Na YouTube sem prenesel svoj posnetek, na katerem izvajam lastno skladbo. Igram na kitaro in pojem o smislu ali nesmislu življenja. Hitro se zvrstijo komentarji in ne morem si kaj, da jih ne bi prebral. O glasbi ni veliko besed, kar nekaj ocenjevalcev pa se pase na mojem shujšanem telesu, sloki postavi in podočnjakih. Eden od njih se razburja, zakaj neki mu je treba to poslušati. Le koga zanima gruljenje tega zoprnega vsiljivca? Moja frizura je v njihovih očeh razkuštrana, baje bi moral pred snemanjem v frizerski salon, pa ne v kakega podeželskega, temveč v modernega, v takega, v katerem vedo, kako se stvari streže in striže. Tam imajo stilista in ta bi že presodil, ali se mojo jajčasto glavo da primerno okrasiti in polepšati. K frizerju? Nemogoče. Epidemija je opravila svoje. Zdaj smo taki, kot nas je sfrizirala narava ali pa sami posegamo v lasišče in ga oblikujemo, kakor se nam zahoče ali posreči, zdaj štrleče, zdaj polizano.
Opis moje podobe je natančen: vizualne strokovnjake motijo upadla lica, zanima jih, ali me je morda zadela možganska kap, da so usta tako skremžena in obrnjena navzdol. Hočejo vedeti, kdaj sem bil nazadnje pri zobozdravniku. Nič ne bi bilo narobe, če bi dobil zobni aparat, da bi mi poravnal zobe v zgornji čeljusti in ne bi več tako štrleli, kot da jih je kdo v moja usta nastreljal s fračo. Tudi zobozdravniki bodo kmalu odprli svoje ordinacije, samo ne še danes, ne jutri in ne pojutrišnjem. V obetavni prihodnosti pa zagotovo.
Ali nimam pametnejšega dela, kot da počnem nekaj, za kar sploh nisem nadarjen? Ženska, ki prezira vejice, mi svetuje, naj se raje povzpnem na vršace in pojem domoljubne pesmi. Ker primanjkuje gradbenih delavcev, ne bi bilo nič narobe, če bi si nadel čelado in se pridružil gradnji hiše, v kateri bo zasijala svetla bodočnost. To predvidevanje svetlobe, ki je najbrž obarvano nekoliko ideološko, razjezi drugega komentatorja. Razburi se, da je pisanje te vrste skrajna neumnost, saj je pri nas tako ali tako vse narobe. Da, prav vse je zanič, najslabše, čisto na dnu, razpljusneno po umazanih tleh, speštano, zgrbančeno, nagubano, koničasto in sluzasto. Saj, ene same pohvalne besede ni mogoče napisati. Fej in fuj! Nostalgik pripomni, da je bilo prej bolje, drugi pa se razhudi, kako je bilo v tistih časih še veliko slabše. Natrosi besede, ki so polne sovraštva do rdeče zvezde in podobnih simbolov. Peterokraka je kriva, da je na tem svetu tako zelo nesrečen.
Kar precej se jih zapiči v pravopisne napake, ki jih v komentarjih kar mrgoli. Kot črne žuželke se drenjajo med seboj in se plazijo druga po drugi. Kadar gre za nasilna dejanja, pokole ljudi in terorizem v najhujši obliki, se postavijo v vlogo zagrenjenih lektorjev in tolčejo po domnevnih slovničnih pomanjkljivostih, ne da bi se zavedali, da jezik pri pisanju komentarjev, opazk, zlobnih pripomb in jeznih misli sami obvladajo še veliko slabše. Francoske besede spremenijo v angleške. Vseeno jim je, ali je romansko ali germansko, zanje je poglavitno, da se razumejo med seboj. Kdo neki bi se vznemirjal zaradi podrobnosti in popačene francoske izgovarjave? Charlesa (Šarla) de Gaulla spremenijo v veselega angleškega Charlesa (Čarlsa). Zakaj mu ne bi rekli kar Karel, Karlek ali Karl in s poudarjenim glasom črke r? Že veliki filozof Descartes je zapisal, da je pamet vsem ljudem enako dodeljena. Ni takih osebkov, ki bi se pritoževali, da je imajo premalo. Modrec je zanje kar Descartes in ne Dekart, za filozofijo v njihovem nadvse dinamičnem življenju pač ni časa. Na koncerte je ne mahnejo in skladatelju Hectorju Berliozu namesto Ektor rečejo kar Hektor. Tudi sosedovi imajo Hektorja – glasni lajavec jim odgovorno in vzorno čuva posest.
Moja erotično in lirsko obarvana avtorska pesem spodbudi ostro politično razpravo. Vsi so jezni in razjarjeni – desni, levi, beli, rdeči in črni, napredni, nazadnjaški, ekologi, ljubitelji fašizma in zagovornice iskrivega humanizma. Ne napadajo samo mene, temveč s sočnimi besedami in nazorno podanim mnenjem obkladajo tudi drug drugega. Kar nekaj stavkov ne dokončajo, saj jih nadzornik, nekakšen pregledovalec morebitnega sovražnega govora, meni nič tebi nič izbriše. To stori skrajno previdno, tako da zmerjanje, kvantanje in sovraštvo ostanejo skoraj nedotaknjeni, in ne skriva, kakšen je njegov svetovni nazor, kot so temu včasih rekli pametni možje in izobražene žene, nazor, tokrat pomaknjen nekam na desno ali pa morda vendarle ždi nekje na sredini.
Ne morem si kaj in komentarje kar naprej berem. Besedam ni videti ne konca ne kraja. Če sem toliko ljudi razjezil in vznejevoljil, potemtakem to najbrž pomeni, da sem pomemben. Ali imam svoj prostor pod soncem? Ali zaradi mojega petja in pesniškega snovanja morda mislijo, da jim odvzemam njihov kotiček, v katerem se počutijo čedalje bolj odvečne in odrinjene, in zato morajo vsakogar, ki bi rad vstopil v javnost, prezirati, odgnati in v kali zatreti? Čisto mogoče je, da nimajo nič proti meni, temveč napadajo sami sebe. Ves čas občutijo lastno neznatnost in nemoč, izničeni so, potisnjeni na rob in razvrednoteni. Ti moji domnevni sovražniki, prezirljivke in napadalci hočejo pokazati, da so še živi in učinkoviti. Ne dovolijo mi, da bi jih vznemirjal, jih na karkoli opozarjal ali jim kaj odvzel. Pretijo mi, naj ne posegam v njihov mir in spokojnost, v nekaj, kar so v resnici že zdavnaj izgubili. Trosijo ostre besede, z njimi me zbadajo in pikajo, hočejo me poraziti, potisniti proti peklu, z besedami udariti in me poteptati. Nič jim ni svetega. Ko se je moj prijatelj lani ubil z motorjem, so dahnili: »No, hvala bogu, pač en norec manj.«
Če takole pomislim, se kar precej ponavljajo in bi jih bilo mogoče razdeliti v skupine. Prvi se jezijo, da tega, kar jim je ponujeno, že ne bodo gledali ali brali, čeprav to neprestano počnejo. Drugim se smilijo ogroženi davkoplačevalci, ki jim bo odvzet težko prigarani denar. Tretji se vprašujejo, kdo so sploh te osebe - mišičnjak, opotekajoči se politik in ponarejena lepotica, ki se jim v novicah vsiljujejo. V njihovih očeh je bolj zanimiva Tončka iz sosednje ulice, saj je njena postava skladno in lepo oblikovana. Tudi Marica iz pritličja je noseča, pa kaj zato! Četrti nadvse sovražijo politike in si dajo duška.
In zdaj mi ne preostane nič drugega, kot da svoje ocenjevalce in kisle kritičarke skušam sprejeti. Po svoje so se mi celo priljubili. Tako po sartrovsko so vrženi v ta svet in obsojeni na svobodo, potisnjeni na mravljišče pisanosti, v nebo vpijoči in osamljeni, polni gneva in nekje na dnu srca tudi žalostni. Da, srce imajo. Nikomur ga ne dajo. Morda je bolj trše vrste. Ne bodo dovolili, da bi po naši zemljici stopali tujerodni osebki. Združili so se v prepovedih. Ni jim do tega, da bi gradili, temveč bodo rušili, ne bodo odpirali vrat in se šli gostoljubja, temveč odganjali prišleke, godrnjali, obsojali in opozarjali na tisto, kar ni naše. Vse tuje in neznano bodo prekrili z veliko plahto in zatem sežgali. Ogenj se bo dvigal do neba. Gorele bodo roke, srca požigalcev pa bodo ostala enako mrzla, kot so bila doslej. Če jim to ne bo zadoščalo, bodo sklatili vsa gnezda lastovk, teh nespodobnih ptic, ki se kar tako naselijo na pomembnih objektih.
Umetnice in umetnike je treba ljubiti in občudovati, ne pa nas sovražiti in po nas zlivati gnojnice. Želimo si, da bi nam ploskali in vzklikali ter nas imeli radi. Nekoč sem na poletnem festivalu poslušal tako čudovito petje neke pevke, da sem si predstavljal, kako ji poljubljam noge. Bilo je poletje in pred publiko je pela bosa. Nobene ponižnosti ni bilo v tem preblisku, nikakršnega zmanjšanja lastne cene, temveč samo čista ljubezen do umetnosti in nekoga, ki nam daje nekaj lepega in blagoglasnega. Tudi kadar verski poglavar umiva noge zapornikom, sta v tem skrivnost in simbolika. Noge se dotikajo tal in so prašne, ni mu težko, da z belimi in posvečenimi rokami očisti prah in nesnago z njih. Moja lepi pevka, pomigaj z ljubkimi prsti in nam daj upanje, da bomo preživeli! Zapoj, da se bo razlegalo do neba!
Ko mi nek moški svetuje, naj vendar že enkrat crknem, začutim, da bom moral napisati in uglasbiti novo pesem. Slišim jo, kako prihaja nekje od znotraj. Še sem tukaj.
Na YouTube sem prenesel svoj posnetek, na katerem izvajam lastno skladbo. Igram na kitaro in pojem o smislu ali nesmislu življenja. Hitro se zvrstijo komentarji in ne morem si kaj, da jih ne bi prebral. O glasbi ni veliko besed, kar nekaj ocenjevalcev pa se pase na mojem shujšanem telesu, sloki postavi in podočnjakih. Eden od njih se razburja, zakaj neki mu je treba to poslušati. Le koga zanima gruljenje tega zoprnega vsiljivca? Moja frizura je v njihovih očeh razkuštrana, baje bi moral pred snemanjem v frizerski salon, pa ne v kakega podeželskega, temveč v modernega, v takega, v katerem vedo, kako se stvari streže in striže. Tam imajo stilista in ta bi že presodil, ali se mojo jajčasto glavo da primerno okrasiti in polepšati. K frizerju? Nemogoče. Epidemija je opravila svoje. Zdaj smo taki, kot nas je sfrizirala narava ali pa sami posegamo v lasišče in ga oblikujemo, kakor se nam zahoče ali posreči, zdaj štrleče, zdaj polizano.
Opis moje podobe je natančen: vizualne strokovnjake motijo upadla lica, zanima jih, ali me je morda zadela možganska kap, da so usta tako skremžena in obrnjena navzdol. Hočejo vedeti, kdaj sem bil nazadnje pri zobozdravniku. Nič ne bi bilo narobe, če bi dobil zobni aparat, da bi mi poravnal zobe v zgornji čeljusti in ne bi več tako štrleli, kot da jih je kdo v moja usta nastreljal s fračo. Tudi zobozdravniki bodo kmalu odprli svoje ordinacije, samo ne še danes, ne jutri in ne pojutrišnjem. V obetavni prihodnosti pa zagotovo.
Ali nimam pametnejšega dela, kot da počnem nekaj, za kar sploh nisem nadarjen? Ženska, ki prezira vejice, mi svetuje, naj se raje povzpnem na vršace in pojem domoljubne pesmi. Ker primanjkuje gradbenih delavcev, ne bi bilo nič narobe, če bi si nadel čelado in se pridružil gradnji hiše, v kateri bo zasijala svetla bodočnost. To predvidevanje svetlobe, ki je najbrž obarvano nekoliko ideološko, razjezi drugega komentatorja. Razburi se, da je pisanje te vrste skrajna neumnost, saj je pri nas tako ali tako vse narobe. Da, prav vse je zanič, najslabše, čisto na dnu, razpljusneno po umazanih tleh, speštano, zgrbančeno, nagubano, koničasto in sluzasto. Saj, ene same pohvalne besede ni mogoče napisati. Fej in fuj! Nostalgik pripomni, da je bilo prej bolje, drugi pa se razhudi, kako je bilo v tistih časih še veliko slabše. Natrosi besede, ki so polne sovraštva do rdeče zvezde in podobnih simbolov. Peterokraka je kriva, da je na tem svetu tako zelo nesrečen.
Kar precej se jih zapiči v pravopisne napake, ki jih v komentarjih kar mrgoli. Kot črne žuželke se drenjajo med seboj in se plazijo druga po drugi. Kadar gre za nasilna dejanja, pokole ljudi in terorizem v najhujši obliki, se postavijo v vlogo zagrenjenih lektorjev in tolčejo po domnevnih slovničnih pomanjkljivostih, ne da bi se zavedali, da jezik pri pisanju komentarjev, opazk, zlobnih pripomb in jeznih misli sami obvladajo še veliko slabše. Francoske besede spremenijo v angleške. Vseeno jim je, ali je romansko ali germansko, zanje je poglavitno, da se razumejo med seboj. Kdo neki bi se vznemirjal zaradi podrobnosti in popačene francoske izgovarjave? Charlesa (Šarla) de Gaulla spremenijo v veselega angleškega Charlesa (Čarlsa). Zakaj mu ne bi rekli kar Karel, Karlek ali Karl in s poudarjenim glasom črke r? Že veliki filozof Descartes je zapisal, da je pamet vsem ljudem enako dodeljena. Ni takih osebkov, ki bi se pritoževali, da je imajo premalo. Modrec je zanje kar Descartes in ne Dekart, za filozofijo v njihovem nadvse dinamičnem življenju pač ni časa. Na koncerte je ne mahnejo in skladatelju Hectorju Berliozu namesto Ektor rečejo kar Hektor. Tudi sosedovi imajo Hektorja – glasni lajavec jim odgovorno in vzorno čuva posest.
Moja erotično in lirsko obarvana avtorska pesem spodbudi ostro politično razpravo. Vsi so jezni in razjarjeni – desni, levi, beli, rdeči in črni, napredni, nazadnjaški, ekologi, ljubitelji fašizma in zagovornice iskrivega humanizma. Ne napadajo samo mene, temveč s sočnimi besedami in nazorno podanim mnenjem obkladajo tudi drug drugega. Kar nekaj stavkov ne dokončajo, saj jih nadzornik, nekakšen pregledovalec morebitnega sovražnega govora, meni nič tebi nič izbriše. To stori skrajno previdno, tako da zmerjanje, kvantanje in sovraštvo ostanejo skoraj nedotaknjeni, in ne skriva, kakšen je njegov svetovni nazor, kot so temu včasih rekli pametni možje in izobražene žene, nazor, tokrat pomaknjen nekam na desno ali pa morda vendarle ždi nekje na sredini.
Ne morem si kaj in komentarje kar naprej berem. Besedam ni videti ne konca ne kraja. Če sem toliko ljudi razjezil in vznejevoljil, potemtakem to najbrž pomeni, da sem pomemben. Ali imam svoj prostor pod soncem? Ali zaradi mojega petja in pesniškega snovanja morda mislijo, da jim odvzemam njihov kotiček, v katerem se počutijo čedalje bolj odvečne in odrinjene, in zato morajo vsakogar, ki bi rad vstopil v javnost, prezirati, odgnati in v kali zatreti? Čisto mogoče je, da nimajo nič proti meni, temveč napadajo sami sebe. Ves čas občutijo lastno neznatnost in nemoč, izničeni so, potisnjeni na rob in razvrednoteni. Ti moji domnevni sovražniki, prezirljivke in napadalci hočejo pokazati, da so še živi in učinkoviti. Ne dovolijo mi, da bi jih vznemirjal, jih na karkoli opozarjal ali jim kaj odvzel. Pretijo mi, naj ne posegam v njihov mir in spokojnost, v nekaj, kar so v resnici že zdavnaj izgubili. Trosijo ostre besede, z njimi me zbadajo in pikajo, hočejo me poraziti, potisniti proti peklu, z besedami udariti in me poteptati. Nič jim ni svetega. Ko se je moj prijatelj lani ubil z motorjem, so dahnili: »No, hvala bogu, pač en norec manj.«
Če takole pomislim, se kar precej ponavljajo in bi jih bilo mogoče razdeliti v skupine. Prvi se jezijo, da tega, kar jim je ponujeno, že ne bodo gledali ali brali, čeprav to neprestano počnejo. Drugim se smilijo ogroženi davkoplačevalci, ki jim bo odvzet težko prigarani denar. Tretji se vprašujejo, kdo so sploh te osebe - mišičnjak, opotekajoči se politik in ponarejena lepotica, ki se jim v novicah vsiljujejo. V njihovih očeh je bolj zanimiva Tončka iz sosednje ulice, saj je njena postava skladno in lepo oblikovana. Tudi Marica iz pritličja je noseča, pa kaj zato! Četrti nadvse sovražijo politike in si dajo duška.
In zdaj mi ne preostane nič drugega, kot da svoje ocenjevalce in kisle kritičarke skušam sprejeti. Po svoje so se mi celo priljubili. Tako po sartrovsko so vrženi v ta svet in obsojeni na svobodo, potisnjeni na mravljišče pisanosti, v nebo vpijoči in osamljeni, polni gneva in nekje na dnu srca tudi žalostni. Da, srce imajo. Nikomur ga ne dajo. Morda je bolj trše vrste. Ne bodo dovolili, da bi po naši zemljici stopali tujerodni osebki. Združili so se v prepovedih. Ni jim do tega, da bi gradili, temveč bodo rušili, ne bodo odpirali vrat in se šli gostoljubja, temveč odganjali prišleke, godrnjali, obsojali in opozarjali na tisto, kar ni naše. Vse tuje in neznano bodo prekrili z veliko plahto in zatem sežgali. Ogenj se bo dvigal do neba. Gorele bodo roke, srca požigalcev pa bodo ostala enako mrzla, kot so bila doslej. Če jim to ne bo zadoščalo, bodo sklatili vsa gnezda lastovk, teh nespodobnih ptic, ki se kar tako naselijo na pomembnih objektih.
Umetnice in umetnike je treba ljubiti in občudovati, ne pa nas sovražiti in po nas zlivati gnojnice. Želimo si, da bi nam ploskali in vzklikali ter nas imeli radi. Nekoč sem na poletnem festivalu poslušal tako čudovito petje neke pevke, da sem si predstavljal, kako ji poljubljam noge. Bilo je poletje in pred publiko je pela bosa. Nobene ponižnosti ni bilo v tem preblisku, nikakršnega zmanjšanja lastne cene, temveč samo čista ljubezen do umetnosti in nekoga, ki nam daje nekaj lepega in blagoglasnega. Tudi kadar verski poglavar umiva noge zapornikom, sta v tem skrivnost in simbolika. Noge se dotikajo tal in so prašne, ni mu težko, da z belimi in posvečenimi rokami očisti prah in nesnago z njih. Moja lepi pevka, pomigaj z ljubkimi prsti in nam daj upanje, da bomo preživeli! Zapoj, da se bo razlegalo do neba!
Ko mi nek moški svetuje, naj vendar že enkrat crknem, začutim, da bom moral napisati in uglasbiti novo pesem. Slišim jo, kako prihaja nekje od znotraj. Še sem tukaj.
