PREPLET FILOZOFIJE, ANGAŽIRANOSTI IN LIRIČNE GLOBINE
Aleš Jelenko: Paralelna vesolja, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, Maribor 2021
Poezija slovenskega pesnika Aleša Jelenka, avtorja več pesniških zbirk, strokovnih knjig, kratkih zgodb in dramskih besedil za mladinsko gledališče ter večkratnega nagrajenca za poezijo, je nekaj posebnega, lahko bi rekli, preplet filozofije, angažiranosti in lirične globine. V najnovejši zbirki Paralelna vesolja (Maribor, Mariborska literarna družba, 2021), ki jo je uredil, postavil in opremil slovenski pesnik, pisatelj in urednik Marjan Pungartnik, se kaže kot zrela pesniška osebnost, lirik z izjemno močjo in nezaustavljivim ustvarjalnim poletom.
Za moto svoje poezije navaja besede slovenskega literarnega kritika in urednika Aljoša Harlamova, češ da mora umetnost aktivirati k naporu, se s človekom spopadati, ta pa z njo, zadajati nizke udarce, biti grda in vabiti na skale. Človeka mora mučiti in ga razgaljati, se mu rogati in ga udarjati po glavi, nanj učinkovati kot antiklimaks in biti postkoitalna. . Kar nekaj neposrednih pobud Harlamova se uresničuje tudi v Jelenkovi poeziji. Priznava, da ima fobijo in tresavico, kot individuum je vpet v filozofijo in zaznamovan z zgodovino, lastno zavest občuti kot težo; pot do drugega je zanj težavna in strma, saj je na njej vse preveč pasti in ovir, toda jaz, ki se povzpne v jezik, pesnika ohranja in ga dviguje v višine. Na modri površini iskanja je njegova govorica, kot priznava, kdaj pa kdaj negotova, toda zapis (ne)gotova govorica potrjuje, da je treba upoštevati obe možnosti in najbrž gotovost prevladuje, vseeno pa se ima pesnik tudi za neizrečen fragment. Vpraša se, kakšen je njegov poklic, in si odgovori, da ga nima, vztraja pa kot artefakt po imenu Pesnik. Nase vleče delce, jih srka kot vakuum in implementira in tako nastajajo usedline, drobci pa pesnika razrahljajo v vzajemno enotnost.
Pomen besedne zveze paralelna vesolja je mogoče razbrati iz pesmi z istim naslovom, v kateri je predvidevanje o ničnosti možnosti, da smo sami. Kaj pa, če smo mi, nezemljani, za nezemljane pravzaprav prav tako nezemljani? Vse je v možnostih, da ljudje nekaj dopuščajo, je prepričan pesnik. Morda se zaradi neopaženih svetov izsuši vsa trdota resnice, toda resnica se avtorju zazdi nična, njegovo potovanje je brezciljno, zgodilo se bo, da bosta svet in jaz prešla v pozabo.
V avtorjevih pesmih je opaziti nekaj mračnega in pesimističnega. Ujet je v čas in prostor, v hipu zasluti, da vanj polzita nekakšna neulovljivost in vsiljiva nezaželenost, polaščanji, ki opozarjata na staranje. V rahlem tavanju začuti vrelec samote se zdrzne in pomisli, da je svet izgubil pogovor. Znajde se v krogu bega, pozabe in ednine. Njegov jezik ni jezik drugih ljudi, pravzaprav bi lahko bil neologizem. Dialog pogosto že v samem izhodišču ni uresničljiv. Pesnik se ima za človeka stoične drže, saj se je izročil samemu sebi in žveči esencialne snovi. Izpusti se na polje suverenosti in pri tem ne izključuje reda, takšnega, zdaj polnega, zdaj praznega.
Filozofija se poraja v eksistencialni stiski, bivanjski vidiki so ogrožajoči, nenehno se je treba spraševati, čeprav so odgovori znani že vnaprej. Poeta ogroža toksičnost, teža sveta tako močno pritiska nanj, da nasuje verze: »/ in zraste celota / iz zdrobljenega mehanizma, / individuuma, / se zlije v množico / neponovljivega trenutka. / Takrat / se vse izniči; / mehkoba endemita, / trdnost hitrosti / izven orbite … / Takrat / se izničim / jaz, / se izničiš, / ti.« (str. 28–29) Diha zemljo, ki pri tem vstopa vanj, čaka ga nedoločena prihodnost, v logičnem predvidevanju se zarisujejo besede in slike. Kot Descartes dahne: »Cogito ergo sum.« Toda sam misel občuti kot majhno in nebogljeno karikaturo, umeščeno znotraj nečimrne in pošastne babuške. Vse zenice so uprte vanj, vendar ga ne morejo videti, saj se poistoveti z zrakom in pri tem občuti žalost ednine. Diha v spreminjanju obstajanja in se znajde v zametku časa, ki je že izpuhtel. V slogovno izbrušenih stihih plavajo filozofske kategorije, vendar pa se pesnik iz pojmovnih in abstraktnih višin vrača tudi k telesu ali pa se potopi v sen. Ker ve, da je zadnja beseda vedno tišina, ga je strah smrti.
Zavezan je glasbi in se odziva nanjo z besedami: »Grizlja me, / glasba, / lomi in spaja / ude mojega telesa. / Toni mi češejo / lase; nevidna sila / potuje preko njih, / a tudi pulijo; / nasilno srkajo / mene v sebi. /« (str. 45) Le glasba diha v času in je pravzaprav isto kot čas. Ko izzveni, pesnika zaziblje v čisto temo.
Aleš Jelenko je tudi angažiran pesnik, vendar upornost, razbolelost in zgražanje nad svetom nikoli ne ogrozijo umetniškosti njegovega pesnikovanja, ne prevladujejo in ne zadušijo siceršnjega doživljanja in premišljevanja. Z vprašanjem v ležečem tisku, ali je mogoče, da pošast spet hodi po Evropi, parafrazira Karla Marxa. Zgrozi se nad človekom in podvomi o demokraciji. Prešine ga, da smo ljudje figure na šahovnici, še žica je dobila noge, se postavila in vzbrstela (vemo, kje je Slovenija obdana z žico, in tudi to, zakaj so jo postavili). Jelenko vidi v vsem tem stapljanje v materijo in porajanje prednihilistične produkcije. Ko zamahuje proti izganjalcem kulture, pravzaprav udriha v prazno in je pri tem resigniran, vseeno pa še vedno verjame v moč poezije, saj zapiše: »Vsaka beseda vsebuje / politično komponento, / ki ne nujno reagira / na družbeno klimo. / – Že zato je vredno / brati poezijo.« (str. 61) Če se politika razraste do neslutenih in grozljivih razsežnosti, jo poezija zmore vsaj delno zaustavljati ali pa bi vsaj rada tako učinkovala nanjo. Pesnik verjame, da črke niso le refleksija, temveč so poskus kreiranja prihodnosti. Za hip se odmakne celo od pesmi in vzklikne, da je treba napisati filozofsko manifestacijo za vzpon intelekta »Nič več intimizma / v našo kri , ne sme / se še bolj razredčiti. / Si se tudi ti preobjedel / besed? Besed, ki kapljajo / iz krošnje bananovca?«« (str. 68–69) Domisli se tudi tega, da poezija ni osebni ventil za sproščanje frustracij, temveč je neosebna in brezčasna pripoved, medtem ko izpoved, za kar jo imajo nekateri, spada med kozarce vina.
Poezija Aleša Jelenka je izrazno in slogovno bogata in domiselno inovativna. V njej je veliko besednih iger, avtor tu in tam ustvarja tudi likovno podobo pesmi, urejeno v geometrijske like ali v kar tako razmetane črke, ki so razvrščene druga nad drugo, nad njimi pa so dodane tri zvezdice v krepkem tisku. Poet besede razbije na dva dela, deli jih tako, da dobijo v novi vrsti poseben pomen. Del besede zapiše v močnejšem tisku. Uveljavlja onomatopejo in udarjanje zvokov ter je včasih načrtno dvoumen ali dvopomenski. Različna občutja zna upovediti drugače, izvirno in domišljijsko razkošno. Uporablja contradictio in adiecto in s tem kaže na razklanost sveta. Zapisuje tudi angleške, nemške in latinske besede ter se eksplicitno navezuje na druge pesnike – Vinka Möderndorferja, Johna Ashberyja, Miklavža Komelja in zlasti Srečka Kosovela (avtorjeva pesem ima naslov Še ena ekstaza smrti), implicitno pa pisatelja Milana Kundera. Aleš Jelenko ponudi tudi nekaj estetsko učinkovitih haikujev.
Avtor spremne besede z naslovom Zaslutiti krajino onkraj je pesnik, esejist in literarni kritik Muanis Sinanović, letošnji dobitnik kritiškega sita za pesniško zbirko Krhke karavane. Na začetku interpretacije Jelenkovega pesniškega sveta pravi: »Na periferiji slovenske poezije ter kulturne krajine že vrsto let vztraja avtentičen pesniški glas Aleša Jelenka: glas, ki prisluškuje samemu sebi, se s samim seboj bori, išče možnosti svojega izraza, obenem pa prisluškuje tudi svetu, svetovnozgodovinskemu trenutku.« (str. 99) Sinanović v Jelenkovem pesniškem postopku odkriva tudi podobnost z znanstvenikom, saj pesnik razkriva temelje človeško-vesoljskega ustroja.
Aleš Jelenko: Paralelna vesolja, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, Maribor 2021
Poezija slovenskega pesnika Aleša Jelenka, avtorja več pesniških zbirk, strokovnih knjig, kratkih zgodb in dramskih besedil za mladinsko gledališče ter večkratnega nagrajenca za poezijo, je nekaj posebnega, lahko bi rekli, preplet filozofije, angažiranosti in lirične globine. V najnovejši zbirki Paralelna vesolja (Maribor, Mariborska literarna družba, 2021), ki jo je uredil, postavil in opremil slovenski pesnik, pisatelj in urednik Marjan Pungartnik, se kaže kot zrela pesniška osebnost, lirik z izjemno močjo in nezaustavljivim ustvarjalnim poletom.
Za moto svoje poezije navaja besede slovenskega literarnega kritika in urednika Aljoša Harlamova, češ da mora umetnost aktivirati k naporu, se s človekom spopadati, ta pa z njo, zadajati nizke udarce, biti grda in vabiti na skale. Človeka mora mučiti in ga razgaljati, se mu rogati in ga udarjati po glavi, nanj učinkovati kot antiklimaks in biti postkoitalna. . Kar nekaj neposrednih pobud Harlamova se uresničuje tudi v Jelenkovi poeziji. Priznava, da ima fobijo in tresavico, kot individuum je vpet v filozofijo in zaznamovan z zgodovino, lastno zavest občuti kot težo; pot do drugega je zanj težavna in strma, saj je na njej vse preveč pasti in ovir, toda jaz, ki se povzpne v jezik, pesnika ohranja in ga dviguje v višine. Na modri površini iskanja je njegova govorica, kot priznava, kdaj pa kdaj negotova, toda zapis (ne)gotova govorica potrjuje, da je treba upoštevati obe možnosti in najbrž gotovost prevladuje, vseeno pa se ima pesnik tudi za neizrečen fragment. Vpraša se, kakšen je njegov poklic, in si odgovori, da ga nima, vztraja pa kot artefakt po imenu Pesnik. Nase vleče delce, jih srka kot vakuum in implementira in tako nastajajo usedline, drobci pa pesnika razrahljajo v vzajemno enotnost.
Pomen besedne zveze paralelna vesolja je mogoče razbrati iz pesmi z istim naslovom, v kateri je predvidevanje o ničnosti možnosti, da smo sami. Kaj pa, če smo mi, nezemljani, za nezemljane pravzaprav prav tako nezemljani? Vse je v možnostih, da ljudje nekaj dopuščajo, je prepričan pesnik. Morda se zaradi neopaženih svetov izsuši vsa trdota resnice, toda resnica se avtorju zazdi nična, njegovo potovanje je brezciljno, zgodilo se bo, da bosta svet in jaz prešla v pozabo.
V avtorjevih pesmih je opaziti nekaj mračnega in pesimističnega. Ujet je v čas in prostor, v hipu zasluti, da vanj polzita nekakšna neulovljivost in vsiljiva nezaželenost, polaščanji, ki opozarjata na staranje. V rahlem tavanju začuti vrelec samote se zdrzne in pomisli, da je svet izgubil pogovor. Znajde se v krogu bega, pozabe in ednine. Njegov jezik ni jezik drugih ljudi, pravzaprav bi lahko bil neologizem. Dialog pogosto že v samem izhodišču ni uresničljiv. Pesnik se ima za človeka stoične drže, saj se je izročil samemu sebi in žveči esencialne snovi. Izpusti se na polje suverenosti in pri tem ne izključuje reda, takšnega, zdaj polnega, zdaj praznega.
Filozofija se poraja v eksistencialni stiski, bivanjski vidiki so ogrožajoči, nenehno se je treba spraševati, čeprav so odgovori znani že vnaprej. Poeta ogroža toksičnost, teža sveta tako močno pritiska nanj, da nasuje verze: »/ in zraste celota / iz zdrobljenega mehanizma, / individuuma, / se zlije v množico / neponovljivega trenutka. / Takrat / se vse izniči; / mehkoba endemita, / trdnost hitrosti / izven orbite … / Takrat / se izničim / jaz, / se izničiš, / ti.« (str. 28–29) Diha zemljo, ki pri tem vstopa vanj, čaka ga nedoločena prihodnost, v logičnem predvidevanju se zarisujejo besede in slike. Kot Descartes dahne: »Cogito ergo sum.« Toda sam misel občuti kot majhno in nebogljeno karikaturo, umeščeno znotraj nečimrne in pošastne babuške. Vse zenice so uprte vanj, vendar ga ne morejo videti, saj se poistoveti z zrakom in pri tem občuti žalost ednine. Diha v spreminjanju obstajanja in se znajde v zametku časa, ki je že izpuhtel. V slogovno izbrušenih stihih plavajo filozofske kategorije, vendar pa se pesnik iz pojmovnih in abstraktnih višin vrača tudi k telesu ali pa se potopi v sen. Ker ve, da je zadnja beseda vedno tišina, ga je strah smrti.
Zavezan je glasbi in se odziva nanjo z besedami: »Grizlja me, / glasba, / lomi in spaja / ude mojega telesa. / Toni mi češejo / lase; nevidna sila / potuje preko njih, / a tudi pulijo; / nasilno srkajo / mene v sebi. /« (str. 45) Le glasba diha v času in je pravzaprav isto kot čas. Ko izzveni, pesnika zaziblje v čisto temo.
Aleš Jelenko je tudi angažiran pesnik, vendar upornost, razbolelost in zgražanje nad svetom nikoli ne ogrozijo umetniškosti njegovega pesnikovanja, ne prevladujejo in ne zadušijo siceršnjega doživljanja in premišljevanja. Z vprašanjem v ležečem tisku, ali je mogoče, da pošast spet hodi po Evropi, parafrazira Karla Marxa. Zgrozi se nad človekom in podvomi o demokraciji. Prešine ga, da smo ljudje figure na šahovnici, še žica je dobila noge, se postavila in vzbrstela (vemo, kje je Slovenija obdana z žico, in tudi to, zakaj so jo postavili). Jelenko vidi v vsem tem stapljanje v materijo in porajanje prednihilistične produkcije. Ko zamahuje proti izganjalcem kulture, pravzaprav udriha v prazno in je pri tem resigniran, vseeno pa še vedno verjame v moč poezije, saj zapiše: »Vsaka beseda vsebuje / politično komponento, / ki ne nujno reagira / na družbeno klimo. / – Že zato je vredno / brati poezijo.« (str. 61) Če se politika razraste do neslutenih in grozljivih razsežnosti, jo poezija zmore vsaj delno zaustavljati ali pa bi vsaj rada tako učinkovala nanjo. Pesnik verjame, da črke niso le refleksija, temveč so poskus kreiranja prihodnosti. Za hip se odmakne celo od pesmi in vzklikne, da je treba napisati filozofsko manifestacijo za vzpon intelekta »Nič več intimizma / v našo kri , ne sme / se še bolj razredčiti. / Si se tudi ti preobjedel / besed? Besed, ki kapljajo / iz krošnje bananovca?«« (str. 68–69) Domisli se tudi tega, da poezija ni osebni ventil za sproščanje frustracij, temveč je neosebna in brezčasna pripoved, medtem ko izpoved, za kar jo imajo nekateri, spada med kozarce vina.
Poezija Aleša Jelenka je izrazno in slogovno bogata in domiselno inovativna. V njej je veliko besednih iger, avtor tu in tam ustvarja tudi likovno podobo pesmi, urejeno v geometrijske like ali v kar tako razmetane črke, ki so razvrščene druga nad drugo, nad njimi pa so dodane tri zvezdice v krepkem tisku. Poet besede razbije na dva dela, deli jih tako, da dobijo v novi vrsti poseben pomen. Del besede zapiše v močnejšem tisku. Uveljavlja onomatopejo in udarjanje zvokov ter je včasih načrtno dvoumen ali dvopomenski. Različna občutja zna upovediti drugače, izvirno in domišljijsko razkošno. Uporablja contradictio in adiecto in s tem kaže na razklanost sveta. Zapisuje tudi angleške, nemške in latinske besede ter se eksplicitno navezuje na druge pesnike – Vinka Möderndorferja, Johna Ashberyja, Miklavža Komelja in zlasti Srečka Kosovela (avtorjeva pesem ima naslov Še ena ekstaza smrti), implicitno pa pisatelja Milana Kundera. Aleš Jelenko ponudi tudi nekaj estetsko učinkovitih haikujev.
Avtor spremne besede z naslovom Zaslutiti krajino onkraj je pesnik, esejist in literarni kritik Muanis Sinanović, letošnji dobitnik kritiškega sita za pesniško zbirko Krhke karavane. Na začetku interpretacije Jelenkovega pesniškega sveta pravi: »Na periferiji slovenske poezije ter kulturne krajine že vrsto let vztraja avtentičen pesniški glas Aleša Jelenka: glas, ki prisluškuje samemu sebi, se s samim seboj bori, išče možnosti svojega izraza, obenem pa prisluškuje tudi svetu, svetovnozgodovinskemu trenutku.« (str. 99) Sinanović v Jelenkovem pesniškem postopku odkriva tudi podobnost z znanstvenikom, saj pesnik razkriva temelje človeško-vesoljskega ustroja.
