Mrtva mama mi včasih dihne v uho, da se ji je zahotelo pečenega kruha iz Fajertagove parne pekarne.
Odmor v kinu so mi vzeli in biljeterko, ki vonj po borovih iglicah špricne v dvorano.
Pri Mercatorju nimajo Kalodonta z okusom šumskih jagoda - zato ta moj zobobol in ves zobni kamen.
Mara iz Svečine mi željo iz oči prebere - Divko in Projo mi skuha.
Brez Hoffmanovih kapljic ne bo nikoli konca tej teži v mojem drobovju.
Vampe naj mi preneso, vanje bom žemljo kot hostjo namakala.
Malinovca in napolitank mi na odejo prinesi, ko pod hruško v senco ležem.
Joda bi si nakapala na prasko - da bi po koži zaoral z žolto sledjo.
Cigaret s filtrom ne pušča na ustnicah mrvic tobaka, ki bi jih zamišljeno s palcem odstranila.
Na divan se zleknem, da utrujenost z gležnjev odkapne. Zdaj naj mi Jelka Cvetežar zapoje.
Ta ocvrti piščanec, ki počasi papir masti, bi mi teknil le pred Železničarsko kočo na Pohorju.
Ne nagibam se več skozi okno vagona. Vožnja je brez tveganja. Lokomotiva ne meče isker.
Ko si dež nad Gosposko zadnji koder odcedi se spomni Frančeka z marelo.
V nedeljo angel z mojim očetom na radio prifrči. »Še pomnite tovariši?« bi rad poslušal.
To lakoto, ki me na severu pesti uteši le šunkarica na enotnem kruhu.
Rečem si: Branka in Janez nista na počitnicah. Ne bo ju več nazaj.
Na Bertinem grobu okrogli kančki. Rečem si, nikoli si več biserne ogrlice ne nadene.
Pavle se nikoli več ne bo predme s črnim kolesom zapeljal. Nikoli več, si moram reči.
Jeseni si rečem: teta iz Svete Marjete ne vkuhava več sliv in marelic.
Pikaste kopalke lahko mirno pozabim, nase jih več ne spravim, si to poletje rečem.
Zadihana več ne poležem pšenice po veselici za vasjo, nikoli več, si rečem.
Na tej poti so me že tolikokrat videli, morali bi me prepoznati, si rečem.
Pri tej hiši se nihče več ne spomni, da si nekoč pri njih vedrila, si rečem.
To drevo ti ne ponudi veje, da se mu v krošnjo povzpeš, si moram reči.
