Ženska poseda ob ribniku,
ribe so gibke,
vrba se steguje proti vodi.
Racman zapeljuje raco,
golobi so vztrajni,
kot se pač ne dajo ugnati ti ptiči,
in končno dobijo svoj zalogaj.
Park je poln sladkega vonja
in ženska začuti,
da tudi njej vse diši –
še najbolj življenje.
Sklene roke
in se smeje sama sebi –
možnosti,
da vsakič prikliče
spomine,
mimoidočim
in njihovim zgodbam,
soncu tam zgoraj,
ki je zdaj poleti objestno,
jeseni pa se bo umaknilo
in postalo kar nekam medlo.
Ženska ljubi ribe in čaka
na luskinasto skrivnost,
voda jo pomirja,
zrak ji napolni pljuča.
Kako zelo se ji hoče živeti,
takole – v zoženem prostoru
in v kratki prihodnosti,
toda še vedno tukaj,
z neznatnimi željami
in začudenjem nad bivanjem.
STARA LJUBEZEN
Ko se starost spravi na telo,
so želje še vedno mlade,
skrite pod osivelo glavo
ali pobarvanim lasiščem.
Prerivajo se in so nadvse radožive.
Tisti, ki jih ima za čelom,
se mora kot starec obnašati
zaradi tujih pogledov
in ne, ker bi sam tako hotel.
Nanj so pritisnili nalepko.
Če bi razkazoval svojo radost,
bi se pred drugimi najbrž osmešil.
Tega pa noče.
Odet je v spodobne temne barve,
misli pa so vseeno pisane,
dvigajo se visoko,
še se jim hoče zavetja, pustolovščin
in nečesa skoraj novega.
Noče brati zapisov,
da so starci samo še strošek
in odvečna telesa,
ne odziva se na besede,
da so upokojeni
in zato poistoveteni
z odmikom in molčanjem.
Še je tu.
Včasih šepeta,
toda misli in izrečeni stavki so njegovi.
Otroku, ki ga poboža,
je čisto vseeno,
ali ga ima rad že malce obrabljen in načet človek,
tak, ki zagotavlja varnost
in svoje starševske nemoči
ne izraža s kričanjem,
besnenjem, očitki brez razlogov
in s trdo očetovsko roko.
Z udarcem se ne polasti otrokovega telesa,
kot to stori živčno sesut bližnji,
ki ga je naporni kapitalizem
že čisto sploščil.
Blag je
in še sam malce otročji.
STARANJE V DVOJE
Nekoč je neka ženska v drami
hotela ob sebi obdržati moškega,
na vse kriplje si je prizadevala,
da ji ne bi ušel
ter se umaknil v svoj mir in ednino.
Le zakaj?
Rekla je, da bi se rada z njim starala.
Druga, precej bistroumna,
pa ji je zatrdila,
da za pot v minevanje ne potrebuje nikogar,
stara se lahko tudi sama.
Eno pa najbrž velja:
staranje ni nikoli prijetno,
v dvoje gre lažje,
gladko teče prepričevanje,
da ta leta še niso bližina konca,
razlega se smeh,
da je ostalo nekaj zob,
slabši vid prikrije nagubano čelo
in v preorano njivo spremenjen vrat.
Skupaj sta včasih sitna,
zbudita pa se tudi v jutra,
ko si ob čaju izmenjujeta poglede
in sta zadovoljna s prav vsako minuto,
ki jo drug z drugim prebijeta
na tem spolzkem svetu.
VEVERICI
Huškneta po deblu,
temni veverici,
skoraj črni,
drevo meče senco,
pa se ne vidi natančno,
kakšni sta
in kaj vse počneta.
Navzgor, hitro, da ne bo prepozno,
navzdol, urno
in povezani,
prav zaradi tega
jima je tako lepo.
Eni sami bi bilo dolgčas,
ne bi se ji ljubilo hiteti.
Saj bi šla gor in dol,
toda v dvoje je bolje,
prijetno je in skoraj veselo.
Vevericam je čisto vseeno,
koliko so stare.
Kaj zato,
da dlaka izpada iz repa,
nič ne vedo o času in takih puhlicah.
Samo živeti se jim hoče,
v dišečem parku na hrapavih drevesih,
pod širnim nebom,
po veveričje sprijetim z upanjem.
SPOMINI
Čisto pa se jim vendarle
ni mogoče izogniti,
spominom.
Takole zjutraj,
ko je dan vse preveč siv,
privrejo na dan,
samovoljni so
in samopašni.
Prekrivajo vse nadaljnje ure,
polastijo se tistih minut,
ki bi lahko bile videti
kot nekakšna sreča,
ne pa slaba volja
ali robantenje.
Preveč jih je,
teh nadležnih dogodkov iz preteklosti,
nakopičili so se
in se zdaj gnetejo v dnevu,
ko boli glava in je pogled kalen.
Morda prav spomini prikličejo
in določajo takšno počutje.
Odveč so,
treba jih je pregnati s črno kavo,
kozarcem vina
ali samo s stiskom rok,
da ne bodo packali po sedanjosti
in kradli prihodnosti.
OB VODI
Ženska poseda ob ribniku,
ribe so gibke,
vrba se steguje proti vodi.
Racman zapeljuje raco,
golobi so vztrajni,
kot se pač ne dajo ugnati ti ptiči,
in končno dobijo svoj zalogaj.
Park je poln sladkega vonja
in ženska začuti,
da tudi njej vse diši –
še najbolj življenje.
Sklene roke
in se smeje sama sebi –
možnosti,
da vsakič prikliče
spomine,
mimoidočim
in njihovim zgodbam,
soncu tam zgoraj,
ki je zdaj poleti objestno,
jeseni pa se bo umaknilo
in postalo kar nekam medlo.
Ženska ljubi ribe in čaka
na luskinasto skrivnost,
voda jo pomirja,
zrak ji napolni pljuča.
Kako zelo se ji hoče živeti,
takole – v zoženem prostoru
in v kratki prihodnosti,
toda še vedno tukaj,
z neznatnimi željami
in začudenjem nad bivanjem.
STARA LJUBEZEN
Ko se starost spravi na telo,
so želje še vedno mlade,
skrite pod osivelo glavo
ali pobarvanim lasiščem.
Prerivajo se in so nadvse radožive.
Tisti, ki jih ima za čelom,
se mora kot starec obnašati
zaradi tujih pogledov
in ne, ker bi sam tako hotel.
Nanj so pritisnili nalepko.
Če bi razkazoval svojo radost,
bi se pred drugimi najbrž osmešil.
Tega pa noče.
Odet je v spodobne temne barve,
misli pa so vseeno pisane,
dvigajo se visoko,
še se jim hoče zavetja, pustolovščin
in nečesa skoraj novega.
Noče brati zapisov,
da so starci samo še strošek
in odvečna telesa,
ne odziva se na besede,
da so upokojeni
in zato poistoveteni
z odmikom in molčanjem.
Še je tu.
Včasih šepeta,
toda misli in izrečeni stavki so njegovi.
Otroku, ki ga poboža,
je čisto vseeno,
ali ga ima rad že malce obrabljen in načet človek,
tak, ki zagotavlja varnost
in svoje starševske nemoči
ne izraža s kričanjem,
besnenjem, očitki brez razlogov
in s trdo očetovsko roko.
Z udarcem se ne polasti otrokovega telesa,
kot to stori živčno sesut bližnji,
ki ga je naporni kapitalizem
že čisto sploščil.
Blag je
in še sam malce otročji.
STARANJE V DVOJE
Nekoč je neka ženska v drami
hotela ob sebi obdržati moškega,
na vse kriplje si je prizadevala,
da ji ne bi ušel
ter se umaknil v svoj mir in ednino.
Le zakaj?
Rekla je, da bi se rada z njim starala.
Druga, precej bistroumna,
pa ji je zatrdila,
da za pot v minevanje ne potrebuje nikogar,
stara se lahko tudi sama.
Eno pa najbrž velja:
staranje ni nikoli prijetno,
v dvoje gre lažje,
gladko teče prepričevanje,
da ta leta še niso bližina konca,
razlega se smeh,
da je ostalo nekaj zob,
slabši vid prikrije nagubano čelo
in v preorano njivo spremenjen vrat.
Skupaj sta včasih sitna,
zbudita pa se tudi v jutra,
ko si ob čaju izmenjujeta poglede
in sta zadovoljna s prav vsako minuto,
ki jo drug z drugim prebijeta
na tem spolzkem svetu.
VEVERICI
Huškneta po deblu,
temni veverici,
skoraj črni,
drevo meče senco,
pa se ne vidi natančno,
kakšni sta
in kaj vse počneta.
Navzgor, hitro, da ne bo prepozno,
navzdol, urno
in povezani,
prav zaradi tega
jima je tako lepo.
Eni sami bi bilo dolgčas,
ne bi se ji ljubilo hiteti.
Saj bi šla gor in dol,
toda v dvoje je bolje,
prijetno je in skoraj veselo.
Vevericam je čisto vseeno,
koliko so stare.
Kaj zato,
da dlaka izpada iz repa,
nič ne vedo o času in takih puhlicah.
Samo živeti se jim hoče,
v dišečem parku na hrapavih drevesih,
pod širnim nebom,
po veveričje sprijetim z upanjem.
SPOMINI
Čisto pa se jim vendarle
ni mogoče izogniti,
spominom.
Takole zjutraj,
ko je dan vse preveč siv,
privrejo na dan,
samovoljni so
in samopašni.
Prekrivajo vse nadaljnje ure,
polastijo se tistih minut,
ki bi lahko bile videti
kot nekakšna sreča,
ne pa slaba volja
ali robantenje.
Preveč jih je,
teh nadležnih dogodkov iz preteklosti,
nakopičili so se
in se zdaj gnetejo v dnevu,
ko boli glava in je pogled kalen.
Morda prav spomini prikličejo
in določajo takšno počutje.
Odveč so,
treba jih je pregnati s črno kavo,
kozarcem vina
ali samo s stiskom rok,
da ne bodo packali po sedanjosti
in kradli prihodnosti.
