Grobarji zgledajo skoraj vsi enako. Grčavi, srednje rasti, na glavi jim večno čepi zamaščen klobuk, ki ga snamejo le, ko se zravnajo v napol skopani jami in si privoščijo minutko odmora. Z velikim robcem si brišejo lasišče ter od potu premočen trak na notranji strani klobuka. Lasje so redki, temnokostanjevi. Ljudje se jim po navadi posmehujejo. Posmeh pomešan z gnusom, prezirom in rahlo grozo. Grobar Jože Mežnar pa je bil čisto drugačen. Dolgo je bil tovarniški delavec, ko pa mu je mati zbolela in kmalu zatem umrla, je ostal na vasi in skrbel za malo kmetijo. Vas v kateri se odvija zgodba, z Jožetom kot glavnim junakom, ni velika. Na vzpetini za vasjo stoji graščina, ki so jo pred dvema desetletjema restavrirali, okrog nje pa se je stisnila vas. Trg, avtobusna postaja, malo vstran cerkev, župnišče, šola, skratka vas ni nič posebnega, takih je po Sloveniji kolikor hočeš.
Ko je umrl Grmekov Polda, vaški pijanček in grobar, je Jože Mežnar stopil na krajevno skupnost in se ponudil, da prevzame njegovo delo. Ljudje so bili zadovoljni, ko so na oglasni tabli lahko prebrali, da je Mežnarjev njihov novi grobar. Jožeta so imeli radi. Miren in priden človek je bil, le redkokdaj so ga videli v gostilni kadarkoli je bila v vasi prostovoljna akcija, je bil Joža zraven, na sestankih se je oglašal malokdaj in če se je, potem so bili to pametni predlogi ali pa pripombe. Kar pa so vaščani najbolj cenili pri Jožetu, je bila njegova dobrota. Jože je bil možak z zlatim srcem. Ponavadi ljudje izkoriščajo take ljudi, pri Jožetu pa še največjemu brezobzirnežu ni prišlo na misel, da bi ga izkoristil. Najbrž ni bilo človeka, ki bi mu Mežnar kdaj odklonil pomoč, prenekateremu revčku je nanosil drva in vodo v hišo in nihče še ni opazil, da bi Joža kdaj brcnil psa ali mačko, se znesel nad živino, kar je za kmete nekaj čisto običajnega. Šel je na vse pogrebe in potočil solzo za vsakim umrlim.
»No, sedaj me ne bo več strah umreti, ko je Mežnar naš grobar, » se je skušal pošaliti veseljak Bertl v gostilni Vrtačnik. Pa se nihče ni zasmejal njegovi pripombi. Prav zares, vsem se je zdelo nekako pomirjujoče, da bo na zadnji poti zanj poskrbel Jože.
Novi grobar se je lotil nove službe tako, kot so vsi pričakovali. Na pokopališču je vladal red, suhi venci in oveneli šopki se niso več valjali okrog prenapolnjenega zabojnika, potke h grobovom so bile posute s peskom, tla v mrliški vežici čista in pod razpelom vedno sveže cvetje. Jože svojega dela ni opravljal le vestno, temveč z vsem srcem. Svojci in prijatelji umrlega so jasno čutili, da je Mežnarju resnično žal za vsakim preminulim. Kako spoštljivo se je vedno nagnil nad krsto in še zadnjič popravil mrliču vzglavje, tiho in s solznimi očmi zaprl pokrov krste. Nikoli se mu ni zgodilo, da bi s komolcem zadel v kakšno vazo in prevrnil cvetje. Sam je pomagal nosačem, da je truga zdrsnila v jamo neslišno, mehko in če je opazil, da je kateri od nosačev pregloboko pogledal v kozarec, ga je mirno a odločno odslovil in nerodnežu ni padlo na misel, da bi se uprl. Ko je stari Kolmaničevi umrl mož in ni imela nikogar, da bi ga umil in preoblekel, je prišel Jože in opravil vse, kar je bilo treba in Kolmaničeva je kasneje pripovedovala, kako jezen je bil, ko mu je hotela plačati uslugo. Teta Megličeve Pavle bi romala v zadnje počivališče brez pogrebne godbe, če ne bi Jože iz lastega žepa plačal muzikante. Ko ga je župnik Ornik zaradi dobrih del pohvalil pred farani, je Jože sramežljivo sklonil glavo in zrl nekam v svoj klobuk, ki ga je imel poveznjenega na kolenih.
Petričeva Zlatka se je rada pogovarjala z Jožetom. Delala je v vrtnariji, kamor je prihajal po cvetje in po prst. Ponavadi sta sedla na klopco pred cvetličnjakom, skuhala je kavo in potem sta kramljala o tem in onem, dokler ni Jože naložil stvari v malo prikolico mopeda in odbrnel proti svoji vasi. Kmalu so ju ljudje videvali na pokopališču, kjer je Zlatka pomagala Jožetu pri urejanju cvetlične rondele pred mrliško vežico. Včasih je ostala pri njem čez praznike in vsem v vasi se je zdelo imenitno, da njihov grobar prijateljuje z vrtnarico, saj so vedeli, da bo na pokopališču odslej še več cvetja. Potem pa je prišla usodna sobota, ko so se vse stvari zelo čudno obrnile.
Bilo je nekega petka v januarju, ko se je Zlatka odpravljala v mesto, kjer so se zbrali njeni sodelavci, da se skupaj odpeljejo v Kranj na sindikalni izlet.
»V soboto bomo pozni in se ne bom mogla pripeljati k tebi. Vidiva se v nedeljo, »se je Zlatka obrnila k Jožetu, ki jo je spremljal na avtobusno postajo in se tesno zavijal v plašč.
Tisto noč sta v mrliški vežici ležala dva mrliča: Ivo Crnčki, sezonski delavec iz Hrvaške, ki je po jesenski trgatvi v vinogradih Agrokombinata kar ostal v vasi in se naselil v izpraznjeni sobici bivše kuharice, ki je delala v restavraciji v gradu. Že dolgo je bolehal za razpadom jeter, običajno boleznijo delavcev Agrokombinata. Mežnarjev mu je večkrat stisnil kakšnega stotaka za pivo ali brizganec. Smilil se mu je možak, ki je živel daleč od svojega kraja, brez prijateljev, saj ga vaščani kot tujca nikoli niso sprejeli medse. Fajfarjeva Angela je trpela zaradi hude sladkorne. Nazadnje jo je Jože videl v začetku jeseni, ko se je privlekla do trgovine, da si nakupi nekaj živil. Zanjo je tu in tam poskrbela Regina, šolska čistilka, ki jo tudi našla mrtvo v postelji. Ta petek si je Angela z Ivom Crničkim delila mrzlo mrliško sobico pri pokopališču za vasjo. Jože je sedel na klopi ob steni, si brisal solze in zrl v žolta obraza obeh nesrečnikov, ki sta v medlem soju sveč zgledala še bolj upadlo.
Zlatka in ostali sindikalisti so se vračali iz Kranja prej kot je bilo domenjeno. Po radiu so slišali vremensko poročilo, ki je napovedalo snežne zamete, zato so pohiteli z vrnitvijo. Ko pa so prispeli v mesto, se je izkazalo, da z vremenom le ne bo tako hudo. Zlatka je na avtobusni postaji zagledala znanca iz Jožetove vasi, ki je bil na poti domov in ker je bilo še zgodnje popoldne, se je brž odločila, da prisede v njegov avto in se odpelje k Jožetovi hiši pod pokopališčem.
Segla je v torbico, izvlekla ključ vhodnih vrat in jih tiho odklenila. Po prstih je tiho stopila do vrat dnevne sobe in pritisnila na kljuko, da preseneti svojega ljubega. V prvem trenutku se sploh ni znašla. Sobo je medlo osvetljevalo nekaj sveč in nasproti ji je zavela mešanica vonja po vosku in krizantemah, ki so se v dveh vazah belile skoz mrak. Pri mizi je nejasno razločila dve postavi sklonjenih glav. Potem se je ena zravnala in se dvignila.
»Prisedi, Zlatka,« je komaj prepoznala Jožetov glas, ki je bil stisnjen in hripav. Segla je k stikalu za luč, pa je bil hitro pri njej in jo zgrabil za roko.
»Pusti luč. Sedi k nama,« jo je povabil k mizi. Če bi prižgala luč bi lahko spregovorila, je pomislila. V prostoru nabitim z gostimi vonji, pa kot da so se ji v trenutku zlepile glasilke. Ubogljivo je sedla k Jožetu in čakala, da človek poleg dvigne glavo, da ga prepozna. Jože je poiskal njeno roko in jo stisnil.
»Natoči nam vina, Zlatka,« je z gibom glave pokazal na steklenico in kozarce na sredi mize.
»Natoči ga Ivu Crnčkemu, ki ga od jutri nikoli več ne bo ne poskusil ne videl,« se je Jože sedaj skoraj spustil v jok. Človek na sosednjem stolu se še vedno ni ganil.
»Nihče v vasi ga ni maral, Ivota iz Hrvatske. Hlad, ki ga jutri čaka ne bo nič hujši od tistega, ki ga je trpel v naši vasi. Vendar naj mi nihče ne reče, da odhaja na boljše. Zemlja mu bo ploščila ude, otrpnil bo v ledenem spoznanju, da se bodo vanj zalezli črvi in ga raznašali še globje v zemljo. Si lahko zamisliš grozo, ki ne traja uro ali dve, temveč leta in desetletja in vse zime in vse zime...Otrplost, ne spanje...« je hitro in mrzlično razpredal z gostim, kašastim glasom in obraz se mu je v mraku mokro svetil od solz.
»Moja mama je na smrtni postelji kričala od groze:«Ne v to ozko jamo, ne v to globoko jamo, ne v to globoko jamo!!«V zadnjih trenutkih na tem svetu je zaslutila, kaj jo čaka – večna groza, zime brez konca in kraja...,« je drvel Jožetov glas v histerični stacatto.
»Tisti večer, ko je umirala, sem se odločil. Vsi bi se morali tako odločiti...Treba jim je pomagati, ne bi jih smeli puščati samih v mrtvašncah, olajšati jim je treba noč pred večno grozo, pred zimo brez konca in kraja. Treba jim je povedati, da vemo kaj jih čaka, da nam je zaradi tega hudo,« je majal z glavo in si divje trl brado s palcem. Zlatko jelo dušiti, v izbi je postajalo vse bolj zagatno, kot da je Jožetovo sočutje, ki je drlo iz njega kot smolast tok, zadobilo tudi vonj, vonj po grenkih mandeljnih. Nenadoma je vstal in stopil k sklonjeni postavi za mizo. V tistem trenutku, ko se je dotaknil ramen sedečega, je Zlatka dojela, kaj se pravzaprav dogaja in znoj ji je polil hrbet.
Jože je z mehkim gibom dvignil Crnčkemu glavo in mu potisnil k ustom kozarec. Zlatkine oči so se sedaj že privadile na poltemo in lahko je razločila njegov bledi, izpiti obraz z redkimi sivimi brki, ki so se namočili v vino. »Jože, Jože!« je slišala samo sebe javkniti z glasom stisnjenim od gnusa in zmedenosti. Ni se zmenil zanjo, še bolj je nagibal mrličevo glavo, da je vino v rdečkastem potočku teklo po bradi in kapljalo na mizo.
»Popij še ta zadnji kozarček, Ivo, » je prigovarjal Jože z zamolklim glasom zaradi zamašenega nosu. »Nisem ju mogel pustititi v mrliški vežici tam zgoraj, saj razumeš, » se je za trenutek obrnil k Zlatki in nato s težkimi koraki človeka, ki ga pritiska k tlom brezmejna žalost, stopil k divanu v kotu, ki je bil v popolni temi in odgrnil pregrinjalo s Fajfarčinega trupla. Popravil ji je črno ruto, ki ji je zlezla na koničast nos in si počasi odpel pas na hlačah.
»Nikogar ne bo, ki bi jokal za teboj, še Regina ni imela časa, da bi poiskala tvojo zagmašno ruto,« se je skoraj srdito oglasil.
»In nihče več ne bo legel k tebi. V jami bo mrzlo. Nocoj pa te ne bo zeblo,« je nato pomirljivo dodal in se spravil k njej na ležišče. Zlatko je val gnusa odlepil s stola, pognala se je do vrat. Ko je iskala kljuko je še slišala drobne sunke divana ob steno in Jožetov pridušen glas ob Fajfarčini glavi.
PRAVA LJUBEZEN
Pongrac se mi včasih smili. Suhljat, krivonog fant, ki mu nič ne gre od rok. Kadar se med malici šalimo, se reži na vsa usta za vsako malenkost. Potem pa poskuša še sam povedati kak vic, pa se mu vse sfiži. Razgret od pripovedovanja se ozre po obrazih svojih prijateljev, v njegovih očeh je brati obupno željo, da bi se njegovim šalam nasmejali. Mi pa stojimo tam in le s težavo spravimo skupaj medel, prisiljen smeh. Pongrac je eden najslabših šaljivcev. Vendar ne odneha, znova in znova ga zanese, veselo si popravi hlače v pasu in začne:
»Fantje, pa tega ste že slišali?« Nihče ga ne povabi na pijačo, ne na nogomet ob nedeljah. Smili se mi Pongrac, pa se včasih žrtvujem in mu rečem
»Pongrac, greva na pivo k Mikiju?« Najprej se dela, kot da premišljuje, če bi šel, kot da nima časa. Pustim, da se gre svojo igrico ponosa.
»Ja, pa bi se res prilegla steklenica piva,« pravi potem in tako posediva za šankom kakšno uro, včasih tudi več. Potrpežljivo poslušem njegove zgodbice o puncah, ki baje prihajajo k njemu v samski blok.
Najraje govori o neki Danici, katera da kar živeti ne more brez njega, pa o pohotni kuharici v neki tezenski menzi, ki mu ponuja celo avto, če se odloči zanjo. Pa saj ni samo Pongrac poln pravljic in prigod o ženskah. Večini mojih prijateljev ne roji po glavi nič drugega kot ženske, ženske...Za Pongraca natančno vem, kako je z njim. Nobena Danica ne prihaja k njemu ob sobotah in nobena kuharica se ne poteguje zanj. Ostali prijatelji pa res poskušajo zvleči v posteljo vse, kar nosi kiklo. Ko prihajajo v ponedeljek na delo, včasih celo zaznam vonj po ženskih sokovih, ki zaveje iz mednožja njihovih slabo umitih teles, ko razkrečenih kolen sedijo med odmorom in si prižigajo cigareto. Pravzaprav se mi smilijo vsi, ne le Pongrac. Kaj pa oni vedo o ljubezni, o pravi ljubezni. Kaj pa oni vedo o ženskah, o teh tolmunih, v katere samo padaš in padaš. O njihovih sto in sto vonjih, o barvah, o brezštevilnih kotanjicah, o pregibih, vdolbinicah njihovega telesa. O teh duplih, kjer ždijo krasne vonjave. Le najti jih je treba znati. Človek bi potreboval sto let, da razišče dišeči relief njihovega telesa.
Ljubim Mimico. Vem, da se bo vrnila k meni. Kmalu bo ugotovila, da ni moškega, ki se v njeno telo poglobil tako raziskujoče kot jaz. Jaz sem stopil v središče njenega telesa in pustil, da me opljuska z vsem, kar jo označuje za žensko.
Vsi drugi so površni, kot slepci in gluhci se rinejo v žensko. Stiskajo in grabijo kot revmatiki z okornimi prsti, hropejo in se potijo, brizgajo in odpadajo v vlažne rjuhe. Smrtni spanec jim suši izpraznjena telesa, dokler se spet ne zarijejo, nabrekli in oglušeli od krvi, ki jim skoz vrat udari v betico.
Mimica se bo vrnila. Spoznala bo, da je Sonja vse prej kot njena prijateljica. Vedno ji je potiho zavidala, da ima moškega, ki ji lahko da vse. Spoznala bo, da je Sonja le nesrečna zavistnica, ki ni mogla prenesti, da ima neka ženska to, o čemer lahko ona samo sanja.
Mimico sem srečal v trgovini, kjer je delala kot prodajalka. Kupoval sem suknjič in kravato. Še sedaj vidim, kako polaga predme sivozelen suknjič, poravnava žepe z vajenim gibom kratkih, debelušnih prstov. Ko stegne roko, zapokajo šivi njene bluze pod pazduho in začutim zdrav, močan vonj po njenem potu. Ozko, temnomodro krilo se ji zajeda v zajeten pas in ko stopa mimo mene, slišim prasketanje nogavic, ko se drgneta krepki stegni druga ob drugo. Ko jo poprosim, naj mi k suknjiču pomaga izbrati kravato, stopi k stojalu, kjer visijo v pisanem slapu kravate različnih vzorcev, malce nagne glavo, da se ji koder kratkih kostanjev las prilepi na vlažno kožo vratu. Nekajkrat globoko vdihnem, da me presenečeno pogleda in že potegne s stojala kravato in mi jo pokaže.
Tisto noč sem jo sanjal. Vlažnih dlani mi je ponujala prezrele češnje. Skoz prste se ji je cedil rdeč sok, jaz pa sem klečal pred njo in z usti prestrezal kapljice. Čez dva dni sem šel v trgovino in jo povabil v restavracijo.
Stanovala je pri svoji ostareli teti, ki se ni čisto nič upirala, da se je Mimica že po mesecu dni najinega poznanstva preselila k meni. Svoje stvari je prinesla v dveh kovčkih in treh kartonastih škatlah. Stopal sem za njo po stopnicah, ko je v tretje nadstropje do mojega stanovanja nosila še zadnjo kartonasto škatlo. Zakaj ji nisem pomagal? Ne, nisem nevzgojeno govedo, ki lahko mirno gleda otovorjeno žensko. Sploh ne! Ko sem odprl vrata svojega stanovanja, sem ji nežno vzel škotlo iz rok in še preden je končala stavek:«A, tukaj torej stanu...?« sem jo potegnil na kavč v dnevni sobi in ji jel počasi odpenjati gumbe na obleki. Pritisnil sem čelo na njen vrat in čutil, kako mi potoček njenega potu moči lase. Bila je zadihana od hoje po stopnicah, vsa v sokovih od nošenja težkega bremena, taka, kot sem jo hotel imeti. Hotela se mi je izviti iz objema, odrivala me je in skoraj v paniki ponavljala:
»Moram se umiti, počakaj, moram se umiti...« jaz pa sem lebdel v puhteči sferi njene zvezde in se opijanjal, da me je v grlu skelelo.
Pregovoril sem jo, da je pustila službo, v predmestju sem kupil košček zemlje, da jo je lahko obdelovala. Njivica je bila kakšne štiri kilometre od mojega stanovanja in skoraj vsak dan se je tja vozila s kolesom, ki sem ji ga že v začetku priskrbel. Ne in ne ona ne spadava med kdove kako zgovorne ljudi. Ko sem se popoldne vrnil z dela, sem jo ponavadi našel za štedilnikom. Tako zadovoljna je bila videti, ko je dvigovala pokrovke in poskušala jedi. Stopil sem ji za hrbet, jo zagrabil za široke boke in jo obrnil k sebi. Dlani in prsti so ji dišali po česnu, zeleni, kolerebi in peteršiljevih vejicah. Z eno roko je mešala zelenjavno enolončnico, jaz pa sem z ustnicami raziskoval dlan njene druge roke. Slankasti okus potu med prsti, raskavost hrbta dlani in vonj česna, ki se zarije globoko za kožico okoli nohtov.
Počasi je razumela moje želje in jim stregla. V začetku bivanja pri meni me je včasih pričakala oprhana, opranih las in nadišavljena. Solznih oči je sedela na divanu, ko sem molče sedel za mizo, segel po časopisu in odklonil hrano. Čisto na kratko sem ji nato zvečer pojasnil, kako drugače in lepše dišijo lasje kakšnih deset dni po pranju. Duh, ki veje iz lasišča, je eden glavnih vonjev, po katerem se sploh lahko prepoznavamo. V zadregi je sklonila glavo, jaz pa sem jo poljubil na tilnik, da ji pokažem, kako sem prepričan, da me je razumela. Prhal sem se dvakrat na dan in jo sprejemal nase z vsem kar lahko nudi zdravo, razkošno žensko telo. Krotka in mehka me je čakala za štedilnikom, z mastnimi madeži po koži na čelu, sencih in bradi, z rahlo kiselkastim zadahom, ko sem jo poljubil, še preden sem slekel suknjič.
Morda se sliši bogokletno, vendar slepota zame nikoli ne bi pomenila kakšne večje nesreče. Vid me je v mojih romanjih po njenem telesu začenjal celo malo motiti. Vonj brez vida je popolnejši, polnejši, dojemanje vonjev bolj razburljivo. Opišem naj vam, kako diši žensko stegno ob pregibu, kjer se vanj zajedajo spodnjice, pa jamica pod kolenom, presredek med ritnicama nekega poznega poletnega popoldneva, rahlo vneta koža pod težkima dojkama? Kako je njena koža teden dni pred menstruacijo po vonju komaj prepoznavna? Nič nama ni manjkalo, Mimici in meni. Moja ženska je vedela, da ima zanesljivega, varčnega in resnega moškega. Jaz nisem kot bedasti Pongrac in drugi, ki po gostilnah zvračajo pelinkovve in drug drugemu tvezijo svoje zgodbice o ženskah. Jaz ne posedam ob sobotah in nedeljah pred televizijo in ne praznim steklenic piva ob gledanju raznih športnih prenosov. Moj hobi je moja ženska. In Mimici bi bilo še naprej lepo, če ne bi bilo Sonje, njene zavistne prijateljice, ki lahko le sanja, da bi kdaj dobila moškega, kot ga ima ona, moja Mimica. Mimica se bo vrnila. Vem, da se bo vrnila.
Tistega dne sem se ravno vrnil iz službe, sedel sem za mizo in jo čakal, da se vrne iz mesta, kamor je šla po blago za zavese. Ko sem prebral že skoraj ves časopis, se je prikazala na vratih – in z njo Sonja. Koščata, temnih las in ostrega pogleda, se je zrinila mimo Mimice in mi pomolila desnico.
»Sonja je zamudila vlak za Poljčane, pa bo pri nas popila kavico, da ji mine čas do naslednjega,« je Mimica izdavila opravičujoče in takoj sem vedel, da jo je Sonja po svoje prisilila, naj jo povabi v najino stanovanje.
Počasi sem preganil časopis, vstal in z mirnim glasom rekel: »Seveda, Mimica, le postrezi ji s kavico,« ter sedel v naslonjač pred televizorjem.
Po tistem dnevu ni bilo nič več tako, kot sem bil vajen. Postala je čudna. V kotičku njenih ust se je pojavilo nekaj trmastega. Nič ni rekla, le ustnice je šobila na neki poseben način. Trma se je naselila tudi vrh njenih ličnic. Ko sem ji ob večerih sedel naproti in jo opazoval, jih je večkrat spreletel hladen drget. Zaril sem obraz pod njeno pazduho, da se kot utrujena žival naužijem vlažnotoplega miru, pa je kar otrpnila od nelagodja. Nekega popoldneva, ko si je pripravila velik obložen kruhek z mortadelo, sirom in kislimi kumaricami in sem segel za njeno desnico, da si ponesem k ustom njene mastne prste ter jih počasi obližem, je s kratkim in hitrim potegom odmaknila roko ter jo skrila za hrbet.
Dvignil sem glavo in jo mirno vprašal:«Mimica, povej, kaj ti je? Kaj je s teboj?«
Z drobnim, drgetajočin glasom je izdavila:«Ni prav, kaj delaš z menoj.«
»Kaj ni prav, Mimica?« sem poskušal ujeti njen pogled.
Osuplo sem gledal v njen mehki trebuh, ki se je od razburjenja sunkovito dvigal po belo bombažno majico, v jamico popka, ki je delala senco na njej. Jamica, kamor je skrivnostna žleza telesa iztisnila roso najbolj vznemirljive esence. Mir na mojem obrazu jo je opogumil, da je zdaj spregovorila brez zatikanja, vendar z očmi, nekje daleč proč od mene.
Ni ji bilo prav, kar sem delal z njo. Da ne bi smel ob sončnih jutrih postavljati na okno kozarca z njenim urinom in gledati, kako sončna svetloba razslojuje motno rumenino. Da nihče pozimi na okensko polico ne nastavlja kroglic človeškega blata, da bi ptiči ponesli pod nebo delčke njegove ljubljene ženske. Da bi se vsakomur zdelo čudno, če bi izvedel, kako se prevleko za blazino polnim z njenimi lasmi in sramnimi dlakami. Ali poznam koga, ki bi si vnete oči spiral s slino svoje ženske? Kdaj bo smela končno zamenjati posteljno perilo? Se pogosteje prhati? Da je dvakrat na mesec pač premalo. Ali sem opazil izpuščaje pod njenim trebuhom, vlažno vnetje med bedri? Zakaj ji skrivam zobno pasto? In res mislim, da za umivanje zadostuje droben košček pralnega mila? Da je Sonja skoraj bruhala, ko ji je povedala, da sem z njeno menstrualno krvjo hotel zalivati begonijo.
Drugi dan, ko sem prišel iz službe, Mimice nisem več našel. A vem, da se bo vrnila. Spoznala bo, počasi bo spoznala, da ji nihče razen mene ne more nuditi velike, prave ljubezni. Lahko si dobi kakšnega Pongraca, takih površnežev je kolikor hočeš. Vrnila se bo, moja Mimica. Spet se bom kot nestrpen popotnik podal na spoštljivo romanje po njenem neskončnem, mehkem telesu. Toliko poti me še čaka.
ROKA
Okno je bilo priprto in drevo, ki je z vrhom ene veje segalo skoraj v notranjost sobe, je v sunkih vetra otresalo dežne kaplje na pločevinasto okensko polico. Na vzorcu tapete je skušal spet zaznati pretrgani obris gole ženske, postavljene na vse štiri. Imel je poln mehur, ki mu je kot velika kožna melona, nabita s tekočino, pritiskal na dno trebuha. Odbrcnil je odejo k vznožju postelje, en copat je tičal nekje pod časopisi, drugega je nabasal mimogrede in se zagnal proti stranišču. Ko se je vrnil v sobo, je s tal pobral hlače in pulover, ju potegnil nase, odtaval k štedilniku ter iz njega očistil pepel. Z vedrom v eni roki in košaro za drva v drugi, se je potem odpravil na dvorišče, v drvarnico. Zazeblo ga je, ko je skušal odpreti vrata lope, sluzasta in težka od vlage. Moral jih je privzdigniti, da so se odprla do polovice in se takoj nato spustila v ogrebek razmočene zemlje. Dišalo je po vlažni žagovini in skoz špranjo med dvema razmaknjenima opekama na strehi, je na tnalo kapljal dež. S sunkovitima potegoma gor-dol je iz nje izvlekel sekiro. S kupa je pobral grčasto leseno klado in jo poskušal postaviti pokonci. Nekajkrat mu je padla na tla, tako da jo je moral podržati z roko, da je lahko usekal. V trenutku, ko se je sekira spustila, je začutil, da je veliko težja, kot je pričakoval. Roka mu je spolzela po gladkem ročaju in bolj začuden kot zgrožen, je zagledal svojo, v zapestju odsekano levico, katere prsti so se še vedno oklepali klade, napol prevzdignjeno, kot da za trenutek počiva. Rahlo je trzala pod gostimi brizgi krvi. Zakrilil je naokoli, da se je krvava kapljična sled sklenila okrog tnala v skoraj perfektnem krogu. Zajavkal je od groze, se mislil najprej pognati proti vratom, ko so mu skoz zavest zdrvele slike iz stare zdravniške knjige, po kateri je brskal, ko je še bil doma. Ranjenci do pasu goli, si skoraj spokojnih obrazov zategujejo pas nad krvavečim štrcljem. Hitel si je z eno roko vleči pas s hlač, levo pa je tiščal med stegna, da je kar čutil, kako hlačnici postajata vse težji od krvi, ki mu je curljala iz zapestja. Drvarnica se je nagibala sem ter tja, se polnila z rdečkasto meglo, ko si je z ustnicami pomagal zategniti usnje okoli zapestja. Nizko se je sklonil nad štrcelj, da mu je kri v drobnem brizgu oškropila oči. Ko je curek nato presahnil le v nekaj kapljic, se je opotekel na dvorišče in tam zdrknil na kolena, čisto blizu stare gospe, ki je kriknila, da je pes ob njej prestrašeno odskočil, zatem pa začel obotavljaje nategovati vrvico, da bi ovohal človeka, ki je mirno obležal na zemlji.
Ko se je čez nekaj tednov vrnil iz bolnice, je skoraj vsak dan posedal ob oknu, da mu je sonce grelo tanko, občutljivo kožo na štrclju in brazgotino, ki se je vijoličasto svetila. Prijatelj mu je prinesel električno pečico, da si je tu in tam ogrel sobico, zlasti ob večerih, ko je bilo še precej hladno. Vedel je, da bo nekega dne vendarle moral v drvarnico. Že ob misli na tnalo in spolzki ročaj sekire, mu je postajalo slabo.
Z nekaj brcami je zravnal kupček zemlje, ki se je nabral ob vratih in jih odprl.Tla drvarnice so bila na debelo posuta z žagovino, nekdo je tnalo obrnil na glavo, na tleh je ležala nova sekira. V želodec se mu je naselil nelagodni občutek, da je moral za trenutek počeniti. Potem je bolj začutil kot zaslišal, kako se je za praznim, rjavečim naftnim sodom, nekaj zganilo. Nekaj se je poskušalo splaziti vstran. Drgetajoč po vsem telesu, je pogledal za sod. Bleda in trepetajoča, se je k sodu stiskala njegova odsekana levica. Ko se je sklonil k njej, je na njeni hrbtni strani opazil potno roso. Tisti hip, ko jo je hotel zgrabiti, se je odlepila od soda in se kot gola petnoga žival spretno zagrebla v žagovino. Zgrabil jo je pod kupčkom in jo dvignil. Trdo stisnjenih prstov je utripala v njegovi desnici, kot da v njej pulzira srce. Stlačil jo je pod jopič in odsunil vrata.
Dajal jo je spat na majhno blazino ob svojem vzglavju. Ponoči se je prebujal in jo pokrival. Trajalo je več tednov, da je nehala trzati od strahu, ko se je je dotaknil. Dolgo je trajalo, da se je sprostila, se obrnila na hrbet in mu dovolila, da jo je s sredincem desne roke gladil po blazinicah njene dlani. Počasi je stegnila prste in jih nato ponovno mehko upognila, kot da tone v rahel dremež. Včasih se je ponoči celo primaknila k njegovemu licu, skoraj dobrikajoče, domače. Ko se je zvečer vrnil domov, sedel za mizo in jedel, jo je opazoval, kako leze na knjižno polico. Potegnila se je nekaj centimetrov navzgor, malo počivala, se s palcem spet trdno oprijela roba police, potegnila za seboj še ostale prste, dokler ni splezala prav na vrh, se tam zleknila in se leno ponudila, da je položil svoj obraz v njeno, od napora vlažno skodelo dlani. Nekega dne je ugotovil, da si zna odpreti vrata. Našel jo je na hišnem pragu. Ležala je na sončni lisi kot dremava mačka. Z mešanico groze in jeze jo je pobral, jo odnesel v stanovanje in jo grobo postavil na mizo.
»Nikoli več ne napravi tega! Nikoli več!« je sopel vanjo razburjen.
Vedel je, da ji je najbolj všeč, kadar se je dotakne z desnico. V hipu so se prsti obeh rok prepletli in tako je moral včasih tudi po celo uro sedeti z rokama v naročju, kot da pestuje dvoje zaljubljenih bitij, ki sta zaspali v ljubezenskem objemu. Včasih se je levica pritihotapila pod desnico, jo z nežnim sunkom preobrnila na hrbet, nežno drsela po njenih pregibih, drsela vzdolž njih, da ga je spreletaval srh. Ko je odhajal od doma, se je levica pognala k vratom in se naslonila nanje, kot da mu hoče zastaviti pot, ga prisiliti, da ostane. Kot da z nevidnimi, prosečimi očmi zre gor k njegovemu obrazu. Ne bi se čudil, če bi se nenadoma oglasila s pridušenim cviljenjem, kot mlad pes. Začuda nikoli ni pokazala niti najmanjšega zanimanja za ostanek levice, za štrcelj s svetlovijoličasto brazgotino. Kot da mu nikoli ni pripadala, kot da nista bila eno. Ni vedel, kaj mu pravzaprav pomeni: del njegovega telesa, ki je srhljiv način zaživel lastno življenje, a je na ganljiv način navezan na ostali del telesa, ali nekakšno eksotično žival, razvajeno, predano in včasih svojeglavo.
Jemal jo je s seboj v kopalno kad. Udobno se je zleknil v vodi in jo, ležečo na dnu kadi, opazoval, kako postaja nežnorožnata. Dvignil jo je in si jo položil na kolena, skoz priprte veke opazoval milne mehurčke, ki so se ujeli med njene prste, se svetili in poganjali mavrične končiče in nato ugašali v drobne svetleče bucike. Potem se je oprijela prstov desnice, jo potegnila navzdol, na dno in legla nanjo. »Kot morska mehkužca med parjenjem,« je pomislil. Ko je desnico čez nekaj časa nežno povlekel izpod nje, je obmirovala na dnu kot užaljena samica. Dvignil se je iz vode in levico položil na brisačo. Koža na konicah prstov je bila nagubana od dolgotrajne kopeli. Popivnal je vlago z nje in potem so šli spat. V postelji je čutil, kako se je zganila na svoji blazini, prek njegove glave našla pot navzdol k desnici in legla nanjo.
Potonil je v eno izmed svojih absurdnih sanj, v zamotano zgodbo, v kateri je moral reševati zapletene kombinacije drobnih znakov, kar so ga nenadoma sunili na površje tenek jek budilke na nočni omarici, tresenje in dva sunkovita udarca ob posteljno stranico, visoko nad njegovim vzglavjem. Še preden se je zbral, da bi segel k stikalu nočne svetilke, je padlo po njegovi desnici, stegnjeni na blazini. Mesto, od koder je priletel sunek, je bilo dobro izbrano, udarec natančno usmerjen in silovit. Ko je zarjul je od bolečine in se zavihtel s postelje, je čutil, da je nekaj težkega zropotalo na tla. Potem je, še vedno rjoveč, udaril s komolcem po stikalu in zahropel v norem začudenju, ko je zagledal na tleh sekiro in malo vstran levico, kako mastna od krvi, mukoma vleče k vratom odsekano desnico, ki ji mlahava venomer drsi iz vlažnega prijema.
DOBER ČLOVEK
Grobarji zgledajo skoraj vsi enako. Grčavi, srednje rasti, na glavi jim večno čepi zamaščen klobuk, ki ga snamejo le, ko se zravnajo v napol skopani jami in si privoščijo minutko odmora. Z velikim robcem si brišejo lasišče ter od potu premočen trak na notranji strani klobuka. Lasje so redki, temnokostanjevi. Ljudje se jim po navadi posmehujejo. Posmeh pomešan z gnusom, prezirom in rahlo grozo. Grobar Jože Mežnar pa je bil čisto drugačen. Dolgo je bil tovarniški delavec, ko pa mu je mati zbolela in kmalu zatem umrla, je ostal na vasi in skrbel za malo kmetijo. Vas v kateri se odvija zgodba, z Jožetom kot glavnim junakom, ni velika. Na vzpetini za vasjo stoji graščina, ki so jo pred dvema desetletjema restavrirali, okrog nje pa se je stisnila vas. Trg, avtobusna postaja, malo vstran cerkev, župnišče, šola, skratka vas ni nič posebnega, takih je po Sloveniji kolikor hočeš.
Ko je umrl Grmekov Polda, vaški pijanček in grobar, je Jože Mežnar stopil na krajevno skupnost in se ponudil, da prevzame njegovo delo. Ljudje so bili zadovoljni, ko so na oglasni tabli lahko prebrali, da je Mežnarjev njihov novi grobar. Jožeta so imeli radi. Miren in priden človek je bil, le redkokdaj so ga videli v gostilni kadarkoli je bila v vasi prostovoljna akcija, je bil Joža zraven, na sestankih se je oglašal malokdaj in če se je, potem so bili to pametni predlogi ali pa pripombe. Kar pa so vaščani najbolj cenili pri Jožetu, je bila njegova dobrota. Jože je bil možak z zlatim srcem. Ponavadi ljudje izkoriščajo take ljudi, pri Jožetu pa še največjemu brezobzirnežu ni prišlo na misel, da bi ga izkoristil. Najbrž ni bilo človeka, ki bi mu Mežnar kdaj odklonil pomoč, prenekateremu revčku je nanosil drva in vodo v hišo in nihče še ni opazil, da bi Joža kdaj brcnil psa ali mačko, se znesel nad živino, kar je za kmete nekaj čisto običajnega. Šel je na vse pogrebe in potočil solzo za vsakim umrlim.
»No, sedaj me ne bo več strah umreti, ko je Mežnar naš grobar, » se je skušal pošaliti veseljak Bertl v gostilni Vrtačnik. Pa se nihče ni zasmejal njegovi pripombi. Prav zares, vsem se je zdelo nekako pomirjujoče, da bo na zadnji poti zanj poskrbel Jože.
Novi grobar se je lotil nove službe tako, kot so vsi pričakovali. Na pokopališču je vladal red, suhi venci in oveneli šopki se niso več valjali okrog prenapolnjenega zabojnika, potke h grobovom so bile posute s peskom, tla v mrliški vežici čista in pod razpelom vedno sveže cvetje. Jože svojega dela ni opravljal le vestno, temveč z vsem srcem. Svojci in prijatelji umrlega so jasno čutili, da je Mežnarju resnično žal za vsakim preminulim. Kako spoštljivo se je vedno nagnil nad krsto in še zadnjič popravil mrliču vzglavje, tiho in s solznimi očmi zaprl pokrov krste. Nikoli se mu ni zgodilo, da bi s komolcem zadel v kakšno vazo in prevrnil cvetje. Sam je pomagal nosačem, da je truga zdrsnila v jamo neslišno, mehko in če je opazil, da je kateri od nosačev pregloboko pogledal v kozarec, ga je mirno a odločno odslovil in nerodnežu ni padlo na misel, da bi se uprl. Ko je stari Kolmaničevi umrl mož in ni imela nikogar, da bi ga umil in preoblekel, je prišel Jože in opravil vse, kar je bilo treba in Kolmaničeva je kasneje pripovedovala, kako jezen je bil, ko mu je hotela plačati uslugo. Teta Megličeve Pavle bi romala v zadnje počivališče brez pogrebne godbe, če ne bi Jože iz lastega žepa plačal muzikante. Ko ga je župnik Ornik zaradi dobrih del pohvalil pred farani, je Jože sramežljivo sklonil glavo in zrl nekam v svoj klobuk, ki ga je imel poveznjenega na kolenih.
Petričeva Zlatka se je rada pogovarjala z Jožetom. Delala je v vrtnariji, kamor je prihajal po cvetje in po prst. Ponavadi sta sedla na klopco pred cvetličnjakom, skuhala je kavo in potem sta kramljala o tem in onem, dokler ni Jože naložil stvari v malo prikolico mopeda in odbrnel proti svoji vasi. Kmalu so ju ljudje videvali na pokopališču, kjer je Zlatka pomagala Jožetu pri urejanju cvetlične rondele pred mrliško vežico. Včasih je ostala pri njem čez praznike in vsem v vasi se je zdelo imenitno, da njihov grobar prijateljuje z vrtnarico, saj so vedeli, da bo na pokopališču odslej še več cvetja. Potem pa je prišla usodna sobota, ko so se vse stvari zelo čudno obrnile.
Bilo je nekega petka v januarju, ko se je Zlatka odpravljala v mesto, kjer so se zbrali njeni sodelavci, da se skupaj odpeljejo v Kranj na sindikalni izlet.
»V soboto bomo pozni in se ne bom mogla pripeljati k tebi. Vidiva se v nedeljo, »se je Zlatka obrnila k Jožetu, ki jo je spremljal na avtobusno postajo in se tesno zavijal v plašč.
Tisto noč sta v mrliški vežici ležala dva mrliča: Ivo Crnčki, sezonski delavec iz Hrvaške, ki je po jesenski trgatvi v vinogradih Agrokombinata kar ostal v vasi in se naselil v izpraznjeni sobici bivše kuharice, ki je delala v restavraciji v gradu. Že dolgo je bolehal za razpadom jeter, običajno boleznijo delavcev Agrokombinata. Mežnarjev mu je večkrat stisnil kakšnega stotaka za pivo ali brizganec. Smilil se mu je možak, ki je živel daleč od svojega kraja, brez prijateljev, saj ga vaščani kot tujca nikoli niso sprejeli medse. Fajfarjeva Angela je trpela zaradi hude sladkorne. Nazadnje jo je Jože videl v začetku jeseni, ko se je privlekla do trgovine, da si nakupi nekaj živil. Zanjo je tu in tam poskrbela Regina, šolska čistilka, ki jo tudi našla mrtvo v postelji. Ta petek si je Angela z Ivom Crničkim delila mrzlo mrliško sobico pri pokopališču za vasjo. Jože je sedel na klopi ob steni, si brisal solze in zrl v žolta obraza obeh nesrečnikov, ki sta v medlem soju sveč zgledala še bolj upadlo.
Zlatka in ostali sindikalisti so se vračali iz Kranja prej kot je bilo domenjeno. Po radiu so slišali vremensko poročilo, ki je napovedalo snežne zamete, zato so pohiteli z vrnitvijo. Ko pa so prispeli v mesto, se je izkazalo, da z vremenom le ne bo tako hudo. Zlatka je na avtobusni postaji zagledala znanca iz Jožetove vasi, ki je bil na poti domov in ker je bilo še zgodnje popoldne, se je brž odločila, da prisede v njegov avto in se odpelje k Jožetovi hiši pod pokopališčem.
Segla je v torbico, izvlekla ključ vhodnih vrat in jih tiho odklenila. Po prstih je tiho stopila do vrat dnevne sobe in pritisnila na kljuko, da preseneti svojega ljubega. V prvem trenutku se sploh ni znašla. Sobo je medlo osvetljevalo nekaj sveč in nasproti ji je zavela mešanica vonja po vosku in krizantemah, ki so se v dveh vazah belile skoz mrak. Pri mizi je nejasno razločila dve postavi sklonjenih glav. Potem se je ena zravnala in se dvignila.
»Prisedi, Zlatka,« je komaj prepoznala Jožetov glas, ki je bil stisnjen in hripav. Segla je k stikalu za luč, pa je bil hitro pri njej in jo zgrabil za roko.
»Pusti luč. Sedi k nama,« jo je povabil k mizi. Če bi prižgala luč bi lahko spregovorila, je pomislila. V prostoru nabitim z gostimi vonji, pa kot da so se ji v trenutku zlepile glasilke. Ubogljivo je sedla k Jožetu in čakala, da človek poleg dvigne glavo, da ga prepozna. Jože je poiskal njeno roko in jo stisnil.
»Natoči nam vina, Zlatka,« je z gibom glave pokazal na steklenico in kozarce na sredi mize.
»Natoči ga Ivu Crnčkemu, ki ga od jutri nikoli več ne bo ne poskusil ne videl,« se je Jože sedaj skoraj spustil v jok. Človek na sosednjem stolu se še vedno ni ganil.
»Nihče v vasi ga ni maral, Ivota iz Hrvatske. Hlad, ki ga jutri čaka ne bo nič hujši od tistega, ki ga je trpel v naši vasi. Vendar naj mi nihče ne reče, da odhaja na boljše. Zemlja mu bo ploščila ude, otrpnil bo v ledenem spoznanju, da se bodo vanj zalezli črvi in ga raznašali še globje v zemljo. Si lahko zamisliš grozo, ki ne traja uro ali dve, temveč leta in desetletja in vse zime in vse zime...Otrplost, ne spanje...« je hitro in mrzlično razpredal z gostim, kašastim glasom in obraz se mu je v mraku mokro svetil od solz.
»Moja mama je na smrtni postelji kričala od groze:«Ne v to ozko jamo, ne v to globoko jamo, ne v to globoko jamo!!«V zadnjih trenutkih na tem svetu je zaslutila, kaj jo čaka – večna groza, zime brez konca in kraja...,« je drvel Jožetov glas v histerični stacatto.
»Tisti večer, ko je umirala, sem se odločil. Vsi bi se morali tako odločiti...Treba jim je pomagati, ne bi jih smeli puščati samih v mrtvašncah, olajšati jim je treba noč pred večno grozo, pred zimo brez konca in kraja. Treba jim je povedati, da vemo kaj jih čaka, da nam je zaradi tega hudo,« je majal z glavo in si divje trl brado s palcem. Zlatko jelo dušiti, v izbi je postajalo vse bolj zagatno, kot da je Jožetovo sočutje, ki je drlo iz njega kot smolast tok, zadobilo tudi vonj, vonj po grenkih mandeljnih. Nenadoma je vstal in stopil k sklonjeni postavi za mizo. V tistem trenutku, ko se je dotaknil ramen sedečega, je Zlatka dojela, kaj se pravzaprav dogaja in znoj ji je polil hrbet.
Jože je z mehkim gibom dvignil Crnčkemu glavo in mu potisnil k ustom kozarec. Zlatkine oči so se sedaj že privadile na poltemo in lahko je razločila njegov bledi, izpiti obraz z redkimi sivimi brki, ki so se namočili v vino. »Jože, Jože!« je slišala samo sebe javkniti z glasom stisnjenim od gnusa in zmedenosti. Ni se zmenil zanjo, še bolj je nagibal mrličevo glavo, da je vino v rdečkastem potočku teklo po bradi in kapljalo na mizo.
»Popij še ta zadnji kozarček, Ivo, » je prigovarjal Jože z zamolklim glasom zaradi zamašenega nosu. »Nisem ju mogel pustititi v mrliški vežici tam zgoraj, saj razumeš, » se je za trenutek obrnil k Zlatki in nato s težkimi koraki človeka, ki ga pritiska k tlom brezmejna žalost, stopil k divanu v kotu, ki je bil v popolni temi in odgrnil pregrinjalo s Fajfarčinega trupla. Popravil ji je črno ruto, ki ji je zlezla na koničast nos in si počasi odpel pas na hlačah.
»Nikogar ne bo, ki bi jokal za teboj, še Regina ni imela časa, da bi poiskala tvojo zagmašno ruto,« se je skoraj srdito oglasil.
»In nihče več ne bo legel k tebi. V jami bo mrzlo. Nocoj pa te ne bo zeblo,« je nato pomirljivo dodal in se spravil k njej na ležišče. Zlatko je val gnusa odlepil s stola, pognala se je do vrat. Ko je iskala kljuko je še slišala drobne sunke divana ob steno in Jožetov pridušen glas ob Fajfarčini glavi.
PRAVA LJUBEZEN
Pongrac se mi včasih smili. Suhljat, krivonog fant, ki mu nič ne gre od rok. Kadar se med malici šalimo, se reži na vsa usta za vsako malenkost. Potem pa poskuša še sam povedati kak vic, pa se mu vse sfiži. Razgret od pripovedovanja se ozre po obrazih svojih prijateljev, v njegovih očeh je brati obupno željo, da bi se njegovim šalam nasmejali. Mi pa stojimo tam in le s težavo spravimo skupaj medel, prisiljen smeh. Pongrac je eden najslabših šaljivcev. Vendar ne odneha, znova in znova ga zanese, veselo si popravi hlače v pasu in začne:
»Fantje, pa tega ste že slišali?« Nihče ga ne povabi na pijačo, ne na nogomet ob nedeljah. Smili se mi Pongrac, pa se včasih žrtvujem in mu rečem
»Pongrac, greva na pivo k Mikiju?« Najprej se dela, kot da premišljuje, če bi šel, kot da nima časa. Pustim, da se gre svojo igrico ponosa.
»Ja, pa bi se res prilegla steklenica piva,« pravi potem in tako posediva za šankom kakšno uro, včasih tudi več. Potrpežljivo poslušem njegove zgodbice o puncah, ki baje prihajajo k njemu v samski blok.
Najraje govori o neki Danici, katera da kar živeti ne more brez njega, pa o pohotni kuharici v neki tezenski menzi, ki mu ponuja celo avto, če se odloči zanjo. Pa saj ni samo Pongrac poln pravljic in prigod o ženskah. Večini mojih prijateljev ne roji po glavi nič drugega kot ženske, ženske...Za Pongraca natančno vem, kako je z njim. Nobena Danica ne prihaja k njemu ob sobotah in nobena kuharica se ne poteguje zanj. Ostali prijatelji pa res poskušajo zvleči v posteljo vse, kar nosi kiklo. Ko prihajajo v ponedeljek na delo, včasih celo zaznam vonj po ženskih sokovih, ki zaveje iz mednožja njihovih slabo umitih teles, ko razkrečenih kolen sedijo med odmorom in si prižigajo cigareto. Pravzaprav se mi smilijo vsi, ne le Pongrac. Kaj pa oni vedo o ljubezni, o pravi ljubezni. Kaj pa oni vedo o ženskah, o teh tolmunih, v katere samo padaš in padaš. O njihovih sto in sto vonjih, o barvah, o brezštevilnih kotanjicah, o pregibih, vdolbinicah njihovega telesa. O teh duplih, kjer ždijo krasne vonjave. Le najti jih je treba znati. Človek bi potreboval sto let, da razišče dišeči relief njihovega telesa.
Ljubim Mimico. Vem, da se bo vrnila k meni. Kmalu bo ugotovila, da ni moškega, ki se v njeno telo poglobil tako raziskujoče kot jaz. Jaz sem stopil v središče njenega telesa in pustil, da me opljuska z vsem, kar jo označuje za žensko.
Vsi drugi so površni, kot slepci in gluhci se rinejo v žensko. Stiskajo in grabijo kot revmatiki z okornimi prsti, hropejo in se potijo, brizgajo in odpadajo v vlažne rjuhe. Smrtni spanec jim suši izpraznjena telesa, dokler se spet ne zarijejo, nabrekli in oglušeli od krvi, ki jim skoz vrat udari v betico.
Mimica se bo vrnila. Spoznala bo, da je Sonja vse prej kot njena prijateljica. Vedno ji je potiho zavidala, da ima moškega, ki ji lahko da vse. Spoznala bo, da je Sonja le nesrečna zavistnica, ki ni mogla prenesti, da ima neka ženska to, o čemer lahko ona samo sanja.
Mimico sem srečal v trgovini, kjer je delala kot prodajalka. Kupoval sem suknjič in kravato. Še sedaj vidim, kako polaga predme sivozelen suknjič, poravnava žepe z vajenim gibom kratkih, debelušnih prstov. Ko stegne roko, zapokajo šivi njene bluze pod pazduho in začutim zdrav, močan vonj po njenem potu. Ozko, temnomodro krilo se ji zajeda v zajeten pas in ko stopa mimo mene, slišim prasketanje nogavic, ko se drgneta krepki stegni druga ob drugo. Ko jo poprosim, naj mi k suknjiču pomaga izbrati kravato, stopi k stojalu, kjer visijo v pisanem slapu kravate različnih vzorcev, malce nagne glavo, da se ji koder kratkih kostanjev las prilepi na vlažno kožo vratu. Nekajkrat globoko vdihnem, da me presenečeno pogleda in že potegne s stojala kravato in mi jo pokaže.
Tisto noč sem jo sanjal. Vlažnih dlani mi je ponujala prezrele češnje. Skoz prste se ji je cedil rdeč sok, jaz pa sem klečal pred njo in z usti prestrezal kapljice. Čez dva dni sem šel v trgovino in jo povabil v restavracijo.
Stanovala je pri svoji ostareli teti, ki se ni čisto nič upirala, da se je Mimica že po mesecu dni najinega poznanstva preselila k meni. Svoje stvari je prinesla v dveh kovčkih in treh kartonastih škatlah. Stopal sem za njo po stopnicah, ko je v tretje nadstropje do mojega stanovanja nosila še zadnjo kartonasto škatlo. Zakaj ji nisem pomagal? Ne, nisem nevzgojeno govedo, ki lahko mirno gleda otovorjeno žensko. Sploh ne! Ko sem odprl vrata svojega stanovanja, sem ji nežno vzel škotlo iz rok in še preden je končala stavek:«A, tukaj torej stanu...?« sem jo potegnil na kavč v dnevni sobi in ji jel počasi odpenjati gumbe na obleki. Pritisnil sem čelo na njen vrat in čutil, kako mi potoček njenega potu moči lase. Bila je zadihana od hoje po stopnicah, vsa v sokovih od nošenja težkega bremena, taka, kot sem jo hotel imeti. Hotela se mi je izviti iz objema, odrivala me je in skoraj v paniki ponavljala:
»Moram se umiti, počakaj, moram se umiti...« jaz pa sem lebdel v puhteči sferi njene zvezde in se opijanjal, da me je v grlu skelelo.
Pregovoril sem jo, da je pustila službo, v predmestju sem kupil košček zemlje, da jo je lahko obdelovala. Njivica je bila kakšne štiri kilometre od mojega stanovanja in skoraj vsak dan se je tja vozila s kolesom, ki sem ji ga že v začetku priskrbel. Ne in ne ona ne spadava med kdove kako zgovorne ljudi. Ko sem se popoldne vrnil z dela, sem jo ponavadi našel za štedilnikom. Tako zadovoljna je bila videti, ko je dvigovala pokrovke in poskušala jedi. Stopil sem ji za hrbet, jo zagrabil za široke boke in jo obrnil k sebi. Dlani in prsti so ji dišali po česnu, zeleni, kolerebi in peteršiljevih vejicah. Z eno roko je mešala zelenjavno enolončnico, jaz pa sem z ustnicami raziskoval dlan njene druge roke. Slankasti okus potu med prsti, raskavost hrbta dlani in vonj česna, ki se zarije globoko za kožico okoli nohtov.
Počasi je razumela moje želje in jim stregla. V začetku bivanja pri meni me je včasih pričakala oprhana, opranih las in nadišavljena. Solznih oči je sedela na divanu, ko sem molče sedel za mizo, segel po časopisu in odklonil hrano. Čisto na kratko sem ji nato zvečer pojasnil, kako drugače in lepše dišijo lasje kakšnih deset dni po pranju. Duh, ki veje iz lasišča, je eden glavnih vonjev, po katerem se sploh lahko prepoznavamo. V zadregi je sklonila glavo, jaz pa sem jo poljubil na tilnik, da ji pokažem, kako sem prepričan, da me je razumela. Prhal sem se dvakrat na dan in jo sprejemal nase z vsem kar lahko nudi zdravo, razkošno žensko telo. Krotka in mehka me je čakala za štedilnikom, z mastnimi madeži po koži na čelu, sencih in bradi, z rahlo kiselkastim zadahom, ko sem jo poljubil, še preden sem slekel suknjič.
Morda se sliši bogokletno, vendar slepota zame nikoli ne bi pomenila kakšne večje nesreče. Vid me je v mojih romanjih po njenem telesu začenjal celo malo motiti. Vonj brez vida je popolnejši, polnejši, dojemanje vonjev bolj razburljivo. Opišem naj vam, kako diši žensko stegno ob pregibu, kjer se vanj zajedajo spodnjice, pa jamica pod kolenom, presredek med ritnicama nekega poznega poletnega popoldneva, rahlo vneta koža pod težkima dojkama? Kako je njena koža teden dni pred menstruacijo po vonju komaj prepoznavna? Nič nama ni manjkalo, Mimici in meni. Moja ženska je vedela, da ima zanesljivega, varčnega in resnega moškega. Jaz nisem kot bedasti Pongrac in drugi, ki po gostilnah zvračajo pelinkovve in drug drugemu tvezijo svoje zgodbice o ženskah. Jaz ne posedam ob sobotah in nedeljah pred televizijo in ne praznim steklenic piva ob gledanju raznih športnih prenosov. Moj hobi je moja ženska. In Mimici bi bilo še naprej lepo, če ne bi bilo Sonje, njene zavistne prijateljice, ki lahko le sanja, da bi kdaj dobila moškega, kot ga ima ona, moja Mimica. Mimica se bo vrnila. Vem, da se bo vrnila.
Tistega dne sem se ravno vrnil iz službe, sedel sem za mizo in jo čakal, da se vrne iz mesta, kamor je šla po blago za zavese. Ko sem prebral že skoraj ves časopis, se je prikazala na vratih – in z njo Sonja. Koščata, temnih las in ostrega pogleda, se je zrinila mimo Mimice in mi pomolila desnico.
»Sonja je zamudila vlak za Poljčane, pa bo pri nas popila kavico, da ji mine čas do naslednjega,« je Mimica izdavila opravičujoče in takoj sem vedel, da jo je Sonja po svoje prisilila, naj jo povabi v najino stanovanje.
Počasi sem preganil časopis, vstal in z mirnim glasom rekel: »Seveda, Mimica, le postrezi ji s kavico,« ter sedel v naslonjač pred televizorjem.
Po tistem dnevu ni bilo nič več tako, kot sem bil vajen. Postala je čudna. V kotičku njenih ust se je pojavilo nekaj trmastega. Nič ni rekla, le ustnice je šobila na neki poseben način. Trma se je naselila tudi vrh njenih ličnic. Ko sem ji ob večerih sedel naproti in jo opazoval, jih je večkrat spreletel hladen drget. Zaril sem obraz pod njeno pazduho, da se kot utrujena žival naužijem vlažnotoplega miru, pa je kar otrpnila od nelagodja. Nekega popoldneva, ko si je pripravila velik obložen kruhek z mortadelo, sirom in kislimi kumaricami in sem segel za njeno desnico, da si ponesem k ustom njene mastne prste ter jih počasi obližem, je s kratkim in hitrim potegom odmaknila roko ter jo skrila za hrbet.
Dvignil sem glavo in jo mirno vprašal:«Mimica, povej, kaj ti je? Kaj je s teboj?«
Z drobnim, drgetajočin glasom je izdavila:«Ni prav, kaj delaš z menoj.«
»Kaj ni prav, Mimica?« sem poskušal ujeti njen pogled.
Osuplo sem gledal v njen mehki trebuh, ki se je od razburjenja sunkovito dvigal po belo bombažno majico, v jamico popka, ki je delala senco na njej. Jamica, kamor je skrivnostna žleza telesa iztisnila roso najbolj vznemirljive esence. Mir na mojem obrazu jo je opogumil, da je zdaj spregovorila brez zatikanja, vendar z očmi, nekje daleč proč od mene.
Ni ji bilo prav, kar sem delal z njo. Da ne bi smel ob sončnih jutrih postavljati na okno kozarca z njenim urinom in gledati, kako sončna svetloba razslojuje motno rumenino. Da nihče pozimi na okensko polico ne nastavlja kroglic človeškega blata, da bi ptiči ponesli pod nebo delčke njegove ljubljene ženske. Da bi se vsakomur zdelo čudno, če bi izvedel, kako se prevleko za blazino polnim z njenimi lasmi in sramnimi dlakami. Ali poznam koga, ki bi si vnete oči spiral s slino svoje ženske? Kdaj bo smela končno zamenjati posteljno perilo? Se pogosteje prhati? Da je dvakrat na mesec pač premalo. Ali sem opazil izpuščaje pod njenim trebuhom, vlažno vnetje med bedri? Zakaj ji skrivam zobno pasto? In res mislim, da za umivanje zadostuje droben košček pralnega mila? Da je Sonja skoraj bruhala, ko ji je povedala, da sem z njeno menstrualno krvjo hotel zalivati begonijo.
Drugi dan, ko sem prišel iz službe, Mimice nisem več našel. A vem, da se bo vrnila. Spoznala bo, počasi bo spoznala, da ji nihče razen mene ne more nuditi velike, prave ljubezni. Lahko si dobi kakšnega Pongraca, takih površnežev je kolikor hočeš. Vrnila se bo, moja Mimica. Spet se bom kot nestrpen popotnik podal na spoštljivo romanje po njenem neskončnem, mehkem telesu. Toliko poti me še čaka.
ROKA
Okno je bilo priprto in drevo, ki je z vrhom ene veje segalo skoraj v notranjost sobe, je v sunkih vetra otresalo dežne kaplje na pločevinasto okensko polico. Na vzorcu tapete je skušal spet zaznati pretrgani obris gole ženske, postavljene na vse štiri. Imel je poln mehur, ki mu je kot velika kožna melona, nabita s tekočino, pritiskal na dno trebuha. Odbrcnil je odejo k vznožju postelje, en copat je tičal nekje pod časopisi, drugega je nabasal mimogrede in se zagnal proti stranišču. Ko se je vrnil v sobo, je s tal pobral hlače in pulover, ju potegnil nase, odtaval k štedilniku ter iz njega očistil pepel. Z vedrom v eni roki in košaro za drva v drugi, se je potem odpravil na dvorišče, v drvarnico. Zazeblo ga je, ko je skušal odpreti vrata lope, sluzasta in težka od vlage. Moral jih je privzdigniti, da so se odprla do polovice in se takoj nato spustila v ogrebek razmočene zemlje. Dišalo je po vlažni žagovini in skoz špranjo med dvema razmaknjenima opekama na strehi, je na tnalo kapljal dež. S sunkovitima potegoma gor-dol je iz nje izvlekel sekiro. S kupa je pobral grčasto leseno klado in jo poskušal postaviti pokonci. Nekajkrat mu je padla na tla, tako da jo je moral podržati z roko, da je lahko usekal. V trenutku, ko se je sekira spustila, je začutil, da je veliko težja, kot je pričakoval. Roka mu je spolzela po gladkem ročaju in bolj začuden kot zgrožen, je zagledal svojo, v zapestju odsekano levico, katere prsti so se še vedno oklepali klade, napol prevzdignjeno, kot da za trenutek počiva. Rahlo je trzala pod gostimi brizgi krvi. Zakrilil je naokoli, da se je krvava kapljična sled sklenila okrog tnala v skoraj perfektnem krogu. Zajavkal je od groze, se mislil najprej pognati proti vratom, ko so mu skoz zavest zdrvele slike iz stare zdravniške knjige, po kateri je brskal, ko je še bil doma. Ranjenci do pasu goli, si skoraj spokojnih obrazov zategujejo pas nad krvavečim štrcljem. Hitel si je z eno roko vleči pas s hlač, levo pa je tiščal med stegna, da je kar čutil, kako hlačnici postajata vse težji od krvi, ki mu je curljala iz zapestja. Drvarnica se je nagibala sem ter tja, se polnila z rdečkasto meglo, ko si je z ustnicami pomagal zategniti usnje okoli zapestja. Nizko se je sklonil nad štrcelj, da mu je kri v drobnem brizgu oškropila oči. Ko je curek nato presahnil le v nekaj kapljic, se je opotekel na dvorišče in tam zdrknil na kolena, čisto blizu stare gospe, ki je kriknila, da je pes ob njej prestrašeno odskočil, zatem pa začel obotavljaje nategovati vrvico, da bi ovohal človeka, ki je mirno obležal na zemlji.
Ko se je čez nekaj tednov vrnil iz bolnice, je skoraj vsak dan posedal ob oknu, da mu je sonce grelo tanko, občutljivo kožo na štrclju in brazgotino, ki se je vijoličasto svetila. Prijatelj mu je prinesel električno pečico, da si je tu in tam ogrel sobico, zlasti ob večerih, ko je bilo še precej hladno. Vedel je, da bo nekega dne vendarle moral v drvarnico. Že ob misli na tnalo in spolzki ročaj sekire, mu je postajalo slabo.
Z nekaj brcami je zravnal kupček zemlje, ki se je nabral ob vratih in jih odprl.Tla drvarnice so bila na debelo posuta z žagovino, nekdo je tnalo obrnil na glavo, na tleh je ležala nova sekira. V želodec se mu je naselil nelagodni občutek, da je moral za trenutek počeniti. Potem je bolj začutil kot zaslišal, kako se je za praznim, rjavečim naftnim sodom, nekaj zganilo. Nekaj se je poskušalo splaziti vstran. Drgetajoč po vsem telesu, je pogledal za sod. Bleda in trepetajoča, se je k sodu stiskala njegova odsekana levica. Ko se je sklonil k njej, je na njeni hrbtni strani opazil potno roso. Tisti hip, ko jo je hotel zgrabiti, se je odlepila od soda in se kot gola petnoga žival spretno zagrebla v žagovino. Zgrabil jo je pod kupčkom in jo dvignil. Trdo stisnjenih prstov je utripala v njegovi desnici, kot da v njej pulzira srce. Stlačil jo je pod jopič in odsunil vrata.
Dajal jo je spat na majhno blazino ob svojem vzglavju. Ponoči se je prebujal in jo pokrival. Trajalo je več tednov, da je nehala trzati od strahu, ko se je je dotaknil. Dolgo je trajalo, da se je sprostila, se obrnila na hrbet in mu dovolila, da jo je s sredincem desne roke gladil po blazinicah njene dlani. Počasi je stegnila prste in jih nato ponovno mehko upognila, kot da tone v rahel dremež. Včasih se je ponoči celo primaknila k njegovemu licu, skoraj dobrikajoče, domače. Ko se je zvečer vrnil domov, sedel za mizo in jedel, jo je opazoval, kako leze na knjižno polico. Potegnila se je nekaj centimetrov navzgor, malo počivala, se s palcem spet trdno oprijela roba police, potegnila za seboj še ostale prste, dokler ni splezala prav na vrh, se tam zleknila in se leno ponudila, da je položil svoj obraz v njeno, od napora vlažno skodelo dlani. Nekega dne je ugotovil, da si zna odpreti vrata. Našel jo je na hišnem pragu. Ležala je na sončni lisi kot dremava mačka. Z mešanico groze in jeze jo je pobral, jo odnesel v stanovanje in jo grobo postavil na mizo.
»Nikoli več ne napravi tega! Nikoli več!« je sopel vanjo razburjen.
Vedel je, da ji je najbolj všeč, kadar se je dotakne z desnico. V hipu so se prsti obeh rok prepletli in tako je moral včasih tudi po celo uro sedeti z rokama v naročju, kot da pestuje dvoje zaljubljenih bitij, ki sta zaspali v ljubezenskem objemu. Včasih se je levica pritihotapila pod desnico, jo z nežnim sunkom preobrnila na hrbet, nežno drsela po njenih pregibih, drsela vzdolž njih, da ga je spreletaval srh. Ko je odhajal od doma, se je levica pognala k vratom in se naslonila nanje, kot da mu hoče zastaviti pot, ga prisiliti, da ostane. Kot da z nevidnimi, prosečimi očmi zre gor k njegovemu obrazu. Ne bi se čudil, če bi se nenadoma oglasila s pridušenim cviljenjem, kot mlad pes. Začuda nikoli ni pokazala niti najmanjšega zanimanja za ostanek levice, za štrcelj s svetlovijoličasto brazgotino. Kot da mu nikoli ni pripadala, kot da nista bila eno. Ni vedel, kaj mu pravzaprav pomeni: del njegovega telesa, ki je srhljiv način zaživel lastno življenje, a je na ganljiv način navezan na ostali del telesa, ali nekakšno eksotično žival, razvajeno, predano in včasih svojeglavo.
Jemal jo je s seboj v kopalno kad. Udobno se je zleknil v vodi in jo, ležečo na dnu kadi, opazoval, kako postaja nežnorožnata. Dvignil jo je in si jo položil na kolena, skoz priprte veke opazoval milne mehurčke, ki so se ujeli med njene prste, se svetili in poganjali mavrične končiče in nato ugašali v drobne svetleče bucike. Potem se je oprijela prstov desnice, jo potegnila navzdol, na dno in legla nanjo. »Kot morska mehkužca med parjenjem,« je pomislil. Ko je desnico čez nekaj časa nežno povlekel izpod nje, je obmirovala na dnu kot užaljena samica. Dvignil se je iz vode in levico položil na brisačo. Koža na konicah prstov je bila nagubana od dolgotrajne kopeli. Popivnal je vlago z nje in potem so šli spat. V postelji je čutil, kako se je zganila na svoji blazini, prek njegove glave našla pot navzdol k desnici in legla nanjo.
Potonil je v eno izmed svojih absurdnih sanj, v zamotano zgodbo, v kateri je moral reševati zapletene kombinacije drobnih znakov, kar so ga nenadoma sunili na površje tenek jek budilke na nočni omarici, tresenje in dva sunkovita udarca ob posteljno stranico, visoko nad njegovim vzglavjem. Še preden se je zbral, da bi segel k stikalu nočne svetilke, je padlo po njegovi desnici, stegnjeni na blazini. Mesto, od koder je priletel sunek, je bilo dobro izbrano, udarec natančno usmerjen in silovit. Ko je zarjul je od bolečine in se zavihtel s postelje, je čutil, da je nekaj težkega zropotalo na tla. Potem je, še vedno rjoveč, udaril s komolcem po stikalu in zahropel v norem začudenju, ko je zagledal na tleh sekiro in malo vstran levico, kako mastna od krvi, mukoma vleče k vratom odsekano desnico, ki ji mlahava venomer drsi iz vlažnega prijema.
