Zvečer
je ohranjen
spomin
na moško telo.
Ko je že
tema,
se približa
slutnja toplote.
Ko utone
dan,
je koža
vroča
in v mislih
se kopičijo
ugasle strasti.
Spomin je
medel,
vroče sape ni
več,
stoki sladkosti
so ugasnili.
Toda jaz vem,
Zatrdno vem,
da je vse to
bilo,
da sem bila
jaz
in da je
bil on.
in znala sva
storiti.
da sva ustvarila
zemeljski čudež.
NEKAJ
Nekaj
sem vedela,
tu in tam
sem se srečala
s sabo
ali s tujim
spoznanjem.
Drobec
vednosti sem
vtkala
v širok prt
vsakdanjosti,
malce starinsko,
staromodno
in sramežljivo,
potem je
vse zatajevano
planilo na dan
in nič več
nisem vedela,
kaj je bilo
v sredini
in kaj je
bilo tisto,
kar me je
potisnilo
na rob.
JUTRO STRAHU
Jutro je
polno strahu,
prav zjutraj
ne veš,
ali bodo
dogodki
ali samo
zavrnitve.
Zjutraj je
glava težka
in včeraj
riše gube.
Zjutraj so
razgrnjeni načrti,
toda po njih
bodo risali
tudi drugi
in delali
zaznamke.
Ko jih bodo
zmečkali,
bo že poldan,
zvečer bo samo
še spomin.
Kako polno strahu
je bilo
jutro
in kako
se tudi strah
skrije
v temi.
DVE MAMI
Imela sem
dve mami,
prvo,
vso mlado,
razbito
od vojne,
mamo
z objemom
in z dotikom dveh
glasnih otrok,
in potem drugo,
posušeno starko
s pogledom
onkraj,
ugaslo
in tiho.
Imela sem
dve mami,
tako,
ki me je
skrila
pred svetom,
in ono,
ki me je
potisnila
na pot
grdih spoznanj.
TOČKA NA ZEMLJI
Točka
na zemlji,
drobna
pika
v vesolju,
križišče
iskanja
in kažipot
upanja.
Steza
brez najdb,
šop trave
za počitek,
samoten
konec poti
in pogled
na drugo stran
reke.
Točka
na zemlji,
kjer je
prgišče
samega sebe,
pločnik,
na katerem
čakajo drugi,
a te večinoma
ne vidijo
in ti je sitno,
da je tako s trnjem
samotno.
Točka.
ki vse bolj bledi.
pika,
ki bo zdaj zdaj
izginila.
MEGLA
Dan
s pajčevino
megle.
Jutro
brez
roke,
ki greje
ter polzi
kot upanje
in mir.
Dan,
ko zveni
samo glasba.
Gre v telo
in ne more
ubiti
misli.
Gomazijo
in imajo moč.
Prerivajo se
brez izhoda.
Jutro,
Človek,
megleno
bivanje.
SE BO ZGODILO?
Se bo
zgodilo,
se bo?
Zgodilo,
pripetilo,
odlepilo?
Odšlo
za utrujeni
vedno
in se potopilo
zmaličeno
pričakovanje?
Bo
poniglav
pripetljaj
storil svoje?
Bom začudena
udeleženka
ali bom ždela
ob strani in povešala
oči
meglene svetlobe?
Se bo
zgodilo?
Še vreščeča vrana
ne ve
in brstje
je šibko
in komaj
razraščeno.
NA OBOKU
Na oboku
premis,
za pergamentnimi
slutnjami, čisto
znotraj,
nezavedno
in že skoraj
pozabljeno.
Danes,
ko se je sonce
prebilo
med veje,
v jutru
čistih šip
in pražnje
oblečenih
ljudi,
zgodaj.
Čas hoče
uteči
in za sabo
pustiti
nedokončane
zgodbe.
PROSTOR ODVEČNOSTI
Prostor
odvečnosti,
štirioglat
in zatemnjen.
Svetloba
se vsiljuje,
a ostaja
zunaj.
Prostor
čistega
jaza,
pričakovanja
razmetanih
sanj
in razdrobljenih
spominov.
Prostor
s človekom.
Zrak,
ki ga
nekdo diha
in še vedno
življenje.
ALI VEŠ?
Ali Veš,
kaj se je
zgodilo
tistega dne,
ko so se vse
misli
stisnile
v obroč?
Še veš,
ali si morda
molčala
ali pa si bila
gostobesedna
kot vsakič?
Te je jutro
zaznamovalo
in te je večer
odplavil
v odmik?
Ti je bilo tesno
ob odhodu
in si si nadvse
želela
ostati?
Ali res veš
ali pa si
mirno
in spokojno
nevedna?
Iz zbirke Pisane pesmi
VEČER TELESA
Zvečer
je ohranjen
spomin
na moško telo.
Ko je že
tema,
se približa
slutnja toplote.
Ko utone
dan,
je koža
vroča
in v mislih
se kopičijo
ugasle strasti.
Spomin je
medel,
vroče sape ni
več,
stoki sladkosti
so ugasnili.
Toda jaz vem,
Zatrdno vem,
da je vse to
bilo,
da sem bila
jaz
in da je
bil on.
in znala sva
storiti.
da sva ustvarila
zemeljski čudež.
NEKAJ
Nekaj
sem vedela,
tu in tam
sem se srečala
s sabo
ali s tujim
spoznanjem.
Drobec
vednosti sem
vtkala
v širok prt
vsakdanjosti,
malce starinsko,
staromodno
in sramežljivo,
potem je
vse zatajevano
planilo na dan
in nič več
nisem vedela,
kaj je bilo
v sredini
in kaj je
bilo tisto,
kar me je
potisnilo
na rob.
JUTRO STRAHU
Jutro je
polno strahu,
prav zjutraj
ne veš,
ali bodo
dogodki
ali samo
zavrnitve.
Zjutraj je
glava težka
in včeraj
riše gube.
Zjutraj so
razgrnjeni načrti,
toda po njih
bodo risali
tudi drugi
in delali
zaznamke.
Ko jih bodo
zmečkali,
bo že poldan,
zvečer bo samo
še spomin.
Kako polno strahu
je bilo
jutro
in kako
se tudi strah
skrije
v temi.
DVE MAMI
Imela sem
dve mami,
prvo,
vso mlado,
razbito
od vojne,
mamo
z objemom
in z dotikom dveh
glasnih otrok,
in potem drugo,
posušeno starko
s pogledom
onkraj,
ugaslo
in tiho.
Imela sem
dve mami,
tako,
ki me je
skrila
pred svetom,
in ono,
ki me je
potisnila
na pot
grdih spoznanj.
TOČKA NA ZEMLJI
Točka
na zemlji,
drobna
pika
v vesolju,
križišče
iskanja
in kažipot
upanja.
Steza
brez najdb,
šop trave
za počitek,
samoten
konec poti
in pogled
na drugo stran
reke.
Točka
na zemlji,
kjer je
prgišče
samega sebe,
pločnik,
na katerem
čakajo drugi,
a te večinoma
ne vidijo
in ti je sitno,
da je tako s trnjem
samotno.
Točka.
ki vse bolj bledi.
pika,
ki bo zdaj zdaj
izginila.
MEGLA
Dan
s pajčevino
megle.
Jutro
brez
roke,
ki greje
ter polzi
kot upanje
in mir.
Dan,
ko zveni
samo glasba.
Gre v telo
in ne more
ubiti
misli.
Gomazijo
in imajo moč.
Prerivajo se
brez izhoda.
Jutro,
Človek,
megleno
bivanje.
SE BO ZGODILO?
Se bo
zgodilo,
se bo?
Zgodilo,
pripetilo,
odlepilo?
Odšlo
za utrujeni
vedno
in se potopilo
zmaličeno
pričakovanje?
Bo
poniglav
pripetljaj
storil svoje?
Bom začudena
udeleženka
ali bom ždela
ob strani in povešala
oči
meglene svetlobe?
Se bo
zgodilo?
Še vreščeča vrana
ne ve
in brstje
je šibko
in komaj
razraščeno.
NA OBOKU
Na oboku
premis,
za pergamentnimi
slutnjami, čisto
znotraj,
nezavedno
in že skoraj
pozabljeno.
Danes,
ko se je sonce
prebilo
med veje,
v jutru
čistih šip
in pražnje
oblečenih
ljudi,
zgodaj.
Čas hoče
uteči
in za sabo
pustiti
nedokončane
zgodbe.
PROSTOR ODVEČNOSTI
Prostor
odvečnosti,
štirioglat
in zatemnjen.
Svetloba
se vsiljuje,
a ostaja
zunaj.
Prostor
čistega
jaza,
pričakovanja
razmetanih
sanj
in razdrobljenih
spominov.
Prostor
s človekom.
Zrak,
ki ga
nekdo diha
in še vedno
življenje.
ALI VEŠ?
Ali Veš,
kaj se je
zgodilo
tistega dne,
ko so se vse
misli
stisnile
v obroč?
Še veš,
ali si morda
molčala
ali pa si bila
gostobesedna
kot vsakič?
Te je jutro
zaznamovalo
in te je večer
odplavil
v odmik?
Ti je bilo tesno
ob odhodu
in si si nadvse
želela
ostati?
Ali res veš
ali pa si
mirno
in spokojno
nevedna?
