JOSÉ MANUEL DE VASCONCELOS – BESEDE RASTEJO Z VETROM
Palavras crescendo com o vento / Worte wachsen mit dem Wind / Besede rastejo z vetrom, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, zbirka Oglej 28, Maribor 2021
Mariborska literarna družba je v Zbirki Oglej izdala pesniško zbirko Besede rastejo z vetrom (2021). Njen avtor je portugalski pesnik José Manuel de Vasconcelos (roj. 1949). Posebnost zbirke je v tem, da je izšla kar v treh jezikih – portugalskem (Palavras crescendo com o vento), nemškem (Worte wachsen mit dem Wind) in slovenskem (Besede rastejo z vetrom). Uredil jo je Marjan Pungartnik, de Vasconcelosove pesmi pa so prevedli: Ilse Pollack, Mateja Rozman in Gregor Temnikar. Uvodno besedo je napisala Ilse Pollack, sklepno pa je prispeval Marjan Pungartnik.
Luzitanistka in pisateljica Ilse Pollack se spominja, kako je de Vasconcelos konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja odkril Srečka Kosovela. V istem času je tudi sama naletela na Kosovelove verze, s portugalskim pesnikom pa se je srečala šele desetletja pozneje, ko sta se udeležila dogodka literarnega društva, katerega člana sta neodvisno drug od drugega medtem postala. Ilse Pollack pravi, da je morda Kosovel vodil to srečanje iz oddaljene galaksije. Portugalski umetnik je pripravil posebno številko o literaturi v Trstu in tudi o Kosovelu, Ilse Pollack pa je prispevala članek o slovenski književnosti v Trstu. »Tako se je pod okriljem te ‘avanture’ in tako rekoč pod pokroviteljstvom slovenskega pesnika, ki sta ga nekoč skorajda istočasno odkrila, rodila ideja za pričujočo antologijo v treh jezikih. Sestavljena je iz štirih pesniških zbirk in več pesmi Joséja Manuela de Vasconcelosa, objavljenih v literarnih revijah.« (str. 13) Za izdajo večjezične pesniške zbirke so bile glavni vzrok posebne okoliščine: prevajalka se je po vrnitvi iz Lizbone v Mariboru seznanila s pesnikom Marjanom Pungartnikom, velikim poznavalcem portugalskega pesnika in pisatelja Fernanda Pessoa in ustanoviteljem Literarne hiše Maribor, v kateri je postala pogosta in dobrodošla gostja, bodisi kot poslušalka med občinstvom bodisi kot predavateljica o portugalskih ali kapverdskih zadevah. Ilse Pollack o sebi piše v tretji osebi ednine. Avtorja predstavi kot pesnika, ki se poigrava z različnimi temami in pesniškimi oblikami – od trivrstične zenovske pesmi do elegij. V njegovi poeziji se zrcali tudi družbeno dogajanje, očitna je tudi kritičnost do političnih deviacij. Pesnik je bil rojen v Lizboni, študiral je pravo in opravlja odvetniško prakso. Pomembna je tudi njegova prevajalska dejavnost – prevaja iz španščine, francoščine in zlasti italijanščine.
José Manuel de Vasconcelos priznava, da se je naučil dvomiti o besedah, dvom pa izraža tudi o stvarnosti okrog sebe. Dogaja se mu, da ga besede neusmiljeno slepijo. V marsičem je podoben Sizifu in daje vtis zagrenjenosti.
Vsak dan se vračam
k tej ideji: svet
bo vedno enak,
celo bolečina je
protiutež
nemiru zvezd
(str. 1549
V svoji poeziji oživlja različne osebnosti iz literarnega sveta, se sklicuje nanje in se vživlja v njihovo usodo ter z njimi vred ustvarja nove umetnine. Tako vplete Simone Weil, dobitnika Nobelove nagrade Tomasa Tranströmerja (v resnici je Lizbona drugačna, kot jo je videl ta švedski pesnik). Spominja se Annie Kathleen Barry, ki je utonila v brodolomu, Sophie de Mello Breyner Andresen, Camilia Castela Branca, Umberta Saba in drugih. Oživlja tudi osebe iz literarnih del in zgodovinske osebnosti. V verze se večkrat vrine smrt. Pretresljiva je pesem
MUZEJ ANE FRANK
Ana Frank je bila vedno
drobna ribica v akvariju
najprej se je ujela na neusmiljeni trnek
zdaj strmijo vanjo skozi debelo steklo
neotesani turisti.
(str. 190)
V pesnikovo snovanje stihov se prikradejo tudi živali. Mačko na primer vidi kot staro srce, ki pozabi na rezek glas ljubezni. Spreletavajo se vrane in škorci, včasih so tako zelo podobni pesnikovemu hitenju v neizprosnosti življenja, in vendar je prav poezija tista, ki ga rešuje celo pred smrtjo. Kakorkoli že, drži se nečistega vetra, ki v svoji pojavnosti v vse privoli.
José Manuel de Vasconcelos je mojster pesniških podob. Slovenski komparativist Evald Koren je menil, da je termin podoba nekoliko ostra, vendar kljub temu primerna oznaka za tiste posebne jezikovne tvorbe, ki nastanejo z različnim povezovanjem dveh reči, bodisi zaradi podobnosti bodisi skupne včlenjenosti v kako časovno, prostorsko ali duhovno celotnost. Podobe po Korenovem mnenju niso samo metafora ali komparacija, temveč tudi metonimija in njej sorodne figure, ki pa ne morejo doseči ekspresivne izvirnosti metafore. Najpogostejše so enofiguralne podobe, obstajajo pa še razpredene podobe, običajno sestavljene iz komparacije in metafore. Podobstvo oziroma celota podob kakega besedila je bistveni element pesniške strukture in karakteristike. (Evald Koren, Od Antigone do Zolaja, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2021, str. 269–270) De Vasconcelos povezuje pojme, ki so si podobni med seboj, utrinke iz narave, čustvena stanja in življenjska spoznanja. Umesti jih v časovno, prostorsko in duhovno celotnost, pesniške upodobitve kar vrejo iz njega, veliko je posrednosti, nakazovanj in enigmatičnosti. Primerjanje čedalje bolj dobiva lastno izraznost in moč, nenavadne primerjave so estetsko dognane in vznemirljive. Koren ima prav: podobstvo je zares bistvena ali poglavitna prvina umetnikovega pesniškega ustroja in značilnosti njegovega ustvarjanja.
Avtorjeve pesniške podobe so inovativne in pomensko razkošne, na primer: neznane ceste brez zvoka na lahni skorji življenj, kosti megle dobijo obrise kože, drhtenje ptice v samoti vsake rane, granitno sovraštvo teh cest brez obličij v tem breztelesnem joku kaznovane dežele, tramvaji so razdražljivo cvilili svojo rumeno živčnost in številne druge. Ne brani se rabe logičnega spodrsljaja, ki spominja na contradictio in adiecto. Nekatere pesmi so dopolnjene z informativno poučnimi pojasnili. Tako razširjena vednost napravi pesmi še bolj vabljive.
Poezija Joséja Manuela de Vasconcelosa je globoka in metaforično bogata, lirika v čisti in povzdignjeni obliki ter prava pravcata zakladnica pesniških podob. Veliko je impresij, utrinkov, simbolov, polzenja časa, spominov, ujete ljubezni in neprikritega čustvovanja.
Pesnika, pisatelja, urednika in poliglota Marjana Pungartnika je portugalska književnost osvojila že davnega leta 1974. Zanj je bilo to srečanje z nečim, kar ga je pričakovalo. Vse, na kar pesnik naleti, je mogoče razumeti z vidika nekega daljnega in negotovega sveta, pravzaprav višje resničnosti. José Manuel de Vasconcelos je poet, ki ga povezuje globoka ljubezen do življenja, toplina doživljanja in radost, zapiše Marjan Pungartnik.
Palavras crescendo com o vento / Worte wachsen mit dem Wind / Besede rastejo z vetrom, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, zbirka Oglej 28, Maribor 2021
Mariborska literarna družba je v Zbirki Oglej izdala pesniško zbirko Besede rastejo z vetrom (2021). Njen avtor je portugalski pesnik José Manuel de Vasconcelos (roj. 1949). Posebnost zbirke je v tem, da je izšla kar v treh jezikih – portugalskem (Palavras crescendo com o vento), nemškem (Worte wachsen mit dem Wind) in slovenskem (Besede rastejo z vetrom). Uredil jo je Marjan Pungartnik, de Vasconcelosove pesmi pa so prevedli: Ilse Pollack, Mateja Rozman in Gregor Temnikar. Uvodno besedo je napisala Ilse Pollack, sklepno pa je prispeval Marjan Pungartnik.
Luzitanistka in pisateljica Ilse Pollack se spominja, kako je de Vasconcelos konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja odkril Srečka Kosovela. V istem času je tudi sama naletela na Kosovelove verze, s portugalskim pesnikom pa se je srečala šele desetletja pozneje, ko sta se udeležila dogodka literarnega društva, katerega člana sta neodvisno drug od drugega medtem postala. Ilse Pollack pravi, da je morda Kosovel vodil to srečanje iz oddaljene galaksije. Portugalski umetnik je pripravil posebno številko o literaturi v Trstu in tudi o Kosovelu, Ilse Pollack pa je prispevala članek o slovenski književnosti v Trstu. »Tako se je pod okriljem te ‘avanture’ in tako rekoč pod pokroviteljstvom slovenskega pesnika, ki sta ga nekoč skorajda istočasno odkrila, rodila ideja za pričujočo antologijo v treh jezikih. Sestavljena je iz štirih pesniških zbirk in več pesmi Joséja Manuela de Vasconcelosa, objavljenih v literarnih revijah.« (str. 13) Za izdajo večjezične pesniške zbirke so bile glavni vzrok posebne okoliščine: prevajalka se je po vrnitvi iz Lizbone v Mariboru seznanila s pesnikom Marjanom Pungartnikom, velikim poznavalcem portugalskega pesnika in pisatelja Fernanda Pessoa in ustanoviteljem Literarne hiše Maribor, v kateri je postala pogosta in dobrodošla gostja, bodisi kot poslušalka med občinstvom bodisi kot predavateljica o portugalskih ali kapverdskih zadevah. Ilse Pollack o sebi piše v tretji osebi ednine. Avtorja predstavi kot pesnika, ki se poigrava z različnimi temami in pesniškimi oblikami – od trivrstične zenovske pesmi do elegij. V njegovi poeziji se zrcali tudi družbeno dogajanje, očitna je tudi kritičnost do političnih deviacij. Pesnik je bil rojen v Lizboni, študiral je pravo in opravlja odvetniško prakso. Pomembna je tudi njegova prevajalska dejavnost – prevaja iz španščine, francoščine in zlasti italijanščine.
José Manuel de Vasconcelos priznava, da se je naučil dvomiti o besedah, dvom pa izraža tudi o stvarnosti okrog sebe. Dogaja se mu, da ga besede neusmiljeno slepijo. V marsičem je podoben Sizifu in daje vtis zagrenjenosti.
Vsak dan se vračam
k tej ideji: svet
bo vedno enak,
celo bolečina je
protiutež
nemiru zvezd
(str. 1549
V svoji poeziji oživlja različne osebnosti iz literarnega sveta, se sklicuje nanje in se vživlja v njihovo usodo ter z njimi vred ustvarja nove umetnine. Tako vplete Simone Weil, dobitnika Nobelove nagrade Tomasa Tranströmerja (v resnici je Lizbona drugačna, kot jo je videl ta švedski pesnik). Spominja se Annie Kathleen Barry, ki je utonila v brodolomu, Sophie de Mello Breyner Andresen, Camilia Castela Branca, Umberta Saba in drugih. Oživlja tudi osebe iz literarnih del in zgodovinske osebnosti. V verze se večkrat vrine smrt. Pretresljiva je pesem
MUZEJ ANE FRANK
Ana Frank je bila vedno
drobna ribica v akvariju
najprej se je ujela na neusmiljeni trnek
zdaj strmijo vanjo skozi debelo steklo
neotesani turisti.
(str. 190)
V pesnikovo snovanje stihov se prikradejo tudi živali. Mačko na primer vidi kot staro srce, ki pozabi na rezek glas ljubezni. Spreletavajo se vrane in škorci, včasih so tako zelo podobni pesnikovemu hitenju v neizprosnosti življenja, in vendar je prav poezija tista, ki ga rešuje celo pred smrtjo. Kakorkoli že, drži se nečistega vetra, ki v svoji pojavnosti v vse privoli.
José Manuel de Vasconcelos je mojster pesniških podob. Slovenski komparativist Evald Koren je menil, da je termin podoba nekoliko ostra, vendar kljub temu primerna oznaka za tiste posebne jezikovne tvorbe, ki nastanejo z različnim povezovanjem dveh reči, bodisi zaradi podobnosti bodisi skupne včlenjenosti v kako časovno, prostorsko ali duhovno celotnost. Podobe po Korenovem mnenju niso samo metafora ali komparacija, temveč tudi metonimija in njej sorodne figure, ki pa ne morejo doseči ekspresivne izvirnosti metafore. Najpogostejše so enofiguralne podobe, obstajajo pa še razpredene podobe, običajno sestavljene iz komparacije in metafore. Podobstvo oziroma celota podob kakega besedila je bistveni element pesniške strukture in karakteristike. (Evald Koren, Od Antigone do Zolaja, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2021, str. 269–270) De Vasconcelos povezuje pojme, ki so si podobni med seboj, utrinke iz narave, čustvena stanja in življenjska spoznanja. Umesti jih v časovno, prostorsko in duhovno celotnost, pesniške upodobitve kar vrejo iz njega, veliko je posrednosti, nakazovanj in enigmatičnosti. Primerjanje čedalje bolj dobiva lastno izraznost in moč, nenavadne primerjave so estetsko dognane in vznemirljive. Koren ima prav: podobstvo je zares bistvena ali poglavitna prvina umetnikovega pesniškega ustroja in značilnosti njegovega ustvarjanja.
Avtorjeve pesniške podobe so inovativne in pomensko razkošne, na primer: neznane ceste brez zvoka na lahni skorji življenj, kosti megle dobijo obrise kože, drhtenje ptice v samoti vsake rane, granitno sovraštvo teh cest brez obličij v tem breztelesnem joku kaznovane dežele, tramvaji so razdražljivo cvilili svojo rumeno živčnost in številne druge. Ne brani se rabe logičnega spodrsljaja, ki spominja na contradictio in adiecto. Nekatere pesmi so dopolnjene z informativno poučnimi pojasnili. Tako razširjena vednost napravi pesmi še bolj vabljive.
Poezija Joséja Manuela de Vasconcelosa je globoka in metaforično bogata, lirika v čisti in povzdignjeni obliki ter prava pravcata zakladnica pesniških podob. Veliko je impresij, utrinkov, simbolov, polzenja časa, spominov, ujete ljubezni in neprikritega čustvovanja.
Pesnika, pisatelja, urednika in poliglota Marjana Pungartnika je portugalska književnost osvojila že davnega leta 1974. Zanj je bilo to srečanje z nečim, kar ga je pričakovalo. Vse, na kar pesnik naleti, je mogoče razumeti z vidika nekega daljnega in negotovega sveta, pravzaprav višje resničnosti. José Manuel de Vasconcelos je poet, ki ga povezuje globoka ljubezen do življenja, toplina doživljanja in radost, zapiše Marjan Pungartnik.
