Treba se je zapoditi med stvari, jih prestrašiti s kratkim krikom. Otrpnejo sredi naskoka.
Če le za trenutek popustim zdrsnejo s polic knjige. Od prve do zadnje.
Preproga se mi zrine med nožne palce, se dobrika v drobnih sunkih. Rada bi me zvlekla dol k sebi.
Pritajijo se v predalu - žlice, vilice, noži. De nabadajo, ko me ni.
Stol rad prisede. Me drega z naslonjalom. Potem mu nekaj preberem.
Vstopim in takoj pomislim: nihče me ne prepriča, da se tukaj ni nič zgodilo.
Polica grize v steno, ko grem mimo nje. De mrko zazre v smer mojega glasu.
Ob trkanju prostor zastane, stopi v sredino, gosta zvedavo obrača.
Ko zadiham z razdraženo sapo, prostor zalebdi in se potuhne v tanko črto.
Nobena ugovora, pomenljivih premolkov! Sicer ugasnem prostor.
Nebo se iztiskava v motno kapljo. Sredi cestišča zrem gor. Čakam, da se odlepi od izpraznjenega ozadja.
Mirno preko trga - v pretesnih čeveljcih. Čakam, da mi šofer z laktom drobiž odrine.
V preddverju ocvrta jajca zavonjam. Čakam, da vstopi še kdo, da se v brazdi svežega zraka do vrat pritipam.
Denarnica zevne pod mojimi prsti. Čakam, da prodajalki nasmeh z usten izgine, potem stvari v cekar pospravim.
Žlico v juho v juho pomočim, v gošči peteršilja mirno obstanem. Čakam, da si mastno kapljo z brade popivnaš.
V podzemni si snamem rokavico. Čakam, da starčku nosu kapne, šele potem časopis razgrnem.
Očala si lakte podstavljajo, čakajo sonca, da skoz leče svet sežgejo.
Mrtvi prihajajo v moje sanje, me vprašujejo ali naj se vrnejo. »Zato je še vedno čas,« jim previdno odgovarjam.
Čakajo včasih do jutra, da se zrinejo v moj spanec, v prvi zmedeni sen.
V čudnih preoblekah se mi dobrikajo, silijo k ušesu z ledenim kristalom med zobmi.
Čemu čudne zavese zadaj, ponavljanje nekih znakov, piš pod nogami?
Berta ima nekakšne pege na obrazu, nekaj bi mi zašepetala na uho. Zaženem se v budnost.
Tete še ni tam, pa vendar že pije kavo s svojim pokojnim možem.
Za katerimi vrati čaka moj bratranec da z nabreklim trebuhom sune v mojo blazino?
Vlačim drobna nagnita trupelca iz nekih motnih voda. Potem dolgo klečim na suhem.
Ta tilnik poznam, od bolečine vlažen pramen las, za večno prilepljen tjakaj.
Kosmiči suhe kože babici naletavajo v klotasti predpasnik.
Stric poveša velike dlani, kapa mu drsi čez votla ušesa. Njegovo orodje smo si že zdavnaj razdelili.
Soseda modrikastih meč opolnoči na vrtu puka iz zemlje plesnive sadike.
Kašelj gospoda Križaniča še ni prenehal bičati jagodičja ob naši ograji.
Jih razkači osat, vosek na belem pesku, smrdljiva voda v vazi?
Poklja nad njimi v sopari poletnega dne? Čutijo, da se potoniki korenika suši?
Ko deževnica curne z lasaste korenine in se deževnik zrine skoz mastno prst - čutijo prvi madež vlage na golem temenu?
Me hoče oče še malo zadržati, ko motiko spravljam in plevel odnašam?
Me prepozna po hoji, prasketu vžigalice, po šumotu papirja, ko šopek izvlečem?
Pijani grobar posipava potke, z oteklimi prsti si znoj otira. Ve, kam se ne sme ozreti.
