Po posthumni izdaji knjige Biografikon pesnika in esejista Pavleta Bata Stanišića (1936-2021) se naš Božidar Stanišić posveča spominom in prijateljstvu z avtorjem
S prijateljem Batom si leta dopisovala, pogosto tudi po elektronski pošti. Poleti lani, ko smo si izmenjali nekaj misli o Kunderovem eseju o svetu brez nasmeha, se je začelo dolgo obdobje molka. Nato je jeseni prišla novica, o kateri je poročal le en medij v celotni regiji - 21. oktobra 2021 je na portalu Tačno novinar Savo Petrović, Batov prijatelj, ki že nekaj časa živi na Floridi, zapisal: »Bosansko-hercegovski mediji niso poročali o smrti Pavleta Stanišića, niti Oslobođenje ali Glas Srpske, niti Politika, časopisi, ki so objavljali njegove zgodbe in mu celo podelili različne nagrade. Novic [...] nista objavila niti portal Dobojski info niti tiskovna agencija Srna, s čimer se nadaljuje trend marginalizacije in zaničevanja enega najboljših avtorjev bosansko-hercegovske literature...«. (Novice o njegovi smrti ni objavil niti Radio Slobodna Evropa, na katerem je Bato v obdobju 1999-2002 objavil več kot dvesto uvodnikov).
Pavle Stanišić (Crkvice, Boka Kotorska, 1936 - Doboj, 2021), pisatelj in novinar, je bil ustvarjalec številnih kulturnih dogodkov in ustanov v Doboju, kjer je preživel skoraj vse svoje življenje. Bil je dopisnik Radia Sarajevo, urednik časopisa Glas komune, eden od ustanoviteljev pisateljskega krožka »Ivo Andrić« v Doboju, po vojni pa tudi ustanovitelj in urednik revije Alternativa. Prejel je številne literarne nagrade za kratke zgodbe (Oslobođenje, Politika, Dnevnik, Cetinjski list, Front slobode, Glas Srpske). Objavil je prozo Pahuljice i ludaci [1980], Vjekovo, grad u Dardaniji [1997], Plavi putevi [2006], Mladić iz »Kaprija« [2007], Biografikon (posthumno leta 2022); pesniške zbirke: Pjesma o spasenju [1985], Večernja načela [1987], Evropa za uspomnenu [2007], Preživjele riječi [2008], Teutino blago [2009], Zvijezda nad ponorom [2020] in dramo Vila »Bosna« (2007). Njegove kratke zgodbe in pesmi so prevedene v italijanščino (reviji Sagarana in Smerilliana) in slovenščino (revija Locutio).
Spoznala sva se na začetku osemdesetih let, ko je Bato s skupino sodelavcev začel izdajati revijo Značenja. Poklical sem ga in mu predlagal sodelovanje. Še vedno slišim njegov prijazni glas: »Da, seveda.« V tistih letih sem vsakič, ko sem prišel iz Maglaja v Doboj – in še posebej, ko sem šel v knjižnico, h kateri je Bato kot direktor ogromno prispeval, tudi v smislu neformalnega sodelovanja med bralci, pisatelji in knjigami – je bil to zame praznik. A v Bosni so prazniki, kot »kronike srečnih časov« (Andrić), kratkotrajne.
Zadnjič sem Bata srečal pred našo »slavno« vojno na ustanovni konferenci Kroga intelektualcev v Doboju, ki je potekala nekega večera februarja 1992. Uvodni govor je imel Bato. V Maglaj sem se vrnil po strašljivo pusti cesti, vendar me je preveval občutek, da inteligenca in pozitivna energija v Bosni še nista povsem izginili.
Ponovno sva se srečala po dolgih vojnih in povojnih letih, v katerih naju je zanimala usoda drugega. Ko sva se končno spet srečala - bosanski ekvivalent dvojice Stanley in Livingstone? - v njegovem stanovanju v Doboju, mi je Bato podaril dva romana. Enega Bellowova in drugega Durasova, ediciji »Svjetlost« - ki ugaša, celo dobesedno - skupaj: cena dve marki na ovitku ... »Nekateri svetovni pisatelji so danes tukaj vredni tudi pol marke ...«. Niti vojna groza ni uspela izsušiti vodnjaka njegove ironije, tako zelo, da je enega od svojih esejev, napisanih po vojni, naslovil »Bo svoboda lahko jokala?« (in ne »pela«, kot je zapisal pesnik Branko Miljković).
Kako s preprostim spominskim člankom predstaviti tako prefinjen in zanimiv literarni opus, kot je Batov? Lažje je ugotoviti, da je od leta 1992 živel kot tujec, izgnanec v svojem mestu. Bato ni obupal niti takrat, ko se je znašel med redkimi misleci v Doboju in celotni Republiki Srbski. Ne, ni bil zgolj opazovalec »demokratične« provincializacije zgodovine in revizije spomina. Nekoč mi je v svojem stanovanju v Doboju rekel, da ga tam pravzaprav sploh ni. Takrat je izšla monografija sodobne poezije iz Republike Srbske z naslovom Nasukani na list lirike. »Nisem niti med zasutimi, kaj šele med tistimi, ki niso zasuti.« Ob tej priložnosti mi je Bato podaril zbirko svojih pesmi z naslovom Evropa za uspomenu. Tudi pesem Quo vadis Domine, objavljena v tej zbirki, je skoraj neznana, a si zasluži uvrstitev v antologijo evropske poezije 20. stoletja.
In tako je Doboj od 18. oktobra 2021 revnejši za poštene človeški obraz. Ne verjamem, da se bo po Batu v Doboju ali kje drugje imenovala ulica. To ni čas za mojstre kratke zgodbe. Kamorkoli se ozremo, opazimo, da počasi, a zanesljivo pozabljamo, kaj je pomenilo, da smo lahko nedeljsko jutranjo kavo pospremili z branjem kratkih zgodb v časopisih, da bi očistili um s časom nakopičene umazanije.
Ko sem prijatelju Juliu Monteiru Martinsu (1955-2014), brazilskemu pisatelju, ki je živel v Lucci in je vodil neponovljivo, zdaj že legendarno revijo Sagarana, poslal nekaj Batovih pesmi, ki jih je v italijanščino prevedla Alice Parmeggiani, je bil osupel ne le zaradi zdravstvenega stanja kulture v postjugoslovanski regiji, temveč tudi zaradi trajne nesposobnosti Evrope, da ceni svoje obrobje in pristne umetnike, ki ga oživljajo. V pismu, ki mi ga je poslal moj dragi prijatelj, veronski pisatelj Italo Bosetto (1944-2022), se zdi, da so Julijeve besede zelo aktualne. Toda zakaj bi odprašili temačne groteskne teme? Natančneje, o nacionalizmu, ki prehranjuje pozabo.
Če pa bi radi pogledali na obdobje, v katerem usode nacionalizma že nekaj časa pletejo mreže pozabe, so nam lahko v pomoč naslednje vrstice iz Batove Patriotske poezije:
To je torej mesto, iz katerega se bom dvignil / k resnici / in zapustil predano telo pod kamnom / in prijeten svet v slabšem stanju, kot sem ga našel / tistega dne, ko sem prispel na visoko goro / nad morjem.
Ponovno sem prebral Batojev Biografikon [1], spomine pisatelja, ki je vedno bil in bo ostal glas vesti - neodvisne intelektualne in literarne vesti - spričo Zla. V tem delu se zgodovina zrcali sama v sebi, vendar vedno skozi človeške obraze in usode. Verjamem, da je Bato napisal Biografikon v imenu Dobrega, Lepote in odpora proti Pozabi, vedno na strani tistih, ki trpijo z Zgodovino. Zdi se mi, da slišim njegov glas, ki izvira iz odkritosti na dnu zadnje strani, kjer je citiran Mallarméjev razmislek o svetu, ki obstaja samo zato, da bi končal v knjigi.
Biografikon le navidezno zaznamuje lokalni kolorit Boka Kotorskega zaliva, avtorjeve domovine, Doboja, Bosne včeraj in danes, Jugoslavije. To ni knjiga izključno o avtorju. Gre za Selimovića, ki je v svojih Spominih, preplavljen z globokim sporom s samim seboj in z zgodovino, zapisal: »Samo jaz ni dovolj«. V tem Meševem razmišljanju vidim enega od glavnih razlogov, ki so pripeljali do rojstva Biografikona.
V nekem trenutku se mi je zdelo, da se moje številne opombe na robovih strani Biografikona širijo in se spreminjajo v kratek povzetek te knjige-ladje, ki je avtor ni zgradil le zase, temveč tudi za številne druge popotnike, ki so se v različnih pristaniščih časa in zgodovine vkrcali nanjo. Seveda jo je zgradil tudi zato, da bi prenesel težo, ki se nabira med potovanjem, in sanje, pred katerimi ni mogoče pobegniti. Preprosto povedano, Batova ladja ne prevaža običajnih potnikov in ne pluje po mirnih, negibnih vodah.
Zdaj prepuščam besedo Batu, pisatelju in pesniku, ki je v tako imenovani bosanski diaspori veliko bolj bran in cenjen. Torej v Bosni, ki je razpršena na štiri konce sveta. Izbral sem odlomke, za katere sem menil, da bodo zanimivi za italijanske bralce.
Odlomki iz Biografikona
Pravljična lepota zaliva, morja in okoliških strmih gora, sonca, oblakov in galebov ... so nas zlahka prepričali, da nam je ta svet naklonjen, če ne naravnost zadovoljen z našo prisotnostjo. Vendar smo kmalu ugotovili, da v zgodovini teh dežel ni varnega skrivališča, kjer bi lahko nemoteno sanjali in preživeli svoje življenje. Ko smo pustili za seboj radosti in otroške igre, smo stopili neposredno v zgodovino. Začela se je druga svetovna vojna. [...] Na morju – italijanske bojne ladje, na ozki cesti ob obali –kolone vojaških tovornjakov.
Nekega dne so našega očeta aretirali. [...] Domačine so vzeli za talce, da bi imeli vedno na voljo vsaj ducat ljudi, ki bi jih ustrelili za vsakega umrlega italijanskega vojaka.
Zapor so uredili v največji učilnici stare šole, kjer sem pozneje preživel eno leto kot učenec. Zaporniki niso dobili ničesar jesti, hrano smo si morali prinesti sami. Vaščani so bili solidarni, zato je mama prinesla domov pest fižola in kos posušene trske ter ju skuhala v majhnem loncu, ki sem ga odnesel v zapor. Ta fižol in trska sta tako dišala, da sem si tudi sam želel biti zaprt v zaporu, zato sem, ko so me vprašali, kaj bi rad postal, ko odrastem, vedno rekel, da bi bil zapornik. V vrsti z mano in drugimi, ki so čakali na dostavo hrane stražarjem, je bila tudi mlada, vedno elegantna Dora, katere mož je bil med zaprtimi talci. V rokah je držala velik šopek rdečih vrtnic. Ko ji je stražar rekel, da njen mož ne potrebuje vrtnic, ampak hrano, mu je ostro odgovorila, da dobro ve, kaj njen mož potrebuje in kaj ima najraje.
To so moji najzgodnejši spomini na zgodbo, v katero smo se naporno podali s fižolom in vrtnicami in iz katere se še danes nismo uspeli izvleči.
* * *
Iz arhiva Pavleta Stanišića
Pisalo se je leto 1942. Star sem bil šest let. Otroci so začeli hoditi v šolo pri sedmih letih, jaz pa sem moral začeti zgodaj. Iz razloga, za katerega bi danes rekli, da je zelo nepomemben. V šoli so otroci dobili tudi hrano, malico. Pravo kosilo ob koncu pouka. Naj vsaj otroci preživijo, so rekli odrasli.
Pouk je tako kot vse drugo potekal v italijanščini. Naš jezik je bil prepovedan. Pozneje sem izvedel, da si je Italija priključila Boko in jo zasedla. Vsi uradniki, učitelji, zdravniki ... so bili Italijani. Naši ljudje so lahko le prali vojaške uniforme ali »razbijali kamenje« na poti in to so počeli iz ljubezni ali na silo, najpogosteje na silo. In Italijani se niso niti potrudili, da bi se naučili reči ‘hvala’. Ker niso znali niti besede našega jezika, je neki Jerko, ki je prodajal časopise, namesto Popolo d’Italia kričal »Propala Italija«, dokler ga ni nekdo »zažvižgal« in potem ni bilo nikogar več, ki bi prodajal časopise. Medtem smo na ves glas peli: »Italia terra mia« ... Italijanščine smo se vsi zelo hitro naučili, po osvoboditvi pa smo jo še hitreje pozabili.
* * *
Da, naš oče je rekel, da sem ga iz zapora v Risanu spravil jaz. Celo tukaj, v Perastu, so se o tem pogovarjali. Toda zaradi moje radovednosti, ker sem hotel vedeti, kaj ta stavek pomeni, so se vrata zaprla in se je pogovor končal. In šele zdaj, po skoraj sedmih desetletjih, ko sem prebiral očetova pisma in pisma, se mi je skrivnost spontano razkrila.
Neki Gajo Radović, ki je bil pred vojno pomorski kapitan, pozneje pa je postal vpliven sodelavec Italijanov, celo zelo vpliven, je prišel v ta zapor in s strogim glasom rekel mojemu očetu, naj gre ven. Moj oče je mislil, da ga bodo ustrelili. Ko pa smo bili zunaj, mu je kapitan povedal nenavadno zgodbo. Njegov sin, moj vrstnik in soigralec, ga je vsak dan spraševal: »Zakaj je Batov oče v zaporu?« Noč prej, je pripovedoval kapitan, sta ga oba sinova z jokom prosila, naj osvobodi mojega očeta. Kapitan se je skušal izogniti zahtevi in pojasnil, da je neizvedljiva, vendar so otroci tako vztrajali, da jim je moral na koncu obljubiti, da bo izpolnil njihovo zahtevo. »Zdaj pa pobegni, preživi, kolikor se da. Od stražarjev smo se že dovolj oddaljili. Za nekaj časa se skrijte nekam, da ne boste vsakodnevno pritegovali pogledov ljudi. Morda bom v težavah, vendar mi je vseeno, to počnem za svoje otroke.«
Zato je oče takrat obotavljivo stal pred našimi vrati in rekel, da sem ga rešil jaz.
Perast (Črna gora), foto: Pavle Stanišić
Ko sem si zapisoval te podrobnosti iz svojega otroštva, se je tudi meni porajalo vprašanje: kaj točno počnem? Ali je to seznam nesreč in težav, s katerimi sem se moral soočiti, preden sem postal to, kar sem danes? Je bilo moje otroštvo res tako boleče? Nikakor ne. O tem sem prepričan. Bil je lep, poln smisla, prežet z neizmernimi vrednotami, brezmejen, resničen, pozitiven ... Kajti za največjimi radostmi se skrivajo največje žalosti.
* * *
Otroštvo je prvi pogled. Menim, da je tudi najpomembnejši. Pogled, ki objame ves svet. Izkušnja, ki se zgodi le enkrat. Potem se vse življenje spominjamo tega, kar smo videli.
Danes lahko svoje najstniške prijatelje gledam le tako, kot se običajno gleda, od leve proti desni, in jih delim na tiste, ki stojijo, in tiste v prvi vrsti, ker jih že dolgo ni v mojem življenju. Skupaj smo le na tej fotografiji iz leta 1951.
Nočem omenjati njihovih imen, ker imena razkrivajo skrivnost nacionalne pripadnosti, ki je danes postala usodna, medtem ko nas takrat niso tako delila. Razlikovali smo, kdo je najboljši prijatelj, kdo najhitreje preplava reko Bosno, kdo je najboljši v nogometu ... Omenjam le ime belega psa, saj te plemenite živali kažejo veliko večjo stopnjo strpnosti. Ime mu je bilo Gospod. In tako se je tudi obnašal. Fotografija prikazuje »nogometni klub« iz Novih stanov in je bila posneta takoj po veliki zmagi te ekipe proti Donji mahali [2] s 16:15. Takrat se trajanje tekme ni računalo v minutah, ampak se je kot parameter uporabljalo število doseženih golov, tako da je vsak polčas trajal, dokler ekipa ni dosegla osem golov. [...] Žal mi je, da na sliki ni drugih fantov iz Novih stanova, ampak tudi tistih, za katere smo si prizadevali za zmago. Kot sem slišal, so nekatere od njih zadele granate, na primer Zumka, celo v Mostarju. Kar zadeva javnost, je ostal le še tisti otrok, najmanjši od vseh, ki danes, pravijo, nosi dolgo brado v drugem mestu. Od ljudi na fotografiji v Doboju skorajda ni več nikogar. Poleg mene je v prvi vrsti le eden od teh. Le midva sva ostala tukaj. Občasno se srečava, običajno na mestu, kjer je bila posneta ta fotografija. Mnogi so odšli, mnogi so bili pregnani. Mislim, da je vsak od njih nosil to podobo v sebi. Ker sva bila prava prijatelja. [...] Toda ne vem, ali smo bili takšni prijatelji tudi leta 1992, ko se je zgodila tragedija. Ne vem. Bili smo starejši in zato bolj previdni in inteligentni, zato tudi bolj strahopetni. [...] Kako je mogoče, da smo drug drugega pregnali iz teh dežel? Da smo streljali drug na drugega? Vendar menim, da nihče od tistih na sliki tega ni storil. Včasih pomislim, da se ti dogodki v resnici niso zgodili, da se je zgodilo nekaj drugega, česar se ne zavedamo. [...] A ta slika je pričevanje, ki ne govori le o nas, ampak tudi o tem, da bodo nekoč, morda nedaleč stran, tu zrasli novi dobri prijatelji, združeni v nacionalnih, verskih in političnih razlikah, pogumnejši in boljši, kot smo mi.
* * *
Doboj iz obdobja neposredno po drugi svetovni vojni je podoba, ki si jo danes težko predstavljamo. Tri ali štiri tisoč zelo lačnih in izsušenih prebivalcev. Središče sveta - stara železniška postaja, ob kateri je po ozki progi drvel ćiro [3] na poti do Broda, Sarajeva ali Teslića. Okoli postaje so vidni ostanki nekdanjega hotela Griz in nekdanjega mirnodobnega življenja, ki se je zdaj končalo. Blatne ali prašne ulice. Slabo oblečeni ljudje, ki so imeli na oblačilih še kakšno podrobnost iz daljne preteklosti, in množica mladeničev v partizanskih uniformah z rdečimi zvezdami na kapah, v barakah, raztresenih po mestu, pa so bile nastanjene mlade brigade, polne elana, ki so gradile novo, širšo železnico med Sarajevom in Šamcem, kasneje pa tudi med Dobojem in Banjaluko.
* * *
Sredi vsega tega je gimnazija. Na veliki stavbi, v kateri je bila nekoč ljudska šola, je bil z velikimi črkami v cirilici in latinici napis: State Royal Gymnasium. Edini v celotnem okrožju.
* * *
Seveda so se rojevale tudi ljubezni, vendar so bile po mojem mnenju bogatejše v duhu, poeziji in sanjah. Zjutraj vstopite v učilnico osmega razreda [4], v kateri je bil prejšnji dan popoldne, recimo, peti razred, in pod mizo najdete listek, na katerem piše: »Nocoj ob petih minutah ob šestih bom pred kinom.« Takrat se sprehodite mimo kinodvorane in vas oblije sij toplega, prijaznega, sončnega nasmeha. Vrneš ji nasmeh in seveda greš naprej, saj bi bilo nesprejemljivo, če bi te kdo, še posebej kakšen profesor, videl v takšni družbi. Naslednji dan pa še en zapis: »Srečanje je bilo čudovito. Zapomnil si ga bom do konca življenja.« Po naključju sem imel priložnost vprašati gospo določene starosti, ali se spominja teh srečanj. »Oh, kako se jih ne bi mogla spomniti. Ali nisem rekls, da se jih bom spominjala vse življenje?«
Z rastjo gimnazije v Doboju je raslo tudi mesto in celotno območje doline Bosne, naše reke, s katero nas je povezovalo prijateljstvo, ki je trajalo več poletij. Bosni smo posvetili tudi verze, ki smo jih napisali na klop, saj to ni bilo prepovedano.
* * *
Tu bomo prenočili
Si rekel reki
ki je že odhajala
Tako je recitirala eno od mojih pesmi. In ta reka, Bosna, še vedno teče in ne more oditi, prav tako ne ljudje, ki gredo mimo. Počasi se začnejo razkrivati tudi sence tistih, ki so nekoč šli mimo. Tam je senca starega Igorja Meljnickega z violino, shranjeno v obrabljenem črnem kovčku, ki jo je prinesel s seboj, ko je zapustil carsko Rusijo. V šoli poučuje ruski jezik, ker je Rus, gimnastiko, ker je bil častnik v carski vojski, in glasbo, ker je poleg glasbene izobrazbe tudi nadarjen. Svojo violino uglasi brez pomoči drugih instrumentov, zanaša se le na svoje uho, nato pa zvok svoje violine uporabi kot referenco za uglaševanje drugih instrumentov v mestu.
Tam, blizu nekdanje elektrarne (današnje knjižnice), sreča dr. Iznudina Džananovića, tega vedno elegantnega in tihega gospoda, ki se drži in se vede, kot da je še vedno na Dunaju, kjer je študiral. Ko gresta drug mimo drugega in si izmenjata spoštljiv in graciozen pozdrav, pomislim: koliko kultur se srečuje ob vznožju te starodavne trdnjave. Igor hiti domov pomagat ženi Klavdiji, ki mora do jutra na podlago iz listov ovojnega papirja, povezanih z mešanico vode in moke, narisati portreta Lenina in Tita, velika kot vhodna vrata, ki bosta pozneje razstavljena v veliki dvorani gimnastičnega doma na pomembni konferenci. In pomislim: koliko politik se srečuje ob vznožju te trdnjave, kjer beli ruski emigranti rišejo Lenina.
Na dobojskem tlakovancu že pada večer in stari Štraus, gradbeni inženir, hodi naglo, sključen vase. Gradnja poteka povsod v mestu, zato njegov delovni dan traja od jutra do večera. Mudi, saj ga doma čakajo žena Mažana s hčerkama Zdenko in Alico ter topel obrok, ki nadomešča tudi izpuščeno kosilo. Po napornem dnevu se mora ustaviti v starem mestnem jedru in v naglici spiti dva majhna kozarca žganja. Vem, da mu bo Salih na drugi strani pulta ponudil še en kozarček, tako kot vem, da gospod Štraus ne bo rekel ne.
Noč se že spušča, kar naznanjajo cerkveni zvonovi. Tam daleč stran, na drugi strani Bosne, še vedno utripajo številne nenavadne luči in od časa do časa se sliši mračno hrumenje eksplozij in padajočega kamenja. Gradi se nova velika železniška proga do Tuzle.
[*] Osservatire balcanico e caucasi transeuropea, 10. januar 2023
[1] Za izid te knjige so si prizadevali Pavlejeva žena Milena, njuna otroka Slobodan in Maja ter Ɖorđo Vasić, nemški prevajalec in avtor kratkih zgodb, ki že nekaj časa živi v Torontu.
[2] Novi stanovi in Donja mahala sta dve soseski v mestu Doboj.
[3] Pogovorni izraz za parni vlak, ki je vozil po ozkotirnih progah, zgrajenih v času Avstro-Ogrske.
[4] V nekdanji Jugoslaviji je bila prva stopnja izobraževanja osemletna osnovna šola.
Po posthumni izdaji knjige Biografikon pesnika in esejista Pavleta Bata Stanišića (1936-2021) se naš Božidar Stanišić posveča spominom in prijateljstvu z avtorjem
S prijateljem Batom si leta dopisovala, pogosto tudi po elektronski pošti. Poleti lani, ko smo si izmenjali nekaj misli o Kunderovem eseju o svetu brez nasmeha, se je začelo dolgo obdobje molka. Nato je jeseni prišla novica, o kateri je poročal le en medij v celotni regiji - 21. oktobra 2021 je na portalu Tačno novinar Savo Petrović, Batov prijatelj, ki že nekaj časa živi na Floridi, zapisal: »Bosansko-hercegovski mediji niso poročali o smrti Pavleta Stanišića, niti Oslobođenje ali Glas Srpske, niti Politika, časopisi, ki so objavljali njegove zgodbe in mu celo podelili različne nagrade. Novic [...] nista objavila niti portal Dobojski info niti tiskovna agencija Srna, s čimer se nadaljuje trend marginalizacije in zaničevanja enega najboljših avtorjev bosansko-hercegovske literature...«. (Novice o njegovi smrti ni objavil niti Radio Slobodna Evropa, na katerem je Bato v obdobju 1999-2002 objavil več kot dvesto uvodnikov).
Pavle Stanišić (Crkvice, Boka Kotorska, 1936 - Doboj, 2021), pisatelj in novinar, je bil ustvarjalec številnih kulturnih dogodkov in ustanov v Doboju, kjer je preživel skoraj vse svoje življenje. Bil je dopisnik Radia Sarajevo, urednik časopisa Glas komune, eden od ustanoviteljev pisateljskega krožka »Ivo Andrić« v Doboju, po vojni pa tudi ustanovitelj in urednik revije Alternativa. Prejel je številne literarne nagrade za kratke zgodbe (Oslobođenje, Politika, Dnevnik, Cetinjski list, Front slobode, Glas Srpske). Objavil je prozo Pahuljice i ludaci [1980], Vjekovo, grad u Dardaniji [1997], Plavi putevi [2006], Mladić iz »Kaprija« [2007], Biografikon (posthumno leta 2022); pesniške zbirke: Pjesma o spasenju [1985], Večernja načela [1987], Evropa za uspomnenu [2007], Preživjele riječi [2008], Teutino blago [2009], Zvijezda nad ponorom [2020] in dramo Vila »Bosna« (2007). Njegove kratke zgodbe in pesmi so prevedene v italijanščino (reviji Sagarana in Smerilliana) in slovenščino (revija Locutio).
Spoznala sva se na začetku osemdesetih let, ko je Bato s skupino sodelavcev začel izdajati revijo Značenja. Poklical sem ga in mu predlagal sodelovanje. Še vedno slišim njegov prijazni glas: »Da, seveda.« V tistih letih sem vsakič, ko sem prišel iz Maglaja v Doboj – in še posebej, ko sem šel v knjižnico, h kateri je Bato kot direktor ogromno prispeval, tudi v smislu neformalnega sodelovanja med bralci, pisatelji in knjigami – je bil to zame praznik. A v Bosni so prazniki, kot »kronike srečnih časov« (Andrić), kratkotrajne.
Zadnjič sem Bata srečal pred našo »slavno« vojno na ustanovni konferenci Kroga intelektualcev v Doboju, ki je potekala nekega večera februarja 1992. Uvodni govor je imel Bato. V Maglaj sem se vrnil po strašljivo pusti cesti, vendar me je preveval občutek, da inteligenca in pozitivna energija v Bosni še nista povsem izginili.
Ponovno sva se srečala po dolgih vojnih in povojnih letih, v katerih naju je zanimala usoda drugega. Ko sva se končno spet srečala - bosanski ekvivalent dvojice Stanley in Livingstone? - v njegovem stanovanju v Doboju, mi je Bato podaril dva romana. Enega Bellowova in drugega Durasova, ediciji »Svjetlost« - ki ugaša, celo dobesedno - skupaj: cena dve marki na ovitku ... »Nekateri svetovni pisatelji so danes tukaj vredni tudi pol marke ...«. Niti vojna groza ni uspela izsušiti vodnjaka njegove ironije, tako zelo, da je enega od svojih esejev, napisanih po vojni, naslovil »Bo svoboda lahko jokala?« (in ne »pela«, kot je zapisal pesnik Branko Miljković).
Kako s preprostim spominskim člankom predstaviti tako prefinjen in zanimiv literarni opus, kot je Batov? Lažje je ugotoviti, da je od leta 1992 živel kot tujec, izgnanec v svojem mestu. Bato ni obupal niti takrat, ko se je znašel med redkimi misleci v Doboju in celotni Republiki Srbski. Ne, ni bil zgolj opazovalec »demokratične« provincializacije zgodovine in revizije spomina. Nekoč mi je v svojem stanovanju v Doboju rekel, da ga tam pravzaprav sploh ni. Takrat je izšla monografija sodobne poezije iz Republike Srbske z naslovom Nasukani na list lirike. »Nisem niti med zasutimi, kaj šele med tistimi, ki niso zasuti.« Ob tej priložnosti mi je Bato podaril zbirko svojih pesmi z naslovom Evropa za uspomenu. Tudi pesem Quo vadis Domine, objavljena v tej zbirki, je skoraj neznana, a si zasluži uvrstitev v antologijo evropske poezije 20. stoletja.
In tako je Doboj od 18. oktobra 2021 revnejši za poštene človeški obraz. Ne verjamem, da se bo po Batu v Doboju ali kje drugje imenovala ulica. To ni čas za mojstre kratke zgodbe. Kamorkoli se ozremo, opazimo, da počasi, a zanesljivo pozabljamo, kaj je pomenilo, da smo lahko nedeljsko jutranjo kavo pospremili z branjem kratkih zgodb v časopisih, da bi očistili um s časom nakopičene umazanije.
Ko sem prijatelju Juliu Monteiru Martinsu (1955-2014), brazilskemu pisatelju, ki je živel v Lucci in je vodil neponovljivo, zdaj že legendarno revijo Sagarana, poslal nekaj Batovih pesmi, ki jih je v italijanščino prevedla Alice Parmeggiani, je bil osupel ne le zaradi zdravstvenega stanja kulture v postjugoslovanski regiji, temveč tudi zaradi trajne nesposobnosti Evrope, da ceni svoje obrobje in pristne umetnike, ki ga oživljajo. V pismu, ki mi ga je poslal moj dragi prijatelj, veronski pisatelj Italo Bosetto (1944-2022), se zdi, da so Julijeve besede zelo aktualne. Toda zakaj bi odprašili temačne groteskne teme? Natančneje, o nacionalizmu, ki prehranjuje pozabo.
Če pa bi radi pogledali na obdobje, v katerem usode nacionalizma že nekaj časa pletejo mreže pozabe, so nam lahko v pomoč naslednje vrstice iz Batove Patriotske poezije:
To je torej mesto, iz katerega se bom dvignil / k resnici / in zapustil predano telo pod kamnom / in prijeten svet v slabšem stanju, kot sem ga našel / tistega dne, ko sem prispel na visoko goro / nad morjem.
Ponovno sem prebral Batojev Biografikon [1], spomine pisatelja, ki je vedno bil in bo ostal glas vesti - neodvisne intelektualne in literarne vesti - spričo Zla. V tem delu se zgodovina zrcali sama v sebi, vendar vedno skozi človeške obraze in usode. Verjamem, da je Bato napisal Biografikon v imenu Dobrega, Lepote in odpora proti Pozabi, vedno na strani tistih, ki trpijo z Zgodovino. Zdi se mi, da slišim njegov glas, ki izvira iz odkritosti na dnu zadnje strani, kjer je citiran Mallarméjev razmislek o svetu, ki obstaja samo zato, da bi končal v knjigi.
Biografikon le navidezno zaznamuje lokalni kolorit Boka Kotorskega zaliva, avtorjeve domovine, Doboja, Bosne včeraj in danes, Jugoslavije. To ni knjiga izključno o avtorju. Gre za Selimovića, ki je v svojih Spominih, preplavljen z globokim sporom s samim seboj in z zgodovino, zapisal: »Samo jaz ni dovolj«. V tem Meševem razmišljanju vidim enega od glavnih razlogov, ki so pripeljali do rojstva Biografikona.
V nekem trenutku se mi je zdelo, da se moje številne opombe na robovih strani Biografikona širijo in se spreminjajo v kratek povzetek te knjige-ladje, ki je avtor ni zgradil le zase, temveč tudi za številne druge popotnike, ki so se v različnih pristaniščih časa in zgodovine vkrcali nanjo. Seveda jo je zgradil tudi zato, da bi prenesel težo, ki se nabira med potovanjem, in sanje, pred katerimi ni mogoče pobegniti. Preprosto povedano, Batova ladja ne prevaža običajnih potnikov in ne pluje po mirnih, negibnih vodah.
Zdaj prepuščam besedo Batu, pisatelju in pesniku, ki je v tako imenovani bosanski diaspori veliko bolj bran in cenjen. Torej v Bosni, ki je razpršena na štiri konce sveta. Izbral sem odlomke, za katere sem menil, da bodo zanimivi za italijanske bralce.
Odlomki iz Biografikona
Pravljična lepota zaliva, morja in okoliških strmih gora, sonca, oblakov in galebov ... so nas zlahka prepričali, da nam je ta svet naklonjen, če ne naravnost zadovoljen z našo prisotnostjo. Vendar smo kmalu ugotovili, da v zgodovini teh dežel ni varnega skrivališča, kjer bi lahko nemoteno sanjali in preživeli svoje življenje. Ko smo pustili za seboj radosti in otroške igre, smo stopili neposredno v zgodovino. Začela se je druga svetovna vojna. [...] Na morju – italijanske bojne ladje, na ozki cesti ob obali –kolone vojaških tovornjakov.
Nekega dne so našega očeta aretirali. [...] Domačine so vzeli za talce, da bi imeli vedno na voljo vsaj ducat ljudi, ki bi jih ustrelili za vsakega umrlega italijanskega vojaka.
Zapor so uredili v največji učilnici stare šole, kjer sem pozneje preživel eno leto kot učenec. Zaporniki niso dobili ničesar jesti, hrano smo si morali prinesti sami. Vaščani so bili solidarni, zato je mama prinesla domov pest fižola in kos posušene trske ter ju skuhala v majhnem loncu, ki sem ga odnesel v zapor. Ta fižol in trska sta tako dišala, da sem si tudi sam želel biti zaprt v zaporu, zato sem, ko so me vprašali, kaj bi rad postal, ko odrastem, vedno rekel, da bi bil zapornik. V vrsti z mano in drugimi, ki so čakali na dostavo hrane stražarjem, je bila tudi mlada, vedno elegantna Dora, katere mož je bil med zaprtimi talci. V rokah je držala velik šopek rdečih vrtnic. Ko ji je stražar rekel, da njen mož ne potrebuje vrtnic, ampak hrano, mu je ostro odgovorila, da dobro ve, kaj njen mož potrebuje in kaj ima najraje.
To so moji najzgodnejši spomini na zgodbo, v katero smo se naporno podali s fižolom in vrtnicami in iz katere se še danes nismo uspeli izvleči.
* * *
Iz arhiva Pavleta Stanišića
Pisalo se je leto 1942. Star sem bil šest let. Otroci so začeli hoditi v šolo pri sedmih letih, jaz pa sem moral začeti zgodaj. Iz razloga, za katerega bi danes rekli, da je zelo nepomemben. V šoli so otroci dobili tudi hrano, malico. Pravo kosilo ob koncu pouka. Naj vsaj otroci preživijo, so rekli odrasli.
Pouk je tako kot vse drugo potekal v italijanščini. Naš jezik je bil prepovedan. Pozneje sem izvedel, da si je Italija priključila Boko in jo zasedla. Vsi uradniki, učitelji, zdravniki ... so bili Italijani. Naši ljudje so lahko le prali vojaške uniforme ali »razbijali kamenje« na poti in to so počeli iz ljubezni ali na silo, najpogosteje na silo. In Italijani se niso niti potrudili, da bi se naučili reči ‘hvala’. Ker niso znali niti besede našega jezika, je neki Jerko, ki je prodajal časopise, namesto Popolo d’Italia kričal »Propala Italija«, dokler ga ni nekdo »zažvižgal« in potem ni bilo nikogar več, ki bi prodajal časopise. Medtem smo na ves glas peli: »Italia terra mia« ... Italijanščine smo se vsi zelo hitro naučili, po osvoboditvi pa smo jo še hitreje pozabili.
* * *
Da, naš oče je rekel, da sem ga iz zapora v Risanu spravil jaz. Celo tukaj, v Perastu, so se o tem pogovarjali. Toda zaradi moje radovednosti, ker sem hotel vedeti, kaj ta stavek pomeni, so se vrata zaprla in se je pogovor končal. In šele zdaj, po skoraj sedmih desetletjih, ko sem prebiral očetova pisma in pisma, se mi je skrivnost spontano razkrila.
Neki Gajo Radović, ki je bil pred vojno pomorski kapitan, pozneje pa je postal vpliven sodelavec Italijanov, celo zelo vpliven, je prišel v ta zapor in s strogim glasom rekel mojemu očetu, naj gre ven. Moj oče je mislil, da ga bodo ustrelili. Ko pa smo bili zunaj, mu je kapitan povedal nenavadno zgodbo. Njegov sin, moj vrstnik in soigralec, ga je vsak dan spraševal: »Zakaj je Batov oče v zaporu?« Noč prej, je pripovedoval kapitan, sta ga oba sinova z jokom prosila, naj osvobodi mojega očeta. Kapitan se je skušal izogniti zahtevi in pojasnil, da je neizvedljiva, vendar so otroci tako vztrajali, da jim je moral na koncu obljubiti, da bo izpolnil njihovo zahtevo. »Zdaj pa pobegni, preživi, kolikor se da. Od stražarjev smo se že dovolj oddaljili. Za nekaj časa se skrijte nekam, da ne boste vsakodnevno pritegovali pogledov ljudi. Morda bom v težavah, vendar mi je vseeno, to počnem za svoje otroke.«
Zato je oče takrat obotavljivo stal pred našimi vrati in rekel, da sem ga rešil jaz.
Perast (Črna gora), foto: Pavle Stanišić
Ko sem si zapisoval te podrobnosti iz svojega otroštva, se je tudi meni porajalo vprašanje: kaj točno počnem? Ali je to seznam nesreč in težav, s katerimi sem se moral soočiti, preden sem postal to, kar sem danes? Je bilo moje otroštvo res tako boleče? Nikakor ne. O tem sem prepričan. Bil je lep, poln smisla, prežet z neizmernimi vrednotami, brezmejen, resničen, pozitiven ... Kajti za največjimi radostmi se skrivajo največje žalosti.
* * *
Otroštvo je prvi pogled. Menim, da je tudi najpomembnejši. Pogled, ki objame ves svet. Izkušnja, ki se zgodi le enkrat. Potem se vse življenje spominjamo tega, kar smo videli.
Danes lahko svoje najstniške prijatelje gledam le tako, kot se običajno gleda, od leve proti desni, in jih delim na tiste, ki stojijo, in tiste v prvi vrsti, ker jih že dolgo ni v mojem življenju. Skupaj smo le na tej fotografiji iz leta 1951.
Nočem omenjati njihovih imen, ker imena razkrivajo skrivnost nacionalne pripadnosti, ki je danes postala usodna, medtem ko nas takrat niso tako delila. Razlikovali smo, kdo je najboljši prijatelj, kdo najhitreje preplava reko Bosno, kdo je najboljši v nogometu ... Omenjam le ime belega psa, saj te plemenite živali kažejo veliko večjo stopnjo strpnosti. Ime mu je bilo Gospod. In tako se je tudi obnašal. Fotografija prikazuje »nogometni klub« iz Novih stanov in je bila posneta takoj po veliki zmagi te ekipe proti Donji mahali [2] s 16:15. Takrat se trajanje tekme ni računalo v minutah, ampak se je kot parameter uporabljalo število doseženih golov, tako da je vsak polčas trajal, dokler ekipa ni dosegla osem golov. [...] Žal mi je, da na sliki ni drugih fantov iz Novih stanova, ampak tudi tistih, za katere smo si prizadevali za zmago. Kot sem slišal, so nekatere od njih zadele granate, na primer Zumka, celo v Mostarju. Kar zadeva javnost, je ostal le še tisti otrok, najmanjši od vseh, ki danes, pravijo, nosi dolgo brado v drugem mestu. Od ljudi na fotografiji v Doboju skorajda ni več nikogar. Poleg mene je v prvi vrsti le eden od teh. Le midva sva ostala tukaj. Občasno se srečava, običajno na mestu, kjer je bila posneta ta fotografija. Mnogi so odšli, mnogi so bili pregnani. Mislim, da je vsak od njih nosil to podobo v sebi. Ker sva bila prava prijatelja. [...] Toda ne vem, ali smo bili takšni prijatelji tudi leta 1992, ko se je zgodila tragedija. Ne vem. Bili smo starejši in zato bolj previdni in inteligentni, zato tudi bolj strahopetni. [...] Kako je mogoče, da smo drug drugega pregnali iz teh dežel? Da smo streljali drug na drugega? Vendar menim, da nihče od tistih na sliki tega ni storil. Včasih pomislim, da se ti dogodki v resnici niso zgodili, da se je zgodilo nekaj drugega, česar se ne zavedamo. [...] A ta slika je pričevanje, ki ne govori le o nas, ampak tudi o tem, da bodo nekoč, morda nedaleč stran, tu zrasli novi dobri prijatelji, združeni v nacionalnih, verskih in političnih razlikah, pogumnejši in boljši, kot smo mi.
* * *
Doboj iz obdobja neposredno po drugi svetovni vojni je podoba, ki si jo danes težko predstavljamo. Tri ali štiri tisoč zelo lačnih in izsušenih prebivalcev. Središče sveta - stara železniška postaja, ob kateri je po ozki progi drvel ćiro [3] na poti do Broda, Sarajeva ali Teslića. Okoli postaje so vidni ostanki nekdanjega hotela Griz in nekdanjega mirnodobnega življenja, ki se je zdaj končalo. Blatne ali prašne ulice. Slabo oblečeni ljudje, ki so imeli na oblačilih še kakšno podrobnost iz daljne preteklosti, in množica mladeničev v partizanskih uniformah z rdečimi zvezdami na kapah, v barakah, raztresenih po mestu, pa so bile nastanjene mlade brigade, polne elana, ki so gradile novo, širšo železnico med Sarajevom in Šamcem, kasneje pa tudi med Dobojem in Banjaluko.
* * *
Sredi vsega tega je gimnazija. Na veliki stavbi, v kateri je bila nekoč ljudska šola, je bil z velikimi črkami v cirilici in latinici napis: State Royal Gymnasium. Edini v celotnem okrožju.
* * *
Seveda so se rojevale tudi ljubezni, vendar so bile po mojem mnenju bogatejše v duhu, poeziji in sanjah. Zjutraj vstopite v učilnico osmega razreda [4], v kateri je bil prejšnji dan popoldne, recimo, peti razred, in pod mizo najdete listek, na katerem piše: »Nocoj ob petih minutah ob šestih bom pred kinom.« Takrat se sprehodite mimo kinodvorane in vas oblije sij toplega, prijaznega, sončnega nasmeha. Vrneš ji nasmeh in seveda greš naprej, saj bi bilo nesprejemljivo, če bi te kdo, še posebej kakšen profesor, videl v takšni družbi. Naslednji dan pa še en zapis: »Srečanje je bilo čudovito. Zapomnil si ga bom do konca življenja.« Po naključju sem imel priložnost vprašati gospo določene starosti, ali se spominja teh srečanj. »Oh, kako se jih ne bi mogla spomniti. Ali nisem rekls, da se jih bom spominjala vse življenje?«
Z rastjo gimnazije v Doboju je raslo tudi mesto in celotno območje doline Bosne, naše reke, s katero nas je povezovalo prijateljstvo, ki je trajalo več poletij. Bosni smo posvetili tudi verze, ki smo jih napisali na klop, saj to ni bilo prepovedano.
* * *
Tu bomo prenočili
Si rekel reki
ki je že odhajala
Tako je recitirala eno od mojih pesmi. In ta reka, Bosna, še vedno teče in ne more oditi, prav tako ne ljudje, ki gredo mimo. Počasi se začnejo razkrivati tudi sence tistih, ki so nekoč šli mimo. Tam je senca starega Igorja Meljnickega z violino, shranjeno v obrabljenem črnem kovčku, ki jo je prinesel s seboj, ko je zapustil carsko Rusijo. V šoli poučuje ruski jezik, ker je Rus, gimnastiko, ker je bil častnik v carski vojski, in glasbo, ker je poleg glasbene izobrazbe tudi nadarjen. Svojo violino uglasi brez pomoči drugih instrumentov, zanaša se le na svoje uho, nato pa zvok svoje violine uporabi kot referenco za uglaševanje drugih instrumentov v mestu.
Tam, blizu nekdanje elektrarne (današnje knjižnice), sreča dr. Iznudina Džananovića, tega vedno elegantnega in tihega gospoda, ki se drži in se vede, kot da je še vedno na Dunaju, kjer je študiral. Ko gresta drug mimo drugega in si izmenjata spoštljiv in graciozen pozdrav, pomislim: koliko kultur se srečuje ob vznožju te starodavne trdnjave. Igor hiti domov pomagat ženi Klavdiji, ki mora do jutra na podlago iz listov ovojnega papirja, povezanih z mešanico vode in moke, narisati portreta Lenina in Tita, velika kot vhodna vrata, ki bosta pozneje razstavljena v veliki dvorani gimnastičnega doma na pomembni konferenci. In pomislim: koliko politik se srečuje ob vznožju te trdnjave, kjer beli ruski emigranti rišejo Lenina.
Na dobojskem tlakovancu že pada večer in stari Štraus, gradbeni inženir, hodi naglo, sključen vase. Gradnja poteka povsod v mestu, zato njegov delovni dan traja od jutra do večera. Mudi, saj ga doma čakajo žena Mažana s hčerkama Zdenko in Alico ter topel obrok, ki nadomešča tudi izpuščeno kosilo. Po napornem dnevu se mora ustaviti v starem mestnem jedru in v naglici spiti dva majhna kozarca žganja. Vem, da mu bo Salih na drugi strani pulta ponudil še en kozarček, tako kot vem, da gospod Štraus ne bo rekel ne.
Noč se že spušča, kar naznanjajo cerkveni zvonovi. Tam daleč stran, na drugi strani Bosne, še vedno utripajo številne nenavadne luči in od časa do časa se sliši mračno hrumenje eksplozij in padajočega kamenja. Gradi se nova velika železniška proga do Tuzle.
[*] Osservatire balcanico e caucasi transeuropea, 10. januar 2023
[1] Za izid te knjige so si prizadevali Pavlejeva žena Milena, njuna otroka Slobodan in Maja ter Ɖorđo Vasić, nemški prevajalec in avtor kratkih zgodb, ki že nekaj časa živi v Torontu.
[2] Novi stanovi in Donja mahala sta dve soseski v mestu Doboj.
[3] Pogovorni izraz za parni vlak, ki je vozil po ozkotirnih progah, zgrajenih v času Avstro-Ogrske.
[4] V nekdanji Jugoslaviji je bila prva stopnja izobraževanja osemletna osnovna šola.
