UBITA SVETLOBA / LYSET SOM ER DREPT
Za umrle na norveškem otoku

LJUDJE NA DRUGI STRANI

Ljudje
na drugi
strani,
prav tako
molčeči
in sprijeti
s samoto.
Ženske in moški
ob grobovih.
Sveža prst
bo skrila
mladost.
Prišel
je sinjeoki
plavolasec v uniformi,
brat z zlom,
in kar streljal.
Zadel je tisto,
česar
ni zmogel
sam.
Prestrelil
je sklenjene
roke
in zamaknjen
pogled.

OB GROBU

Slovo,
duhovnika
različnih ver.
Mrtvo dekle
iz družine
temnih oči.
Zbrali so se,
da ji ne bi bilo
samotno.
Bela krsta,
veliko pisanih
rož,
prsti,
ki se prepletajo
v molitvi
ali prošnji,
dlani,
ki bodo
ljubile,
ko se bodo
posušili
venci
na grobu. <

MRTVA DEKLETA

Morilec
je imel
zal obraz,
poklical jih je,
dekleta,
naj se ne skrivajo
pred njim
in naj pridejo
bliže.
Tako lepemu
obrazu pač
mnogi zaupajo.
Zakaj neki
ne bi dekleta,
mlada
in lahkoverna,
zakaj
ne bi
prisluhnila
glasu,
ki vabi
in kliče?
Potem
so ostale
samo
prestreljene
obleke,
pod njimi
pa mrtva srca
in enkrat
za vselej
ubite sanje.

SKALE NA ROBU OTOKA

Skale
na robu otoka,
z belimi rjuhami
pokrita trupla.
Pod tkanino
mladi,
prsteno beli
obrazi,
strah
na mrtvi mladosti,
groza pred
nasilnim odhodom.
Bele rjuhe
ne morejo
popolnoma skriti
smrti.
Krvavi madeži
na svetlem
blagu.
Tako se jim je
hotelo
živeti,
tem zaprtim
pogledom,
kako veliko
pričakovanje
je bilo
v besedah,
preden so se
spremenile
v zadnji krik.

NE MOREM SPREMENITI TEH DNEVOV

Ne morem
spremeniti
teh dnevov,
nimam
čudežne moči,
da bi obudila
mrtva telesa.
Kar tukaj sem,
samo opazovalka,
v spačeni
in zmaličeni
zgodovini,
pred morilčevim
pogledom,
ki z ekrana
preži prezirljivo
in ve,
da bo sejal
smrt.

SVETLI OBRAZI

Treba je
ohraniti
spomin.
Ostanejo
svetli obrazi,
taki,
ki so gledali
naprej.
Videli so
zelene poti
in pod stopali
čutili
svežo travo.
Oči so se
strnile
s srečo,
zvedavo so
iskale
druge poglede
in svetile
v tistem,
kar se je
imenovalo
jutri.
Svetli obrazi
za temnim
dogodkom,
luč
na zaslonu
in na zmečkanih
časopisih.
Zlo v samici,
morilec,
ki je
ubil svetlobo.

BILA JE NAJLEPŠA

Bila je
najlepša,
visokorasla
in vitka.
Pšenični lasje
so pritegnili
njegov pogled.
Pomeril je
in najprej
ustrelil njo.
Upihnil je
njen pričakujoči
nemir.
Sprožil je
in zadel
razigrano lepoto
z vabljivim
telesom.
Za hip
je bilo tiho,
zemlja se je
usula,
svet je
postal
pošastno grd,
zatem so
prišli
na vrsto
še drugi.

FANT

Fant
se je rešil.
Strel ga je
zadel
v roko.
Tudi igrivi
prijateljici
sta bili
zadeti.
Trupli
sta padli nanj.
Topli
telesi,
ki sta želeli
živeti,
tako mehki
in živi,
dekliško
sramežljivi.
To ni bil
dotik strasti,
bila je
plazeča se
smrt,
čedalje bolj
hladna
in ostra.
Fant je ležal pod
življenjem,
ki se je
vedno bolj
ohlajalo.
Saj sploh
ni vedel,
zakaj se je
tako zgodilo,
ni mu bilo
jasno,
toda ostal
je živ.
Ker je zaigral
smrt,
se mu je
v veliki grozi
zgodil -
čudež življenja.

PLAVAJ, DEKLE!

Zdaj pa
plavaj, dekle,
plavaj,
reši se
na drugo stran!
Obračaj se
kot gibka riba
in premagaj
smrt.
Ne misli na
strelno rano,
voda sproti
izpira kri.
Plavaj!
Tudi tvoj oče
se je nekoč
rešil,
ko so vanj
merili ostrostrelci.
Zatem se je
zatekel
med blage ljudi,
zdaj pa nekdo
tukajšnji
hoče ubiti
tebe.
Plavaj, dekle,
in odpodi smrt!
Ne smeš se bati.
Morilci
so na dnu zavesti
podli in zavrženi,
vendar tudi
zveriženo nemočni.

UBITA SVETLOBA

Ne bomo
se spremenili,
živeli bomo
tako kot prej.
Samo
več žalosti
bomo pestovali
v teh urah,
ki nas
bodo težile.
Ostali bomo
prav takšni,
kot smo bili
včeraj,
odprtih rok
in obsijani
z okroglimi
besedami.
Stisk naših
dlani
bo dotik
sprejemanja
in darovanja.
Mrtvi obrazi
govorijo
o črnem zlu,
naš pogled
pa objema
svetloba,
ubita,
a še vedno
rahlo
sijoča.

LJUDJE NA DRUGI STRANI

Ljudje
na drugi
strani,
prav tako
molčeči
in sprijeti
s samoto.
Ženske in moški
ob grobovih.
Sveža prst
bo skrila
mladost.
Prišel
je sinjeoki
plavolasec v uniformi,
brat z zlom,
in kar streljal.
Zadel je tisto,
česar
ni zmogel
sam.
Prestrelil
je sklenjene
roke
in zamaknjen
pogled.

OB GROBU

Slovo,
duhovnika
različnih ver.
Mrtvo dekle
iz družine
temnih oči.
Zbrali so se,
da ji ne bi bilo
samotno.
Bela krsta,
veliko pisanih
rož,
prsti,
ki se prepletajo
v molitvi
ali prošnji,
dlani,
ki bodo
ljubile,
ko se bodo
posušili
venci
na grobu. <

MRTVA DEKLETA

Morilec
je imel
zal obraz,
poklical jih je,
dekleta,
naj se ne skrivajo
pred njim
in naj pridejo
bliže.
Tako lepemu
obrazu pač
mnogi zaupajo.
Zakaj neki
ne bi dekleta,
mlada
in lahkoverna,
zakaj
ne bi
prisluhnila
glasu,
ki vabi
in kliče?
Potem
so ostale
samo
prestreljene
obleke,
pod njimi
pa mrtva srca
in enkrat
za vselej
ubite sanje.

SKALE NA ROBU OTOKA

Skale
na robu otoka,
z belimi rjuhami
pokrita trupla.
Pod tkanino
mladi,
prsteno beli
obrazi,
strah
na mrtvi mladosti,
groza pred
nasilnim odhodom.
Bele rjuhe
ne morejo
popolnoma skriti
smrti.
Krvavi madeži
na svetlem
blagu.
Tako se jim je
hotelo
živeti,
tem zaprtim
pogledom,
kako veliko
pričakovanje
je bilo
v besedah,
preden so se
spremenile
v zadnji krik.

NE MOREM SPREMENITI TEH DNEVOV

Ne morem
spremeniti
teh dnevov,
nimam
čudežne moči,
da bi obudila
mrtva telesa.
Kar tukaj sem,
samo opazovalka,
v spačeni
in zmaličeni
zgodovini,
pred morilčevim
pogledom,
ki z ekrana
preži prezirljivo
in ve,
da bo sejal
smrt.

SVETLI OBRAZI

Treba je
ohraniti
spomin.
Ostanejo
svetli obrazi,
taki,
ki so gledali
naprej.
Videli so
zelene poti
in pod stopali
čutili
svežo travo.
Oči so se
strnile
s srečo,
zvedavo so
iskale
druge poglede
in svetile
v tistem,
kar se je
imenovalo
jutri.
Svetli obrazi
za temnim
dogodkom,
luč
na zaslonu
in na zmečkanih
časopisih.
Zlo v samici,
morilec,
ki je
ubil svetlobo.

BILA JE NAJLEPŠA

Bila je
najlepša,
visokorasla
in vitka.
Pšenični lasje
so pritegnili
njegov pogled.
Pomeril je
in najprej
ustrelil njo.
Upihnil je
njen pričakujoči
nemir.
Sprožil je
in zadel
razigrano lepoto
z vabljivim
telesom.
Za hip
je bilo tiho,
zemlja se je
usula,
svet je
postal
pošastno grd,
zatem so
prišli
na vrsto
še drugi.

FANT

Fant
se je rešil.
Strel ga je
zadel
v roko.
Tudi igrivi
prijateljici
sta bili
zadeti.
Trupli
sta padli nanj.
Topli
telesi,
ki sta želeli
živeti,
tako mehki
in živi,
dekliško
sramežljivi.
To ni bil
dotik strasti,
bila je
plazeča se
smrt,
čedalje bolj
hladna
in ostra.
Fant je ležal pod
življenjem,
ki se je
vedno bolj
ohlajalo.
Saj sploh
ni vedel,
zakaj se je
tako zgodilo,
ni mu bilo
jasno,
toda ostal
je živ.
Ker je zaigral
smrt,
se mu je
v veliki grozi
zgodil -
čudež življenja.

PLAVAJ, DEKLE!

Zdaj pa
plavaj, dekle,
plavaj,
reši se
na drugo stran!
Obračaj se
kot gibka riba
in premagaj
smrt.
Ne misli na
strelno rano,
voda sproti
izpira kri.
Plavaj!
Tudi tvoj oče
se je nekoč
rešil,
ko so vanj
merili ostrostrelci.
Zatem se je
zatekel
med blage ljudi,
zdaj pa nekdo
tukajšnji
hoče ubiti
tebe.
Plavaj, dekle,
in odpodi smrt!
Ne smeš se bati.
Morilci
so na dnu zavesti
podli in zavrženi,
vendar tudi
zveriženo nemočni.

UBITA SVETLOBA

Ne bomo
se spremenili,
živeli bomo
tako kot prej.
Samo
več žalosti
bomo pestovali
v teh urah,
ki nas
bodo težile.
Ostali bomo
prav takšni,
kot smo bili
včeraj,
odprtih rok
in obsijani
z okroglimi
besedami.
Stisk naših
dlani
bo dotik
sprejemanja
in darovanja.
Mrtvi obrazi
govorijo
o črnem zlu,
naš pogled
pa objema
svetloba,
ubita,
a še vedno
rahlo
sijoča.