Justin Jauk – ŠTIRJE KOMADI, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, JSKD, Območna izpostava Maribor, Maribor 2021
Slovenski dramatik, pesnik in nekdanji igralec Justin Jauk je pri Mariborski literarni družbi v Zbirki Prvenci objavil svojo knjigo Štirje komadi (2021). Vanjo so uvrščena dramska besedila Bar pri Čarliju, Lepa Vida, Ples prasca in Strah.
Drama Bar pri Čarliju se zgodi v štirih nočeh. Gostilničar Čarli in romski prijatelj Sabri na videz ne doživljati nič posebnega in usodnega, morda jima gre zgolj za preživetje, toda iz njunih dvogovorov je mogoče izluščiti filozofsko sporočilo, prepredeno z eksistencialno in nadrealistično naravnanostjo. Jauk omeni skrivnostno moč, ki vse spreminja ter odnose med ljudmi obrača v svojo smer; gre za to, da človek hoče živeti in ljubiti. Skrivnostna moč ljudi druži, z njo se rojeva lepota. Dramatik verjame, da je smisel zelo preprost, treba ga je kratko malo iskati, ga najti v kaosu, resnico približati izbranemu trenutku ter biti to, kar si, in biti to, kar nisi. Vsak človek po svoje obvlada svoj smisel. Najtežje se je naučiti spoštovanja, toda pri tem prizadevanju je treba vztrajati. Svet je žal daleč od resnice, vse preveč je laži. Ljudje se smejijo prazni besedi, toda prijateljstvo vendarle ni izginilo s površja Zemlje. Čarli in Sabri ga znata ohranjati. Ni še vse izgubljeno, upanje ostaja, upanje in tudi sanje.
Justin Jauk se je že pred leti poslovil od gledališča. V drami Bar pri Čarliju omeni, da so gledališčniki posebni ljudje. Ne da se jih opisati, pomembno pa je, da jih čuva sam Bog. Veliko jih živi na robu preživetja in vendar so pokončni in ponosni, tako rekoč veliki ljudje, omikani, dobri, srčni in predani. Avtor uporablja knjižno slovenščino, tu in tam pa tudi pogovorni jezik. Pisanje podkrepi z vzkliki, nekoliko preoblikovanimi hrvatizmi in aluzijami (na primer na romsko pesem Cigan, ampak najlepši in roman z istim naslovom, ki ga je napisal Kristian Novak in ga imamo v prevodu Đurđe Strsoglavec tudi v slovenščini).
Lepa Vida je poetična drama, v njej so elementi religioznosti, čustvenosti in tu in tam že skoraj patosa. Poglavitna naj bi bila svoboda, toda odločitve, pri katerih se protagonisti, zlasti protagonistke, ne ozirajo na druge, je na koncu treba plačati. Veljavo imajo tako duševna doživetja kot tudi telesnost. Drama je parafraza motiva lepe Vide – Jaukova Vida ima nekaj lastnosti »tradicionalne« Vide, nenavaden pa je njen vzklik: »Oh, saj sem samo ženska.« Je bilo njeno iskanje svobode in ljubezni zaman? Se je izničila? Jo je smrt svojcev dokončno določila in ji vzela prihodnost? Justin Jauk njeno samospraševanje podaja v izbranih in slogovno izpiljenih verzih, včasih tudi z rimo. Kdaj pa kdaj je načrtno starinski: zaimke in predloge postavlja za samostalnike ter pričara notranje napeto in vznemirljivo vzdušje. Avtor navaja tudi latinske izraze. V siloviti emotivnosti bi bilo mogoče prepoznati tudi sledi magičnega realizma.
Drama Ples prasca ali Vrag na vasi je svojevrstna igra absurda, postavljena v leto 1967. Uvodna razjasnitev oseb je filozofska: avtor omeni moško in žensko bit-JE, glavni lik Prasec je heideggerjansko samo-po-sebi-bivajoča-bit, besedotvorec je retorik, pesnik in duhovni sledilec, ženska niha med vrlino dobrote in moškim idealom, srčna je in voljna upravljati z moškimi čuti, Vrag je učlovečen in pravzaprav božanski začetek, bitje, ki obstaja zaradi ljudi in v njih izzove ljubosumje, prezir, posmeh in razvrat ter spodbudi zločin in poseže v življenje protagonistov v drami. Ima se za Boga in stvarnika, torej za vsemogočno bitje. Človeško zlo je njegov navdih. Avtor premika čas in sporoča, da je življenje kruto in nepredvidljivo. Prascu dovoli, da zapleše, in ta ples je simbol njegove svobode, minljivosti in smrtnosti. Osebe ostajajo odtujene druga od druge. Seveda bi lahko bilo tudi drugače. Jauk položi v Pripovedovalčeva usta naslednje besede: »Razumeti pomeni drugačnemu prisluhniti, ga spoštovati in mu dati pravico, živi in pusti živeti.« (str. 61)
V drami Strah avtor uporablja imena zgodovinskih osebnosti, vendar jih dodeli nove vloge in jih postavi v sedanji čas. Literarni liki se spet uveljavljajo kot neutrudni iskalci resnice in skrivnosti, zemljepisno se lahko pomikajo kamorkoli, nanje preži smrt. »Aluzija nastopajočih je zavest, v katero vstopajo ljudje z vsakdanjimi skrbmi. Dejavnost protagonistov je želja strasti, ki je breme, kakršnega nosi vsak izmed njih.« (str. 71) Božje ne more obvladati nasilja, vojna je neizprosno določilo življenja teh literarnih likov. Neprestano jih spremlja slutnja smrti, strah se je zajedel v njihove kosti.
Urednik in pesnik Marjan Pungartnik se v spremni besedi Poezija, ki sije skozi sloje zapisa spominja, kako se je Justin Jauk v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vključil v literarno delavnico, ki je potekala z mladimi avtorji neodvisno od vseh institucij. Jauk je tedaj vzbudil pozornost z izjemno predstavitvijo svojih besedil. Nič nenavadnega torej, da se je odločil za igralski poklic. Minila so leta, nekako sta izgubila stik, pred nedavnim pa ga je Jauk presenetil s svojim prvencem z naslovom Štirje komadi. Vsak njegov dramski tekst Marjan Pungartnik vidi kot kompleksno podobo s številnimi sloji – slojem arhetipom in motivom, ki je osnovni in izhodiščni, avtorsko osebnim doživljanjem sveta, organizacijo tega sveta, avtorskim lotevanjem in postopki pri obravnavanju teme. Seveda je slojev še več, med njimi tudi oblikovanje oseb, jezikovni vidik, politično dogajanje in psihični procesi. »Ko zložimo vse te sloje kot prosojnice, dobimo kompleksno, mestoma skoraj nepregledni, kompleksni, končni smisel besedila, ki je, presenetljivo, poetično estetiziran.« (str. 105) Pisec spremne besede se poglobi v vsebino, slog in sporočilo posameznih Jaukovih dram in odkrije rdečo nit, in sicer delovanje skoraj nedoločenega Njega, predmeta tihega in nesentimentalnega hrepenenja. Marjan Pungartnik meni, da to ni Bog, temveč je to On, postavljen znotraj človekovega bivanja in prej slutnja kot stvarna figura. Grmado poezije, zloženo v dramsko dogajanje, je vsekakor vredno brati, lepo pa bi bilo, če bi Jaukove drame uspele priti tudi na gledališki oder.
Justin Jauk – ŠTIRJE KOMADI, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, JSKD, Območna izpostava Maribor, Maribor 2021
Slovenski dramatik, pesnik in nekdanji igralec Justin Jauk je pri Mariborski literarni družbi v Zbirki Prvenci objavil svojo knjigo Štirje komadi (2021). Vanjo so uvrščena dramska besedila Bar pri Čarliju, Lepa Vida, Ples prasca in Strah.
Drama Bar pri Čarliju se zgodi v štirih nočeh. Gostilničar Čarli in romski prijatelj Sabri na videz ne doživljati nič posebnega in usodnega, morda jima gre zgolj za preživetje, toda iz njunih dvogovorov je mogoče izluščiti filozofsko sporočilo, prepredeno z eksistencialno in nadrealistično naravnanostjo. Jauk omeni skrivnostno moč, ki vse spreminja ter odnose med ljudmi obrača v svojo smer; gre za to, da človek hoče živeti in ljubiti. Skrivnostna moč ljudi druži, z njo se rojeva lepota. Dramatik verjame, da je smisel zelo preprost, treba ga je kratko malo iskati, ga najti v kaosu, resnico približati izbranemu trenutku ter biti to, kar si, in biti to, kar nisi. Vsak človek po svoje obvlada svoj smisel. Najtežje se je naučiti spoštovanja, toda pri tem prizadevanju je treba vztrajati. Svet je žal daleč od resnice, vse preveč je laži. Ljudje se smejijo prazni besedi, toda prijateljstvo vendarle ni izginilo s površja Zemlje. Čarli in Sabri ga znata ohranjati. Ni še vse izgubljeno, upanje ostaja, upanje in tudi sanje.
Justin Jauk se je že pred leti poslovil od gledališča. V drami Bar pri Čarliju omeni, da so gledališčniki posebni ljudje. Ne da se jih opisati, pomembno pa je, da jih čuva sam Bog. Veliko jih živi na robu preživetja in vendar so pokončni in ponosni, tako rekoč veliki ljudje, omikani, dobri, srčni in predani. Avtor uporablja knjižno slovenščino, tu in tam pa tudi pogovorni jezik. Pisanje podkrepi z vzkliki, nekoliko preoblikovanimi hrvatizmi in aluzijami (na primer na romsko pesem Cigan, ampak najlepši in roman z istim naslovom, ki ga je napisal Kristian Novak in ga imamo v prevodu Đurđe Strsoglavec tudi v slovenščini).
Lepa Vida je poetična drama, v njej so elementi religioznosti, čustvenosti in tu in tam že skoraj patosa. Poglavitna naj bi bila svoboda, toda odločitve, pri katerih se protagonisti, zlasti protagonistke, ne ozirajo na druge, je na koncu treba plačati. Veljavo imajo tako duševna doživetja kot tudi telesnost. Drama je parafraza motiva lepe Vide – Jaukova Vida ima nekaj lastnosti »tradicionalne« Vide, nenavaden pa je njen vzklik: »Oh, saj sem samo ženska.« Je bilo njeno iskanje svobode in ljubezni zaman? Se je izničila? Jo je smrt svojcev dokončno določila in ji vzela prihodnost? Justin Jauk njeno samospraševanje podaja v izbranih in slogovno izpiljenih verzih, včasih tudi z rimo. Kdaj pa kdaj je načrtno starinski: zaimke in predloge postavlja za samostalnike ter pričara notranje napeto in vznemirljivo vzdušje. Avtor navaja tudi latinske izraze. V siloviti emotivnosti bi bilo mogoče prepoznati tudi sledi magičnega realizma.
Drama Ples prasca ali Vrag na vasi je svojevrstna igra absurda, postavljena v leto 1967. Uvodna razjasnitev oseb je filozofska: avtor omeni moško in žensko bit-JE, glavni lik Prasec je heideggerjansko samo-po-sebi-bivajoča-bit, besedotvorec je retorik, pesnik in duhovni sledilec, ženska niha med vrlino dobrote in moškim idealom, srčna je in voljna upravljati z moškimi čuti, Vrag je učlovečen in pravzaprav božanski začetek, bitje, ki obstaja zaradi ljudi in v njih izzove ljubosumje, prezir, posmeh in razvrat ter spodbudi zločin in poseže v življenje protagonistov v drami. Ima se za Boga in stvarnika, torej za vsemogočno bitje. Človeško zlo je njegov navdih. Avtor premika čas in sporoča, da je življenje kruto in nepredvidljivo. Prascu dovoli, da zapleše, in ta ples je simbol njegove svobode, minljivosti in smrtnosti. Osebe ostajajo odtujene druga od druge. Seveda bi lahko bilo tudi drugače. Jauk položi v Pripovedovalčeva usta naslednje besede: »Razumeti pomeni drugačnemu prisluhniti, ga spoštovati in mu dati pravico, živi in pusti živeti.« (str. 61)
V drami Strah avtor uporablja imena zgodovinskih osebnosti, vendar jih dodeli nove vloge in jih postavi v sedanji čas. Literarni liki se spet uveljavljajo kot neutrudni iskalci resnice in skrivnosti, zemljepisno se lahko pomikajo kamorkoli, nanje preži smrt. »Aluzija nastopajočih je zavest, v katero vstopajo ljudje z vsakdanjimi skrbmi. Dejavnost protagonistov je želja strasti, ki je breme, kakršnega nosi vsak izmed njih.« (str. 71) Božje ne more obvladati nasilja, vojna je neizprosno določilo življenja teh literarnih likov. Neprestano jih spremlja slutnja smrti, strah se je zajedel v njihove kosti.
Urednik in pesnik Marjan Pungartnik se v spremni besedi Poezija, ki sije skozi sloje zapisa spominja, kako se je Justin Jauk v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vključil v literarno delavnico, ki je potekala z mladimi avtorji neodvisno od vseh institucij. Jauk je tedaj vzbudil pozornost z izjemno predstavitvijo svojih besedil. Nič nenavadnega torej, da se je odločil za igralski poklic. Minila so leta, nekako sta izgubila stik, pred nedavnim pa ga je Jauk presenetil s svojim prvencem z naslovom Štirje komadi. Vsak njegov dramski tekst Marjan Pungartnik vidi kot kompleksno podobo s številnimi sloji – slojem arhetipom in motivom, ki je osnovni in izhodiščni, avtorsko osebnim doživljanjem sveta, organizacijo tega sveta, avtorskim lotevanjem in postopki pri obravnavanju teme. Seveda je slojev še več, med njimi tudi oblikovanje oseb, jezikovni vidik, politično dogajanje in psihični procesi. »Ko zložimo vse te sloje kot prosojnice, dobimo kompleksno, mestoma skoraj nepregledni, kompleksni, končni smisel besedila, ki je, presenetljivo, poetično estetiziran.« (str. 105) Pisec spremne besede se poglobi v vsebino, slog in sporočilo posameznih Jaukovih dram in odkrije rdečo nit, in sicer delovanje skoraj nedoločenega Njega, predmeta tihega in nesentimentalnega hrepenenja. Marjan Pungartnik meni, da to ni Bog, temveč je to On, postavljen znotraj človekovega bivanja in prej slutnja kot stvarna figura. Grmado poezije, zloženo v dramsko dogajanje, je vsekakor vredno brati, lepo pa bi bilo, če bi Jaukove drame uspele priti tudi na gledališki oder.
