BOJAN SEDMAK – IZ, IZBOR SVETILNIH IN SVETOVNIH BOANOV
Bojan Sedmak: IZ, izbor svetilnih in svetovnih boanov, KD Mariborska literarna družba, zbirka Antares 49
Pesnika, pisatelja, esejista, filozofa in kantavtorja Bojana Sedmaka, ki živi in kot profesor slovenščine dela v Mariboru, je mogoče uvrstiti med najplodovitejše in večstransko ustvarjalne slovenske avtorje. Pri Kulturnem društvu Mariborska literarna družba je v Zbirki Antares objavil svojo novo knjigo z naslovom IZ, Izbor svetilnih in svetovnih boanov (2021).
Pred časom sem o Sedmakovih boanih že pisala in pojasnila, da je beseda boan izpeljana iz avtorjevega imena in pomeni miselne prebliske, ki so jih navdihnili zenovski koani. Omenila sem, da je slovenski prevajalec in urednik Vasja Cerar v zvezi s koani pisal o vztrajni meditaciji (zazen); njen namen je umiritev duha oziroma spoznanje lastnega razsvetljenskega uma (satori), ter pogovori z učiteljem (sanzen). Učitelj zastavlja učencu dvoumna in težka vprašanja – koane, in to z namenom, da bi izzval kolaps logičnega analitičnega mišljenja, takšnega, ki ne zmore opisati principov lastnega delovanja, ne da bi se bilo pri tem izognil nesmiselni tavtologiji, v katero ga z vsemi razpoložljivimi sredstvi silita učitelj in celotna zenovska filozofija. Koani potekajo kot preproste pripovedi o vsakdanjih doživetjih v obliki kratkih pogovorov med učenci in mojstri in pomenijo posebno obliko poučne literature. V zenovski šoli je koan sredstvo, ki učencem omogoča aktivno srečavanje z določenimi problemi ali načinom praktične uporabe zenovske doktrine. Lotiti se ga je treba temeljito in natančno, je predlagal Vasja Cerar, žal prezgodaj umrli poznavalec zenovske problematike.
V knjigi IZ, Izbor svetilnih in svetovnih boanov Bojan Sedmak kaže izjemno ustvarjalno moč in je pesnik in mislec v eni osebi. Boani so tako poezija v prozi, pesmi v čisti obliki in haikuji kot tudi zgoščene pripovedi, izreki, aforizmi, vprašanja, nagovori in kratke izjave v maniri nonsensa. Avtor je domiseln, duhovit in ironičen; v njegovem pisanju se prepletajo igrivost, šegavost in hkrati intelektualizem v literarni obliki. Duhovito zapiše, da mu knjige, ki jih ima na policah, zamerijo in očitajo, če ne poseže po njih. Različne zgodbe, izpovedi, opise in filozofska spoznanja, ki so se nakopičili v njih, je treba oživljati, sicer ostanejo na papirju kot mrtve črke.
Sedmak reflektira tudi svoje ustvarjanje in je kdaj pa kdaj oseben, spet drugič se pošali ter je poln modrosti in pomembnih ugotovitev o življenjskih postajah, nadvse načitan ter poznavalec umetnosti in zgodovine. Vso ta obsežno vednost oblikuje tudi v parafraziranju – bodisi otroških pesmic, filozofskih spoznanj, ljudskih rekov in pregovorov bodisi znanih ali manj znanih verzov. Tudi sam je sočasno umetnik in filozof, saj veliko ve o življenju, svetu, preteklosti, minevanju in smrti. Pravi, da ne bi rad umrl, temveč bi bil rad utrnjen. Vse naše ljubezni so pravzaprav male smrti, pripomni.
Včasih svojih zapisov ne sklene ter bralkam in bralcem ponudi priložnost, da sami sklepajo, kaj jim želi povedati. Spodbuja jih k soustvarjanju, premišljevanju in predvidevanju, kaj bi se lahko iz vsega tega naučili ali kako bi bilo mogoče razrešiti zaplete.
Zgodi se, da se iz spomina prikrade otroštvo, umetnik v hipu postane otrok, preveva ga nostalgija. Včasih pod kožo v sebi začuti dečka in žal mu je, da ne more zajokati. Tudi sanje imajo svoj pomen: vanje se potopi kot v rudnik in uspe mu, da zase spet najde marsikaj. Iznenada se porodijo metafore, izkop opravlja kljub eksplozijam, na kup nosi svoj mali dnevni in nočni obup. Zazdi se mu, da je vse v naravi živo, zato mora človek v njej stopati previdno. Morda je to animizem, ki ga sluti subtilni pesnik.
Bojan Sedmak je tudi človek sedanjega časa in moderne tehnologije. Pomisli, da bi moral iz prenosnega telefona izbrisati mrtve. Tudi če bo ta postopek izvedel, bo po vsej verjetnosti mnogo pokojnikov ostalo v njem samem.
Ko miselno zrcali lastno pisanje, ugotavlja, da je dobra poezija energija, ki zvija. Za bralno izginevanje je uporabno lirsko izrazje. Slaba besedila dihajo z ločili, odlična pa dihajo med njimi. Vse, kar se dogaja okrog njega, doživlja predvsem kot pesnik. Pomembno je, kako zunanje dogajanje občuti, vonja, vidi in sliši. Le tu in tam se porodi žalost, sicer pisec zmore blag posmeh. Pooseblja predmete in pojme, zrak in mesto. Mesto se je namreč odločilo, da se ne premakne nikamor, dokler ne najde razloga, zakaj je vse čudežno, kot je, in zakaj ne more tako ostati za zmeraj.
Sedmak piše v lepem in izbranem slogu, besedni zaklad je razkošen in blago zveneč. Literarno učinkovito povezuje domnevno nezdružljivo, niza nasprotne in izključujoče se pomene, giblje se v menjavah, občuti daljave, grabi ga minljivost. Kar precej je paradoksov, metafore mahajo s krilci. Realnost je zunaj njega, toda pomembna je njegova zavest. Večkrat omeni, da ima več jazov. Pravzaprav je nepredvidljiv, priznava, in za nekaj hipov se znebi nadležnega sebe. Pomembno je, da zmore vse, kar obstaja, imenovati. Besedne igre so iskrive in domišljijsko razvejane, marsikaj je treba razumeti v prenesenem pomenu. Tako se na primer v koruzo odpravi iskat puške upornikov. Svetuje, da je slonji rilček mogoče spraviti v šilček čisto preprosto, zakaj ta je narisan na svinčniku. V boane se tu in tam prikrade tudi rima. Avtor je zaljubljen v besede, saj so le-te zanj lepe reči, toda treba je jemati resno tudi njegovo spoznanje, da je v življenju dobro imeti nekoga, s katerim je mogoče dolgo časa molčati. Zaželi si, da bi besede mogel spremeniti v veter, hotel bi, da bi veter odel ljudi v vse, kar bi si vsak zaželel, lahko tudi v nič, in veter bi jih božal po njem. Ognju napiše hvalnico za toploto, zraku za vsak dih, vodi za vse živo, pesmi pa za stih. Poseben pomen pripiše svetlobi, veliko veljavo imajo barve. Pisanje je moč primerjati s potapljanjem na dih.
Bojan Sedmak je poznavalec filozofije. Piše o logosu in kaosu, v nekaterih boanih bi lahko prepoznali fragmente predsokratikov, omenjeni so elementi zemlja, voda, zrak in ogenj. Sizif se še vedno muči s svojo skalo. Avtor parafrazira Nietzscheja, spremeni avtorstvo in pravi, da je tako govoril Bojan. Namigne na Sartrovo obsojenost na svobodo. Očiten je avtorjev humanizem:
Vsak dan, vsako uro vzpostavljati
lastno in skupno človeškost, izogibati
se zdrsom v vsakršna nasprotja.
(str. 28)
Vsekakor je treba ohranjati upanje:
Izplavali bomo, postali
plazilci in sesalci. In na
koncu morda še ljudje.
(str. 33)
Pogosto je še vedno na voljo naslanjanje na drugega človeka. Avtor se vrača tudi v azijsko duhovnost, toda ne preostane mu nič drugega, kot da je v svojih boanih hkrati učitelj in učenec. Izstopi iz sebe in se vidi v drugi perspektivi, pri tem je pomembna tudi pranajama.
Biti človek ni bolezen, ki zahteva
nekoliko anestezije, ampak je biti
ena sama ljubezen, ki potrebuje
za preživetje redne doze poezije.
(str. 62)
Kot slovenski pesnik Marko Pavček, ki je premlad ugasnil, verjame v eno samo ljubezen, toda zanj je vse skupaj tudi ena sama natura, vendar to nikakor ni preprosto, kajti:
Vzdržati v absurdu terja več poguma
in kondicije kot predanost katerikoli
ideji, veri ali kakršnemukoli upanju.
(str. 75)
Kar nekajkrat spregovori o glasbi. Njegov svet je bogat, kot kantavtor zna svoje verze prenesti v ubrane melodije. Glasba poraja kristale v tišino, skozi pevca plavajo zvoki.
V svetovnih boanih piše o utrinkih s potovanj. Bojan Sedmak je svetovljan, saj je obredel že skoraj ves svet – od Irske, Grčije, Irana pa vse do Malte, Urugvaja, Nizozemske in daljne Avstralije. Niza spomine na nenavadne pripetljaje, nevarnosti in raznovrstnost človekovega bivanja. Povsod živijo taki in drugačni ljudje; med njimi išče samega sebe in vsrkava pisanost sveta. Doživetja bo ohranil na fotografskih posnetkih, predvsem pa v sebi.
Za naslovnico je izbral sliko znanega slikarka Marka Jakšeta, simbolno upodobitev strašljivih rib, ki hlastajo za zrakom. Knjigo, ki je vsekakor vznemirljivo branje, je uredil pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik.
Bojan Sedmak: IZ, izbor svetilnih in svetovnih boanov, KD Mariborska literarna družba, zbirka Antares 49
Pesnika, pisatelja, esejista, filozofa in kantavtorja Bojana Sedmaka, ki živi in kot profesor slovenščine dela v Mariboru, je mogoče uvrstiti med najplodovitejše in večstransko ustvarjalne slovenske avtorje. Pri Kulturnem društvu Mariborska literarna družba je v Zbirki Antares objavil svojo novo knjigo z naslovom IZ, Izbor svetilnih in svetovnih boanov (2021).
Pred časom sem o Sedmakovih boanih že pisala in pojasnila, da je beseda boan izpeljana iz avtorjevega imena in pomeni miselne prebliske, ki so jih navdihnili zenovski koani. Omenila sem, da je slovenski prevajalec in urednik Vasja Cerar v zvezi s koani pisal o vztrajni meditaciji (zazen); njen namen je umiritev duha oziroma spoznanje lastnega razsvetljenskega uma (satori), ter pogovori z učiteljem (sanzen). Učitelj zastavlja učencu dvoumna in težka vprašanja – koane, in to z namenom, da bi izzval kolaps logičnega analitičnega mišljenja, takšnega, ki ne zmore opisati principov lastnega delovanja, ne da bi se bilo pri tem izognil nesmiselni tavtologiji, v katero ga z vsemi razpoložljivimi sredstvi silita učitelj in celotna zenovska filozofija. Koani potekajo kot preproste pripovedi o vsakdanjih doživetjih v obliki kratkih pogovorov med učenci in mojstri in pomenijo posebno obliko poučne literature. V zenovski šoli je koan sredstvo, ki učencem omogoča aktivno srečavanje z določenimi problemi ali načinom praktične uporabe zenovske doktrine. Lotiti se ga je treba temeljito in natančno, je predlagal Vasja Cerar, žal prezgodaj umrli poznavalec zenovske problematike.
V knjigi IZ, Izbor svetilnih in svetovnih boanov Bojan Sedmak kaže izjemno ustvarjalno moč in je pesnik in mislec v eni osebi. Boani so tako poezija v prozi, pesmi v čisti obliki in haikuji kot tudi zgoščene pripovedi, izreki, aforizmi, vprašanja, nagovori in kratke izjave v maniri nonsensa. Avtor je domiseln, duhovit in ironičen; v njegovem pisanju se prepletajo igrivost, šegavost in hkrati intelektualizem v literarni obliki. Duhovito zapiše, da mu knjige, ki jih ima na policah, zamerijo in očitajo, če ne poseže po njih. Različne zgodbe, izpovedi, opise in filozofska spoznanja, ki so se nakopičili v njih, je treba oživljati, sicer ostanejo na papirju kot mrtve črke.
Sedmak reflektira tudi svoje ustvarjanje in je kdaj pa kdaj oseben, spet drugič se pošali ter je poln modrosti in pomembnih ugotovitev o življenjskih postajah, nadvse načitan ter poznavalec umetnosti in zgodovine. Vso ta obsežno vednost oblikuje tudi v parafraziranju – bodisi otroških pesmic, filozofskih spoznanj, ljudskih rekov in pregovorov bodisi znanih ali manj znanih verzov. Tudi sam je sočasno umetnik in filozof, saj veliko ve o življenju, svetu, preteklosti, minevanju in smrti. Pravi, da ne bi rad umrl, temveč bi bil rad utrnjen. Vse naše ljubezni so pravzaprav male smrti, pripomni.
Včasih svojih zapisov ne sklene ter bralkam in bralcem ponudi priložnost, da sami sklepajo, kaj jim želi povedati. Spodbuja jih k soustvarjanju, premišljevanju in predvidevanju, kaj bi se lahko iz vsega tega naučili ali kako bi bilo mogoče razrešiti zaplete.
Zgodi se, da se iz spomina prikrade otroštvo, umetnik v hipu postane otrok, preveva ga nostalgija. Včasih pod kožo v sebi začuti dečka in žal mu je, da ne more zajokati. Tudi sanje imajo svoj pomen: vanje se potopi kot v rudnik in uspe mu, da zase spet najde marsikaj. Iznenada se porodijo metafore, izkop opravlja kljub eksplozijam, na kup nosi svoj mali dnevni in nočni obup. Zazdi se mu, da je vse v naravi živo, zato mora človek v njej stopati previdno. Morda je to animizem, ki ga sluti subtilni pesnik.
Bojan Sedmak je tudi človek sedanjega časa in moderne tehnologije. Pomisli, da bi moral iz prenosnega telefona izbrisati mrtve. Tudi če bo ta postopek izvedel, bo po vsej verjetnosti mnogo pokojnikov ostalo v njem samem.
Ko miselno zrcali lastno pisanje, ugotavlja, da je dobra poezija energija, ki zvija. Za bralno izginevanje je uporabno lirsko izrazje. Slaba besedila dihajo z ločili, odlična pa dihajo med njimi. Vse, kar se dogaja okrog njega, doživlja predvsem kot pesnik. Pomembno je, kako zunanje dogajanje občuti, vonja, vidi in sliši. Le tu in tam se porodi žalost, sicer pisec zmore blag posmeh. Pooseblja predmete in pojme, zrak in mesto. Mesto se je namreč odločilo, da se ne premakne nikamor, dokler ne najde razloga, zakaj je vse čudežno, kot je, in zakaj ne more tako ostati za zmeraj.
Sedmak piše v lepem in izbranem slogu, besedni zaklad je razkošen in blago zveneč. Literarno učinkovito povezuje domnevno nezdružljivo, niza nasprotne in izključujoče se pomene, giblje se v menjavah, občuti daljave, grabi ga minljivost. Kar precej je paradoksov, metafore mahajo s krilci. Realnost je zunaj njega, toda pomembna je njegova zavest. Večkrat omeni, da ima več jazov. Pravzaprav je nepredvidljiv, priznava, in za nekaj hipov se znebi nadležnega sebe. Pomembno je, da zmore vse, kar obstaja, imenovati. Besedne igre so iskrive in domišljijsko razvejane, marsikaj je treba razumeti v prenesenem pomenu. Tako se na primer v koruzo odpravi iskat puške upornikov. Svetuje, da je slonji rilček mogoče spraviti v šilček čisto preprosto, zakaj ta je narisan na svinčniku. V boane se tu in tam prikrade tudi rima. Avtor je zaljubljen v besede, saj so le-te zanj lepe reči, toda treba je jemati resno tudi njegovo spoznanje, da je v življenju dobro imeti nekoga, s katerim je mogoče dolgo časa molčati. Zaželi si, da bi besede mogel spremeniti v veter, hotel bi, da bi veter odel ljudi v vse, kar bi si vsak zaželel, lahko tudi v nič, in veter bi jih božal po njem. Ognju napiše hvalnico za toploto, zraku za vsak dih, vodi za vse živo, pesmi pa za stih. Poseben pomen pripiše svetlobi, veliko veljavo imajo barve. Pisanje je moč primerjati s potapljanjem na dih.
Bojan Sedmak je poznavalec filozofije. Piše o logosu in kaosu, v nekaterih boanih bi lahko prepoznali fragmente predsokratikov, omenjeni so elementi zemlja, voda, zrak in ogenj. Sizif se še vedno muči s svojo skalo. Avtor parafrazira Nietzscheja, spremeni avtorstvo in pravi, da je tako govoril Bojan. Namigne na Sartrovo obsojenost na svobodo. Očiten je avtorjev humanizem:
Vsak dan, vsako uro vzpostavljati
lastno in skupno človeškost, izogibati
se zdrsom v vsakršna nasprotja.
(str. 28)
Vsekakor je treba ohranjati upanje:
Izplavali bomo, postali
plazilci in sesalci. In na
koncu morda še ljudje.
(str. 33)
Pogosto je še vedno na voljo naslanjanje na drugega človeka. Avtor se vrača tudi v azijsko duhovnost, toda ne preostane mu nič drugega, kot da je v svojih boanih hkrati učitelj in učenec. Izstopi iz sebe in se vidi v drugi perspektivi, pri tem je pomembna tudi pranajama.
Biti človek ni bolezen, ki zahteva
nekoliko anestezije, ampak je biti
ena sama ljubezen, ki potrebuje
za preživetje redne doze poezije.
(str. 62)
Kot slovenski pesnik Marko Pavček, ki je premlad ugasnil, verjame v eno samo ljubezen, toda zanj je vse skupaj tudi ena sama natura, vendar to nikakor ni preprosto, kajti:
Vzdržati v absurdu terja več poguma
in kondicije kot predanost katerikoli
ideji, veri ali kakršnemukoli upanju.
(str. 75)
Kar nekajkrat spregovori o glasbi. Njegov svet je bogat, kot kantavtor zna svoje verze prenesti v ubrane melodije. Glasba poraja kristale v tišino, skozi pevca plavajo zvoki.
V svetovnih boanih piše o utrinkih s potovanj. Bojan Sedmak je svetovljan, saj je obredel že skoraj ves svet – od Irske, Grčije, Irana pa vse do Malte, Urugvaja, Nizozemske in daljne Avstralije. Niza spomine na nenavadne pripetljaje, nevarnosti in raznovrstnost človekovega bivanja. Povsod živijo taki in drugačni ljudje; med njimi išče samega sebe in vsrkava pisanost sveta. Doživetja bo ohranil na fotografskih posnetkih, predvsem pa v sebi.
Za naslovnico je izbral sliko znanega slikarka Marka Jakšeta, simbolno upodobitev strašljivih rib, ki hlastajo za zrakom. Knjigo, ki je vsekakor vznemirljivo branje, je uredil pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik.
