Tadej Horvat in Miha Haas igrata klavirski duet v baročni dvorani. Angel na desni strani črnega, bleščečega klavirja lovi v svojo marmornato dlan Ostinato Bele Bartoka, strmi mimo glav dveh mladih pianistov, k prižnici na drugi strani dvorane. Poslušalci so se umirili, nič več nihanja z glavo v taktu Brahmsovih madžarskih plesov. Tadeja in Miho pa je sedem skladb Bartokovega Kozmosa potegnil v radostno skladje. Smehljata se, prevzdigujeta se s stola v užitku, se drobno presedata. Zdi se, da sta zgubljena v času in prostoru. Gledam odsev njunih rok v pokrovu klavirja, Miha si na kratko podrgne hrbet desnice, Tadejevi roki za trenutek obmirujeta na klaviaturi, kot da ju je prestrašil odločen pristanek Mihovih prstov. Fanta sta odfrčala v stockholmsko noč. To je očitno. Poslušalci sprva ne opazijo tega bega v njun zasebni glasbeni užitek. Telo se jim pogreza v užaljeno umirjenost, pogled jim blodi po freskah na stenah, se obrača gor k štukaturi na stropu. Pianista divjata po klaviaturi, mlade ustnice se krivijo v nekakšnem zvitem nasmešku, kot pri igralcih tenisa, ki jim uspe niz dobrih udarcev. Pogled se mi ustavi na tilniku znanke, ki sedi pred menoj. Glavo sklanja k programskemu listu, z desnico si sega k okrasni lasnici, ki ji spenja osivele lase na temenu. Potem zdrsne dlan k vratnim mišicam na tilniku, nenadoma razumem, da skuša umiriti trepet, ki jih spreletava. Kot da skuša spraviti v lasnico nekaj pramenov las, sledi s prsti navzgor vdolbini tilnika. To je trepet užaljenega tkiva, surovo ustavljenega sredi euforičnega vzpona v sladko spiralo, v katero ga je zvlekel Brahmsov allegro v fis-molu. Kot spodrs v prazno tik pred vrhuncem ljubezenske igre - Bartokov Chromatic Invention. Ušesni školjki ji rdita v histeriji glasbenega antiklimaksa, ko se skoraj s celim telesom obrne proti klavirju. S pogledom buta v masivni pokrov klavirja, da začne ta drseti navzdol, pripravljen na naskok na prste Mihe in Tadeja, ki zaprtih oči brzita po klaviaturi. Bliskovito stegnem roko in se trdo dotaknem ramena pred seboj. Obrne se nazaj pol odprtih ust, s kapljicami znoja nad zgornjo ustnico. Siknem njeno ime, da se prevzdigne, kot da sem jo z bičem. Pokrov klavirja se s kratkim sunkom vrne nazaj v svojo staro lego in odsevne roki mladeničev, ki počasi obmirujeta na tipkah. Med ploskanjem poslušalcem poberem s tal programski list, ki mi je zdrsnil z naročja. Nobenih oddrobljenih prstov, brizgov krvi, pomislim, ne nocoj, za vraga. Hočem še slišati zadnjo točko sporeda, Ravelov Prelude a la nuit.
Tadej Horvat in Miha Haas igrata klavirski duet v baročni dvorani. Angel na desni strani črnega, bleščečega klavirja lovi v svojo marmornato dlan Ostinato Bele Bartoka, strmi mimo glav dveh mladih pianistov, k prižnici na drugi strani dvorane. Poslušalci so se umirili, nič več nihanja z glavo v taktu Brahmsovih madžarskih plesov. Tadeja in Miho pa je sedem skladb Bartokovega Kozmosa potegnil v radostno skladje. Smehljata se, prevzdigujeta se s stola v užitku, se drobno presedata. Zdi se, da sta zgubljena v času in prostoru. Gledam odsev njunih rok v pokrovu klavirja, Miha si na kratko podrgne hrbet desnice, Tadejevi roki za trenutek obmirujeta na klaviaturi, kot da ju je prestrašil odločen pristanek Mihovih prstov. Fanta sta odfrčala v stockholmsko noč. To je očitno. Poslušalci sprva ne opazijo tega bega v njun zasebni glasbeni užitek. Telo se jim pogreza v užaljeno umirjenost, pogled jim blodi po freskah na stenah, se obrača gor k štukaturi na stropu. Pianista divjata po klaviaturi, mlade ustnice se krivijo v nekakšnem zvitem nasmešku, kot pri igralcih tenisa, ki jim uspe niz dobrih udarcev. Pogled se mi ustavi na tilniku znanke, ki sedi pred menoj. Glavo sklanja k programskemu listu, z desnico si sega k okrasni lasnici, ki ji spenja osivele lase na temenu. Potem zdrsne dlan k vratnim mišicam na tilniku, nenadoma razumem, da skuša umiriti trepet, ki jih spreletava. Kot da skuša spraviti v lasnico nekaj pramenov las, sledi s prsti navzgor vdolbini tilnika. To je trepet užaljenega tkiva, surovo ustavljenega sredi euforičnega vzpona v sladko spiralo, v katero ga je zvlekel Brahmsov allegro v fis-molu. Kot spodrs v prazno tik pred vrhuncem ljubezenske igre - Bartokov Chromatic Invention. Ušesni školjki ji rdita v histeriji glasbenega antiklimaksa, ko se skoraj s celim telesom obrne proti klavirju. S pogledom buta v masivni pokrov klavirja, da začne ta drseti navzdol, pripravljen na naskok na prste Mihe in Tadeja, ki zaprtih oči brzita po klaviaturi. Bliskovito stegnem roko in se trdo dotaknem ramena pred seboj. Obrne se nazaj pol odprtih ust, s kapljicami znoja nad zgornjo ustnico. Siknem njeno ime, da se prevzdigne, kot da sem jo z bičem. Pokrov klavirja se s kratkim sunkom vrne nazaj v svojo staro lego in odsevne roki mladeničev, ki počasi obmirujeta na tipkah. Med ploskanjem poslušalcem poberem s tal programski list, ki mi je zdrsnil z naročja. Nobenih oddrobljenih prstov, brizgov krvi, pomislim, ne nocoj, za vraga. Hočem še slišati zadnjo točko sporeda, Ravelov Prelude a la nuit.
