Vesela sem prišla iz gozda. Take stvari se dogajajo vsakomur. Dogodek sem skušala opisati sestri, pa je ta komajda dvignila pogled iznad časopisa.
»Veš kaj, pripoveduje to raje svojim otrokom iz vrtca,« je bilo vse, kar je pripomnila
Ljudje se vse manj zanimajo za naravo. Sprehajajo se skozi gozd in razmišljajo o delu, ki jih čaka naslednji dan, ali pa se v mislih prepirajo z namišljenim sobesednikom Koliko se jih vzpne na kakšno drevo ali se zavleče pod grm in pobere polža z vlažne prsti? Pa vendar narava komaj čaka, da pobezamo v luknjo na travniku, ki jo počasi zasipava prhka, od sonca pregreta prst. Da ležemo med trave in pritisnemo oko k odprtini, pustimo, da se mravlja zrine mimo naših trepalnic, se spusti na zemlji in izgine med bilkami. Narava užaljeno zre v hrbet sprehajalca, ko jo ta zapušča in si ravnodušno otira čevlje v predpražnik pred vrati svojega doma. Zapomni si ga, nič več mu ni pripravljena še kaj pokazati ali odkriti.
Gozd, v katerega v počitnicah zahajam skoraj vsak dan, je tik za sestrino hišo. Miren človek sem, moj korak je prožen in tih. Tak, kot ga imajo ljudje, ki imajo radi naravno in se znajo gibati v njej. Tisto veverico imam še sedaj docela pred očmi. Temnorjavo, s sivkasto progo vzdolž hrbta in s svetlo piko na koncu košatega repa. Ponavadi je čepela na veji starega hrasta ob cesti, se nato vzpela še više in zatem skočila na sosednjo bukev, pod katero se je začela gozdna potka. Zrla je dol k meni in včasih s mi je zdelo, da me spremlja z očmi, ko sem po stezici odhajala globlje v gozd. Zdaj vem, da je bila to veverica, v katere duplo sem pokukala tisto avgustovsko popoldne.
Ustavila sem se na poseki in sedla na podrto deblo smreke, da bi tam sredi pomirjujočega žužnjanja žuželk prebrala nekaj vrstic knjige, ki sem jo vzela s sestrine knjižne pollice. Vlekla sem knjigo iz žepa in se ozrla k suhim vejam stare smreke na svoji desni. Visoko na smolnatem deblu je pod edino zdravo vejo zijalo duplo. Nenadoma se mi je zazdelo, da vidim košček rumenkastega blaga, ki plahuta iz odprtine. Odložila sem knjigo in stopila k drevesu. Nobenih nizkih vej, po katerih bi lahko splezala in pokukala v duplo. Sedla sem spet na deblo, pa mi tiso plahutanje nad menoj ni dalo miru. Vstala sem in se odpravila domov, kjer sem iz sestrine drvarnice s težavo zvlekla dolgo lestev in si jo zadegala na ramo. kar obračalo me je po potki do poseke. Lestev se je zatikala za grmovje in med debla dreves, da sem jo na cilju z olajšanjem spustila na gozdna tla. Malce sem si oddahnila, nato pa jo prislonila k deblu in se po klinih vzpela do dupla. Odgrnila sem tisti košček blaga, ki pa ni bila nikakršna cunjica, temveč svelorumena zavesica z rjavimi pikami. Odgrnila sem jo in toliko da nisem od presenečenja omahnila z lestve. Za dve dlani globoko duplo je bilo opremljeno z miniaturnim pohištvom. Bila je to pravzaprav dnevna soba. In ko sem si ogledovala zofo in dva naslonjača, pa mizico in polico s televizorjem, prislonjeno na gladko notranjo stran debla, mi je ušel krik presenečenja. To, kar sem videla pred seboj, je bil natančni posnetek sestrine dnevne sobe. O tem ni bilo dvoma – temnorjavo volneno pregrinjalo, vrženo preko zofe, pa cvetlično stojalo s pelargonijo ob televizorju… Dotaknila sem se za noht velikih knjig na knjižni polici: zbirka Sto romanov, pa kuharski knjigi, priročniki, to so bile knjige s sestrine knjižne police.
Zagrnila sem duplo in se vsa omotična spustila na tla. Sedla sem na podrto deblo in se ozrla gor k stari smreki. Zavesica na duplu je spet plahutala v gozdni sapi in tolkla ob deblo.
Od tega dne sem bila pozornejša. Ko sem se vračala z večernih sprehodov, sem se včasih kradoma ozrla in opazila veverico, ki mi je sledila. Vse do sestrine hiše. Ko smo sedeli v dnevni sobi in gledali televizijo, sem jo videla v soju dvoriščne svetilke. S srebrne smreke je zrla noter k nam. Ko sem čez nekaj dni spet zvlekla lestev na poseko in se vzpela do dupla, sem takoj opazila spremembo v njenem bivališču: v levem kotu se je stiskal bel predalnik. Veren posnetek sestrinega, ki ga je mož pripeljal iz Ikeje.
Kako bo drugo poletje, ko pridem spet na počitnice, sem premišljevala, preden sem zaspala. Le kaj me bo čakalo za svelorumeno zavesico na vhodu dupla?
MEDVEDKA IN LOGAR STUBAN
Miren človek sem, moj korak je prožen in tih. Tak, kot ga imajo ljudje, ki imajo radi naravo in se znajo gibati v njej. Narava je do mene velikodušna, neštetokrat mi je že izpolnila kakšno željo. Nekega septembra pred leti me je uslišala, ko sem hotela biti medvedka.
Moje krzno je bilo gosto in bleščeče, ko sem se ogledovala v velikem zrcalu v sestrini brunarici pri Treh žebljih na Pohorju. Zvrnem vročo kašo v skodelo in jo postavim na mizo, da se ogladi, popravim blazino na pletenem stolu, zrahljam puhasto pregrinjalo na postelji in si rečem:
»Na sprehod se odpravim in ko se vrnem, se lotim slastne kaše, ki se do takrat ohladi.«
Odprem vrata in še sem med smrekami, mah pod njimi je prijetno hladen, malo vlažen. Ob bukvi se postavim na zadnje tace in s kremplji zaorjem po deblu, da se lubje pod njimi svedra. Zadovoljno potegnem skozi odprti gobec trpki vonj drevesnega soka, da se mi pocedi slina med čvrstima čekanoma. Podrgnem z bokom ob sosednjo hojo in že lomastim do potočka, ki si s težavo odpira pot skozi odpadlo listje in iglice, ki so jih nočne sape odnesle z vej. Z glasnim srkanjem preženem šojo, ki se zarepenči, medtem ko od razburjenja komaj lovi ravnotežje na veji. Skozi krošnje posije sonce. Obstanem pod vročim madežem zgodnjejesenskega leska. Toplota ponika skozi kožuh in se cedi vzdolž dlak kot segreti med. Stojim tam in skoraj pozabim na kašo, ki se hladi na mizi v brunarici moje sestre. Počasi se spustim nazaj po potki, borovničevje se mi zatika med kremplje in kožuh se mi počasi hladi. Pred durmi popravim smrekovo vejo, ki služi kot predpražnik.
Stopim v izbo in takoj opazim, da je nekaj narobe. V zraku lebdi nekaj kiselkastega. Počasi vlečem vase neprijetni vonj in kožuh na tilniku se mi skoraj boleče naježi. S šapo zadenem ob blazino na tleh in ugotovim, da je nekdo sedel v mojem pletenem stolu. Postavim se na zadnje tace in zakoračim proti mizi. Skodela, v kateri se je hladila jed, je prazna, in velike lesene žlice, ki leži ob njej, se drži strjena kaša.
»Kdo je pojedel mojo kašo?« lopnem po mizi, da skodela poskoči in pristane čisto na robu mize. Odsunem vrata v čumnato in v polmraku sledim kislobi, ji je je poln ves prostor. Na postelji, s katere je zdrknilo pregrinjalo, ugledam logarja Stubana. Smrči odprtih ust, z rokami spodvitimi pod tilnikom. Srajco ima odpeto vse do popka in sponka na pasu se motno svetlika v mraku. Počasi dvignem sekiro, ki jo je prislonil ob posteljno stranico in ko besno zarjovem, odpre oči ter se zmedeno zazre gor v rezilo. Pa še rok ne utegne izvleči izpod tilnika.
RDEČA KAPICA
Nataknem si rdečo kapico in medtem ko šarim med hrano v hladilniku, razmišljam, kako je mogoče, da moja babica še živi. Ko sem jo pred desetimi leti obiskala, je sedela na pručki v kuhinji in si namakala razbolele noge v lavorju.
»Si le našla pod do mene?« je rekla in si milila prste s počrnelimi, zadebeljenimi nohti, ne da bi dvignila glavo.
Seveda vem, da bi morala pogosteje pogledat k njej in ji prinesti kakšen priboljšek. Kako je mogoče, da moja babica še živi? Sama jih imam že pošteno čez petdeset, koliko jih šele mora imeti ona. Kaj jé, kaj si kuha? Do bližnjega naselja je dobrih osem kilometrov. Kdo ji pozimi odmetava sneg in pluži potko do praga?
V cekar zmečem nekaj sadnih jogurtov, škatlo s keksi in steklenico prošeka, ki mi ga je prinesla prijateljica z morja, in že zaklepam stanovanje. Še vedno je toplo, čeprav je že začetek oktobra. V avtobusu mi postane vroče, posebno v glavo. A za nič na svetu ne bi snela rdeče kapice, ki mi jo je spletla babica pred kakšnimi petinpetdesetimi leti. Tesna mi je, da se cefra na vseh koncih in krajih in pritiska na ušesa, da sem napol gluha. In to mi prija. Le kaj je še tako važnega in zanimivega, da bi si jo snela in prisluhnila svetu okrog sebe?
Izstopim pred vaško gostilno in se odpravim proti gozdu. Nekaj časa stopam po potki, ki vodi vzporedno z vaško makadamsko cesto, nato pa zavijem na desno in skozi bukovje, vse globlje v gozd. Tu in tam pobrska m med listjem, da bi našla kakšno gobo, a gozdna tla so suha in ko počasi potegnem zrak skozi nosnice, ujamem le vonj pregretega listja. Popravim si rdečo čepico in zdi se mi zabavno, ko drevje brezšumno otresa s krošnjami in srakoper napol odprtega kljuna zamaje vejo mlade bukve.
Miren človek sem, moj korak je prožen in tih. Tak, kot ga imajo ljudje, ki imajo radi naravo in se znajo gibati v njej.
Sedem na štor, sežem v škatlo in izvlečem dva keksa. In isti hip začutim, da se je nekaj podrgnilo ob moj hrbet. Obrnem se in uzrem sivega volka, ki podvitega repa in povešenih ušes čepi na mahu. Spet sežem v škatlo in izvlečem pest keksov in jih vržem pred žival. Hlastne po njih in jih v trenutku pogoltne. Kožuh ima redek in brez leska, na ogoljenih bokih je koža vsa krastava. Vstanem in se v hipu odločim. S seboj ga vzamem, reveža garjavega. K babici ga popeljem. Bo že našla kaj med svojimi žavbami in zvarki za njegov krastav kožuh.
PRI VEVERICI
Vesela sem prišla iz gozda. Take stvari se dogajajo vsakomur. Dogodek sem skušala opisati sestri, pa je ta komajda dvignila pogled iznad časopisa.
»Veš kaj, pripoveduje to raje svojim otrokom iz vrtca,« je bilo vse, kar je pripomnila
Ljudje se vse manj zanimajo za naravo. Sprehajajo se skozi gozd in razmišljajo o delu, ki jih čaka naslednji dan, ali pa se v mislih prepirajo z namišljenim sobesednikom Koliko se jih vzpne na kakšno drevo ali se zavleče pod grm in pobere polža z vlažne prsti? Pa vendar narava komaj čaka, da pobezamo v luknjo na travniku, ki jo počasi zasipava prhka, od sonca pregreta prst. Da ležemo med trave in pritisnemo oko k odprtini, pustimo, da se mravlja zrine mimo naših trepalnic, se spusti na zemlji in izgine med bilkami. Narava užaljeno zre v hrbet sprehajalca, ko jo ta zapušča in si ravnodušno otira čevlje v predpražnik pred vrati svojega doma. Zapomni si ga, nič več mu ni pripravljena še kaj pokazati ali odkriti.
Gozd, v katerega v počitnicah zahajam skoraj vsak dan, je tik za sestrino hišo. Miren človek sem, moj korak je prožen in tih. Tak, kot ga imajo ljudje, ki imajo radi naravno in se znajo gibati v njej. Tisto veverico imam še sedaj docela pred očmi. Temnorjavo, s sivkasto progo vzdolž hrbta in s svetlo piko na koncu košatega repa. Ponavadi je čepela na veji starega hrasta ob cesti, se nato vzpela še više in zatem skočila na sosednjo bukev, pod katero se je začela gozdna potka. Zrla je dol k meni in včasih s mi je zdelo, da me spremlja z očmi, ko sem po stezici odhajala globlje v gozd. Zdaj vem, da je bila to veverica, v katere duplo sem pokukala tisto avgustovsko popoldne.
Ustavila sem se na poseki in sedla na podrto deblo smreke, da bi tam sredi pomirjujočega žužnjanja žuželk prebrala nekaj vrstic knjige, ki sem jo vzela s sestrine knjižne pollice. Vlekla sem knjigo iz žepa in se ozrla k suhim vejam stare smreke na svoji desni. Visoko na smolnatem deblu je pod edino zdravo vejo zijalo duplo. Nenadoma se mi je zazdelo, da vidim košček rumenkastega blaga, ki plahuta iz odprtine. Odložila sem knjigo in stopila k drevesu. Nobenih nizkih vej, po katerih bi lahko splezala in pokukala v duplo. Sedla sem spet na deblo, pa mi tiso plahutanje nad menoj ni dalo miru. Vstala sem in se odpravila domov, kjer sem iz sestrine drvarnice s težavo zvlekla dolgo lestev in si jo zadegala na ramo. kar obračalo me je po potki do poseke. Lestev se je zatikala za grmovje in med debla dreves, da sem jo na cilju z olajšanjem spustila na gozdna tla. Malce sem si oddahnila, nato pa jo prislonila k deblu in se po klinih vzpela do dupla. Odgrnila sem tisti košček blaga, ki pa ni bila nikakršna cunjica, temveč svelorumena zavesica z rjavimi pikami. Odgrnila sem jo in toliko da nisem od presenečenja omahnila z lestve. Za dve dlani globoko duplo je bilo opremljeno z miniaturnim pohištvom. Bila je to pravzaprav dnevna soba. In ko sem si ogledovala zofo in dva naslonjača, pa mizico in polico s televizorjem, prislonjeno na gladko notranjo stran debla, mi je ušel krik presenečenja. To, kar sem videla pred seboj, je bil natančni posnetek sestrine dnevne sobe. O tem ni bilo dvoma – temnorjavo volneno pregrinjalo, vrženo preko zofe, pa cvetlično stojalo s pelargonijo ob televizorju… Dotaknila sem se za noht velikih knjig na knjižni polici: zbirka Sto romanov, pa kuharski knjigi, priročniki, to so bile knjige s sestrine knjižne police.
Zagrnila sem duplo in se vsa omotična spustila na tla. Sedla sem na podrto deblo in se ozrla gor k stari smreki. Zavesica na duplu je spet plahutala v gozdni sapi in tolkla ob deblo.
Od tega dne sem bila pozornejša. Ko sem se vračala z večernih sprehodov, sem se včasih kradoma ozrla in opazila veverico, ki mi je sledila. Vse do sestrine hiše. Ko smo sedeli v dnevni sobi in gledali televizijo, sem jo videla v soju dvoriščne svetilke. S srebrne smreke je zrla noter k nam. Ko sem čez nekaj dni spet zvlekla lestev na poseko in se vzpela do dupla, sem takoj opazila spremembo v njenem bivališču: v levem kotu se je stiskal bel predalnik. Veren posnetek sestrinega, ki ga je mož pripeljal iz Ikeje.
Kako bo drugo poletje, ko pridem spet na počitnice, sem premišljevala, preden sem zaspala. Le kaj me bo čakalo za svelorumeno zavesico na vhodu dupla?
MEDVEDKA IN LOGAR STUBAN
Miren človek sem, moj korak je prožen in tih. Tak, kot ga imajo ljudje, ki imajo radi naravo in se znajo gibati v njej. Narava je do mene velikodušna, neštetokrat mi je že izpolnila kakšno željo. Nekega septembra pred leti me je uslišala, ko sem hotela biti medvedka.
Moje krzno je bilo gosto in bleščeče, ko sem se ogledovala v velikem zrcalu v sestrini brunarici pri Treh žebljih na Pohorju. Zvrnem vročo kašo v skodelo in jo postavim na mizo, da se ogladi, popravim blazino na pletenem stolu, zrahljam puhasto pregrinjalo na postelji in si rečem:
»Na sprehod se odpravim in ko se vrnem, se lotim slastne kaše, ki se do takrat ohladi.«
Odprem vrata in še sem med smrekami, mah pod njimi je prijetno hladen, malo vlažen. Ob bukvi se postavim na zadnje tace in s kremplji zaorjem po deblu, da se lubje pod njimi svedra. Zadovoljno potegnem skozi odprti gobec trpki vonj drevesnega soka, da se mi pocedi slina med čvrstima čekanoma. Podrgnem z bokom ob sosednjo hojo in že lomastim do potočka, ki si s težavo odpira pot skozi odpadlo listje in iglice, ki so jih nočne sape odnesle z vej. Z glasnim srkanjem preženem šojo, ki se zarepenči, medtem ko od razburjenja komaj lovi ravnotežje na veji. Skozi krošnje posije sonce. Obstanem pod vročim madežem zgodnjejesenskega leska. Toplota ponika skozi kožuh in se cedi vzdolž dlak kot segreti med. Stojim tam in skoraj pozabim na kašo, ki se hladi na mizi v brunarici moje sestre. Počasi se spustim nazaj po potki, borovničevje se mi zatika med kremplje in kožuh se mi počasi hladi. Pred durmi popravim smrekovo vejo, ki služi kot predpražnik.
Stopim v izbo in takoj opazim, da je nekaj narobe. V zraku lebdi nekaj kiselkastega. Počasi vlečem vase neprijetni vonj in kožuh na tilniku se mi skoraj boleče naježi. S šapo zadenem ob blazino na tleh in ugotovim, da je nekdo sedel v mojem pletenem stolu. Postavim se na zadnje tace in zakoračim proti mizi. Skodela, v kateri se je hladila jed, je prazna, in velike lesene žlice, ki leži ob njej, se drži strjena kaša.
»Kdo je pojedel mojo kašo?« lopnem po mizi, da skodela poskoči in pristane čisto na robu mize. Odsunem vrata v čumnato in v polmraku sledim kislobi, ji je je poln ves prostor. Na postelji, s katere je zdrknilo pregrinjalo, ugledam logarja Stubana. Smrči odprtih ust, z rokami spodvitimi pod tilnikom. Srajco ima odpeto vse do popka in sponka na pasu se motno svetlika v mraku. Počasi dvignem sekiro, ki jo je prislonil ob posteljno stranico in ko besno zarjovem, odpre oči ter se zmedeno zazre gor v rezilo. Pa še rok ne utegne izvleči izpod tilnika.
RDEČA KAPICA
Nataknem si rdečo kapico in medtem ko šarim med hrano v hladilniku, razmišljam, kako je mogoče, da moja babica še živi. Ko sem jo pred desetimi leti obiskala, je sedela na pručki v kuhinji in si namakala razbolele noge v lavorju.
»Si le našla pod do mene?« je rekla in si milila prste s počrnelimi, zadebeljenimi nohti, ne da bi dvignila glavo.
Seveda vem, da bi morala pogosteje pogledat k njej in ji prinesti kakšen priboljšek. Kako je mogoče, da moja babica še živi? Sama jih imam že pošteno čez petdeset, koliko jih šele mora imeti ona. Kaj jé, kaj si kuha? Do bližnjega naselja je dobrih osem kilometrov. Kdo ji pozimi odmetava sneg in pluži potko do praga?
V cekar zmečem nekaj sadnih jogurtov, škatlo s keksi in steklenico prošeka, ki mi ga je prinesla prijateljica z morja, in že zaklepam stanovanje. Še vedno je toplo, čeprav je že začetek oktobra. V avtobusu mi postane vroče, posebno v glavo. A za nič na svetu ne bi snela rdeče kapice, ki mi jo je spletla babica pred kakšnimi petinpetdesetimi leti. Tesna mi je, da se cefra na vseh koncih in krajih in pritiska na ušesa, da sem napol gluha. In to mi prija. Le kaj je še tako važnega in zanimivega, da bi si jo snela in prisluhnila svetu okrog sebe?
Izstopim pred vaško gostilno in se odpravim proti gozdu. Nekaj časa stopam po potki, ki vodi vzporedno z vaško makadamsko cesto, nato pa zavijem na desno in skozi bukovje, vse globlje v gozd. Tu in tam pobrska m med listjem, da bi našla kakšno gobo, a gozdna tla so suha in ko počasi potegnem zrak skozi nosnice, ujamem le vonj pregretega listja. Popravim si rdečo čepico in zdi se mi zabavno, ko drevje brezšumno otresa s krošnjami in srakoper napol odprtega kljuna zamaje vejo mlade bukve.
Miren človek sem, moj korak je prožen in tih. Tak, kot ga imajo ljudje, ki imajo radi naravo in se znajo gibati v njej.
Sedem na štor, sežem v škatlo in izvlečem dva keksa. In isti hip začutim, da se je nekaj podrgnilo ob moj hrbet. Obrnem se in uzrem sivega volka, ki podvitega repa in povešenih ušes čepi na mahu. Spet sežem v škatlo in izvlečem pest keksov in jih vržem pred žival. Hlastne po njih in jih v trenutku pogoltne. Kožuh ima redek in brez leska, na ogoljenih bokih je koža vsa krastava. Vstanem in se v hipu odločim. S seboj ga vzamem, reveža garjavega. K babici ga popeljem. Bo že našla kaj med svojimi žavbami in zvarki za njegov krastav kožuh.
