Tako ne gre več naprej!
Vsega je v neznosnih količinah.
Kopiči se pred mojimi vrati,
sili čez prag.
Že zjutraj,
zgodaj zjutraj.
Krema za obraz
se na mojem vročem licu
stopi v masten hudournik,
zdrsne prek ust,
odprtih od zgroženosti,
do brade,
v divjem slapu
po vratu,
navzdol, navzdol.
Tako je s kremo za obraz.
Tuba z zobno paso
se iztiskuje v neskočnost.
Ni konca ne kraja
pisanega traku Colgate.
Na zobno ščetko,
prek ščetke,
na tla kopalnice,
leze navzgor po keramičnih ploščicah,
do stropa,
do stropa.
In še v enem loku
kot girlande,
dišeče po spearmintu,
zobna pasta se s stropa obeša.
In zob, koliko zob je treba ščetkati.
Obotavljaje sežem po milu,
slutim vagone pene,
mehurčke,
ki pokljajo tik ob ušesu.
Trebuh,
ki išče pot skozi milno peno
h kljuki na vratih.
Tako je z milom.
Glavnik bi drsel skozi lase ves dan.
Trmast zdrsi skozi vse vozle,
tesno skozi lasišče.
V kuhinji se kava kadi,
sopara iz skodelice
mehča tapete na stenah.
Maslo se nalaga na kruh
v desetih plasteh,
med se cedi prek skorje
in zvabi na okensko steklo sto čebel.
Vstanem in vsak korak
se mi potroji,
da pristanem brez torbe
v predmestju,
dva dni hoda od tam,
kamor sem se namenila.
Preveč cvetja ob poti,
vonjev, ki mi grizljajo gležnje.
Odbrcnem gozd,
ki se ponižno priplazi
s tisoč grmov in grmičev
na preplašenem hrbtu.
Vabi me, vabi:
Ostani tu,
kjer je vsega toliko
in se mora človek ves čas čuditi
s sto vzkliki.
Svet ne razume,
da ga lahko sprejemam
le v previdnih požirkih.
Svet, davim se.
Zatikaš se v mojem občutljivem grlu.
KER JE ČISTO ENOSTAVNO VSEGA PREVEČ.
* * *
Svetu se ponujam
vsak dan:
vzemi me, vzemi:
zabavna sem, poskočna,
že navsezgodaj klokota v mojih žilah.
Po vseh štiri se plazi v meni
razvajen otrok,
cmeravo zahteva,
da ga ljubi ves svet.
Poslušaj:
ta svet ne objavlja mojih pesmi
na tekočem traku,
mojih opozoril,
sporočil
o vibracij mojih notranjih organov,
smeri srčnega
krvotoka.
Vsaka moja beseda tehta dve toni.
Vsak dan bi se morala
zapisati čez nebo
temperatura
mojega prebujenega čela.
Ta svet bo propadel
v najkrajšem času.
Poslušaj:
rada imam,
da mi moški olupijo pomarančo,
jabolko razrežejo v enakomerne krhlje.
Jaz bi jim včasih kar z dlani jedla.
Poslušaj,
kaj naj ti rečem,
kaj naj ti položim na srce?
Kdor ne uboga,
naj se pazi,
da ga žoga ne oplazi.
Jaz sem mala žogica,
žogica, nogica.
PREVEČ!
Tako ne gre več naprej!
Vsega je v neznosnih količinah.
Kopiči se pred mojimi vrati,
sili čez prag.
Že zjutraj,
zgodaj zjutraj.
Krema za obraz
se na mojem vročem licu
stopi v masten hudournik,
zdrsne prek ust,
odprtih od zgroženosti,
do brade,
v divjem slapu
po vratu,
navzdol, navzdol.
Tako je s kremo za obraz.
Tuba z zobno paso
se iztiskuje v neskočnost.
Ni konca ne kraja
pisanega traku Colgate.
Na zobno ščetko,
prek ščetke,
na tla kopalnice,
leze navzgor po keramičnih ploščicah,
do stropa,
do stropa.
In še v enem loku
kot girlande,
dišeče po spearmintu,
zobna pasta se s stropa obeša.
In zob, koliko zob je treba ščetkati.
Obotavljaje sežem po milu,
slutim vagone pene,
mehurčke,
ki pokljajo tik ob ušesu.
Trebuh,
ki išče pot skozi milno peno
h kljuki na vratih.
Tako je z milom.
Glavnik bi drsel skozi lase ves dan.
Trmast zdrsi skozi vse vozle,
tesno skozi lasišče.
V kuhinji se kava kadi,
sopara iz skodelice
mehča tapete na stenah.
Maslo se nalaga na kruh
v desetih plasteh,
med se cedi prek skorje
in zvabi na okensko steklo sto čebel.
Vstanem in vsak korak
se mi potroji,
da pristanem brez torbe
v predmestju,
dva dni hoda od tam,
kamor sem se namenila.
Preveč cvetja ob poti,
vonjev, ki mi grizljajo gležnje.
Odbrcnem gozd,
ki se ponižno priplazi
s tisoč grmov in grmičev
na preplašenem hrbtu.
Vabi me, vabi:
Ostani tu,
kjer je vsega toliko
in se mora človek ves čas čuditi
s sto vzkliki.
Svet ne razume,
da ga lahko sprejemam
le v previdnih požirkih.
Svet, davim se.
Zatikaš se v mojem občutljivem grlu.
KER JE ČISTO ENOSTAVNO VSEGA PREVEČ.
* * *
Svetu se ponujam
vsak dan:
vzemi me, vzemi:
zabavna sem, poskočna,
že navsezgodaj klokota v mojih žilah.
Po vseh štiri se plazi v meni
razvajen otrok,
cmeravo zahteva,
da ga ljubi ves svet.
Poslušaj:
ta svet ne objavlja mojih pesmi
na tekočem traku,
mojih opozoril,
sporočil
o vibracij mojih notranjih organov,
smeri srčnega
krvotoka.
Vsaka moja beseda tehta dve toni.
Vsak dan bi se morala
zapisati čez nebo
temperatura
mojega prebujenega čela.
Ta svet bo propadel
v najkrajšem času.
Poslušaj:
rada imam,
da mi moški olupijo pomarančo,
jabolko razrežejo v enakomerne krhlje.
Jaz bi jim včasih kar z dlani jedla.
Poslušaj,
kaj naj ti rečem,
kaj naj ti položim na srce?
Kdor ne uboga,
naj se pazi,
da ga žoga ne oplazi.
Jaz sem mala žogica,
žogica, nogica.
