Divje se drgne zrela koruza,
z lokom si goni po goslih.
Suva v možgane
vonj ostrih robov.
Storžu počasi laske odgrnem –
ko se zažene z ogona
palček v gumijastih škronjih
in se v dlan mi zagrize.
NA OČETOVEM GROBU
Vroča ti zemlja čelo sesuje,
v peto zabit v korenino bodike,
odpreš se v skodelo trebuha.
Suša mravlje in črve
v špranjo sežene.
Pesek se z voskom sprijema.
Hlipneš,
ker že odhajam.
MED
Jezik nastavim medu spoštljivo,
spomnim se plesa,
žameta v toplem pregibu.
Med me vzravna
in krono na ranjeno čelo pritisne.
V praznini pod grlom
v grudo dišečo se strne.
ČAKANJE NA PISMO
Mrzla stopnica se v stegno zarašča,
begonja kapne cvet
na moja kolena,
psu po ušesih vidim,
da poštar prihaja.
Torbo nerodno odpira,
koža na roki cefra se,
na usnje mu pada,
skozi čevlje mu krempelj zija.
Zakričim,
da mu steklo očal poči v oči.
BREZ MENE
Skoraj vse se brez mene počne:
s šopom trave se koso obriše,
brajdo podpre,
koruzo nalomi,
buče razseka.
Kostanj ježice odpira,
ko mene ni v gozdu.
VESELICA PRI JECLU
Ograja balkona
se že ohlaja,
terasa tiho poklja,
mačka na vrtu
skoz plot se izmuzne,
k Jeclu se naša soseda podaja.
Valček in tango
noč in nebo medita.
V sobi iz omare
naftalin sope
in bela rjuha
zagrne mi glavo.
OZNAČEVANJE POTI
Prazna bisaga
me tolče po plečih,
na boku pod čutaro vročo,
kri se suši.
Z nogami do gležnjev
po gnilem zelenju
do prve vode,
brvi in počitka.
Črne drobtine
s šibko roko
trosim za sabo,
da mi kdo
pride na sled.
Da mi čutaro
in bisago napolni.
GRLICE
Moje vasi so dremotne.
V prišleke zmedeno škilijo.
Grlice slepo
na napušče sedajo,
ki jih več ni.
Bega mojih stvari
kot da ne vidijo.
Klecam pod gruljenjem,
vrat mi režejo s svojo domačnostjo.
CITRE
Iz trebuha mi citre molijo,
alpske brenkajo viže.
S sladko lažjo
rože na oknu in zavese pojijo,
da od sramu
diham počasi.
Spodaj na trgu
sivi možici
kamne mečejo v šipo,
ko okna zapiram.
TETA NA NJIVI
V ognju je polje do gozda.
Teta na njivi z motiko stoji,
mrtva soseda
v peso peto zabada,
solze krvave
v grude rosi.
Mmalica na travi
se sama pogrne,
ogenj izprazni pletenko do dna,
mrtva soseda
k teti prisede,
iz hlebca molče črve beza.
SOSEDI SE OBRAČAJO PROČ
Za plotovi
moji sosedi
ob ognjih
se grejejo.
Kličejo se po imenih,
kozarce na stare mize postavljajo,
kimajo si
in mahajo.
Ne prepoznajo me več,
ko strmim v njihov ogenj.
Osuplo
drug drugega
dregajo v rebra.
V žerjavico pljuvajo.
Hité ugašat ogenj.
VDOR V PRETEKLOST
Z gorjačo bodikavo
se v moj vrt prihaja.
Jekne zatič
v stari ograji,
zrak se zgosti,
rastlinje se k zemlji
trmasto skloni.
Drevje naabrekle sadeže
zobatim ptičem ponuja,
miši in lepljivo listje
kožuh posname.
Zrel paradižnik
s črno krvjo
lačne čebele obrizga.
Cinast metulj
v letu zvenči.
Bodika se vrže pred tebe na pot.
Dvigneš gorjačo
in pot si utreš.
V KOTANJI
Končno ustavi se čas
za pet juter.
V okotanjo se zvlečem,
z deževnico mlačno.
Mrtev mrčes
mi v oči naletava.
Čeljusti razklenem
v blago spočitost,
ko jutro petega dne
me s hladnim jezikom oblizne.
POGLED V USTA
Se spomnite,
še pomnite,
bel in droban,
na krvavi nitki –
moj zob?
Vaš beli plašč,
krvav na trebuhu ...
Strah mi je obkljuval vrat.
Kako je zdaj z mojimi zobmi?
Kaj vse se je celilo,
zatikalo mednje!
Koliko jezikov je raziskovalo
svilo mojih ust?
Kako je zdaj z mojimi zobmi,
ko škripajo v grenke noči?
Z zobmi,
ki režé,
ko hočem zaspati.
Jih še prepoznate,
moja usta,
stari zobar?
OB KORUZNI NJIVI
Divje se drgne zrela koruza,
z lokom si goni po goslih.
Suva v možgane
vonj ostrih robov.
Storžu počasi laske odgrnem –
ko se zažene z ogona
palček v gumijastih škronjih
in se v dlan mi zagrize.
NA OČETOVEM GROBU
Vroča ti zemlja čelo sesuje,
v peto zabit v korenino bodike,
odpreš se v skodelo trebuha.
Suša mravlje in črve
v špranjo sežene.
Pesek se z voskom sprijema.
Hlipneš,
ker že odhajam.
MED
Jezik nastavim medu spoštljivo,
spomnim se plesa,
žameta v toplem pregibu.
Med me vzravna
in krono na ranjeno čelo pritisne.
V praznini pod grlom
v grudo dišečo se strne.
ČAKANJE NA PISMO
Mrzla stopnica se v stegno zarašča,
begonja kapne cvet
na moja kolena,
psu po ušesih vidim,
da poštar prihaja.
Torbo nerodno odpira,
koža na roki cefra se,
na usnje mu pada,
skozi čevlje mu krempelj zija.
Zakričim,
da mu steklo očal poči v oči.
BREZ MENE
Skoraj vse se brez mene počne:
s šopom trave se koso obriše,
brajdo podpre,
koruzo nalomi,
buče razseka.
Kostanj ježice odpira,
ko mene ni v gozdu.
VESELICA PRI JECLU
Ograja balkona
se že ohlaja,
terasa tiho poklja,
mačka na vrtu
skoz plot se izmuzne,
k Jeclu se naša soseda podaja.
Valček in tango
noč in nebo medita.
V sobi iz omare
naftalin sope
in bela rjuha
zagrne mi glavo.
OZNAČEVANJE POTI
Prazna bisaga
me tolče po plečih,
na boku pod čutaro vročo,
kri se suši.
Z nogami do gležnjev
po gnilem zelenju
do prve vode,
brvi in počitka.
Črne drobtine
s šibko roko
trosim za sabo,
da mi kdo
pride na sled.
Da mi čutaro
in bisago napolni.
GRLICE
Moje vasi so dremotne.
V prišleke zmedeno škilijo.
Grlice slepo
na napušče sedajo,
ki jih več ni.
Bega mojih stvari
kot da ne vidijo.
Klecam pod gruljenjem,
vrat mi režejo s svojo domačnostjo.
CITRE
Iz trebuha mi citre molijo,
alpske brenkajo viže.
S sladko lažjo
rože na oknu in zavese pojijo,
da od sramu
diham počasi.
Spodaj na trgu
sivi možici
kamne mečejo v šipo,
ko okna zapiram.
TETA NA NJIVI
V ognju je polje do gozda.
Teta na njivi z motiko stoji,
mrtva soseda
v peso peto zabada,
solze krvave
v grude rosi.
Mmalica na travi
se sama pogrne,
ogenj izprazni pletenko do dna,
mrtva soseda
k teti prisede,
iz hlebca molče črve beza.
SOSEDI SE OBRAČAJO PROČ
Za plotovi
moji sosedi
ob ognjih
se grejejo.
Kličejo se po imenih,
kozarce na stare mize postavljajo,
kimajo si
in mahajo.
Ne prepoznajo me več,
ko strmim v njihov ogenj.
Osuplo
drug drugega
dregajo v rebra.
V žerjavico pljuvajo.
Hité ugašat ogenj.
VDOR V PRETEKLOST
Z gorjačo bodikavo
se v moj vrt prihaja.
Jekne zatič
v stari ograji,
zrak se zgosti,
rastlinje se k zemlji
trmasto skloni.
Drevje naabrekle sadeže
zobatim ptičem ponuja,
miši in lepljivo listje
kožuh posname.
Zrel paradižnik
s črno krvjo
lačne čebele obrizga.
Cinast metulj
v letu zvenči.
Bodika se vrže pred tebe na pot.
Dvigneš gorjačo
in pot si utreš.
V KOTANJI
Končno ustavi se čas
za pet juter.
V okotanjo se zvlečem,
z deževnico mlačno.
Mrtev mrčes
mi v oči naletava.
Čeljusti razklenem
v blago spočitost,
ko jutro petega dne
me s hladnim jezikom oblizne.
POGLED V USTA
Se spomnite,
še pomnite,
bel in droban,
na krvavi nitki –
moj zob?
Vaš beli plašč,
krvav na trebuhu ...
Strah mi je obkljuval vrat.
Kako je zdaj z mojimi zobmi?
Kaj vse se je celilo,
zatikalo mednje!
Koliko jezikov je raziskovalo
svilo mojih ust?
Kako je zdaj z mojimi zobmi,
ko škripajo v grenke noči?
Z zobmi,
ki režé,
ko hočem zaspati.
Jih še prepoznate,
moja usta,
stari zobar?
