Na Švedskem delam v privatnem somalskem vrtcu Bismilahi, kar pomeni v arabščini V božjem imenu. Natančno pred dvema mesecema, 16. junija, je naša predstojnica Abyjan povabila na piknik družine otrok naših sedem vrtcev. Prišlo je na stotine otrok s svojimi mamami.
O tem pikniku govori moja zgodba.
Navsezgodaj se nas je kakšnih dvajsetina povzpelo vzpetino nad travnato ravnino, da pripravimo zaključni piknik. Na dvorišču pred prijaznimi lesenimi hišicami je naših sedem kuharic, Turkinj, zanetilo ogenj pod številnimi ražnji in se lotilo gnetenja koft, nekakšnih turških nabodal. Razvezanih rut in od dima solznih oči so razpihovale ogenj, Abdirahman, učitelj korana, pa je tovoril iz avta gore slaščic, zelenjave, lonce z rižem in steklenic s sokovi. Moje sodelavke Somalke so pod košatimi hrasti razgalile svoje s heno tetovirane roke, do komolcev, in metale narezano zelenjavo v velike sklede. Stopila sem h gozdičku za hišo in se ozrla na poljano spodaj. V daljavi seje valila proti vzpetini množica, temne halje so plahutale v vetru kot motno valovje, tsunami, ki se je nenadoma pognal čez travnik, kije bil pred nekaj minutami še tako miren in prijazen. Ob ženskah so poskakovali otroci, oblečeni v pisana praznična oblačila.
Stekla sem h kuharicam in jim zavpila:
»Prihajajo!«
Pričele smo nositi na mize vroče, cvrčeče mesne svaljke, jih mašiti v žepke čapatijev, velikih lepinj, napolnile vrče s sokom in skodele z raznimi omakami. Kmalu so se na peščeni potki prikazale prve zasopihane Somalke, kriče lovile svoje otročaje in se nemudoma zgrnile k mizam. K nam se je stegnilo stotine rok, ob pogledu na kupe hrane, ki seje mastno svetila v jarkem zgodnjepoletnem severnem soncu, je Švedska zanje izginila. V telesih seje oglasil krik stoletne groze pred sušo, lakoto, priklical podobe umirajoče govedi, muhe na njihovih mrtvih očeh. Polagala sem hrano na plastične krožnike, poskušala razdeliti jedilni pribor ... Potem pa sem ujela pogled mojih sodelavk. Isti lesk se je selil v njihove oči. Nenadoma so zvlekle posodo na tla, počenile k velikanskim loncem in z neverjetno hitrico polnile krožnike, ki sojih ženske in otroci pobirali s kupa in hlastno tiščali pod zajemalke. Od nekod se je vzela jata galebov, s kriki je obletavala množico, se spuščala na hrano, ki seje sipala s prenapolnjenih krožnikov. Ko smo pričeli trgati kose grmad rdečega želeja, smo ga polagale kar v dlani otročajev, nihče ni več segal po plastičnem priboru in papirnatih servietah.
Tisti hip so se pojavile ose in muhe, sedale na sladke kupčke somalskih slaščic, brenčale okrog otroških glav, da so se jih otresali s kratkimi živčnimi zamahi rok. Sonce je pritisnilo, da še goste krošnje hrastov niso nudile dovolj sence. Ženske so posedle s hrano v naročju v brezov gaj za lesenjačami. Razprostrle so odeje med regratovimi cvetovi in s kosi lepinje kupčkale riž in zelenjavo in si nosile zalogaje v usta.
»Tisti štirje tam še niso dobili nič,« mi je pomahala Somalka v temnorjavi halji in pokazala na fantiče, ki so z velikimi očmi pogledovali na krožnik, v katerega je segala njihova mama in izmenično tlačila v usta njihovih mlajših treh bratcev mesno jed.
»Prinesem jim, prinesem,« sem zavpila, stekla k mizam in pograbila zajemalko.
»Tam je moja teta z mojimi bratranci, žejni so,« me je pocukal za rokav Hashim, deček iz moje skupine v Bismilahiju.
»Tu imaš vrč s sokom, odnesi jim ga, takoj pridem s kozarci,«
Na pragu hiše seje prikazala Suzana, naša švedska pedagoginja. Iz hladilnika je prinesla kartone z lučkami in jela vabiti najbližje otroke, ki so se lovili okoli drevesa:
»Otroci sladoled, pridite!«
Planili so k njej in ji potegnili karton z rok in hlastno zarili roke v dišečo malinovo in jagodno zmrzlino. Ženska je zgroženo odrivala urne ročice in zmedeno ponavljala:
»Počasi vendar, saj gaje dovolj za vse.«
Otroci pa so v poldiru odmotavali sladki plen, da so papirčki kar frleli na beli pesek in zmagoslavno vzklikali v somalščini.
Nekaj ur kasneje je zavel čez vzpetino prijeten vetrič. Večji otroci so se umirili, mlajši so siti polegavali mamam v naročju. Sapa se je poigravala s smetmi, kotalila je plastične kozarce in hladila lica vzgojiteljic, ki so počasi odnašale prazne posode v imamov avto.
Švedinja-je stopila k meni in mi solznih, razočaranih oči šepetala:
»Si videla kaos? Česa takega še nisem doživela. Pripravila sem vendar program, otroci bi peli, deklamirali...«
Stala sem sredi dvorišča, si razpela lase, da se je iz njih počasi razkadil vonj po dimu in pečenem. Pogledala sem proti brezovem gaju, kjer so se leno pomenkovale site in napojene gruče.
»DARFUR, DARFUR, reci si DARFUR,« sem se obrnila k Suzani.
Potem sem vzela črno plastično vrečo in se lotila pobiranja smeti.
* To je zadnje besedilo, ki mi ga je Mihaela Hojnik poslala »tako«.
Na Švedskem delam v privatnem somalskem vrtcu Bismilahi, kar pomeni v arabščini V božjem imenu. Natančno pred dvema mesecema, 16. junija, je naša predstojnica Abyjan povabila na piknik družine otrok naših sedem vrtcev. Prišlo je na stotine otrok s svojimi mamami.
O tem pikniku govori moja zgodba.
Navsezgodaj se nas je kakšnih dvajsetina povzpelo vzpetino nad travnato ravnino, da pripravimo zaključni piknik. Na dvorišču pred prijaznimi lesenimi hišicami je naših sedem kuharic, Turkinj, zanetilo ogenj pod številnimi ražnji in se lotilo gnetenja koft, nekakšnih turških nabodal. Razvezanih rut in od dima solznih oči so razpihovale ogenj, Abdirahman, učitelj korana, pa je tovoril iz avta gore slaščic, zelenjave, lonce z rižem in steklenic s sokovi. Moje sodelavke Somalke so pod košatimi hrasti razgalile svoje s heno tetovirane roke, do komolcev, in metale narezano zelenjavo v velike sklede. Stopila sem h gozdičku za hišo in se ozrla na poljano spodaj. V daljavi seje valila proti vzpetini množica, temne halje so plahutale v vetru kot motno valovje, tsunami, ki se je nenadoma pognal čez travnik, kije bil pred nekaj minutami še tako miren in prijazen. Ob ženskah so poskakovali otroci, oblečeni v pisana praznična oblačila.
Stekla sem h kuharicam in jim zavpila:
»Prihajajo!«
Pričele smo nositi na mize vroče, cvrčeče mesne svaljke, jih mašiti v žepke čapatijev, velikih lepinj, napolnile vrče s sokom in skodele z raznimi omakami. Kmalu so se na peščeni potki prikazale prve zasopihane Somalke, kriče lovile svoje otročaje in se nemudoma zgrnile k mizam. K nam se je stegnilo stotine rok, ob pogledu na kupe hrane, ki seje mastno svetila v jarkem zgodnjepoletnem severnem soncu, je Švedska zanje izginila. V telesih seje oglasil krik stoletne groze pred sušo, lakoto, priklical podobe umirajoče govedi, muhe na njihovih mrtvih očeh. Polagala sem hrano na plastične krožnike, poskušala razdeliti jedilni pribor ... Potem pa sem ujela pogled mojih sodelavk. Isti lesk se je selil v njihove oči. Nenadoma so zvlekle posodo na tla, počenile k velikanskim loncem in z neverjetno hitrico polnile krožnike, ki sojih ženske in otroci pobirali s kupa in hlastno tiščali pod zajemalke. Od nekod se je vzela jata galebov, s kriki je obletavala množico, se spuščala na hrano, ki seje sipala s prenapolnjenih krožnikov. Ko smo pričeli trgati kose grmad rdečega želeja, smo ga polagale kar v dlani otročajev, nihče ni več segal po plastičnem priboru in papirnatih servietah.
Tisti hip so se pojavile ose in muhe, sedale na sladke kupčke somalskih slaščic, brenčale okrog otroških glav, da so se jih otresali s kratkimi živčnimi zamahi rok. Sonce je pritisnilo, da še goste krošnje hrastov niso nudile dovolj sence. Ženske so posedle s hrano v naročju v brezov gaj za lesenjačami. Razprostrle so odeje med regratovimi cvetovi in s kosi lepinje kupčkale riž in zelenjavo in si nosile zalogaje v usta.
»Tisti štirje tam še niso dobili nič,« mi je pomahala Somalka v temnorjavi halji in pokazala na fantiče, ki so z velikimi očmi pogledovali na krožnik, v katerega je segala njihova mama in izmenično tlačila v usta njihovih mlajših treh bratcev mesno jed.
»Prinesem jim, prinesem,« sem zavpila, stekla k mizam in pograbila zajemalko.
»Tam je moja teta z mojimi bratranci, žejni so,« me je pocukal za rokav Hashim, deček iz moje skupine v Bismilahiju.
»Tu imaš vrč s sokom, odnesi jim ga, takoj pridem s kozarci,«
Na pragu hiše seje prikazala Suzana, naša švedska pedagoginja. Iz hladilnika je prinesla kartone z lučkami in jela vabiti najbližje otroke, ki so se lovili okoli drevesa:
»Otroci sladoled, pridite!«
Planili so k njej in ji potegnili karton z rok in hlastno zarili roke v dišečo malinovo in jagodno zmrzlino. Ženska je zgroženo odrivala urne ročice in zmedeno ponavljala:
»Počasi vendar, saj gaje dovolj za vse.«
Otroci pa so v poldiru odmotavali sladki plen, da so papirčki kar frleli na beli pesek in zmagoslavno vzklikali v somalščini.
Nekaj ur kasneje je zavel čez vzpetino prijeten vetrič. Večji otroci so se umirili, mlajši so siti polegavali mamam v naročju. Sapa se je poigravala s smetmi, kotalila je plastične kozarce in hladila lica vzgojiteljic, ki so počasi odnašale prazne posode v imamov avto.
Švedinja-je stopila k meni in mi solznih, razočaranih oči šepetala:
»Si videla kaos? Česa takega še nisem doživela. Pripravila sem vendar program, otroci bi peli, deklamirali...«
Stala sem sredi dvorišča, si razpela lase, da se je iz njih počasi razkadil vonj po dimu in pečenem. Pogledala sem proti brezovem gaju, kjer so se leno pomenkovale site in napojene gruče.
»DARFUR, DARFUR, reci si DARFUR,« sem se obrnila k Suzani.
Potem sem vzela črno plastično vrečo in se lotila pobiranja smeti.
* To je zadnje besedilo, ki mi ga je Mihaela Hojnik poslala »tako«.
