Slovenski pesnik Gorazd Šifrer je pri Mariborski literarni družbi objavil pesniško zbirko z naslovom Pesmi (2020). Avtorjev prvenec v uvodnih besedah predstavi publicistka Vanessa Čokl. Njen zapis je oblikovan kot poezija v prozi, največ besed govori o ljubezni. Med drugim zapiše, da so pesmi oda življenju in do kosti iskrene. Namenjene so ljudem, ki se znajo otroško veseliti in dopustiti, da so »… nori, srečni, srečno nesrečni, iščoči, hrepeneči, zaljubljeni, ljubljeni, ljubeči, ranjeni, skupaj, v odnosih, in sami, a ne samotni«. Življenje je pesem in pesem je življenje, pesnik je nebrušen dragi kamen, pravi Vanessa Čokl.
Prvi vtis o tej poeziji je preprostost. Metafor skoraj ni, veliko je nagovorov, skoraj neke vrste svetovanja, kako bi bilo treba živeti in zapolnjevati svoj čas, in neposrednega izpovedovanja. Po temeljitem premisleku pa je vendarle mogoče odkriti še marsikaj več, sklenjeno in premišljeno celoto, v kateri ima pomembno mesto v verze vpletena filozofija, v nasprotju z njo pa tudi pesniško svobodno uveljavljanje protislovja.
Filozofija najprej pomeni prikrojeno parafrazo verza prezgodaj umrlega slovenskega pesnika Marka Pavčka, stiha, ki se je močno vtisnil v spomin in se glasi: »To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen.« Parafraza je prikrojena zato, ker je pri Šifrerju pesem izenačena z ljubeznijo, zdaj nemočna in tiha, že v naslednjem hipu rešiteljica, na koncu pa se umakne in se poet zagrne v molk. Pisati verze ne pomeni molčati, glas ne ugasne. Včasih se stihi nočejo oglasiti, saj je pesnikova bolečina premočna, ali pa ni mogoče najti ustreznih besed. Ljubezen je povsod prisotna in vse zajemajoča, njena silovitost je čudežna, prav vse zmore določati, toda pesnikovo filozofsko vodilo je pravzaprav energija (poimenuje jo tudi praenergija). Nekateri je ne priznavajo, sam pa prav dobro ve, kako velik je njen pomen, prepričan je o njeni navzočnosti in moči. Heraklitovsko ponavlja, da se vse spreminja, vse teče in se premika ter odhaja v reki življenja, od eleatov prevzame spoznanje, da je vse eno, domisli se tudi kroženja. Zanj je smisel v tem, da je trenutek večen. Pomembno določilo Šifrerjeve poezije je tišina, ki jo povzdigne v položaj matere modrosti. Prav tu se najbolj očitno poraja protislovje, saj tišino pesnik nenehno napolnjuje z zvoki in vsakovrstnimi občutki, ki po svoje odzvanjajo in besedi odvzema njen pravi pomen. Kar nekaj filozofskih spoznanj nameni tudi času. Ker je njegova sestra smrt, je treba izkoristiti in zapolniti s smislom vsak dani trenutek in vztrajati v tukajšnjem bivanju.
Avtor svojo filozofijo spleta iz znanih pesniških izrazov in simbolov, kakršni so: srce, duša, spomin, ljubezen in bolečina, toda ta pesnikova nagnjenost k tradicionalizmu dobiva novo sporočilnost. Vidiki iskrenosti in izpovednosti so tako močni, da besede naletijo na odmev, pričarajo novo podobo lepote in razkrivajo pesnikovo notranjost. Verzom je vsekakor mogoče verjeti, pa če z njimi erotično nagovarja žensko ali moškega. V obeh možnostih je subtilni lirik, ki skoraj naivno ljubi ves svet, se pokloni svoji materi Romani Šifrer (Mama, hvala ti, / da si … takšna, / kot si …), časti resnico, opozarja, naj ne skrunimo narave, in poziva k temu, da je treba zagrabiti svoj čas in ga izživeti, kolikor se le da. Samo kratek čas smo tukaj in nikakor ni mogoče zanesljivo vedeti, ali smo v resnici lastnice in lastniki večnosti.
V poeziji Gorazda Šifrerja je veliko trpljenja in izražanja bolečine, vendar so ta občutja po minattijevsko raznežena in krhka, njihova razbolelost je tu in tam obvladana. Tudi Minatti je izrekal željo po tišini, tudi on je doživljal čakanje, kakršno se pojavlja v Šifrerjevi pesniški zbirki. Seveda ne gre za to, da bi poeziji Gorazda Šifrerja odrekali izvirnost, lirično izpovedovanje bolečine samo kaže na določeno podobnost s slogom znanega pesnika. Zdi se, kot da Šifrerja ves svet, čeprav ga ljubi, tudi boli.
Avtor je zavezan spominom, vendar v sedanjosti ohranja upanje in hrepenenje. Noče laži, rad bi, da bi se v resnicoljubnosti razgalili tudi drugi. Resigniran je samo tu in tam, sicer pa ohranja zaupanje v svojo pesniško besedo in prepričanje, da je z njo mogoče postoriti karkoli, ljudem, zlasti ljubljenim bitjem, odpirati oči in jih vabiti v objem ter jih v njem tudi zadržati. Če pa se to ne posreči, prikliče podobe iz preteklosti in obudi nekdanje prizore. Marsikaj se je zgodilo, zagotovo je bilo in zato je danes laže vztrajati.
Pesmi so oblikovane v kitice ali sklenjene celote, včasih se spontano porodi rima. Modernističnih prijemov se pesnik izogiba. Pesnikuje v ritmu, potem pa ga iznenada načrtno prekine in začne z verzi nekako udarjati in tolči, kot da bi hotel še povečati prepričljivost, povednost in silovitost tega, kar želi sporočiti ali izpovedati. Oživlja reke in pregovore, tke mrežo spoznanj, izreka svojo vednost in modrosti, s katerimi hoče prepričevati in pridobivati tudi druge, ker sam marsikaj že ve, preostalim pa mora šele odpreti oči, pri tem pa ves čas ostaja spravljiv ter poln razumevanja, blagosti in miru. Razdaja se v celoti – v tej preprosti iskrenosti in podarjanju svojih občutij je njegova pesniška moč. Morebitni pesnikov dvom o odmevnosti in odzvanjanju besede se kmalu razblini, poezija ohranja svojo veljavo.
Publicistka Melita Forstnerič Hajnšek v spremni besedi Gorazda Šifrerja doživlja kot osebnost, ki svojega življenjskega kreda ne potrjuje samo s poklicnim notarskim delom, temveč ga uresničuje še v drugih dejavnostih, takih, ki so humanitarnega značaja in odražajo ravnanje široko razgledanega razumnika. V njegov življenjski etos so močno vpete evropske vrednote dialoga in sodelovanja, Gorazd Šifrer je človek argumentiranja, konsenza in spoštljivosti do stvarstva v najširšem smislu. Njegova poezija je avtorico spremne besede globoko prevzela, saj jo je nagovorila z izjemno sporočilnostjo, lepoto in iskrenostjo. Komaj je mogoče verjeti, meni, da ima nekdo tako čist in zavezujoč odnos do sveta, bližnjih, ljubezni in resnice. Pesnik jo je očaral s celovitostjo, tehtnostjo sporočil in sijajnim občutkom za mero. »Bogastvo tvojega doživljanja, polnost izraza sta tolikšna, da človek osupne in se ti lahko samo spoštljivo pokloni,« zapiše Melita Forstnerič Hajnšek.
Delovanje in uspehe eksperimentalne, avantgardne, multimedijske, filmske in pesniške skupine W. O. R. M. S. predstavi njen član, publicist Uroš Smasek. Tudi pesnik Gorazd Šifrer je deloval v tej umetniški skupini. Dejavna je bila zlasti v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v njej se je uveljavilo veliko vidnih ustvarjalcev, med njimi tudi skladatelj Mitja Reichenberg. Skupina je dobila več nagrad in je v slovenskem ustvarjanju zapustila pomembno sled.
Pesniška zbirka Pesmi ima dve posebnosti: prevod nekaterih pesmi, uvoda in spremne besede v nemški jezik ter umetniško prepričljivo opremo. Poezijo je prevedla pisateljica in prevajalka Urška P. Černe, prozo pa prevajalka in sodna tolmačka Karin Frideau. Avtor naslovnice Arabeska je Aleš Lombergar, slike Srečna, akrila na platnu, Dominik Olmiah Križan, fotografije oziroma izseke iz videa je prispevala skupina W. O. R. M. S., avtorjev portret Rene Gomolj, oblikovanje je opravil Milimeter studio, lektorsko delo pa Uroš Smasek. Pesniško zbirko, ki je lep umetniški izdelek, je uredil Marjan Pungartnik.
Slovenski pesnik Gorazd Šifrer je pri Mariborski literarni družbi objavil pesniško zbirko z naslovom Pesmi (2020). Avtorjev prvenec v uvodnih besedah predstavi publicistka Vanessa Čokl. Njen zapis je oblikovan kot poezija v prozi, največ besed govori o ljubezni. Med drugim zapiše, da so pesmi oda življenju in do kosti iskrene. Namenjene so ljudem, ki se znajo otroško veseliti in dopustiti, da so »… nori, srečni, srečno nesrečni, iščoči, hrepeneči, zaljubljeni, ljubljeni, ljubeči, ranjeni, skupaj, v odnosih, in sami, a ne samotni«. Življenje je pesem in pesem je življenje, pesnik je nebrušen dragi kamen, pravi Vanessa Čokl.
Prvi vtis o tej poeziji je preprostost. Metafor skoraj ni, veliko je nagovorov, skoraj neke vrste svetovanja, kako bi bilo treba živeti in zapolnjevati svoj čas, in neposrednega izpovedovanja. Po temeljitem premisleku pa je vendarle mogoče odkriti še marsikaj več, sklenjeno in premišljeno celoto, v kateri ima pomembno mesto v verze vpletena filozofija, v nasprotju z njo pa tudi pesniško svobodno uveljavljanje protislovja.
Filozofija najprej pomeni prikrojeno parafrazo verza prezgodaj umrlega slovenskega pesnika Marka Pavčka, stiha, ki se je močno vtisnil v spomin in se glasi: »To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen.« Parafraza je prikrojena zato, ker je pri Šifrerju pesem izenačena z ljubeznijo, zdaj nemočna in tiha, že v naslednjem hipu rešiteljica, na koncu pa se umakne in se poet zagrne v molk. Pisati verze ne pomeni molčati, glas ne ugasne. Včasih se stihi nočejo oglasiti, saj je pesnikova bolečina premočna, ali pa ni mogoče najti ustreznih besed. Ljubezen je povsod prisotna in vse zajemajoča, njena silovitost je čudežna, prav vse zmore določati, toda pesnikovo filozofsko vodilo je pravzaprav energija (poimenuje jo tudi praenergija). Nekateri je ne priznavajo, sam pa prav dobro ve, kako velik je njen pomen, prepričan je o njeni navzočnosti in moči. Heraklitovsko ponavlja, da se vse spreminja, vse teče in se premika ter odhaja v reki življenja, od eleatov prevzame spoznanje, da je vse eno, domisli se tudi kroženja. Zanj je smisel v tem, da je trenutek večen. Pomembno določilo Šifrerjeve poezije je tišina, ki jo povzdigne v položaj matere modrosti. Prav tu se najbolj očitno poraja protislovje, saj tišino pesnik nenehno napolnjuje z zvoki in vsakovrstnimi občutki, ki po svoje odzvanjajo in besedi odvzema njen pravi pomen. Kar nekaj filozofskih spoznanj nameni tudi času. Ker je njegova sestra smrt, je treba izkoristiti in zapolniti s smislom vsak dani trenutek in vztrajati v tukajšnjem bivanju.
Avtor svojo filozofijo spleta iz znanih pesniških izrazov in simbolov, kakršni so: srce, duša, spomin, ljubezen in bolečina, toda ta pesnikova nagnjenost k tradicionalizmu dobiva novo sporočilnost. Vidiki iskrenosti in izpovednosti so tako močni, da besede naletijo na odmev, pričarajo novo podobo lepote in razkrivajo pesnikovo notranjost. Verzom je vsekakor mogoče verjeti, pa če z njimi erotično nagovarja žensko ali moškega. V obeh možnostih je subtilni lirik, ki skoraj naivno ljubi ves svet, se pokloni svoji materi Romani Šifrer (Mama, hvala ti, / da si … takšna, / kot si …), časti resnico, opozarja, naj ne skrunimo narave, in poziva k temu, da je treba zagrabiti svoj čas in ga izživeti, kolikor se le da. Samo kratek čas smo tukaj in nikakor ni mogoče zanesljivo vedeti, ali smo v resnici lastnice in lastniki večnosti.
V poeziji Gorazda Šifrerja je veliko trpljenja in izražanja bolečine, vendar so ta občutja po minattijevsko raznežena in krhka, njihova razbolelost je tu in tam obvladana. Tudi Minatti je izrekal željo po tišini, tudi on je doživljal čakanje, kakršno se pojavlja v Šifrerjevi pesniški zbirki. Seveda ne gre za to, da bi poeziji Gorazda Šifrerja odrekali izvirnost, lirično izpovedovanje bolečine samo kaže na določeno podobnost s slogom znanega pesnika. Zdi se, kot da Šifrerja ves svet, čeprav ga ljubi, tudi boli.
Avtor je zavezan spominom, vendar v sedanjosti ohranja upanje in hrepenenje. Noče laži, rad bi, da bi se v resnicoljubnosti razgalili tudi drugi. Resigniran je samo tu in tam, sicer pa ohranja zaupanje v svojo pesniško besedo in prepričanje, da je z njo mogoče postoriti karkoli, ljudem, zlasti ljubljenim bitjem, odpirati oči in jih vabiti v objem ter jih v njem tudi zadržati. Če pa se to ne posreči, prikliče podobe iz preteklosti in obudi nekdanje prizore. Marsikaj se je zgodilo, zagotovo je bilo in zato je danes laže vztrajati.
Pesmi so oblikovane v kitice ali sklenjene celote, včasih se spontano porodi rima. Modernističnih prijemov se pesnik izogiba. Pesnikuje v ritmu, potem pa ga iznenada načrtno prekine in začne z verzi nekako udarjati in tolči, kot da bi hotel še povečati prepričljivost, povednost in silovitost tega, kar želi sporočiti ali izpovedati. Oživlja reke in pregovore, tke mrežo spoznanj, izreka svojo vednost in modrosti, s katerimi hoče prepričevati in pridobivati tudi druge, ker sam marsikaj že ve, preostalim pa mora šele odpreti oči, pri tem pa ves čas ostaja spravljiv ter poln razumevanja, blagosti in miru. Razdaja se v celoti – v tej preprosti iskrenosti in podarjanju svojih občutij je njegova pesniška moč. Morebitni pesnikov dvom o odmevnosti in odzvanjanju besede se kmalu razblini, poezija ohranja svojo veljavo.
Publicistka Melita Forstnerič Hajnšek v spremni besedi Gorazda Šifrerja doživlja kot osebnost, ki svojega življenjskega kreda ne potrjuje samo s poklicnim notarskim delom, temveč ga uresničuje še v drugih dejavnostih, takih, ki so humanitarnega značaja in odražajo ravnanje široko razgledanega razumnika. V njegov življenjski etos so močno vpete evropske vrednote dialoga in sodelovanja, Gorazd Šifrer je človek argumentiranja, konsenza in spoštljivosti do stvarstva v najširšem smislu. Njegova poezija je avtorico spremne besede globoko prevzela, saj jo je nagovorila z izjemno sporočilnostjo, lepoto in iskrenostjo. Komaj je mogoče verjeti, meni, da ima nekdo tako čist in zavezujoč odnos do sveta, bližnjih, ljubezni in resnice. Pesnik jo je očaral s celovitostjo, tehtnostjo sporočil in sijajnim občutkom za mero. »Bogastvo tvojega doživljanja, polnost izraza sta tolikšna, da človek osupne in se ti lahko samo spoštljivo pokloni,« zapiše Melita Forstnerič Hajnšek.
Delovanje in uspehe eksperimentalne, avantgardne, multimedijske, filmske in pesniške skupine W. O. R. M. S. predstavi njen član, publicist Uroš Smasek. Tudi pesnik Gorazd Šifrer je deloval v tej umetniški skupini. Dejavna je bila zlasti v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v njej se je uveljavilo veliko vidnih ustvarjalcev, med njimi tudi skladatelj Mitja Reichenberg. Skupina je dobila več nagrad in je v slovenskem ustvarjanju zapustila pomembno sled.
Pesniška zbirka Pesmi ima dve posebnosti: prevod nekaterih pesmi, uvoda in spremne besede v nemški jezik ter umetniško prepričljivo opremo. Poezijo je prevedla pisateljica in prevajalka Urška P. Černe, prozo pa prevajalka in sodna tolmačka Karin Frideau. Avtor naslovnice Arabeska je Aleš Lombergar, slike Srečna, akrila na platnu, Dominik Olmiah Križan, fotografije oziroma izseke iz videa je prispevala skupina W. O. R. M. S., avtorjev portret Rene Gomolj, oblikovanje je opravil Milimeter studio, lektorsko delo pa Uroš Smasek. Pesniško zbirko, ki je lep umetniški izdelek, je uredil Marjan Pungartnik.
