»Gospa Potočnik, ali slišite? Zamenjala vam bom plenico. Potem pa boste še kaj pojedli.«
Slišim, seveda jo slišim, našo strežnico Fatmo, a ne morem ji odgovoriti. V pljučih mi je, kot da mi kdo zabada nože vanje. Nimam moči, da bi karkoli rekla. Vem, da mi Fatma hoče dobro, vedno se zelo trudi, da bi mi ustregla, zdaj pa sem čisto ugasnila. Nisem edina. V našem domu je kar precej okuženih. Nihče ne govori o tem, kdo je virus prinesel v dom nas starejših. O nekaterih stvareh pač vlada molk. Navadila sem se, da me skoraj nihče več ne sliši. To, kar povem, nima nobene teže. Kar ždim in preživljam svoj čas, kakor vem in znam. Rada živim, zelo rada. Ko še nisem obležala, sem poslušala poročila. Slišati je bilo nekako samoumevno, da stari ugašamo in odhajamo. Iznašli so besedo starizem. In če si kdo pri osemdesetih zaželi še nekaj mesecev življenja, leto ali dve? Zakaj ne kar treh? Tako imenovane pridružene bolezni (družiti se, pridružiti se – to so vendar lepe in spodbudne besede) ne pestijo samo starih ljudi, tudi drugi, mlajši, jih imajo. Ali lahko tisti, ki še niso ostareli in so na antidepresivih, zatrjujejo, da so popolnoma zdravi? Mar se njihovim telesom, ki na videz kar dobro delujejo, ni še kaj pridružilo, globoka žalost, nemoč ali kaj takega, in zdaj potrebujejo pomoč z zdravili? Zjutraj jih bolita telo in duša in nikakor ne morejo vstati iz postelje. Še pred nedavnim sem se že zgodaj pretegovala in izvajala gibe, ki sem jim rekla telovadba.
»Gospa Potočnik, obrnila vas bom na bok, da ne boste dobili preležanin. Vsaj malo pomagajte! Kako me boli križ,« vzdihuje Fatma.
Zbada jo v hrbtu, z dvema otrokoma se težko prebija. Nikoli ničesar ne pove o sebi. V črnih očeh ima toplino. Če bi mogla, bi ji rekla, da jo imam rada, a bi bila videti smešna. O tem se ne sme govoriti.
Tudi svojce imam rada, pa so me odrezali od njih. Ne verjamem, da sta vnuka nosilca okužbe. Skoraj ničesar več ne verjamem. To je najbrž očitni znak, da sem že stara. Mladost se košati z zaupanjem in strastjo, takrat je vse lažje in bolj preprosto. Prekipevaš od moči in veliko verjameš. Načrtuješ vse mogoče. Zdaj pa si želim samo to, da ne bi umrla sama. V tem je tudi nekaj sebičnosti. Vedno me je bilo strah mrličev, čeprav tako negibni ničesar več ne morejo storiti in nikomur zavdati. Bati se je treba živih. Mrtvo sem na parah videla samo svojo babico. Noge so ji povezali z elastiko, kot da ji ne bi hoteli dovoliti, da bi kam pobegnila, pod vrat so ji dali ruto in preprečili zdrs čeljusti. Nadvse sem ji zamerila, da je umrla. Kot otrok in tudi pozneje sem živela pri njej, tedaj pa je kar tako odšla in me pustila samo. Bila sem že odrasla, toda zdelo se mi je, da brez nje ne bom zmogla. Seveda sem zmogla. Tudi zdaj zmorem. Molčim, oči imam zaprte, življenje pa se še vedno pretaka – v meni, tej sobi, drugih prostorih in na pokopališču, ki ga je videti iz našega doma. Prav tak razgled so nam izbrali, da ne bi pozabili, na kateri postaji smo pristali ter zdaj samo še čakamo na zadnji izdih in dokončni odhod.
Zmeraj sem se bala mrličev, zdaj pa bi rada ob svojem ugašanju družbo. Želim si, da bi me hčerka držala za roko. Vsi stiki, dotiki pa sploh, so prepovedani, seveda mi je jasno, kako veliko je omejitev, toda te prepovedi ne bodo trajale za vedno. Nekega dne bomo spet skupaj, iz oči v oči, z izmenjavo besed ali samo molkom. Hčerka mi bo zaprla oči in vsega bo konec.
»Gospa Potočnik, zdaj pa vas bom obrnila na hrbet. Ne stiskajte rok. Vse je v redu. Gospa Potočnik, ali me slišite?«
Slišim, slišim … V svojem življenju sem se toliko vsega naposlušala. Kar v redu je bilo, potem pa so nam nekega dne v službi obnovili pogodbo o delu in na koncu zapisali: Če pa vam ni kaj prav, lahko kar greste. Nadvse sem se trudila, da bi delala dobro, veliko mi je bilo do tega, da bi bilo vse, kar sem opravila, kot bi bilo treba, zatem pa taka grožnja. Živela sem sama s hčerko, zato se nadrejenim nisem upala postaviti po robu, saj me je skrbelo, kako bova preživeli. Iz mene so napravili navadno cunjo. O tem, da bivši ni dajal skoraj nobenega denarja, sploh ni vredno govoriti. Vedno je kje kak bivši. Tudi bivše niso idealne, toda kar pogosto se primeri, da tak moški iz prejšnjih časov ubije ali poškoduje žensko, s katero je živel. Ne dovoli, da bi zaživela na novo ali da bi jo k sebi stiskal drug moški. Ženske to storijo le, če se nasilneža skušajo ubraniti ali pa nekega dne ne morejo več prenašati njegovih udarcev.
Moram pa priznati, da me je kljub vsemu obiskala ljubezen, ta samovoljna in tudi velikodušna gospodična, in to prav tukaj, v domu. Bil je nekoliko mlajši od mene, prijazen in molčeč, s toplim pogledom in nekakšno sramežljivostjo, ki se ni prav nič podala moškemu zrelih let. Posedala sva skupaj ter tu in tam rekla kako besedo. Lahko bi več govoril, saj je veliko vedel, bil je pameten, razumevajoč in prav nič starčevski. Že večkrat sem si obljubila, da ne bom postala hudobna starka, kot se je zgodilo z nekaterimi mojimi prijateljicami in znankami. Alzheimerju ne moreš ubežati, zlobi pa se lahko izmakneš. Ne bo me preplavila. Žalostna pa sem lahko, o, to pa že. Prijatelj je bil eden od tistih v domu, ki jih je virus pogubil. Ni se mu mogel izmakniti. Ker se nismo smeli več družiti, se drug od drugega nisva niti poslovila. Fatma mi je njegovo smrt skušala zamolčati, a sem vseeno izvedela zanjo. Vrata so ostala priprta in slišala sem, kako je nekdo govoril o tem. Odšel je pač eden od nas, ki med sebi enakimi čakamo na svoj konec, toda zame ni bil kdorkoli, pomenil mi je ljubezen, toplino in upanje. Vem, da so to obrabljene besede, toda tudi obrabljenost lahko osrečuje.
»Gospa Potočnik, zdaj grem v drugo sobo. Še bom prišla k vam. Le mirno ležite.«
Vem, vrnila se boš, Fatma. Vem tudi to, da nimaš prav nobene besede, da bi me spravila v bolnišnico. Tam me sploh nočejo. Nekaterim je dovoljeno le to, da molčijo. Ne želim si oditi v bolnišnico. Ali si res ničesar več ne želim? Seveda si. Rada bi videla vnuka. Dobila sta že nekoliko debelejši glas. Njun smeh me razveseljuje. Prav nič me ne moti, če ves čas brskata po pametnem telefonu. Svetloba njunih oči zažari v meni. Tako ju imam rada, da bi od same ljubezni kar umrla.
»Gospa Potočnik, ali me slišite?«
Slišim, slišim …
Fatma me trese. Ne dovoli mi, da bi umrla. Fatma, pusti pri miru odhajajoče. Fatma, kaj vendar počneš?
»Gospa Potočnik, zadnji izvid je negativen. Slišite? Negativen.«
Kot da bi se življenje vrnilo vame, odprem oči in nalahno pokimam. Potem s Fatmo jočeva. Tudi odrinjeni, nepomembni in odloženi ljudje smemo jokati. Dober dan, življenje!
»Gospa Potočnik, ali slišite? Zamenjala vam bom plenico. Potem pa boste še kaj pojedli.«
Slišim, seveda jo slišim, našo strežnico Fatmo, a ne morem ji odgovoriti. V pljučih mi je, kot da mi kdo zabada nože vanje. Nimam moči, da bi karkoli rekla. Vem, da mi Fatma hoče dobro, vedno se zelo trudi, da bi mi ustregla, zdaj pa sem čisto ugasnila. Nisem edina. V našem domu je kar precej okuženih. Nihče ne govori o tem, kdo je virus prinesel v dom nas starejših. O nekaterih stvareh pač vlada molk. Navadila sem se, da me skoraj nihče več ne sliši. To, kar povem, nima nobene teže. Kar ždim in preživljam svoj čas, kakor vem in znam. Rada živim, zelo rada. Ko še nisem obležala, sem poslušala poročila. Slišati je bilo nekako samoumevno, da stari ugašamo in odhajamo. Iznašli so besedo starizem. In če si kdo pri osemdesetih zaželi še nekaj mesecev življenja, leto ali dve? Zakaj ne kar treh? Tako imenovane pridružene bolezni (družiti se, pridružiti se – to so vendar lepe in spodbudne besede) ne pestijo samo starih ljudi, tudi drugi, mlajši, jih imajo. Ali lahko tisti, ki še niso ostareli in so na antidepresivih, zatrjujejo, da so popolnoma zdravi? Mar se njihovim telesom, ki na videz kar dobro delujejo, ni še kaj pridružilo, globoka žalost, nemoč ali kaj takega, in zdaj potrebujejo pomoč z zdravili? Zjutraj jih bolita telo in duša in nikakor ne morejo vstati iz postelje. Še pred nedavnim sem se že zgodaj pretegovala in izvajala gibe, ki sem jim rekla telovadba.
»Gospa Potočnik, obrnila vas bom na bok, da ne boste dobili preležanin. Vsaj malo pomagajte! Kako me boli križ,« vzdihuje Fatma.
Zbada jo v hrbtu, z dvema otrokoma se težko prebija. Nikoli ničesar ne pove o sebi. V črnih očeh ima toplino. Če bi mogla, bi ji rekla, da jo imam rada, a bi bila videti smešna. O tem se ne sme govoriti.
Tudi svojce imam rada, pa so me odrezali od njih. Ne verjamem, da sta vnuka nosilca okužbe. Skoraj ničesar več ne verjamem. To je najbrž očitni znak, da sem že stara. Mladost se košati z zaupanjem in strastjo, takrat je vse lažje in bolj preprosto. Prekipevaš od moči in veliko verjameš. Načrtuješ vse mogoče. Zdaj pa si želim samo to, da ne bi umrla sama. V tem je tudi nekaj sebičnosti. Vedno me je bilo strah mrličev, čeprav tako negibni ničesar več ne morejo storiti in nikomur zavdati. Bati se je treba živih. Mrtvo sem na parah videla samo svojo babico. Noge so ji povezali z elastiko, kot da ji ne bi hoteli dovoliti, da bi kam pobegnila, pod vrat so ji dali ruto in preprečili zdrs čeljusti. Nadvse sem ji zamerila, da je umrla. Kot otrok in tudi pozneje sem živela pri njej, tedaj pa je kar tako odšla in me pustila samo. Bila sem že odrasla, toda zdelo se mi je, da brez nje ne bom zmogla. Seveda sem zmogla. Tudi zdaj zmorem. Molčim, oči imam zaprte, življenje pa se še vedno pretaka – v meni, tej sobi, drugih prostorih in na pokopališču, ki ga je videti iz našega doma. Prav tak razgled so nam izbrali, da ne bi pozabili, na kateri postaji smo pristali ter zdaj samo še čakamo na zadnji izdih in dokončni odhod.
Zmeraj sem se bala mrličev, zdaj pa bi rada ob svojem ugašanju družbo. Želim si, da bi me hčerka držala za roko. Vsi stiki, dotiki pa sploh, so prepovedani, seveda mi je jasno, kako veliko je omejitev, toda te prepovedi ne bodo trajale za vedno. Nekega dne bomo spet skupaj, iz oči v oči, z izmenjavo besed ali samo molkom. Hčerka mi bo zaprla oči in vsega bo konec.
»Gospa Potočnik, zdaj pa vas bom obrnila na hrbet. Ne stiskajte rok. Vse je v redu. Gospa Potočnik, ali me slišite?«
Slišim, slišim … V svojem življenju sem se toliko vsega naposlušala. Kar v redu je bilo, potem pa so nam nekega dne v službi obnovili pogodbo o delu in na koncu zapisali: Če pa vam ni kaj prav, lahko kar greste. Nadvse sem se trudila, da bi delala dobro, veliko mi je bilo do tega, da bi bilo vse, kar sem opravila, kot bi bilo treba, zatem pa taka grožnja. Živela sem sama s hčerko, zato se nadrejenim nisem upala postaviti po robu, saj me je skrbelo, kako bova preživeli. Iz mene so napravili navadno cunjo. O tem, da bivši ni dajal skoraj nobenega denarja, sploh ni vredno govoriti. Vedno je kje kak bivši. Tudi bivše niso idealne, toda kar pogosto se primeri, da tak moški iz prejšnjih časov ubije ali poškoduje žensko, s katero je živel. Ne dovoli, da bi zaživela na novo ali da bi jo k sebi stiskal drug moški. Ženske to storijo le, če se nasilneža skušajo ubraniti ali pa nekega dne ne morejo več prenašati njegovih udarcev.
Moram pa priznati, da me je kljub vsemu obiskala ljubezen, ta samovoljna in tudi velikodušna gospodična, in to prav tukaj, v domu. Bil je nekoliko mlajši od mene, prijazen in molčeč, s toplim pogledom in nekakšno sramežljivostjo, ki se ni prav nič podala moškemu zrelih let. Posedala sva skupaj ter tu in tam rekla kako besedo. Lahko bi več govoril, saj je veliko vedel, bil je pameten, razumevajoč in prav nič starčevski. Že večkrat sem si obljubila, da ne bom postala hudobna starka, kot se je zgodilo z nekaterimi mojimi prijateljicami in znankami. Alzheimerju ne moreš ubežati, zlobi pa se lahko izmakneš. Ne bo me preplavila. Žalostna pa sem lahko, o, to pa že. Prijatelj je bil eden od tistih v domu, ki jih je virus pogubil. Ni se mu mogel izmakniti. Ker se nismo smeli več družiti, se drug od drugega nisva niti poslovila. Fatma mi je njegovo smrt skušala zamolčati, a sem vseeno izvedela zanjo. Vrata so ostala priprta in slišala sem, kako je nekdo govoril o tem. Odšel je pač eden od nas, ki med sebi enakimi čakamo na svoj konec, toda zame ni bil kdorkoli, pomenil mi je ljubezen, toplino in upanje. Vem, da so to obrabljene besede, toda tudi obrabljenost lahko osrečuje.
»Gospa Potočnik, zdaj grem v drugo sobo. Še bom prišla k vam. Le mirno ležite.«
Vem, vrnila se boš, Fatma. Vem tudi to, da nimaš prav nobene besede, da bi me spravila v bolnišnico. Tam me sploh nočejo. Nekaterim je dovoljeno le to, da molčijo. Ne želim si oditi v bolnišnico. Ali si res ničesar več ne želim? Seveda si. Rada bi videla vnuka. Dobila sta že nekoliko debelejši glas. Njun smeh me razveseljuje. Prav nič me ne moti, če ves čas brskata po pametnem telefonu. Svetloba njunih oči zažari v meni. Tako ju imam rada, da bi od same ljubezni kar umrla.
»Gospa Potočnik, ali me slišite?«
Slišim, slišim …
Fatma me trese. Ne dovoli mi, da bi umrla. Fatma, pusti pri miru odhajajoče. Fatma, kaj vendar počneš?
»Gospa Potočnik, zadnji izvid je negativen. Slišite? Negativen.«
Kot da bi se življenje vrnilo vame, odprem oči in nalahno pokimam. Potem s Fatmo jočeva. Tudi odrinjeni, nepomembni in odloženi ljudje smemo jokati. Dober dan, življenje!
