V naše mesto je cirkus prihajal v zgodnjem poletju, včasih pa se je, kakšen manjši, ki je bil na poti k svojemu zimovanju, ustavil tudi jeseni, izvedel nekaj predstav in nadaljeval pot v dežju, megli, prvem mrazu. Veselili smo se vsakega prihoda cirkusa, tam čez, na drugi strani reke, na široki poljani, pa smo se zbirali otroci in gledali, kako raste šotor, barven, zgubano platnen tudi na najšibkejšem vetru, okoli pa vzhaja majhno naselje, katerega prebivalci vse svoje življenje preživijo na kolesih, od mesta do mesta,od poti do poti, otroke in odrasle pa vabijo, naj pridejo in uživajo ob akrobatih, krotilcih, magih, klovnih... In dvigajo in spuščajo šotor...Cirkus in cirkusanti so zmeraj na poti.
Tega leta (je sploh pomembno, katerega, v varljivem spominu?), v začetku maja, je prišel cirkus, tako velik, da še najstarejši prebivalci – takšnega niso pomnili. Mednarodni cirkus AMAZONIJA: kolona kamionov, avtobusov, hišic na kolesih, ogromen, rdeče rumen šotor, s frfotajočo modro zastavo z napisom AMAZONIJA na vrhu, okrog pa bleščeče zvezdice, naslikane z bronasto barvo, okrog šotora vrtiljaki, streljarne, šotorčki z zabavo... Ponoči je reka luči AMAZONIJE, tako se je zdelo, tekla v samo reko. na konju, z megafonom v rokah je kavboj cirkusant vabil:
»AMAZONIJA, cirkus vseh cirkusov! Mednarodni artisti, osem dni z vami...!«
Ko je to rekel, je iz bleščečega usnjenega toka potegnil kolt s srebrno okovanim držajem in ustrelil v zrak, v veselje gruče otrok, ki so ga spremljali po ulicah.
Zares, circus AMAZONIJA je bil velikanski. Dedov brat, stari stric, povratnik iz Amerike, kjer je opravljal sto poslov, mi je dal denar za predstavo. Rekel je: »O boy, kako se že imenuje cirkus? Amazonija? O, kako diši po daljavi in dogodivščinah...« In spet dimil iz svoje debele cigare.
Zdaj, ko se vsega spominjam, se mi vse bolj dozdeva, da ni bilo slutnje o dogodkih, ki so sledili.
Tistega jutra, ko se je po naši šoli razlegla novica, da je prišel cirkus, je pred pričetkom prve ure v učilnico stopil razrednik. Za njim, s torbo v roki, deklica. Umirili smo se, bolj iz radovednosti, kaj nam bo povedal.Kot že, sklene dlani, našobi usta in šele takrat spregovori: »Otroci, teh deset dni bo vaša sošolka v razredu... Ilona Antal.« In novo učenko pripelje do klopi, kjer je sedel moj najboljši sošolec Esko. Prostor je bil prazen, ker je bil Esko kljub dobroti in bistroumnosti za učitelje težek zalogaj zaradi nemira, ki ga je včasih prevzel. Zato je od začetka osmega sedel sam. No, učitelji so spregledali njegov nemir, ker je bil član skoraj vseh šolskih krožkov, v krožku mladih znanstvenikov pa je osvajal prva mesta na republiških tekmovanjih. Takrat so tudi časopisi prinašali članke z njegovo sliko. Ko pa mu je bilo kaj smešno, ni zdržal niti sredi ure. Za njim še mi – v smeh. In ura je minila. Esko je nekaterim učiteljem rekel, kadar mu je bilo dolgčas. Dolgčas je bilo pravzaprav vsem, ampak Esko edini, ki je lahko to povedal. Tudi deklicam je bil všeč. Mislim, da so bile vanj zaljubljene Mirica, Vildana, Sonja in ona, v katero sem bil zaljubljen tudi jaz – rdečelasa Pepa.
Ilona, majhna, zelenooka, v svetlo modri oblekci s pikami, se je poleg visokega in širokih ramen raslega Eska zdela kot lutka. Pri prvi uri smo vsi, namesto da bi poslušali učitelja biologije, gledali proti klopi, kjer je sedela nova učenka. Klepetulji, Nataša in Selma, sta med odmorom od Ilone izvedeli vse: Kdo je, od kod prihaja. Ilona je prišla z Amazonijo, rojena je v Novem Sadu, njena starša pa znameniti akrobatski par Feher. Zdelo se nam je čudno: priimek zelenooke deklice je Antal, starša pa Feher? Esko je vedel odgovor: Feher je umetniško ime. To je rekel resno, kot da je sam v cirkusu že leta.
Tega že hladnega majskega večera, sem z Eskom vstopil v Amazonijo. Sedla sva na svoji mesti, grizljala sončnično seme. Za nama sta zaradi Eska sedli rdečelasa Pepa in njena prijateljica Alma iz 7.b. Pepa je kot po pomoti tu in tam gugala Eskov stol. Esko se je vsakokrat obrnil, šel s prsti skozi svoje bujne lase in ji rekel:
»O, tudi ti si tu...«
In jaz? Bil sem rdeč kot poljski mak. Vse, prav vse je bilo v Amazoniji svetovno, kot je Esko rad rekel. Plesalci z udavi, iluzionisti, krotilci levov, dreserji psov, tudi tisto, česar nihče od nas ni pričakoval...
Nastopila je v točki slavnih artistov na trapezu, z znamenitim parom Feher, tudi njuna hči, Ilona. Nova učenka v našem razredu! Samo postava, vitka, ravna drža in, kako je bila drobna, so bili podobni tistemu, kar sem pomnil iz šolskih klopi. Vse drugo – srebrnkast kostim, konfeti na čelu, trak v laseh, kot češnja, polna soka – ni bilo prepoznavno. In nič, prav nič ni bilo podobno ničemur iz našega sveta: stotine luči, radovedno pričakovanje, srce, ki udarja močneje... In Ilona? Letela je, ob vzdihu publike, iz rok matere v roke očeta, zgoraj visoko, pod samo kupolo in krožila kot da je ptica brez kril. In danes, kot da se je zgodilo hip prej, slišim ploskanje, najmočneje: njej, Iloni. Močneje kot krotilcu levov. Dolgo dolgo po Iloninem nastopu je bil Esko zamišljen. Takrat me to ni čudilo...
In jutri?
V šolo je prišla kot učenka, ki misli le na naloge in ocene. Učitelj likovnega pouka je pred vsemi pohvalil Ilonin pejsaž ravnice v temperi. Zmeraj je bila z Eskom, pri uri in med odmorom. Na predstave Amazonije je odhajal vsak večer. Vsi so videli: Esko se je spremenil. Postal je molčeč. In raztresen. Nekajkrat ni prinesel nalog. Učitelji so bili zmedeni. In mi vsi. Najbolj seveda tisti, ki so od njega prepisovali. Tistega dne, ko je s travnika preko reke izginil, kot da ga nikoli ni bilo, šotor Amazonije, se Ilona ni pojavila pri pouku. Tudi Esko ne. Deklice so se spogledovale, šepetale o Esku in Iloni. Ker, vsi so vedeli, da je dneve preživljal v Amazoniji. Ko sem prišel domov, sem na dvorišču srečal objokano Eskovo mater. Prišla je vprašat, če vem, kje je njen sin. In jaz? Zmeden sem jecljal, kot da sem sam nečesa kriv. e zgodaj zjutraj je Esko zginil od hiše, zajahal kolo in... ni ga že ure.
»Kaj misliš, kam je odšel?« kot bi govorile oči starega strica.
»Prišel bo do večera. Prepričan sem!« sem rekel materi. In tako je bilo. Vrnil se je zvečer. Prašen, znojav. Peljal se je s kolesom vse do K., kjer je Amazonija tega dne priredila predstavo.
Okoli čela je imel trak, rdeč kot češnja, polna soka.
V naše mesto je cirkus prihajal v zgodnjem poletju, včasih pa se je, kakšen manjši, ki je bil na poti k svojemu zimovanju, ustavil tudi jeseni, izvedel nekaj predstav in nadaljeval pot v dežju, megli, prvem mrazu. Veselili smo se vsakega prihoda cirkusa, tam čez, na drugi strani reke, na široki poljani, pa smo se zbirali otroci in gledali, kako raste šotor, barven, zgubano platnen tudi na najšibkejšem vetru, okoli pa vzhaja majhno naselje, katerega prebivalci vse svoje življenje preživijo na kolesih, od mesta do mesta,od poti do poti, otroke in odrasle pa vabijo, naj pridejo in uživajo ob akrobatih, krotilcih, magih, klovnih... In dvigajo in spuščajo šotor...Cirkus in cirkusanti so zmeraj na poti.
Tega leta (je sploh pomembno, katerega, v varljivem spominu?), v začetku maja, je prišel cirkus, tako velik, da še najstarejši prebivalci – takšnega niso pomnili. Mednarodni cirkus AMAZONIJA: kolona kamionov, avtobusov, hišic na kolesih, ogromen, rdeče rumen šotor, s frfotajočo modro zastavo z napisom AMAZONIJA na vrhu, okrog pa bleščeče zvezdice, naslikane z bronasto barvo, okrog šotora vrtiljaki, streljarne, šotorčki z zabavo... Ponoči je reka luči AMAZONIJE, tako se je zdelo, tekla v samo reko. na konju, z megafonom v rokah je kavboj cirkusant vabil:
»AMAZONIJA, cirkus vseh cirkusov! Mednarodni artisti, osem dni z vami...!«
Ko je to rekel, je iz bleščečega usnjenega toka potegnil kolt s srebrno okovanim držajem in ustrelil v zrak, v veselje gruče otrok, ki so ga spremljali po ulicah.
Zares, circus AMAZONIJA je bil velikanski. Dedov brat, stari stric, povratnik iz Amerike, kjer je opravljal sto poslov, mi je dal denar za predstavo. Rekel je: »O boy, kako se že imenuje cirkus? Amazonija? O, kako diši po daljavi in dogodivščinah...« In spet dimil iz svoje debele cigare.
Zdaj, ko se vsega spominjam, se mi vse bolj dozdeva, da ni bilo slutnje o dogodkih, ki so sledili.
Tistega jutra, ko se je po naši šoli razlegla novica, da je prišel cirkus, je pred pričetkom prve ure v učilnico stopil razrednik. Za njim, s torbo v roki, deklica. Umirili smo se, bolj iz radovednosti, kaj nam bo povedal.Kot že, sklene dlani, našobi usta in šele takrat spregovori: »Otroci, teh deset dni bo vaša sošolka v razredu... Ilona Antal.« In novo učenko pripelje do klopi, kjer je sedel moj najboljši sošolec Esko. Prostor je bil prazen, ker je bil Esko kljub dobroti in bistroumnosti za učitelje težek zalogaj zaradi nemira, ki ga je včasih prevzel. Zato je od začetka osmega sedel sam. No, učitelji so spregledali njegov nemir, ker je bil član skoraj vseh šolskih krožkov, v krožku mladih znanstvenikov pa je osvajal prva mesta na republiških tekmovanjih. Takrat so tudi časopisi prinašali članke z njegovo sliko. Ko pa mu je bilo kaj smešno, ni zdržal niti sredi ure. Za njim še mi – v smeh. In ura je minila. Esko je nekaterim učiteljem rekel, kadar mu je bilo dolgčas. Dolgčas je bilo pravzaprav vsem, ampak Esko edini, ki je lahko to povedal. Tudi deklicam je bil všeč. Mislim, da so bile vanj zaljubljene Mirica, Vildana, Sonja in ona, v katero sem bil zaljubljen tudi jaz – rdečelasa Pepa.
Ilona, majhna, zelenooka, v svetlo modri oblekci s pikami, se je poleg visokega in širokih ramen raslega Eska zdela kot lutka. Pri prvi uri smo vsi, namesto da bi poslušali učitelja biologije, gledali proti klopi, kjer je sedela nova učenka. Klepetulji, Nataša in Selma, sta med odmorom od Ilone izvedeli vse: Kdo je, od kod prihaja. Ilona je prišla z Amazonijo, rojena je v Novem Sadu, njena starša pa znameniti akrobatski par Feher. Zdelo se nam je čudno: priimek zelenooke deklice je Antal, starša pa Feher? Esko je vedel odgovor: Feher je umetniško ime. To je rekel resno, kot da je sam v cirkusu že leta.
Tega že hladnega majskega večera, sem z Eskom vstopil v Amazonijo. Sedla sva na svoji mesti, grizljala sončnično seme. Za nama sta zaradi Eska sedli rdečelasa Pepa in njena prijateljica Alma iz 7.b. Pepa je kot po pomoti tu in tam gugala Eskov stol. Esko se je vsakokrat obrnil, šel s prsti skozi svoje bujne lase in ji rekel:
»O, tudi ti si tu...«
In jaz? Bil sem rdeč kot poljski mak. Vse, prav vse je bilo v Amazoniji svetovno, kot je Esko rad rekel. Plesalci z udavi, iluzionisti, krotilci levov, dreserji psov, tudi tisto, česar nihče od nas ni pričakoval...
Nastopila je v točki slavnih artistov na trapezu, z znamenitim parom Feher, tudi njuna hči, Ilona. Nova učenka v našem razredu! Samo postava, vitka, ravna drža in, kako je bila drobna, so bili podobni tistemu, kar sem pomnil iz šolskih klopi. Vse drugo – srebrnkast kostim, konfeti na čelu, trak v laseh, kot češnja, polna soka – ni bilo prepoznavno. In nič, prav nič ni bilo podobno ničemur iz našega sveta: stotine luči, radovedno pričakovanje, srce, ki udarja močneje... In Ilona? Letela je, ob vzdihu publike, iz rok matere v roke očeta, zgoraj visoko, pod samo kupolo in krožila kot da je ptica brez kril. In danes, kot da se je zgodilo hip prej, slišim ploskanje, najmočneje: njej, Iloni. Močneje kot krotilcu levov. Dolgo dolgo po Iloninem nastopu je bil Esko zamišljen. Takrat me to ni čudilo...
In jutri?
V šolo je prišla kot učenka, ki misli le na naloge in ocene. Učitelj likovnega pouka je pred vsemi pohvalil Ilonin pejsaž ravnice v temperi. Zmeraj je bila z Eskom, pri uri in med odmorom. Na predstave Amazonije je odhajal vsak večer. Vsi so videli: Esko se je spremenil. Postal je molčeč. In raztresen. Nekajkrat ni prinesel nalog. Učitelji so bili zmedeni. In mi vsi. Najbolj seveda tisti, ki so od njega prepisovali. Tistega dne, ko je s travnika preko reke izginil, kot da ga nikoli ni bilo, šotor Amazonije, se Ilona ni pojavila pri pouku. Tudi Esko ne. Deklice so se spogledovale, šepetale o Esku in Iloni. Ker, vsi so vedeli, da je dneve preživljal v Amazoniji. Ko sem prišel domov, sem na dvorišču srečal objokano Eskovo mater. Prišla je vprašat, če vem, kje je njen sin. In jaz? Zmeden sem jecljal, kot da sem sam nečesa kriv. e zgodaj zjutraj je Esko zginil od hiše, zajahal kolo in... ni ga že ure.
»Kaj misliš, kam je odšel?« kot bi govorile oči starega strica.
»Prišel bo do večera. Prepričan sem!« sem rekel materi. In tako je bilo. Vrnil se je zvečer. Prašen, znojav. Peljal se je s kolesom vse do K., kjer je Amazonija tega dne priredila predstavo.
Okoli čela je imel trak, rdeč kot češnja, polna soka.
