HIPNOST

MOJI MOŠKI

Seveda se ga spominjam.
V mraku mi je prižgal cigareto.
S prsti dišečimi po prekajeni svinjini.

»Iz te moke ne bo kruha,« sem si rekla.
Stal je v soju edine svetilke,
pa se je že zdelo, da je odšel.

Svetle dlačice na njegovem stegnu,
s težko roko na mojem trebuhu,
da se nisem mogla obrniti.

Madež črnega vina na mojem belem modrcu.
Bere verz,
ki ga je prebral že tolikim prej.

Ponižno zre v moj profil.
Luskina kože
mu drhti na golem gležnju.

Skočim z vlaka,
oznojen koder mu popravim s čela.
Pravi, da bi še prej šla na pivo.

Zazrt nekam v grmičevje,
kot da me zabija
v še vedno hladno pomladno prst.

Ko se dotaknem vročega kamna
se nenadoma pritihotapi
njegova roka pod mojo dlan.

Pustim,
da me kliče z napačnim imenom,
vabi z nestrpnim gibom.

Rjuha trdo napeta
okrog hladnih ledij.
Koža na hrbtu bolj gladka od moje.

Srdita sapa se požene v sobo,
ko stopi do mize
in vrže drobiž v okrušen pepelnik.

Pozabljam, kaj pravi,
ko grebe s pogrizenimi nohti
po sršeči bradi.

Lahko se prelomim
kot žalosten cvet prek njegovega hrbta.
Vedno me varno prenese na drugo stran.

Iztrgam vse liste,
spraskam vse znake iz knjig
po katerih je vlekel z oslinjenim kazalcem.

HIPNOST

Ovratnik se zavihne,
zvleče s seboj nekaj las.
Jih zvozla daleč od prstov.

Predal zevne v zadregi,
ko opazi,
da je boleče zadel ob moje koleno.

Knjiga zalista v svoje strani,
kot ptica, ki si perje čisti.
Zdirja v zadnje poglavje.

Zvonec si prst v tišino prikliče,
da od pobalinskega brlizga
vrata zdrsnejo s tečajev.

REČEM SI ...

Rečem si:
Branka in Janez nista na počitnicah.
Nebo ju več nazaj.

Na Bertinem grobu okrogli kamenčki.
Rečem si,
nikoli si več biserne ogrlice ne nadene.

Pavle se nikoli več ne bo
predme s črnim kolesom zapeljal.
Nikoli več, si moram reči.

Jeseni si rečem:
teta iz Svete Marjete
ne vkuhava več sliv in marelic.

Pikaste kopalke lahko mirno pozabim,
nase jih več ne spravim,
si to poletje rečem.

Zadihana več ne poležem pšenice
po veselici za vasjo,
nikoli več, si rečem.

Na tej poti so me že tolikokrat Videli,
morali bi me prepoznati,
si rečem.

Pri tej hiši se nihče več ne spomni,
da si nekoč pri njih vedrila,
si rečem.

To drevo ti ne ponudi veje,
da se mu v krošnjo povzpeš,
si moram reči.

DELAM SE

Delam se,
da mi je vseeno,
ko kavo v lijak zliješ.

Obstanem ob izložbi,
kot da mi ne trepeta v trebuhu,
se delam.

Pecivo položijo predme,
delam se,
da se grejem v njihovi domačnosti.

Dotaknejo se moje roke,
delam se,
da se mi od hvaležnosti rosi oko.

Vodijo me skoz svoje sobane,
da bi kar legla med njihove rjuhe,
se delam.

Delam se,
da se ne oziram,
ko jim sledim po njihovih ulicah.

Vlačijo me v votline svojega življenja,
delam se,
da jim sledim kot radoveden otrok.

Utihni že vendar,
le delam se,
da ti ob nogah vsako besedo prestrezam.

Tudi tokrat ti le odpisujem,
le delam se,
da ti pišem.

Ne pogleduj me veselo,
le delam se,,
da mije dobro s teboj.

JAZ VIDIM VSE

Mirno hodijo mimo,
z nedeljskim soncem v hrbet.
Vidim kostanj, ves otrpel svoje cvete drži.

Sežejo mi v roko,
do obrvi me s pogledom začrtajo,
zatem jim poniknem za rob fotelja.

Nagne glavo,
da me pomiri s poslušanjem,
moje besede raztreseno z rokava pobira.

Ptica razprostre krila,
v zadnjem trenutku si premisli,
da bi mi na ramo sedla.

Mahajo mi v slovo,
do praga si nasmeh na ustih nesejo,
potem nestrpno za menoj zaklenejo.

Varno po plitvinah bredemo,
vljudno pripravljeni,
da se v hipu na breg vržemo.

Z njim je tako:
potrkaš na dver,
pa te potegne skoz okno v izbo gorečo.

Hiteli so odpirati okna,
da bi pregnali vonj po prežganem,
počrnelem do kosti.

Celo noč so belili,
ko sem zjutraj prišla,
je iz kotov še samo malo mrmralo.

Ta pomlad me ne preslepi.
Za hrbtom bič skriva
Jaz vidim vse.