»Stockholmski javni promet vam podarja trenutke poezije. Med vožnjo z vlakom, podzemno železnico ali avtobusom lahko v miru preberete po eno pesem. Tako, d autegnete o njej razmisliti do naslednje postaje ali do konca vožjnje. To je ena izmed konkurenčnih prednosti kolektivnega prometa,« je med drugim zapisal v uvodu knjige »Poezija na poti« Bo Tengblad, šef komercialnega oddelka stockholmskega lokalnega prometa. Knjiga je zbirka pesmi, ki so se pred sedmimi leti začele pojavljati v vagonih in avtobusih.
Leta 1996 je razpisal Stockholmski lokalni promet tekmovanje v pisanju poezije na temo »potovati«. Nabralo se je kar 5000 pesmi. Na razpisu so sodelovali že uveljavljeni pesniki in tudi amaterji. Zaprosili so tudi nekaj znanih politikov, kulturnih in družbenih osebnosti, naj izberejo kakšno pesem iz domače ali tuje književnosti, ki bi potnikom obogatila in krajšala vožnjo po Stockholmu in okolici. Po šestih letih se je nabralo pesmi za knjigo »Poezija na poti«, drobno, simpatično opremljeno antologijo, ki jo ponujajo pri blagajnah centralne postaje podzemske železnice.
Sedaj v aprilu pa vabi brezplačni časopis Metro, ki ga dobiš pri vhodu vsake postaje, svoje bralce in potnike, da izberejo pesem iz domače ali tuje literature, ki jim je najljubša in jo pošljejo na uredništvo časopisa. »Pesem je lahko kratka ali dolga, vesela ali žalosatna, taka, ki vas je spremljala vsa leta. Izberite pesem, ki ste jo hranili v svoji denarnici, v torbici ali pajo pritidili z magnetkom na vrata hladilnika. Morda nam pošljete tisto, ki vam jo je prepevala mama, ko ste bili še majhni. Pesem je lahko znana ali neznana, navihana, modra ali trapasta. Važno je le, da vam je pri srcu. Naj bodo to besede, ki jih imate radi in bi jih radi delili z drugimi. Z vašo pomočjo bo nato avgusta izšla knjiga najpriljubljenejših pesmi švedskega naroda,« spodbuja oglas ljubitelje poezije.
Stockholmska jutra v podzemni železnici so turobna – potniki zehajo za svojimi časopisi in knjigami, sporočila v mobilne telefone so kratka, suha. Včasih pa je časopis le preveč za uboge oči, ki bi jim še tako prijala kakšna ura spanca. Pogled ravnodušno drsi po vagonu, za trenutek obstane na reklamah, polnih duhovitih sloganov, potem pa se prikrade na obraz potnika nekaj svetlega, skoraj prijaznega. Nad okno vagona je pritrjen plakat s kratko, drobno pesmijo, ki jo čisto notri v sebi počasi ponoviš. Nenadoma si zaželiš, da bi si jo zapomnil ali se je celo naučil na pamet. Tu, med granitnimi plastnim stockholmskega podzemlja se izpričuje čudovita zdravilna moč poezije. Kdove koliko neprespanih duš obvaruje tistih nekaj verzov Edith Söndergren, Bo Setterlinda ali pa Nilsa Ferlina, tesnobe na obraz poti skoz klavstrofobične tunele podzemske železnice.
In če bi mene prosili, da izberem pesem, ki bi razveseljevala potnike naše dvojke v Mariboru, avtobusa, ki vozi med kolodvorom in Betnavsko, bi predlagala nekaj vrstic iz neke pesmi Cirila Zlobca:
To najbrž res ni sreča
in tudi ni lahko,
da smo samo, kar smo.
A tako je prav.
»Stockholmski javni promet vam podarja trenutke poezije. Med vožnjo z vlakom, podzemno železnico ali avtobusom lahko v miru preberete po eno pesem. Tako, d autegnete o njej razmisliti do naslednje postaje ali do konca vožjnje. To je ena izmed konkurenčnih prednosti kolektivnega prometa,« je med drugim zapisal v uvodu knjige »Poezija na poti« Bo Tengblad, šef komercialnega oddelka stockholmskega lokalnega prometa. Knjiga je zbirka pesmi, ki so se pred sedmimi leti začele pojavljati v vagonih in avtobusih.
Leta 1996 je razpisal Stockholmski lokalni promet tekmovanje v pisanju poezije na temo »potovati«. Nabralo se je kar 5000 pesmi. Na razpisu so sodelovali že uveljavljeni pesniki in tudi amaterji. Zaprosili so tudi nekaj znanih politikov, kulturnih in družbenih osebnosti, naj izberejo kakšno pesem iz domače ali tuje književnosti, ki bi potnikom obogatila in krajšala vožnjo po Stockholmu in okolici. Po šestih letih se je nabralo pesmi za knjigo »Poezija na poti«, drobno, simpatično opremljeno antologijo, ki jo ponujajo pri blagajnah centralne postaje podzemske železnice.
Sedaj v aprilu pa vabi brezplačni časopis Metro, ki ga dobiš pri vhodu vsake postaje, svoje bralce in potnike, da izberejo pesem iz domače ali tuje literature, ki jim je najljubša in jo pošljejo na uredništvo časopisa. »Pesem je lahko kratka ali dolga, vesela ali žalosatna, taka, ki vas je spremljala vsa leta. Izberite pesem, ki ste jo hranili v svoji denarnici, v torbici ali pajo pritidili z magnetkom na vrata hladilnika. Morda nam pošljete tisto, ki vam jo je prepevala mama, ko ste bili še majhni. Pesem je lahko znana ali neznana, navihana, modra ali trapasta. Važno je le, da vam je pri srcu. Naj bodo to besede, ki jih imate radi in bi jih radi delili z drugimi. Z vašo pomočjo bo nato avgusta izšla knjiga najpriljubljenejših pesmi švedskega naroda,« spodbuja oglas ljubitelje poezije.
Stockholmska jutra v podzemni železnici so turobna – potniki zehajo za svojimi časopisi in knjigami, sporočila v mobilne telefone so kratka, suha. Včasih pa je časopis le preveč za uboge oči, ki bi jim še tako prijala kakšna ura spanca. Pogled ravnodušno drsi po vagonu, za trenutek obstane na reklamah, polnih duhovitih sloganov, potem pa se prikrade na obraz potnika nekaj svetlega, skoraj prijaznega. Nad okno vagona je pritrjen plakat s kratko, drobno pesmijo, ki jo čisto notri v sebi počasi ponoviš. Nenadoma si zaželiš, da bi si jo zapomnil ali se je celo naučil na pamet. Tu, med granitnimi plastnim stockholmskega podzemlja se izpričuje čudovita zdravilna moč poezije. Kdove koliko neprespanih duš obvaruje tistih nekaj verzov Edith Söndergren, Bo Setterlinda ali pa Nilsa Ferlina, tesnobe na obraz poti skoz klavstrofobične tunele podzemske železnice.
In če bi mene prosili, da izberem pesem, ki bi razveseljevala potnike naše dvojke v Mariboru, avtobusa, ki vozi med kolodvorom in Betnavsko, bi predlagala nekaj vrstic iz neke pesmi Cirila Zlobca:
To najbrž res ni sreča
in tudi ni lahko,
da smo samo, kar smo.
A tako je prav.
