žehti,
d ase mi oči solze.
Toplota močnih gležnjev,
da se ruševje smodi,
seda v krošnje
razkrečenih stegen,
hripavo klika
jati zmedenih ptic.
KAJ ME VEČ NE PREPOZNAŠ?
Kaj me ne prepoznaš,
kuhinjsko okno?
Svetlobo lomiš,
da se na pol poti
v samotno kapljo
obesi za prašnat okvir.
To sem jaz,
ki s kriki lomim steklo
in krvave oblake
po nebu drevim.
Kaj ne poznaš več
mojega vročega čela,
ki buta vate.
MAMA MED VRATI
Mama med vrati stoji,
črno kapljo
v dlaneh mi ponuja.
Nabrekajo tla od vročine,
od stropa težko kaplja,
mama se v steno zaraste,
kaplja ji prste
počasi smodi.
Opomba urednika: Za literarnimi večeri, ki jih je organizirala Mariborska literarna družba od avgusta 1998 vsako leto (z izjemo 2003 in 2007) z Mihaelo Hojnik, je ostalo gradivo, ki ga odkrivamo v arhivu in ga objavljamo v reviji.
ZALET
V lopatice me reže
sopuh
izza starih tapet.
Tema plošči
mastne prste po šipi.
Pet plasti gostega
me čaka pri odrivu
s kuhinjskega okna.
Potem je vse lažje:
sprijetost las na tilniku
vedno bolj popušča.
OBISK OČETA
»Ata,« rečem vtemo
in že rine skoz
steklasto predivo
svoje pokrajine,
da pušča za seboj
prašnato sled
z mrtvaške srajce.
»Ata,« rečem še enkrat,
ko si pristavi
piščal iz kosti
k potemnelim ustnam.
GLAVA NE PUSTI
Glava ne pusti
glavniku blizu.
S kačo las zasika
v osuplo zbovje –
skozi lasišče
bucike zaštrle.
Glavnik se potem dolgo
s police dobrika –
pri ročaju drobno trza.
IZPOSOJENI OTROČIČKI
Jedo iz moje sklede,
z usten jim kri ezi.
Drobno vzdihujejo,
ko sladko peno
s sršečih iveri
oblizujejo.
Mehkih prstkov
si k ustom segajo,
krvavih zob
se mi
hvaležno nasmihajo.
Še v sanjah mlaskajo
pod mojo blazino.
NEBO ZVEČER
Nebo se še pred večerom zgladi.
Ptice nosi
vse v eno smer;
peruti jih ne ubogajo.
Kljune jim brusi
večerni hlad.
Odgrnem zavese,
da pričakaj
dokončno osteklenitev.
Nebo zapoklja
in stekleni prah
se useda na travo,
kamor seže okol.
OB JEZERU
Mirno se ustopim
ob jezeru.
Voda osuplo ugrizne v breg.
Pogledam na drugo stran
in z enim samim vdihom
potegnem vase
ves zrak.
Ves zrak
nad jezerom.
SREBANJE
Zobje v ustrnicah rinejo,
jezik
močan in vlažen
ob robu se frka.
Mojemu srcu
nič ne uide.
Barve na drevju
prepozno
trobljo mojih usten upazijo.
Pisana kri rožam
v zemljo ponikne,
ptica pod bledo perje
kljun skrije.
Pijano zaukam
v pepelast svet,
do pasu mokra
od barv in sokov.
KAJTI
Stvarem
se bo treba
za hrbet skriti,
kajti
nič več ni
tako, kot je bilo.
Prej so se krotko
ob moje gležnje drgnike,
vdano polegale
ob mojih poteh.
Sedaj se mednje
s strahom podam,
kajti
skoraj vse
zle sokove cede.
POMLAD
Poplesuje ob meni
in izpod pazduh
ji ostro žehti,
d ase mi oči solze.
Toplota močnih gležnjev,
da se ruševje smodi,
seda v krošnje
razkrečenih stegen,
hripavo klika
jati zmedenih ptic.
KAJ ME VEČ NE PREPOZNAŠ?
Kaj me ne prepoznaš,
kuhinjsko okno?
Svetlobo lomiš,
da se na pol poti
v samotno kapljo
obesi za prašnat okvir.
To sem jaz,
ki s kriki lomim steklo
in krvave oblake
po nebu drevim.
Kaj ne poznaš več
mojega vročega čela,
ki buta vate.
MAMA MED VRATI
Mama med vrati stoji,
črno kapljo
v dlaneh mi ponuja.
Nabrekajo tla od vročine,
od stropa težko kaplja,
mama se v steno zaraste,
kaplja ji prste
počasi smodi.
Opomba urednika: Za literarnimi večeri, ki jih je organizirala Mariborska literarna družba od avgusta 1998 vsako leto (z izjemo 2003 in 2007) z Mihaelo Hojnik, je ostalo gradivo, ki ga odkrivamo v arhivu in ga objavljamo v reviji.
