Violina,
zvoki dolgega pričakovanja,
pozvanjanja v notranjost skrite stiske,
res stisnjene na zadnjo steno pobega,
zdaj malce poskočno,
skoraj razposajeno.
Jutro,
ki se je združilo z glasbo,
slišati in občutiti,
zvoki so se polastili dneva,
si ga prisvojili,
vzeli
in z vsakim tonom pokazali,
da je lahko potem,
ko vsi odidejo
in je prostor zaprašen,
ves tuj od spominov,
glasba tista,
ki se zoži v svet,
razširi v svet,
razplamti v svet,
razcveti v svet,
zmagovalka zvokov,
ki - je svet.
ČAJ ZA SAMOTNE
Samotni pijejo čaj,
zdaj zelen, zdaj črn,
takšen za poživitev in oni za strast,
čaj za pomiritev in za odmik.
Samotni srkajo čaj
in imajo otožen pogled.
Če je v njem še mleko,
ni več zelene barve,
ni tak,
kot bi moral biti čaj.
Samotni hočejo imeti obred,
gledajo v skodelico
in si nočejo priznati,
da so vsi že zdavnaj odšli.
NISEM SE SMEJALA
Nisem se smejala,
ko so se ljudje spakovali,
kremžila sem se,
ko so ponujali šale.
Nisem se smejala,
ko smo se rokovali.
Imela sem siv pogled
in povešene ustnice,
ko so pripovedovali dolge zgodbe
o labirintih v življenju.
Nisem se smejala,
ko jih ni bilo več
ali pa so se iznenada oglasili.
Smejala sem se,
ko me je poklical otrok
in rekel,
da se mu hoče mojega smeha.
VISOKO POLETJE
Svetloba polzi po listih,
premikajo se,
ko se jim kot ljubimec
približa veter.
Že zjutraj je koža vroča,
slane potne kapljice se sušijo.
Kakšen dan bo danes?
Kaj se bo zgodilo
v visokem poletju?
Ali bom ves dan spet samo molčala?
Bom srečala znanca
in govorila kot navita
ter z žuborenjem besed prikrivala,
kdo sploh sem?
Vem,
kaj imam v sebi,
in to napravi visoko poletje tako tuje,
prosojno odmaknjeno in vsiljivo.
Morda bo samo vroče
in bodo misli zdolgočaseno
polegle kot živali v stepi.
VEDRINA
Sij dan,
morda poslednji,
sij na moje zožene dneve,
razblini težo v zavesti,
stori,
da bom spet igriva.
Obleči me v sinjino,
pokrij me z bližino vdanosti,
vedrine,
slepečega upanja
in preperelih sanj.
Sij,
da mi bo dobro,
okleni se me,
podari dotike,
daj mi dolgo pričakovanje,
o, kako rada bi bila spet vestalka,
svečenica sklenjenih rok
in eno s prostranim vesoljem.
PREBLISK
Nekaj je šinilo vame,
prihuljeno, zatajevano,
pestovanje tega hipa,
prav tega,
ko sem vsa omotična in nema.
Je bil strah,
ki hromi ude,
morda bežni trenutek,
oblepljen z nemirom?
Najbrž sem hotela drugi jaz,
gladek in ne več bodičast,
zaobljeno čist,
pobešen kot sivi papir.
Zgodilo se mi je,
spet so se priplazile besede,
vedno znova,
zveneče in topotajoče,
dolge in kratke,
besede,
ki me ohranjajo.
NI ŠE ČAS
Ni še čas za školjke bisernice,
prezgodaj je za poletno nevihto
in grom,
ki zareže v telo.
Ni še čas za žarenje,
ki privabi potne srage
in napravi telo slano.
Ni še čas.
Ni še pravi čas.
Je samo zdaj,
v vesolju brezmejnega obupa,
tukajšnja stisnjena samota,
prekrita z zamolklim brnenjem odmika,
dan kot drugi zoženi čas,
ure z ujetimi minutami.
Ni še čas.
Tako rada bi,
tako zelo rada,
da bi bila s časom eno,
zdaj in tukaj,
za vedno.
MIRNO ČAKANJE
Čakanje je mirno,
tiho in sivo,
skrito v pesem,
razposajeno na travi.
Počasi polzi,
komaj opazno,
zapre pore
in povzroča ihtenje.
Jok je tih,
komaj slišen,
kot da si odvečni ljudje
ne upajo jokati na glas.
Tako mirno je.
Čakam.
Tiktakanje poskakuje
v smeri mojega srca.
KAJ BI ZDAJ?
Kaj bi zdaj,
ko je zunaj mračno in sivo?
Kaj bi s svojo veliko in sanjavo poniglavostjo?
Bi se bilo smiselno umakniti,
in posuti poti s kamenjem odhoda?
Ali naj vstopim v dokončno slovo?
Bi zmogla kaj velikega?
Morda smešnega?
Bi prenesla porog in posmeh?
Me ne bi upognili,
ko bi pritiskali name?
Ali še sploh vem,
da so dnevi različni,
zdaj razposajeni,
zdaj rumenkasto sivi
in zaprašeni?
Nekaj bi morala storiti.
Karkoli.
Zdaj.
Zagnati se v iztekanje časa,
pognati polet
in se imeti v posesti.
STIK
Stik z belino,
poljub noči,
spoj prosojnih ved,
prostor,
nazobčan čas,
jaz med drugimi jazi,
po naključju
in včasih zaradi nujnosti,
prenaseljena prst
in samotni zaselki.
Na tem koščku sveta,
premaknjeni pogledi,
sama s sabo
in s sledovi drugih,
nikoli pozabljenih.
Vedno ostanejo v tebi.
Pridejo
in ti vzamejo dan.
POTI
Hoditi, hoditi,
nikoli priti,
natrpati dneve,
se stiskati v kot,
grabiti,
se zaslepiti,
oditi,
ne zanetiti ognja,
veslati,
zdaj jaz,
zdaj ti,
poti,
srečanje,
ne danes,
morda včeraj ali jutri,
ne zdaj,
ker me je strah,
da bo spet bolelo tisto,
kar se je že zalepilo.
NEKAJ DRUGEGA
Prežati na dan,
hrumeti,
ko pride noč.
Čisto tiho,
spokojno in sivo,
storiti kaj igrivega,
teči po pobočju,
pustiti,
da se mušice zaletavajo v obraz,
sopsti
in gledati želve v ribniku.
Nekaj drugega,
biti
in skriti se v kot.
PTIČJI ŠČEBET
Tudi ptice so glasba,
spreletavajo se
in imajo kljune,
polne pesmi.
Sedajo na veje
in njihov ščebet
je melodija za samotno sprehajalko,
visoki toni novega dne,
ščebet v svežem zraku,
pesem za popotnico
in cvrkutanje za hipni postanek miru.
MAMA
Ko bi lahko še enkrat
karkoli rekla,
vsaj pet besed svoji postarani hčerki.
Ko bi prišla samo za hip,
s tistim zadržanim smehom,
le za kratek trenutek
na tej dolgi poti,
ki se ji reče življenje,
in se zaustavila,
tukaj, kjer nam je tako samotno,
rekla bi kaj drugega,
kot bi mislila.
Nič zato,
samo da bi zazvenel tvoj glas.
MELODIJA
Violina,
zvoki dolgega pričakovanja,
pozvanjanja v notranjost skrite stiske,
res stisnjene na zadnjo steno pobega,
zdaj malce poskočno,
skoraj razposajeno.
Jutro,
ki se je združilo z glasbo,
slišati in občutiti,
zvoki so se polastili dneva,
si ga prisvojili,
vzeli
in z vsakim tonom pokazali,
da je lahko potem,
ko vsi odidejo
in je prostor zaprašen,
ves tuj od spominov,
glasba tista,
ki se zoži v svet,
razširi v svet,
razplamti v svet,
razcveti v svet,
zmagovalka zvokov,
ki - je svet.
ČAJ ZA SAMOTNE
Samotni pijejo čaj,
zdaj zelen, zdaj črn,
takšen za poživitev in oni za strast,
čaj za pomiritev in za odmik.
Samotni srkajo čaj
in imajo otožen pogled.
Če je v njem še mleko,
ni več zelene barve,
ni tak,
kot bi moral biti čaj.
Samotni hočejo imeti obred,
gledajo v skodelico
in si nočejo priznati,
da so vsi že zdavnaj odšli.
NISEM SE SMEJALA
Nisem se smejala,
ko so se ljudje spakovali,
kremžila sem se,
ko so ponujali šale.
Nisem se smejala,
ko smo se rokovali.
Imela sem siv pogled
in povešene ustnice,
ko so pripovedovali dolge zgodbe
o labirintih v življenju.
Nisem se smejala,
ko jih ni bilo več
ali pa so se iznenada oglasili.
Smejala sem se,
ko me je poklical otrok
in rekel,
da se mu hoče mojega smeha.
VISOKO POLETJE
Svetloba polzi po listih,
premikajo se,
ko se jim kot ljubimec
približa veter.
Že zjutraj je koža vroča,
slane potne kapljice se sušijo.
Kakšen dan bo danes?
Kaj se bo zgodilo
v visokem poletju?
Ali bom ves dan spet samo molčala?
Bom srečala znanca
in govorila kot navita
ter z žuborenjem besed prikrivala,
kdo sploh sem?
Vem,
kaj imam v sebi,
in to napravi visoko poletje tako tuje,
prosojno odmaknjeno in vsiljivo.
Morda bo samo vroče
in bodo misli zdolgočaseno
polegle kot živali v stepi.
VEDRINA
Sij dan,
morda poslednji,
sij na moje zožene dneve,
razblini težo v zavesti,
stori,
da bom spet igriva.
Obleči me v sinjino,
pokrij me z bližino vdanosti,
vedrine,
slepečega upanja
in preperelih sanj.
Sij,
da mi bo dobro,
okleni se me,
podari dotike,
daj mi dolgo pričakovanje,
o, kako rada bi bila spet vestalka,
svečenica sklenjenih rok
in eno s prostranim vesoljem.
PREBLISK
Nekaj je šinilo vame,
prihuljeno, zatajevano,
pestovanje tega hipa,
prav tega,
ko sem vsa omotična in nema.
Je bil strah,
ki hromi ude,
morda bežni trenutek,
oblepljen z nemirom?
Najbrž sem hotela drugi jaz,
gladek in ne več bodičast,
zaobljeno čist,
pobešen kot sivi papir.
Zgodilo se mi je,
spet so se priplazile besede,
vedno znova,
zveneče in topotajoče,
dolge in kratke,
besede,
ki me ohranjajo.
NI ŠE ČAS
Ni še čas za školjke bisernice,
prezgodaj je za poletno nevihto
in grom,
ki zareže v telo.
Ni še čas za žarenje,
ki privabi potne srage
in napravi telo slano.
Ni še čas.
Ni še pravi čas.
Je samo zdaj,
v vesolju brezmejnega obupa,
tukajšnja stisnjena samota,
prekrita z zamolklim brnenjem odmika,
dan kot drugi zoženi čas,
ure z ujetimi minutami.
Ni še čas.
Tako rada bi,
tako zelo rada,
da bi bila s časom eno,
zdaj in tukaj,
za vedno.
MIRNO ČAKANJE
Čakanje je mirno,
tiho in sivo,
skrito v pesem,
razposajeno na travi.
Počasi polzi,
komaj opazno,
zapre pore
in povzroča ihtenje.
Jok je tih,
komaj slišen,
kot da si odvečni ljudje
ne upajo jokati na glas.
Tako mirno je.
Čakam.
Tiktakanje poskakuje
v smeri mojega srca.
KAJ BI ZDAJ?
Kaj bi zdaj,
ko je zunaj mračno in sivo?
Kaj bi s svojo veliko in sanjavo poniglavostjo?
Bi se bilo smiselno umakniti,
in posuti poti s kamenjem odhoda?
Ali naj vstopim v dokončno slovo?
Bi zmogla kaj velikega?
Morda smešnega?
Bi prenesla porog in posmeh?
Me ne bi upognili,
ko bi pritiskali name?
Ali še sploh vem,
da so dnevi različni,
zdaj razposajeni,
zdaj rumenkasto sivi
in zaprašeni?
Nekaj bi morala storiti.
Karkoli.
Zdaj.
Zagnati se v iztekanje časa,
pognati polet
in se imeti v posesti.
STIK
Stik z belino,
poljub noči,
spoj prosojnih ved,
prostor,
nazobčan čas,
jaz med drugimi jazi,
po naključju
in včasih zaradi nujnosti,
prenaseljena prst
in samotni zaselki.
Na tem koščku sveta,
premaknjeni pogledi,
sama s sabo
in s sledovi drugih,
nikoli pozabljenih.
Vedno ostanejo v tebi.
Pridejo
in ti vzamejo dan.
POTI
Hoditi, hoditi,
nikoli priti,
natrpati dneve,
se stiskati v kot,
grabiti,
se zaslepiti,
oditi,
ne zanetiti ognja,
veslati,
zdaj jaz,
zdaj ti,
poti,
srečanje,
ne danes,
morda včeraj ali jutri,
ne zdaj,
ker me je strah,
da bo spet bolelo tisto,
kar se je že zalepilo.
NEKAJ DRUGEGA
Prežati na dan,
hrumeti,
ko pride noč.
Čisto tiho,
spokojno in sivo,
storiti kaj igrivega,
teči po pobočju,
pustiti,
da se mušice zaletavajo v obraz,
sopsti
in gledati želve v ribniku.
Nekaj drugega,
biti
in skriti se v kot.
PTIČJI ŠČEBET
Tudi ptice so glasba,
spreletavajo se
in imajo kljune,
polne pesmi.
Sedajo na veje
in njihov ščebet
je melodija za samotno sprehajalko,
visoki toni novega dne,
ščebet v svežem zraku,
pesem za popotnico
in cvrkutanje za hipni postanek miru.
MAMA
Ko bi lahko še enkrat
karkoli rekla,
vsaj pet besed svoji postarani hčerki.
Ko bi prišla samo za hip,
s tistim zadržanim smehom,
le za kratek trenutek
na tej dolgi poti,
ki se ji reče življenje,
in se zaustavila,
tukaj, kjer nam je tako samotno,
rekla bi kaj drugega,
kot bi mislila.
Nič zato,
samo da bi zazvenel tvoj glas.
