Bog mi daje moč,
ustvaril me je
in mi dopustil svobodo.
Zdaj iščem pot,
začenjam vedno znova,
zrem v Božje obličje
in molim.
Vse je veliki red,
moje rojstvo je v božjem načrtu,
vsi ti pisani dnevi,
ko vem,
da je Stvarnik nad mano
in me sprejema
z duhovno ljubeznijo.
Upam v večnost,
izročam se Božji skrivnosti,
premagujem dvom
in poljubljam križ
Kristusovega trpljenja.
B r e z b o ž n i
Samo narava je,
zgradili smo velika mesta,
ulice se križajo,
ceste so natrpane z avtomobili.
Slišim glasove mimoidočih,
vrvenje me utruja,
tako sam sem
in ujet v samoto,
nikjer nobenega zatočišča.
Ljudje se nagnetejo v cerkev,
zbrani so v mošeji,
v sinagogi ohranjajo svojo skrivnost.
Ne grem k njim,
tam ni prostora zame.
Le bežno se ozrem proti njim
in vem samo to,
da so pred svojim bogom združeni.
Moja samota ne zre onstran,
preveva me tukaj
in vse hočem postoriti sam.
V e r u j o č i
Molitev mi daje mir.
Odmaknem se od vsega zemeljskega
in se oziram v vesoljni red.
Močan sem,
o moji silovitosti govorita
ponižnost in vdanost,
pred Božjim obličjem sta to
veliki besedi.
Dano mi je,
da vpijam harmonijo,
ustvarjen sem,
da ljubim in odpuščam.
V petju ptic je Božji glas,
miren sem,
zapolnjen, očiščen in predan.
Z zaprtimi očmi šepetam Stvarniku,
s hvaležnostjo se mu izročam
in vsak hip vem,
da sem njegov svečenik.
Vero ponuja z ljubeznijo,
samotni popotnik sprejme ta dar,
varna sva v Božjem pristanu.
B r e z b o ž n i
Občutim in vidim
nepopisno zlo tega sveta.
Toliko krvi je,
da se mi zvrti v glavi.
Vsa ta trupla,
povsod razmetani udi,
pri nas pa umori za štirimi stenami,
nož v dlani zaradi ljubosumja,
roke, ki davijo in skrunijo ljubezen.
Kam se je skril Bog
pred vso to poplavo zločinov?
Mu je žal,
da je dal človeku svobodo?
Svoboda bi morala sijati,
že beseda je tako čudežna
in čarobno zveneča.
Kaj ima ta možnost opraviti
s trpinčenjem nemočnega otroka?
Oči gledajo v tla, umika se pogled
tistih, ki so krivi,
in onih, ki jih je sram za storilca.
Toliko umazanije se je nabralo.
Kje je kaj višjega?
Namesto večnosti je le
popackan čas,
poln smeti sovraštva in groze.
V e r u j o č i
Treba je odpreti oči.
Otroci se smejejo
z zvonkim smehom,
ročice sklenejo v molitvi,
veliko upanje rase z njimi.
Kadilo diši,
redovnice se trkajo na prsi,
malček tam zadaj zajoče.
Tudi trpljenje je treba spoznati.
Kristus ga je doživel na križu,
za vse nas je izdihnil,
kelih ni šel mimo njega.
Ne smemo pozabiti na Golgoto,
vsega se moramo spominjati.
Zveličar je med nami,
v naših srcih,
v stiskih rok
in svetlih pogledih.
Pokleknimo
in sklenimo roke.
Bilo je vredno,
moralo se je tako zgoditi,
natanko tako,
kot pričajo Evangeliji.
Rožni venec je bel,
kroglice rahlo potrkavajo,
komaj slišno,
vendar z zagotovilom,
da bomo zveličani.
B r e z b o ž n i
Ljudje so predani Bogu,
drug drugega pa ne marajo.
V njihovih pogledih je zloba,
nočejo se spraviti,
ostajajo vsak na svojem bregu
in prezirajo plemenitost.
Pestujejo zamero
in nočejo razumeti
pomena odrešilnih besed.
Ne slišijo glasbe,
ne svete in ne hrupne.
Skrili so se v svoje lupine
in tam pozabljeni ždijo.
Nočejo tistega,
kar bi jim govorilo o svetosti,
verjamejo samo v to,
kar vidijo,
križa se ne marajo dotakniti.
Za dobroto in lepoto
ne slutijo nič skritega,
zanje je vse razvidno in otipljivo.
Ne dovolijo,
da bi bilo kjerkoli
vsaj malo prostora za Boga.
Tudi jaz sem v tej množici
in sem eden izmed njih.
Prav vseeno je,
da sem tako sam in žalosten.
Komu mar.
V e r u j o č i
Razsvetlil me je Sveti Duh,
s tišino sva eno.
Tudi ljudje okoli mene so zamaknjeni.
Na svetih podobah je veliko upanje,
v Bogu se prepoznavamo.
Na začetku je bila beseda,
te, ki jih izrekamo,
so spravljive in blage.
Tako povezani slutimo večnost,
smrt ni konec,
duše bodo našle svoj mir.
Za vse dobro,
kar so postorile tukaj,
bodo poplačane.
B r e z b o ž n i
Samo veliki nič bo zavladal,
prst bo prekrila vse,
kar je bilo lepo,
in tudi,
kar se je zgrbančilo v grdosti.
Ostal bom le toliko časa,
dokler bom ohranjen
v spominih drugih.
Ko bodo umrli,
bom z njimi vred
ugasnil tudi jaz.
Nekega dne ne bo več
nikogar,
ki bi na mojem grobu
zasadil rože.
Kdo se bo dotaknil
mojega razgretega čela?
Kdo me bo pobožal,
ko bom izgubljal upanje
in se potapljal v brezupu?
Kje je človek,
ki me bo sprejel na svoj dom
in mi ponudil vodo,
da se bom odžejal
in pozabil na bolečino?
V črni noči
pestujem svoje mrakobne misli,
ni rame ne toplih pogledov,
gluha tišina mi ne da spati,
grde besede so me zaznamovale.
V e r u j o č i
Bog ni v času in prostoru,
nad vsem je
in hkrati povsod.
Združene duše so močne
in v svoji molitvi vedo za srečo.
Dušam je treba verjeti,
začasno so v telesu,
ne ujetnice ali sužnje,
strnjene z njim v ubrani celoti.
Ljubezen je najvišja resnica in danost.
Bog je vedel
in ve.
Hozana,
hvala, da smo tukaj.
Vse velike možnosti
se ponujajo pred našimi nogami.
Sveče dogorevajo,
svetniki imajo blag in zaupen izraz.
Dobro nam je,
trpljenje nam ne more vzeti
predane radosti,
vse je povezano
v pravem ravnotežju.
Naj bo
in naj traja.
Sprejmi Božji dar,
ne zapletaj,
zaupaj, veruj in moli.
Sčasoma boš uvidel,
da je čisto preprosto,
tako blago in poživljajoče.
Nikoli nisi sam,
drugi so v tebi
in ti si z njimi.
Z Božjo besedo izrekamo
človeške besede,
drug z drugim
ali za hip obrnjeni vstran.
Zveličar na križu je sklonil glavo,
mi pa gledamo navzgor,
nebo nam odpira neznano pot.
Vse se bo zgodilo,
kar se mora.
Bodi in boš.
Zbogom.
Za objavljeni cikel je prejela avtorica letošnjo nagrado Mladike.
V e r u j o č i
Bog mi daje moč,
ustvaril me je
in mi dopustil svobodo.
Zdaj iščem pot,
začenjam vedno znova,
zrem v Božje obličje
in molim.
Vse je veliki red,
moje rojstvo je v božjem načrtu,
vsi ti pisani dnevi,
ko vem,
da je Stvarnik nad mano
in me sprejema
z duhovno ljubeznijo.
Upam v večnost,
izročam se Božji skrivnosti,
premagujem dvom
in poljubljam križ
Kristusovega trpljenja.
B r e z b o ž n i
Samo narava je,
zgradili smo velika mesta,
ulice se križajo,
ceste so natrpane z avtomobili.
Slišim glasove mimoidočih,
vrvenje me utruja,
tako sam sem
in ujet v samoto,
nikjer nobenega zatočišča.
Ljudje se nagnetejo v cerkev,
zbrani so v mošeji,
v sinagogi ohranjajo svojo skrivnost.
Ne grem k njim,
tam ni prostora zame.
Le bežno se ozrem proti njim
in vem samo to,
da so pred svojim bogom združeni.
Moja samota ne zre onstran,
preveva me tukaj
in vse hočem postoriti sam.
V e r u j o č i
Molitev mi daje mir.
Odmaknem se od vsega zemeljskega
in se oziram v vesoljni red.
Močan sem,
o moji silovitosti govorita
ponižnost in vdanost,
pred Božjim obličjem sta to
veliki besedi.
Dano mi je,
da vpijam harmonijo,
ustvarjen sem,
da ljubim in odpuščam.
V petju ptic je Božji glas,
miren sem,
zapolnjen, očiščen in predan.
Z zaprtimi očmi šepetam Stvarniku,
s hvaležnostjo se mu izročam
in vsak hip vem,
da sem njegov svečenik.
Vero ponuja z ljubeznijo,
samotni popotnik sprejme ta dar,
varna sva v Božjem pristanu.
B r e z b o ž n i
Občutim in vidim
nepopisno zlo tega sveta.
Toliko krvi je,
da se mi zvrti v glavi.
Vsa ta trupla,
povsod razmetani udi,
pri nas pa umori za štirimi stenami,
nož v dlani zaradi ljubosumja,
roke, ki davijo in skrunijo ljubezen.
Kam se je skril Bog
pred vso to poplavo zločinov?
Mu je žal,
da je dal človeku svobodo?
Svoboda bi morala sijati,
že beseda je tako čudežna
in čarobno zveneča.
Kaj ima ta možnost opraviti
s trpinčenjem nemočnega otroka?
Oči gledajo v tla, umika se pogled
tistih, ki so krivi,
in onih, ki jih je sram za storilca.
Toliko umazanije se je nabralo.
Kje je kaj višjega?
Namesto večnosti je le
popackan čas,
poln smeti sovraštva in groze.
V e r u j o č i
Treba je odpreti oči.
Otroci se smejejo
z zvonkim smehom,
ročice sklenejo v molitvi,
veliko upanje rase z njimi.
Kadilo diši,
redovnice se trkajo na prsi,
malček tam zadaj zajoče.
Tudi trpljenje je treba spoznati.
Kristus ga je doživel na križu,
za vse nas je izdihnil,
kelih ni šel mimo njega.
Ne smemo pozabiti na Golgoto,
vsega se moramo spominjati.
Zveličar je med nami,
v naših srcih,
v stiskih rok
in svetlih pogledih.
Pokleknimo
in sklenimo roke.
Bilo je vredno,
moralo se je tako zgoditi,
natanko tako,
kot pričajo Evangeliji.
Rožni venec je bel,
kroglice rahlo potrkavajo,
komaj slišno,
vendar z zagotovilom,
da bomo zveličani.
B r e z b o ž n i
Ljudje so predani Bogu,
drug drugega pa ne marajo.
V njihovih pogledih je zloba,
nočejo se spraviti,
ostajajo vsak na svojem bregu
in prezirajo plemenitost.
Pestujejo zamero
in nočejo razumeti
pomena odrešilnih besed.
Ne slišijo glasbe,
ne svete in ne hrupne.
Skrili so se v svoje lupine
in tam pozabljeni ždijo.
Nočejo tistega,
kar bi jim govorilo o svetosti,
verjamejo samo v to,
kar vidijo,
križa se ne marajo dotakniti.
Za dobroto in lepoto
ne slutijo nič skritega,
zanje je vse razvidno in otipljivo.
Ne dovolijo,
da bi bilo kjerkoli
vsaj malo prostora za Boga.
Tudi jaz sem v tej množici
in sem eden izmed njih.
Prav vseeno je,
da sem tako sam in žalosten.
Komu mar.
V e r u j o č i
Razsvetlil me je Sveti Duh,
s tišino sva eno.
Tudi ljudje okoli mene so zamaknjeni.
Na svetih podobah je veliko upanje,
v Bogu se prepoznavamo.
Na začetku je bila beseda,
te, ki jih izrekamo,
so spravljive in blage.
Tako povezani slutimo večnost,
smrt ni konec,
duše bodo našle svoj mir.
Za vse dobro,
kar so postorile tukaj,
bodo poplačane.
B r e z b o ž n i
Samo veliki nič bo zavladal,
prst bo prekrila vse,
kar je bilo lepo,
in tudi,
kar se je zgrbančilo v grdosti.
Ostal bom le toliko časa,
dokler bom ohranjen
v spominih drugih.
Ko bodo umrli,
bom z njimi vred
ugasnil tudi jaz.
Nekega dne ne bo več
nikogar,
ki bi na mojem grobu
zasadil rože.
Kdo se bo dotaknil
mojega razgretega čela?
Kdo me bo pobožal,
ko bom izgubljal upanje
in se potapljal v brezupu?
Kje je človek,
ki me bo sprejel na svoj dom
in mi ponudil vodo,
da se bom odžejal
in pozabil na bolečino?
V črni noči
pestujem svoje mrakobne misli,
ni rame ne toplih pogledov,
gluha tišina mi ne da spati,
grde besede so me zaznamovale.
V e r u j o č i
Bog ni v času in prostoru,
nad vsem je
in hkrati povsod.
Združene duše so močne
in v svoji molitvi vedo za srečo.
Dušam je treba verjeti,
začasno so v telesu,
ne ujetnice ali sužnje,
strnjene z njim v ubrani celoti.
Ljubezen je najvišja resnica in danost.
Bog je vedel
in ve.
Hozana,
hvala, da smo tukaj.
Vse velike možnosti
se ponujajo pred našimi nogami.
Sveče dogorevajo,
svetniki imajo blag in zaupen izraz.
Dobro nam je,
trpljenje nam ne more vzeti
predane radosti,
vse je povezano
v pravem ravnotežju.
Naj bo
in naj traja.
Sprejmi Božji dar,
ne zapletaj,
zaupaj, veruj in moli.
Sčasoma boš uvidel,
da je čisto preprosto,
tako blago in poživljajoče.
Nikoli nisi sam,
drugi so v tebi
in ti si z njimi.
Z Božjo besedo izrekamo
človeške besede,
drug z drugim
ali za hip obrnjeni vstran.
Zveličar na križu je sklonil glavo,
mi pa gledamo navzgor,
nebo nam odpira neznano pot.
Vse se bo zgodilo,
kar se mora.
Bodi in boš.
Zbogom.
Za objavljeni cikel je prejela avtorica letošnjo nagrado Mladike.
