Dominika Hudnik – Terapevtski pes, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, Maribor 2023
Vsake toliko časa v slovenski literaturi zasije čisto nova, drugačna in izzivalna poezija in s svojo pojavnostjo ovrže trditev, da je vse že znano in se porajajo in ponujajo le nove kombinacije že povedanega in samo nekoliko preoblikovano ponavljanje.
Med ustvarjalkami takšne poezije, inovativne in vznemirljive, je mogoče prepoznati Dominiko Hudnik, avtorico, ki s svojim pesniškim prvencem Terapevtski pes (2023) prijetno preseneti. Pesniška zbirka je izšla pri Mariborski literarni družbi, uredil in opremil jo je pesnik, pisatelj in urednik Marjan Pungartnik. V njej so v estetsko dognano in vsebinsko vznemirljivo celoto povezani intimni drobci, duhovnost, intelektualni prebliski, stik z naravo in utrinki iz vsakodnevnega, tudi družinskega življenja. Povezovalni člen pesničinega snovanja je posebno duševno stanje – avtorica ga kar naravnost poimenuje depresija (v zapisu na zavihku platnice omeni težave z izgorelostjo). Ta psihična ujetost povzroča odmik in težavno obvladovanje preprostih opravil, polasti se umetničine duše, pritiska na njeno srce ter duši upornost in poskuse bega. Tukaj je, ogrožajoča in vsiljiva in kot odsev visokih vrhov v ledeniškem jezeru. Pesnica predvideva, da bi ji lahko pomagala vera v kozmično dobro in tudi vera v svete trave. »Največje odkritje pri depresiji pa je / zaslišati jok iz sosednjega vrta!« (str. 22) Tudi tam rastejo zamolkli in več kot strupeni kristali žalosti. Seveda pa odličnih pesmi Dominike Hudnik ne gre razumeti kot prepis življenja, temveč kot estetsko prepričljivo, poetično in inovativno snovanje.
Njeno bivanje je še vse kaj drugega kot omenjeno duševno stanje. Pesnica je intelektualka in poznavalka svetovne književnosti in tudi filozofije. V njene verze vstopi sebični velikan Oscarja Wilda, veliko ji je do tega, da bi še pred nevihto razvozlala verze Jamesa Yoycea. Tako kot Shakespeare pomisli, da je svet s tečajev. Omeni Musilovega moža brez posebnosti. Vpraša se, ali njen dar govora izvira neposredno iz Svetega pisma, morda iz duha, ki daje vsakomur to, kar hoče. Descartesovo pojmovanje živali kot stroja brez duše se ji prikazuje kot razvidna zmota. Narava ji je marsikaj dala, saj pravi: »Kot mnoge ljudi me je obdarila z biološkimi, fizikalnimi, matematičnimi intuicijami, / ko jih je moč videti le v vzvratnem zrcalu njihovih dejanj. / Še največji vtis pa je name naredila z idejo, / da imajo bitja, ki imajo dvoje oči, tudi večno dušo. / Uganko, ki jo je v očesnem stiku z njimi mogoče direktno uzreti.« (str. 20–21)
V verzih se pojavi njen mož. V nekem samostanu se mu je omračil um, za nekaj ur je oslepel. Mladi vodič je slepca vlekel na goro Sinaj, ta pa je vdano in hkrati kljubovalno dvigoval noge slepo kot robot. Čez čas je zagledala soprogov obraz, na katerem je z vso močjo žarel kaos; videti je bil kot kepa goreče lave, ki se žalostno strjuje, izgubljen med vsemi svojimi možnimi oblikami. Čez slabo uro pa je spet postal normalen in zmožen vseh svojih domislic in hkrati predsodkov (domislic je zares veliko in so nadvse učinkovite in odmevne, saj je mož Dominike Hudnik znani in uveljavljeni slovenski pisatelj in dramatik Franček Rudolf). V eni od pesmi ironično pomisli, da njen mož živi v podzemlju, njegov svet je iz vohunov udbe, po srcu je fašist, njegova vera sta fašizem in komunizem. Ponoči vpije, da kdor ni komunist, ni človek. Ljubi revolucijo, njegov svet je precizno ločen na Dobro in Zlo. »Dela načrte kako bo z množičnimi umori / uničil Zlo.« (str. 19) Njegov strup naj ostane v drugi sobi, pravzaprav na onem svetu, k pesnici pa naj raje pristopica maček. Moževe inteligentne oči so videti kot prah iz vesolja, prah, ki mu je mogoče vdahniti zavest in mu pričarati vizije. Zelo zgovorna je pesem Na začetku. »na začetku / nisem posebej marala svojega moža. / Vse dokler / mi sanje niso razodele, / kako zelo ga ljubim. / Neko noč / so mi v svojem teatru pokazale / kako zelo bi se jokala, / če bi ga povozil avto.« (str. 42)
Iz meditativnega zrenja nastajajo pesmi, slutiti je, da je vse, kar obstaja, povezano med seboj. Pesnica izenači živali, boga in človeka. Premišljuje o življenju puščavnikov in drugih ljudi, ki so si zase izbrali poseben življenjski slog, toda iznenada jo prešine resnica, da bi bilo najbolje poiskati pot do tihega življenja rastlin, potonik, ki rastejo ob uti na koncu vrta, tako rekoč sredi sveta. Ko na potovanju v Kairu doživi slabost in potrebuje zdravniško pomoč, začuti, da je podobna zdravniku, tudi samo sebe ima za pozerko, naveličano turistov in vzvišeno odmaknjeno. Razlogov za njeno slabost ni primerno iskati v pitju in kajenju, saj nikakor nima takšnih razvad, res pa je, da je njeno samodejno živčevje krhko in za svojo stabilnost potrebuje velike odmerke samote. »njene nevronske mreže, duša iz najfinejših atomov ognja, / notranji svet, kot nočna mesta, ki se svetlikajo predvsem podnevi, / vse to je občutljivo na kakršnekoli kemične motnje.« (str. 37) Zdravilen in pomirjujoč je šele asketski obred zdravnikovega tihega spremljevalca, čarovnika sočutja na najvišji stopnji vljudnosti in ponižnosti, uravnovešenega, mirnega in zadržanega človeka. Brez očitkov, ki jih izreka njegov nadrejeni, zvede ritual srečanja dveh duhov in spet je vse v redu.
Pesnica omenja tudi druge svojce, sinova, vnukinjo, vnuka in očeta. Sin razume govorico mladega kosa in se pogovarja z njim. Ko skuša izmenjati nekaj besed z netopirjem, je zanj to pravo pravcato razodetje. »Boji se samo zato, ker misli, da ko bo umrl njegov pritlikavi zajec, / bo umrl tudi on. / To pa ni res.« (str. 12) Tudi sicer pesnica rada napravi obrat ter tisto, kar je privzdignjeno, spremeni v nekaj preprostega in igrivega (ali pa nasprotno). Ko je svojemu očetu priznala, da sovraži šah, ga je to globoko prizadelo. Ni bilo razloga, da se je tako odzval, temveč bi ji lahko bolj ljubeče in hudomušno odvrnil, naj ne spregleda lepote hčerkinega sveta. Zakaj bi ljudje drug drugemu vsiljevali tisto, kar je zanje smisel njihovega življenja in sveto?
Dominika Hudnik v naravi prepoznava antropomorfizem in razvozlava čudežno govorico živali. Turška grlica na primer pozna napev o protislovni ljubezni, idealiziranju in njeni navidezni muhavosti. Tiho drevo je za pesnico zeleni vladar, ki uravnava dvome sveta, sršen pa samovšečni samuraj, ki bi njeni vnukinji lahko zavdal.
Pesniška zbirka nosi naslov po prvi pesmi, ki je uvrščena vanjo, pesmi Terapevtski pes. V njej Dominika Hudnik pravi, da je vdanost zlatega prinašalca zdravilna, čeprav je pravzaprav pesnica sama tista, ki psu narekuje, kaj mora storiti. Reče mu, naj ji poliže rane in ji pove, kako prazni so strahovi. Prišel je čas, ko se moški ne smejo več bati svoje istospolne usmerjenosti, zdaj naj se znebijo strahu pred vsem tistim, kar jih utesnjuje in jim povzroča neugodno razpoloženje, obveznosti in podobne ujetosti. Morda pa se sedaj bojijo česa drugega, tega, da se dolgočasijo, da so pozabljeni, nepriljubljeni in napadeni. Naši strahovi so naše zgodbe. Ni res, da je strah prazen, ne, noben strah ni prazen, je prepričana avtorica. Vidi, kako terapevtski pes mimo besed vstopa v zgodbe in njihov kemični korelat, v pregloboka emotivna jezera in globoka besedila strahu. Rada bi, da bi jo žival odpeljala do antidepresivnih vrtnic in bi lahko vsrkavala vase vonj, ki pomaga odganjati potrtost.
Pesnica Dominika Hudnik piše svoje pesmi v svobodnem verzu. Domisli se izbranih in lepo zvenečih metafor. Jemlje si formalno svobodo in ohranja nekatera ločila, vejico pa tu in tam načrtno izpušča in se glede pravopisnih pravil ne omejuje. Beseda srce v njeni poeziji ni prav nič obrabljena, temveč dobi nov pomen. Če hoče videti svoje srce, mora iti k izviru Soče. Srce sedemletnega otroka je majhna in živčna afriška antilopa. Pesnica je mojstrica metafor: prikazuje se ji mistična samota, ki v njenem srcu cefra cenene molilne zastavice transcendence in z mirnim spokojnim telesom smreke vstopa v njeno telo. Dvojčica mistične samote je lahko le noč. V enem od naslovov pesmi uporabi ključnik, in sicer Fantek, #jaztudi. Ključnik, kot je navedeno v Wikipediji, pomeni oznako lojtra (#) skupaj z vsaj eno ključno besedo takoj za njo in na družbenih omrežjih služi zlasti za označevanje in razvrščanje vsebin po temi. Pesnica se spomni, da jo objestni fantek v otroštvu hotel sleči, drugi deček pa jo je zaščitil, češ da je njegova punca.
V Najkrajšem psalmu, ki je natisnjen tudi na zadnji platnici, Dominika Hudnik Boga vpraša, zakaj jo je zapustil. Izmisliti si mora stavek, s katerim bo lahko spremenila preteklost in bosta le dobrota in milina tisti, ki jo bosta spremljali vse dni njenega življenja.
Dominika Hudnik – Terapevtski pes, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, Maribor 2023
Vsake toliko časa v slovenski literaturi zasije čisto nova, drugačna in izzivalna poezija in s svojo pojavnostjo ovrže trditev, da je vse že znano in se porajajo in ponujajo le nove kombinacije že povedanega in samo nekoliko preoblikovano ponavljanje.
Med ustvarjalkami takšne poezije, inovativne in vznemirljive, je mogoče prepoznati Dominiko Hudnik, avtorico, ki s svojim pesniškim prvencem Terapevtski pes (2023) prijetno preseneti. Pesniška zbirka je izšla pri Mariborski literarni družbi, uredil in opremil jo je pesnik, pisatelj in urednik Marjan Pungartnik. V njej so v estetsko dognano in vsebinsko vznemirljivo celoto povezani intimni drobci, duhovnost, intelektualni prebliski, stik z naravo in utrinki iz vsakodnevnega, tudi družinskega življenja. Povezovalni člen pesničinega snovanja je posebno duševno stanje – avtorica ga kar naravnost poimenuje depresija (v zapisu na zavihku platnice omeni težave z izgorelostjo). Ta psihična ujetost povzroča odmik in težavno obvladovanje preprostih opravil, polasti se umetničine duše, pritiska na njeno srce ter duši upornost in poskuse bega. Tukaj je, ogrožajoča in vsiljiva in kot odsev visokih vrhov v ledeniškem jezeru. Pesnica predvideva, da bi ji lahko pomagala vera v kozmično dobro in tudi vera v svete trave. »Največje odkritje pri depresiji pa je / zaslišati jok iz sosednjega vrta!« (str. 22) Tudi tam rastejo zamolkli in več kot strupeni kristali žalosti. Seveda pa odličnih pesmi Dominike Hudnik ne gre razumeti kot prepis življenja, temveč kot estetsko prepričljivo, poetično in inovativno snovanje.
Njeno bivanje je še vse kaj drugega kot omenjeno duševno stanje. Pesnica je intelektualka in poznavalka svetovne književnosti in tudi filozofije. V njene verze vstopi sebični velikan Oscarja Wilda, veliko ji je do tega, da bi še pred nevihto razvozlala verze Jamesa Yoycea. Tako kot Shakespeare pomisli, da je svet s tečajev. Omeni Musilovega moža brez posebnosti. Vpraša se, ali njen dar govora izvira neposredno iz Svetega pisma, morda iz duha, ki daje vsakomur to, kar hoče. Descartesovo pojmovanje živali kot stroja brez duše se ji prikazuje kot razvidna zmota. Narava ji je marsikaj dala, saj pravi: »Kot mnoge ljudi me je obdarila z biološkimi, fizikalnimi, matematičnimi intuicijami, / ko jih je moč videti le v vzvratnem zrcalu njihovih dejanj. / Še največji vtis pa je name naredila z idejo, / da imajo bitja, ki imajo dvoje oči, tudi večno dušo. / Uganko, ki jo je v očesnem stiku z njimi mogoče direktno uzreti.« (str. 20–21)
V verzih se pojavi njen mož. V nekem samostanu se mu je omračil um, za nekaj ur je oslepel. Mladi vodič je slepca vlekel na goro Sinaj, ta pa je vdano in hkrati kljubovalno dvigoval noge slepo kot robot. Čez čas je zagledala soprogov obraz, na katerem je z vso močjo žarel kaos; videti je bil kot kepa goreče lave, ki se žalostno strjuje, izgubljen med vsemi svojimi možnimi oblikami. Čez slabo uro pa je spet postal normalen in zmožen vseh svojih domislic in hkrati predsodkov (domislic je zares veliko in so nadvse učinkovite in odmevne, saj je mož Dominike Hudnik znani in uveljavljeni slovenski pisatelj in dramatik Franček Rudolf). V eni od pesmi ironično pomisli, da njen mož živi v podzemlju, njegov svet je iz vohunov udbe, po srcu je fašist, njegova vera sta fašizem in komunizem. Ponoči vpije, da kdor ni komunist, ni človek. Ljubi revolucijo, njegov svet je precizno ločen na Dobro in Zlo. »Dela načrte kako bo z množičnimi umori / uničil Zlo.« (str. 19) Njegov strup naj ostane v drugi sobi, pravzaprav na onem svetu, k pesnici pa naj raje pristopica maček. Moževe inteligentne oči so videti kot prah iz vesolja, prah, ki mu je mogoče vdahniti zavest in mu pričarati vizije. Zelo zgovorna je pesem Na začetku. »na začetku / nisem posebej marala svojega moža. / Vse dokler / mi sanje niso razodele, / kako zelo ga ljubim. / Neko noč / so mi v svojem teatru pokazale / kako zelo bi se jokala, / če bi ga povozil avto.« (str. 42)
Iz meditativnega zrenja nastajajo pesmi, slutiti je, da je vse, kar obstaja, povezano med seboj. Pesnica izenači živali, boga in človeka. Premišljuje o življenju puščavnikov in drugih ljudi, ki so si zase izbrali poseben življenjski slog, toda iznenada jo prešine resnica, da bi bilo najbolje poiskati pot do tihega življenja rastlin, potonik, ki rastejo ob uti na koncu vrta, tako rekoč sredi sveta. Ko na potovanju v Kairu doživi slabost in potrebuje zdravniško pomoč, začuti, da je podobna zdravniku, tudi samo sebe ima za pozerko, naveličano turistov in vzvišeno odmaknjeno. Razlogov za njeno slabost ni primerno iskati v pitju in kajenju, saj nikakor nima takšnih razvad, res pa je, da je njeno samodejno živčevje krhko in za svojo stabilnost potrebuje velike odmerke samote. »njene nevronske mreže, duša iz najfinejših atomov ognja, / notranji svet, kot nočna mesta, ki se svetlikajo predvsem podnevi, / vse to je občutljivo na kakršnekoli kemične motnje.« (str. 37) Zdravilen in pomirjujoč je šele asketski obred zdravnikovega tihega spremljevalca, čarovnika sočutja na najvišji stopnji vljudnosti in ponižnosti, uravnovešenega, mirnega in zadržanega človeka. Brez očitkov, ki jih izreka njegov nadrejeni, zvede ritual srečanja dveh duhov in spet je vse v redu.
Pesnica omenja tudi druge svojce, sinova, vnukinjo, vnuka in očeta. Sin razume govorico mladega kosa in se pogovarja z njim. Ko skuša izmenjati nekaj besed z netopirjem, je zanj to pravo pravcato razodetje. »Boji se samo zato, ker misli, da ko bo umrl njegov pritlikavi zajec, / bo umrl tudi on. / To pa ni res.« (str. 12) Tudi sicer pesnica rada napravi obrat ter tisto, kar je privzdignjeno, spremeni v nekaj preprostega in igrivega (ali pa nasprotno). Ko je svojemu očetu priznala, da sovraži šah, ga je to globoko prizadelo. Ni bilo razloga, da se je tako odzval, temveč bi ji lahko bolj ljubeče in hudomušno odvrnil, naj ne spregleda lepote hčerkinega sveta. Zakaj bi ljudje drug drugemu vsiljevali tisto, kar je zanje smisel njihovega življenja in sveto?
Dominika Hudnik v naravi prepoznava antropomorfizem in razvozlava čudežno govorico živali. Turška grlica na primer pozna napev o protislovni ljubezni, idealiziranju in njeni navidezni muhavosti. Tiho drevo je za pesnico zeleni vladar, ki uravnava dvome sveta, sršen pa samovšečni samuraj, ki bi njeni vnukinji lahko zavdal.
Pesniška zbirka nosi naslov po prvi pesmi, ki je uvrščena vanjo, pesmi Terapevtski pes. V njej Dominika Hudnik pravi, da je vdanost zlatega prinašalca zdravilna, čeprav je pravzaprav pesnica sama tista, ki psu narekuje, kaj mora storiti. Reče mu, naj ji poliže rane in ji pove, kako prazni so strahovi. Prišel je čas, ko se moški ne smejo več bati svoje istospolne usmerjenosti, zdaj naj se znebijo strahu pred vsem tistim, kar jih utesnjuje in jim povzroča neugodno razpoloženje, obveznosti in podobne ujetosti. Morda pa se sedaj bojijo česa drugega, tega, da se dolgočasijo, da so pozabljeni, nepriljubljeni in napadeni. Naši strahovi so naše zgodbe. Ni res, da je strah prazen, ne, noben strah ni prazen, je prepričana avtorica. Vidi, kako terapevtski pes mimo besed vstopa v zgodbe in njihov kemični korelat, v pregloboka emotivna jezera in globoka besedila strahu. Rada bi, da bi jo žival odpeljala do antidepresivnih vrtnic in bi lahko vsrkavala vase vonj, ki pomaga odganjati potrtost.
Pesnica Dominika Hudnik piše svoje pesmi v svobodnem verzu. Domisli se izbranih in lepo zvenečih metafor. Jemlje si formalno svobodo in ohranja nekatera ločila, vejico pa tu in tam načrtno izpušča in se glede pravopisnih pravil ne omejuje. Beseda srce v njeni poeziji ni prav nič obrabljena, temveč dobi nov pomen. Če hoče videti svoje srce, mora iti k izviru Soče. Srce sedemletnega otroka je majhna in živčna afriška antilopa. Pesnica je mojstrica metafor: prikazuje se ji mistična samota, ki v njenem srcu cefra cenene molilne zastavice transcendence in z mirnim spokojnim telesom smreke vstopa v njeno telo. Dvojčica mistične samote je lahko le noč. V enem od naslovov pesmi uporabi ključnik, in sicer Fantek, #jaztudi. Ključnik, kot je navedeno v Wikipediji, pomeni oznako lojtra (#) skupaj z vsaj eno ključno besedo takoj za njo in na družbenih omrežjih služi zlasti za označevanje in razvrščanje vsebin po temi. Pesnica se spomni, da jo objestni fantek v otroštvu hotel sleči, drugi deček pa jo je zaščitil, češ da je njegova punca.
V Najkrajšem psalmu, ki je natisnjen tudi na zadnji platnici, Dominika Hudnik Boga vpraša, zakaj jo je zapustil. Izmisliti si mora stavek, s katerim bo lahko spremenila preteklost in bosta le dobrota in milina tisti, ki jo bosta spremljali vse dni njenega življenja.
