Ironična zgodba, v katero Božidar Stanišić, spodbujen z gorečimi vprašanji svojega sogovornika, kritično secira umetnost svetovno znane umetnice Marine Avramović
Marina Abramović – kaj mislim o tej performerki svetovne slave? Nek Videmčan, ki je vedel, katere gore list sem, mi je postavil to vprašanje iznenada nekega večera nedavno končanega Festivala Vicino-Lontano.
Nisam dežurni glede te teme …
On? Mislil je, da se šalim. Oddaljiv se je s čudenjem, da je organizatorji Festivala nikoli niso poklicali.
Jaz? Moral bi mu reči, kako ni težko domevati, da je cel Videm finančni ščepec revščine za M. A.)
Ni edini Italijan, ki me je nagovoril s takšnim vprašanjem.
Končno, odmotavam film tistega poznega novembrskega večera 2018 v nekem mestec pri Vicenci. Od pisane družbe v lokalni piceriji, zbrani po predstavitvi neke od mojih knjig v tamkajšnji lokalni knjižnici, pričakujem različna vprašana in, kakor je nujno o situaciji na Balkano, od katere se mi dvigne edini las nad čelom. Toda vprašanj ni – organizatorji pravijo, da so zadovolji, samo dva poslušalca sta odšla iz dvorane pred koncem srečanja. V tem eden od prisotnih – športni tip, niti milieter sala, raven kot sveča, brez sivih (barva lase?), vrag bi vedel, ali je star štirideset ali petdeset – pravi, da je opazil nekatere moje članke o slikarjih iz Bivše na straneh OBC Transeuropa. V zadnjih desetih letih ga je posel usmeril k Balkanu, pa redno odpira te strani na mreči. Pravim, da o ti zapisi priložnostne narave, na tem področju sem izletnik. V glavnem gre za slikarje, ki so v Evropi znani malo ali sploh ne. Periferija, evropska margina, toda vjplivali so na moje žđivljenje in moje knjige, pa se jim nekako oddolžujem. On misli, da je to pozitivna stvar, a ga kot ljubitelja umetnosti čudi, da nisem napisal niti vrstice o Marini Abramović. Tako, pričakoval je nekaj. Presenečen sem, a se smehljam, in njemu in njegovemu pričakovanju, ki – se motim? – začenja lebdeti nad mizo. On mi vrača z radovednim nasmehom.
Tukaj je tako pizza kako pivo!
Prisotni ponujajo eden drugemu grižljaje pizze, poskusi mojo – bom jaz tvojo. Z nasmehom zavračam zamenjavo, meni je dobra tudi ta, samo-in-samo pugliese, s čebulo – kakor da je balkanska. Ljubitelj umetnosti? Spet o Marini. Vidim, da se je tudi preostaneg družbe začel za nimati – jedo pico, vsi pa poslušajo. Tistemu, ki že vztraja pri temi, ni jasno, da tej veliki, verjetno največji svetovni umetnici našega časa nisem posvetil pozornosti, sem jo pa nekaterim iz Bivše, ki jo zdaj imenujejo tudi Region. Ti slikarji po njegovem mnenju niso tako prestižni, da ne govorimo o njihovem vplivu. Gotovo imam nekakšne razloge, zdaj bi jrad slišal moje mnenje o, ponavlja, največji svetovni umetnici našega časa. Ni mu jasno, da je nekdo ravnodušen do umetnice, ki je, meni on, dosegla nemogoče – postala je svoje lastno delo. Toda pred tem hoče, da slišim od njega nekatere stvari.
Katere stvari?
Pred dvema letoma je obiskal Moderna Museet (Muzej sodobne umetnosti) v Štokholmu, da bi videl The Cleaner Marine Abramović. Ta retrospektivna razstava je zajela 55 let njene ustvarjaln osti, od prvih slik iz študentskega časa in vse do najnovešega performansa, posebej realiziranega za štokholmsko publiko. Vse mi opisuje zelo nadrobno – da je Marinin štokholmski performans trajal cele tedne v neki nekdanji cerkvi blizu muzeja in da je v njem sodelovalo trideset performerje, množica zborov in petnajst solistov in da misli, kako je hotela umetnica uresničiti »nekaj« neponovljivega med sebo, drugimi umetniki in številnimi obiskovalci, ki so z neko skoraj pobožno potrpežljivostjo čakali na vstop.
Tj je zastal. Opazuje me radovedno, čudi ga moje in? - njegov pogled je sumničav. Vpraša me, mar ne bi tudi jaz, če bi se po nekem naključju znašel v glavnem mestu Švedste, stopil v vrsto za vstop, da vidim in občutim to njeno tako bistveno »nekaj«.
Ne bi, niti po naključju. Najprej, biti v Štokholmu in stati v vrsti pred tem, kako se že imenuje, mozejem in to ex-cerkvijo iz navedenih razlogov – to nikoli. To me spominja tistih vrst pred knjigarnami, ko je bil v modi Harry Potter. Potem – v Stockholmu bi poskušal najti neke prijatelje in znance. Tako bi mi to mesto postalo bližje, imel bi obraz nekih meni znanih obrazov. Razsejanih tudi tam – v teku in po vsem v Bosni.
Moj bog, moj sogovornik ne popušča! Kaj Marina ni nek pomemben in znan obraz? Verjamem, da je mnogim, toda nimam razloga, da ga gledam. Kakor da me ni slišal, sogovornik pravi, da je ta njegova štokholmska izkušnja neponovljiva. Ko je končno stopil v tisto bivšo cerkev, je takoj opazil Marino. Gibala se je med obiskovalci kot nekakšna boginja, dotikala se jih je, se smehljala, nekatere je tudi ogovarjala. To ni vse … Če bi bil po nekem naključju eden od 750.000 obiskovalcev njene razstave The artist is Present (MoMa, Njujork 2010), ko je »eksponat Abramović« tri mesece po osem ur sedel in gledal vsakega obiskovalca posebej v oči – on trdi, da bi mislil drugače! Njemu je bil to enkratno doživetje! Rečem mu, da mi je drago, da on v vsem tem uživa.
A tudi otroku bi bilo jasno – on mi ne verjame. Karkoli storim, prisegam, moj obraz je bil resen enako kakor duša, na smrt izpostavljena njegovemu prepričevanju. Da mu rečem, karj bi se zgodilo nekemu nesrečniku, ki bi osem ur, recimo v neki čakalnici, buljil v oči drugih? Da ga vprašam, če je dovolj, da moker dežnik razstavimo na nekem praznem muzejskem podstavku in ta postane umetnina – ah, kdo ve, kje bi končali. To vprašanje so groteskno razrešili režiserji italijanske filmske trilotije iz 1978 Dove vai in vacanza? (Kam greš na dopust?, v katerem zakonski par (igrata ga Anna Longhi in Alberto Sordi) obiščeta tudi beneški Bienale. Malomeščana sta, a nista konformista, kot so to profesionalni kritiki. In o tem razmišljam, ko žalostno gledam svojo komaj načeto pugliese. A nek glas mi je, tako se mi je zdelo, šepnil, naj se nekako izvlečem iz tega brezuspešnega pogovora, ki vse bolj spominja na tisto anekdoto o rabinu in krščanskem svečeniku.
Tip me sprašuje, če mi je jasna veličina Marininega dejanja ločitve s prvim možem na kitajskem zidu – ona je krenila z ene in on z drugega konca Zida in sta nekje na sredini rekla zbogom eden drugemu.
Veličina? Ločitvena, medijska ali estetska? Šel je čez mojo šalo, kakor da je niti ni slišal, trdi, da je to neponovljivo umetniško delo … Vprašam ga, verjamem, da ljubeznivo, če ni drugih tem. Morda sva dolgočasna za prisotne?
Niste, bog varuj! Tako pravijo naglas. Eh, njim je laže – komot jedo svoje pizze, pijejo pivo.
On? Drago mu je, da to sliši, vsaka dlaka mu sije. Nazdravlja nam, potem pije pivo. To izrabim, da pojem grižljaj ali dva. Moja pizza – ohladila se je, tako da bi Salingerjev Holder rekel, da je hladna kot čarovniška ziza?
Ne, apologet Marine Abramovič ne popušča. Pripoveduje mi o pomembnosti njenih drugih »eksponatov«, to je performansov. Meni, da so prav vsi neponovljivo originalni – posebno tisti s puščico, uperjeno v njeno srce.Mi je znana Balkan Erotic Epic, instalacija, v kateri je tudi dokumentarec o balkanskih kmetih, ki seksualno občujejo z zemljjo? Sprašuje me, ali mi je poznan Marinin performans s krvavimi kostmi. In tisti s petokrako, v katerem je skoraj zgorela? Ona je živa energija! Potem trdi, da mora takšnim umetnikom pripasti prihodnost, ker je njena umetnost že postala bistvena za ljudi 21. stoletja. Katere ljudi? Mrmram to zaman, on se ne zaustavlja! Ali vem, da je umetnica iz mojega bivšega kraja med najvplivnejšimi osebnostmi na svetu? Sprašuje me tudi, ali je bilj dovolj prepričljiv. Torej ali po vsem tem, kar sem slišal od njega, stopil v vrsto pred nekim muzejem? Med drugim, Marina je redni gost Bienala v Benetkah. In, da ne pozabi – vpraša me, če vem, da jo obožujejo nekatere svetovno slavne osebnosti. Recimo … Lady Gaga!
Pozno je že, tako rad bi slišal natakarjevo signori, è tardi. In, če že ni fajramta …
Hvala vam za vaš trud, da me prepričate o vrednosti umetniškega in neponovljivega v performansih Marine Abramović. Toda ne bi stopil v vrsto tistih obiskovalcev niti v Stockholmu niti v New Yorku niti v Benetkah niti v Firencah niti … Še manj bi želel razmišljati o poljih njenega vpliva, najmanj pa o Time, ki vsakega leta objavlja najvplivnejše osebnosti sveta. (Če bi bili resnično vplivni, bi bilo manj zla in nesreče na svetu.) Enostavno, v katerokoli knjigo velike umetnosti bi situiral performerko Abramović, nisem gotov, da ne bi bilo godrnjanja prisotnih – od anonimnih iz Altamire do van Gogha, od Fidije do Henryja Moora, od Giotta do Andyja Warhola … Pa vendar, morda se motim? Bili bi tolerantnejši od mene? Kakšen od njih bi modro predlagal, da vprašanje prepustimo času?
Ne, tip se ni razburil. Vpraša me hladno, če je moja kritika definitivno negativna. Pravim mu, kako verjamem, da je vprašanje kritike umetnosti, brez ozira na to ali je negativna ali pozitivna, davno pred nama rešil Denis Diderot. Parafraziram ga – kritika umetnosti je kritika družbe. Moja malenkost meni, da so narcistični družbi potrebne marino, ona jih konstantno išče in v tem prizadevanju jih ustvaja na način, s katerim egoisti iščejo potrditev v sebi podobnih.
Ne varam se. Njegov obraz je užaljen. Pravi, da to ni pričakoval, a on je velikodušen – tako kot jaz lahko mislijo samo tisti, ki nikoli niso videli v živo nobenega njenega performasa! Takrat bi mi bilo jasneje, kako je ona sebe samo spremenila v umetniško delo! V njeni bližini tudi mi postajamo del njenega dejanja, in tako naprej …
Mu je smiselno reči, kako bi mu želel verjeti, da prihodnost ne bo pripadla marinam različnih vrst, nasploh – performerjem, zraslim na bednih črepinjah dadaizma in pop-arta in domiselnih »artistih« multimedialcih, ki odlično (in profitersko izkoriščajo dekadenco ne samo umetnosti ampak tudi njene recepcije? In dav tem upadanju moderni neandertalec pričakuje redukcijo umetnosti na kratko sporočilo, slogan in lakonsko prepričevanje, da je tudi on sam, nostro caro Neo Neandi, udeleženec v ustvarjanju »umetnine«? O tem molčim, a rečem mu: Uboga literatura, ki bi jo Thomas Mann svojčas zvedel na tri stavke ali nas z eno samo povabil, da obiščemo kliniko, opisano Čarobni gori, uboga tudi tista, ki bi jo Tolstoj v petih besedah zvedel na samomor Ane Karenine«! Uboga glasba, v kateri bi Beethoven insistiral, da z njim skupaj komponiramo Deveto simfonijo, ubogo kiparstvo, v katerem bi Michelangelo namesto da vzame leto, pozval meščane Firenc, da opazujejo njegovo podaljšano senco na kosu marmorja. Ni tega napravil, zato je nastal David.
Kar zadeva tiste krvave kosti, za to temo smo krivi mi, iracionalne glave balkanskih krajev. Vendar bi bilo pošteno, da jih bi preformerka naprej glodala in stružila – vojn od devetdesetih naprej ne manjka na svetu. Kar zadeva tiste kmete in njihovo spolno občevanje z zemljo, v svojim intervjujih Marina Abramović ponavlja, da je »raziskovala« starinske tradicije, ne navaja pa nobenega vira. Vsakega študenta bi zavrnili na izpitu, toda umetnica gre naprej. Pa jo vprašajte za vire! Komu je potreben daljnogled, da se prepriča, kako so tudi ti njeni kmetje ogledalo njenega konformizma – dajmo drugim sliko o Balkanu, kakršno že pričakujejo. V tej sliki ni mesta za umetnike iz Bivše, katerih dela so resnično umetniška. Torej poskušajte kakšni galeriji ali muzeju predlžiti nekega velikega slikarja iz Bivše? V odgovor boste dobili molk ali bolj ali manj spoštljive razloge zavračanja. Predložite Marino Abramovič, seveda v šali, in direktorjem se bodo zableščale oči. Da končam – morda je M. A. nekoč prej bila umetnica, v mladosti – ko je slikala in, pravijo, tudi kiparila. V tem osebno nisem našel veliko, še več – samo povprečnost. Potem je sledila groteska l’art c’est moi.
To ga je pretreslo, vpraša me glasno, če je to, kar pravim, izraz mojega mnenja ali zavisti. Ko je začel pogovor z menoj, je pričakoval, čisto skromno, da bi včasih naklonil pozornost na Marino Abramović in nekaj napisal.
Molčim – ne poznam boljšega odgovora na nesmiselna retorična vprašanja. Štejem do pet, da mu ne bi rekel, kako je najbolje ne pričakovatih od drugih prav nič, ampak vzeti pero in sam nekaj nakracljati.
V tem pride signori, è tardi. Prelepo, pravično pozno je.
PS za pomnjenje nekega dejstva
To kratko dokumentarno zgodbo je objavil italijanski portal Osservatorio Balcani e Caucaso 14. junija 2019, nekoliko dni pozneje tudi zagrebški Radio Gornji grad. Medtem ko sem pisal svoj obračun z najbolj znano svetovno performerko, nisem vedel, da bo imela razstavo v Beogradu, v Muzeju sodobne umetnosti, pa tako tudi ne podrobnosti o njenem, kakor se trdi, povratku o prestolnico Srbije. Šele v septembra, prav v času odpiranja razstave, sem poslal tekst Marina Abramović ali l’art c’est moi, ker sem želel, da se pojavi v kakšnem dnevnem listu, najprej redakciji Danasa (Beograd), potem Oslobođenja (Sarajevo, Nezavisnih novina (Banjaluka), Blica (Beograd), Dnevnika (Novi Sad), Večernjih novosti in Ekspres politike (Beograd) in redakciji BBC v srbščini.
Nobene vrstice v odgovor niti enostavnega ne.
Očitno je, da kulturne redakcije omenjenih listov niso slišale tiste elementarne lekcije iz najbolj navadne družinske vzgoje, ki se je včasih prej predajala v vsaki normalni in pošteni hiši, naj je bila mizarjeva ali zdravnikova, poštarjeva ali profesorjeva.
Lekcija … Vse mi govori: to je bilo zelo davno.
Je v tem primeru normalnost, vzgoja, poštenje? O kulturi, se je potrebno tudi povprašati? Za to pa je debela politična »korektnost« s kimanjem pred »umetnico«, pred katero korakata svetovna slava in denar, ki se ji klanjajo muzeji (zakaj se ji tudi ne bi? kdo bi se odpovedal zlati kokoši), ki jo kritizirajo samo redka peresa.
Ironična zgodba, v katero Božidar Stanišić, spodbujen z gorečimi vprašanji svojega sogovornika, kritično secira umetnost svetovno znane umetnice Marine Avramović
Marina Abramović – kaj mislim o tej performerki svetovne slave? Nek Videmčan, ki je vedel, katere gore list sem, mi je postavil to vprašanje iznenada nekega večera nedavno končanega Festivala Vicino-Lontano.
Nisam dežurni glede te teme …
On? Mislil je, da se šalim. Oddaljiv se je s čudenjem, da je organizatorji Festivala nikoli niso poklicali.
Jaz? Moral bi mu reči, kako ni težko domevati, da je cel Videm finančni ščepec revščine za M. A.)
Ni edini Italijan, ki me je nagovoril s takšnim vprašanjem.
Končno, odmotavam film tistega poznega novembrskega večera 2018 v nekem mestec pri Vicenci. Od pisane družbe v lokalni piceriji, zbrani po predstavitvi neke od mojih knjig v tamkajšnji lokalni knjižnici, pričakujem različna vprašana in, kakor je nujno o situaciji na Balkano, od katere se mi dvigne edini las nad čelom. Toda vprašanj ni – organizatorji pravijo, da so zadovolji, samo dva poslušalca sta odšla iz dvorane pred koncem srečanja. V tem eden od prisotnih – športni tip, niti milieter sala, raven kot sveča, brez sivih (barva lase?), vrag bi vedel, ali je star štirideset ali petdeset – pravi, da je opazil nekatere moje članke o slikarjih iz Bivše na straneh OBC Transeuropa. V zadnjih desetih letih ga je posel usmeril k Balkanu, pa redno odpira te strani na mreči. Pravim, da o ti zapisi priložnostne narave, na tem področju sem izletnik. V glavnem gre za slikarje, ki so v Evropi znani malo ali sploh ne. Periferija, evropska margina, toda vjplivali so na moje žđivljenje in moje knjige, pa se jim nekako oddolžujem. On misli, da je to pozitivna stvar, a ga kot ljubitelja umetnosti čudi, da nisem napisal niti vrstice o Marini Abramović. Tako, pričakoval je nekaj. Presenečen sem, a se smehljam, in njemu in njegovemu pričakovanju, ki – se motim? – začenja lebdeti nad mizo. On mi vrača z radovednim nasmehom.
Tukaj je tako pizza kako pivo!
Prisotni ponujajo eden drugemu grižljaje pizze, poskusi mojo – bom jaz tvojo. Z nasmehom zavračam zamenjavo, meni je dobra tudi ta, samo-in-samo pugliese, s čebulo – kakor da je balkanska. Ljubitelj umetnosti? Spet o Marini. Vidim, da se je tudi preostaneg družbe začel za nimati – jedo pico, vsi pa poslušajo. Tistemu, ki že vztraja pri temi, ni jasno, da tej veliki, verjetno največji svetovni umetnici našega časa nisem posvetil pozornosti, sem jo pa nekaterim iz Bivše, ki jo zdaj imenujejo tudi Region. Ti slikarji po njegovem mnenju niso tako prestižni, da ne govorimo o njihovem vplivu. Gotovo imam nekakšne razloge, zdaj bi jrad slišal moje mnenje o, ponavlja, največji svetovni umetnici našega časa. Ni mu jasno, da je nekdo ravnodušen do umetnice, ki je, meni on, dosegla nemogoče – postala je svoje lastno delo. Toda pred tem hoče, da slišim od njega nekatere stvari.
Katere stvari?
Pred dvema letoma je obiskal Moderna Museet (Muzej sodobne umetnosti) v Štokholmu, da bi videl The Cleaner Marine Abramović. Ta retrospektivna razstava je zajela 55 let njene ustvarjaln osti, od prvih slik iz študentskega časa in vse do najnovešega performansa, posebej realiziranega za štokholmsko publiko. Vse mi opisuje zelo nadrobno – da je Marinin štokholmski performans trajal cele tedne v neki nekdanji cerkvi blizu muzeja in da je v njem sodelovalo trideset performerje, množica zborov in petnajst solistov in da misli, kako je hotela umetnica uresničiti »nekaj« neponovljivega med sebo, drugimi umetniki in številnimi obiskovalci, ki so z neko skoraj pobožno potrpežljivostjo čakali na vstop.
Tj je zastal. Opazuje me radovedno, čudi ga moje in? - njegov pogled je sumničav. Vpraša me, mar ne bi tudi jaz, če bi se po nekem naključju znašel v glavnem mestu Švedste, stopil v vrsto za vstop, da vidim in občutim to njeno tako bistveno »nekaj«.
Ne bi, niti po naključju. Najprej, biti v Štokholmu in stati v vrsti pred tem, kako se že imenuje, mozejem in to ex-cerkvijo iz navedenih razlogov – to nikoli. To me spominja tistih vrst pred knjigarnami, ko je bil v modi Harry Potter. Potem – v Stockholmu bi poskušal najti neke prijatelje in znance. Tako bi mi to mesto postalo bližje, imel bi obraz nekih meni znanih obrazov. Razsejanih tudi tam – v teku in po vsem v Bosni.
Moj bog, moj sogovornik ne popušča! Kaj Marina ni nek pomemben in znan obraz? Verjamem, da je mnogim, toda nimam razloga, da ga gledam. Kakor da me ni slišal, sogovornik pravi, da je ta njegova štokholmska izkušnja neponovljiva. Ko je končno stopil v tisto bivšo cerkev, je takoj opazil Marino. Gibala se je med obiskovalci kot nekakšna boginja, dotikala se jih je, se smehljala, nekatere je tudi ogovarjala. To ni vse … Če bi bil po nekem naključju eden od 750.000 obiskovalcev njene razstave The artist is Present (MoMa, Njujork 2010), ko je »eksponat Abramović« tri mesece po osem ur sedel in gledal vsakega obiskovalca posebej v oči – on trdi, da bi mislil drugače! Njemu je bil to enkratno doživetje! Rečem mu, da mi je drago, da on v vsem tem uživa.
A tudi otroku bi bilo jasno – on mi ne verjame. Karkoli storim, prisegam, moj obraz je bil resen enako kakor duša, na smrt izpostavljena njegovemu prepričevanju. Da mu rečem, karj bi se zgodilo nekemu nesrečniku, ki bi osem ur, recimo v neki čakalnici, buljil v oči drugih? Da ga vprašam, če je dovolj, da moker dežnik razstavimo na nekem praznem muzejskem podstavku in ta postane umetnina – ah, kdo ve, kje bi končali. To vprašanje so groteskno razrešili režiserji italijanske filmske trilotije iz 1978 Dove vai in vacanza? (Kam greš na dopust?, v katerem zakonski par (igrata ga Anna Longhi in Alberto Sordi) obiščeta tudi beneški Bienale. Malomeščana sta, a nista konformista, kot so to profesionalni kritiki. In o tem razmišljam, ko žalostno gledam svojo komaj načeto pugliese. A nek glas mi je, tako se mi je zdelo, šepnil, naj se nekako izvlečem iz tega brezuspešnega pogovora, ki vse bolj spominja na tisto anekdoto o rabinu in krščanskem svečeniku.
Tip me sprašuje, če mi je jasna veličina Marininega dejanja ločitve s prvim možem na kitajskem zidu – ona je krenila z ene in on z drugega konca Zida in sta nekje na sredini rekla zbogom eden drugemu.
Veličina? Ločitvena, medijska ali estetska? Šel je čez mojo šalo, kakor da je niti ni slišal, trdi, da je to neponovljivo umetniško delo … Vprašam ga, verjamem, da ljubeznivo, če ni drugih tem. Morda sva dolgočasna za prisotne?
Niste, bog varuj! Tako pravijo naglas. Eh, njim je laže – komot jedo svoje pizze, pijejo pivo.
On? Drago mu je, da to sliši, vsaka dlaka mu sije. Nazdravlja nam, potem pije pivo. To izrabim, da pojem grižljaj ali dva. Moja pizza – ohladila se je, tako da bi Salingerjev Holder rekel, da je hladna kot čarovniška ziza?
Ne, apologet Marine Abramovič ne popušča. Pripoveduje mi o pomembnosti njenih drugih »eksponatov«, to je performansov. Meni, da so prav vsi neponovljivo originalni – posebno tisti s puščico, uperjeno v njeno srce.Mi je znana Balkan Erotic Epic, instalacija, v kateri je tudi dokumentarec o balkanskih kmetih, ki seksualno občujejo z zemljjo? Sprašuje me, ali mi je poznan Marinin performans s krvavimi kostmi. In tisti s petokrako, v katerem je skoraj zgorela? Ona je živa energija! Potem trdi, da mora takšnim umetnikom pripasti prihodnost, ker je njena umetnost že postala bistvena za ljudi 21. stoletja. Katere ljudi? Mrmram to zaman, on se ne zaustavlja! Ali vem, da je umetnica iz mojega bivšega kraja med najvplivnejšimi osebnostmi na svetu? Sprašuje me tudi, ali je bilj dovolj prepričljiv. Torej ali po vsem tem, kar sem slišal od njega, stopil v vrsto pred nekim muzejem? Med drugim, Marina je redni gost Bienala v Benetkah. In, da ne pozabi – vpraša me, če vem, da jo obožujejo nekatere svetovno slavne osebnosti. Recimo … Lady Gaga!
Pozno je že, tako rad bi slišal natakarjevo signori, è tardi. In, če že ni fajramta …
Hvala vam za vaš trud, da me prepričate o vrednosti umetniškega in neponovljivega v performansih Marine Abramović. Toda ne bi stopil v vrsto tistih obiskovalcev niti v Stockholmu niti v New Yorku niti v Benetkah niti v Firencah niti … Še manj bi želel razmišljati o poljih njenega vpliva, najmanj pa o Time, ki vsakega leta objavlja najvplivnejše osebnosti sveta. (Če bi bili resnično vplivni, bi bilo manj zla in nesreče na svetu.) Enostavno, v katerokoli knjigo velike umetnosti bi situiral performerko Abramović, nisem gotov, da ne bi bilo godrnjanja prisotnih – od anonimnih iz Altamire do van Gogha, od Fidije do Henryja Moora, od Giotta do Andyja Warhola … Pa vendar, morda se motim? Bili bi tolerantnejši od mene? Kakšen od njih bi modro predlagal, da vprašanje prepustimo času?
Ne, tip se ni razburil. Vpraša me hladno, če je moja kritika definitivno negativna. Pravim mu, kako verjamem, da je vprašanje kritike umetnosti, brez ozira na to ali je negativna ali pozitivna, davno pred nama rešil Denis Diderot. Parafraziram ga – kritika umetnosti je kritika družbe. Moja malenkost meni, da so narcistični družbi potrebne marino, ona jih konstantno išče in v tem prizadevanju jih ustvaja na način, s katerim egoisti iščejo potrditev v sebi podobnih.
Ne varam se. Njegov obraz je užaljen. Pravi, da to ni pričakoval, a on je velikodušen – tako kot jaz lahko mislijo samo tisti, ki nikoli niso videli v živo nobenega njenega performasa! Takrat bi mi bilo jasneje, kako je ona sebe samo spremenila v umetniško delo! V njeni bližini tudi mi postajamo del njenega dejanja, in tako naprej …
Mu je smiselno reči, kako bi mu želel verjeti, da prihodnost ne bo pripadla marinam različnih vrst, nasploh – performerjem, zraslim na bednih črepinjah dadaizma in pop-arta in domiselnih »artistih« multimedialcih, ki odlično (in profitersko izkoriščajo dekadenco ne samo umetnosti ampak tudi njene recepcije? In dav tem upadanju moderni neandertalec pričakuje redukcijo umetnosti na kratko sporočilo, slogan in lakonsko prepričevanje, da je tudi on sam, nostro caro Neo Neandi, udeleženec v ustvarjanju »umetnine«? O tem molčim, a rečem mu: Uboga literatura, ki bi jo Thomas Mann svojčas zvedel na tri stavke ali nas z eno samo povabil, da obiščemo kliniko, opisano Čarobni gori, uboga tudi tista, ki bi jo Tolstoj v petih besedah zvedel na samomor Ane Karenine«! Uboga glasba, v kateri bi Beethoven insistiral, da z njim skupaj komponiramo Deveto simfonijo, ubogo kiparstvo, v katerem bi Michelangelo namesto da vzame leto, pozval meščane Firenc, da opazujejo njegovo podaljšano senco na kosu marmorja. Ni tega napravil, zato je nastal David.
Kar zadeva tiste krvave kosti, za to temo smo krivi mi, iracionalne glave balkanskih krajev. Vendar bi bilo pošteno, da jih bi preformerka naprej glodala in stružila – vojn od devetdesetih naprej ne manjka na svetu. Kar zadeva tiste kmete in njihovo spolno občevanje z zemljo, v svojim intervjujih Marina Abramović ponavlja, da je »raziskovala« starinske tradicije, ne navaja pa nobenega vira. Vsakega študenta bi zavrnili na izpitu, toda umetnica gre naprej. Pa jo vprašajte za vire! Komu je potreben daljnogled, da se prepriča, kako so tudi ti njeni kmetje ogledalo njenega konformizma – dajmo drugim sliko o Balkanu, kakršno že pričakujejo. V tej sliki ni mesta za umetnike iz Bivše, katerih dela so resnično umetniška. Torej poskušajte kakšni galeriji ali muzeju predlžiti nekega velikega slikarja iz Bivše? V odgovor boste dobili molk ali bolj ali manj spoštljive razloge zavračanja. Predložite Marino Abramovič, seveda v šali, in direktorjem se bodo zableščale oči. Da končam – morda je M. A. nekoč prej bila umetnica, v mladosti – ko je slikala in, pravijo, tudi kiparila. V tem osebno nisem našel veliko, še več – samo povprečnost. Potem je sledila groteska l’art c’est moi.
To ga je pretreslo, vpraša me glasno, če je to, kar pravim, izraz mojega mnenja ali zavisti. Ko je začel pogovor z menoj, je pričakoval, čisto skromno, da bi včasih naklonil pozornost na Marino Abramović in nekaj napisal.
Molčim – ne poznam boljšega odgovora na nesmiselna retorična vprašanja. Štejem do pet, da mu ne bi rekel, kako je najbolje ne pričakovatih od drugih prav nič, ampak vzeti pero in sam nekaj nakracljati.
V tem pride signori, è tardi. Prelepo, pravično pozno je.
PS za pomnjenje nekega dejstva
To kratko dokumentarno zgodbo je objavil italijanski portal Osservatorio Balcani e Caucaso 14. junija 2019, nekoliko dni pozneje tudi zagrebški Radio Gornji grad. Medtem ko sem pisal svoj obračun z najbolj znano svetovno performerko, nisem vedel, da bo imela razstavo v Beogradu, v Muzeju sodobne umetnosti, pa tako tudi ne podrobnosti o njenem, kakor se trdi, povratku o prestolnico Srbije. Šele v septembra, prav v času odpiranja razstave, sem poslal tekst Marina Abramović ali l’art c’est moi, ker sem želel, da se pojavi v kakšnem dnevnem listu, najprej redakciji Danasa (Beograd), potem Oslobođenja (Sarajevo, Nezavisnih novina (Banjaluka), Blica (Beograd), Dnevnika (Novi Sad), Večernjih novosti in Ekspres politike (Beograd) in redakciji BBC v srbščini.
Nobene vrstice v odgovor niti enostavnega ne.
Očitno je, da kulturne redakcije omenjenih listov niso slišale tiste elementarne lekcije iz najbolj navadne družinske vzgoje, ki se je včasih prej predajala v vsaki normalni in pošteni hiši, naj je bila mizarjeva ali zdravnikova, poštarjeva ali profesorjeva.
Lekcija … Vse mi govori: to je bilo zelo davno.
Je v tem primeru normalnost, vzgoja, poštenje? O kulturi, se je potrebno tudi povprašati? Za to pa je debela politična »korektnost« s kimanjem pred »umetnico«, pred katero korakata svetovna slava in denar, ki se ji klanjajo muzeji (zakaj se ji tudi ne bi? kdo bi se odpovedal zlati kokoši), ki jo kritizirajo samo redka peresa.
