Dan pozneje, zbogom Konjušnici, vprašanje, mehkejše od svile – Lorenin piccolo contributo – Kratka begunska zgodba, v kateri se ko junak pojavljajo herojski jugo 45, neki vojaki pod vtisom, neka mesta in mestne četrti, Italija šele na koncu, seveda Kamp – Kisle kumarice, izletniško stanje, neka skrajšana begunska zgodba – Kam plavajo oblaki, hiša, ob kateri raste palma, peč brez kostanjev – Neke sanje, formula za valečo se preprogo, mutuo, paraziti, keks radostne ure – Metamorfoza turista, metamorfoza upravnika knjižnice ta vojna in tista vojna – Kaj naj počnemo v tujini?
Dan pozneje – smo v Vidmu, v tisti ulici ob progi, v hiši Lorenine pokojne tete.
Vse do odhoda iz Kampa je v meni oditi zvenelo kot nek svetlonosni addio Konjušnici, njenim »sobam« in »zidovom«, ki drhtijo v prepihu, zbogom tudi menzi, v kateri so vsak da tudi makaroni, ki jih dotlej nisem prenašal, zadnji pozdrav v tistem hodniku, v katerem vleče prepih, stalno-stalno. Tako svetlonosno, da mi ni bilo do vprašanja materi, in tako tudi ne da zvem, kaj pomeni videti veliko v vojni. Ko sem iz avta opazila tablo, na kateri je bilo prekrižano ime mesta, v katerem smo bili prebivalci Kampa, mi je bilo jasno, da odhajamo, vsi – in da tista bajta ostaja za to kovinsko tablo vse bolj daljna. Resnica, slišala sem mamin šepet, čeprav tih in mehkejši od svile, očetu na uho:
»Mi resnično zapuščamo Kamp?«
in njegov odgovor:
»Resnica je, ni se ti treba uščipniti v lice!«
Iz prtljažnika Loreninega avta oče odnaša naše torbe in svežnje, ona pojasnjuje materi, kje se kaj nahaja v hiši, kaže ji tudi, kje so števci za elektriko, vodo in plin. Pri njenem odhodu mama noče vzeti neke kuverte.
»To je prispevek,« ponavlja Lorena, »mali prispevek – piccolo contributo – nekega ženskega združenja iz Torina.« – Malo sta dodala tudi ona, Lorena, in njen mož. »Nič posebnega,« in to ponavlja in gleda na svojo ročno uro.
Ne, niti tega dne niti kasneje ona ni vprašala mojih o naši begunski zgodbi, Je bilo v njej karkoli strašnega? Na to bi mama rekla, da je čisto kratka. Tako, nekega jutra, pomladnega, smo se napotili iz Bosne z našim avtom Jugo 45, nimamo ga več, ali je to herojski avto: kam nas je dovedel, preko hribov in planin, in ostal cel. V Splitu smo preživeli samo dva dni, a ne zato, ker nismo imeli denarja. Potem smo nekako prišli do Reke, iz Reke v Zagreb. Tam, v četrti Žitnjak, sem pri nekih daljnih sorodnikih ostala jaz z otroki, moj mož pa je takoj nadaljeval pot v Slovenijo. Ne sprašuj, zakaj, takrat je bilo tako – moralo se je. Tam ga v Ilirski Bistrici ni sprejel nek njegov rojak. Kao, dobil je drugega otroka, žena nervozna, pa tudi vojna je bila, tudi tam, in tako to in nekako ni primerno, tako, da bi gost in tako, za kratek čas bil pri njih. Situacija, je ponavljal rojak. V soseski so tudi vojaki, ki so še vedno pod vtisom tiste vojne v Sloveniji. Kratke, toda vojne, seveda. Vojna je vojna, to veš tako kot jaz. Je, je rekel moj mož, vojna je vojna – v vojni se pozabi tudi … Kdo? Je, bil vseeno radoveden njegov rojak. Ti veš, kaj se dobro rima na besedo »rat«. Ne, rojak mu ni odgovoril na to vprašanje. Da ti napravim sendvič? Ni treba, je rekel moj mož in vprašal rojaka, če je v tem mestu avtomobilski sejem. Je, prav danes! Moj mož je tam prodal avto, pol denarja je poslal nam, pol ga je vzel zase in v Trst. Tam naj bi ga sprejel nek Tomo, ki ga je poznal v mladosti, ampak od tega – nič. Tomo se je opravičeval, hišo so mu napolnili drugi begunci. Niti za mačko ne bi bilo prostora! Kam naj gre, kod naj gre? On tam, mi tja – potem pa je moj mož slišal za ta Kamp. In tako smo prišli tja vsi – v ta Cervignano, iz katerega si nas rešila ti, Lorena.
Bi oče molčal? Braca in mene, seveda, Lorena takšna, kakršna je ona, ne bi vprašala niti o tem. Če pa bi, bi ji Braco rekel, da se spominja, kako smo na poti skozi nek gost zastali in jedli kuhana jajca, sušene klobase in kisle kumarice in da nas je ogovoril nek starec, ki je z drugimi potniki izstopil iz nekega starega kombija in rekel – ko nas tako vidi – kot da ni vojno ampak izletniško stanje. A jaz, če bi vprašala mene? »Ne, nočem se spominjati,« tako bi rekla, »nočem! – to je to!«
A Lorena se samo nasmehne, nobena vprašanja ne prihajajo iz njenih ust. Še enkrat pogleda na svojo uro in nas pozdravlja. Njen fiat uno, rdeč kot goba iz neke slikanice, vozi za vogal ulice, mama stoji pred hišo, drži tisto kuverto v roki kot nek vroč predmet, potem obrne obraz od Braca in mene.
Kaj pa oče? Kakor da ne vidi nje, naše mame, in drži v naročju neko veliko plastično vrečo in gleda nekam navzgor, nad streho – kakor da se sprašuje, kam plujejo oblaki? in mrmra nekaj, polglasno. Stojim blizu njega, tako da vseeno jasno slišim, da samo tepcem ni jasno, da živimo na neki kotaleči se preprogi. Vprašam ga, če je to povezano s tistimi, ki kotalk ne sezuvajo, niti ko spijo, kakor v nekem filmu, on pa me samo gleda, in sicer s čudno vlažnim pogledom in ko tehta, ali naj spregovori ali naj se napravi, kakor da ni slišal mojega vprašanja, reče, da bi ta film, čeprav ga ni videl, moral biti razburljiv.
»V hiši je tudi peč!«
To je bilo nekaj za Braca. Hoče, da prižgemo ogenj. In da pečemo kostanje. Mama ga tolaži, pravi, da moramo počakati na jesen. On leta povsod in iz vsega grla kriči, da hoče jesen in to takoj. Sicer, če se takoj ne pojavi, ji bo, jeseni, rekel, da je grdoba in naj se sploh več ne pojavlja. Mama se obrne k oknu in kaže z roko k ograji:
»Glej, Braco, koliko ptic je priletelo!
»Tudi one so grde!« kriči moj brat.
On hoče jesen – pravo, iz nekdaj, in kostanje.
Pozneje, mnogo pozneje sem v študentskem domu v Trstu presanjala nekajkrat ta trenutek v dvorišču tiste hiše poleg proge. In v teh sanjah vprašam očeta tisto o kotaleči se preprogi, on pa mi odgovarja nekaj drugega – da smo pred dvema letoma bili nekaj dni v Parizu, zdaj pa smo v Vidmu za daljši čas. Naenkrat vzklikne:
»Glej, palma!«
Resnično, na dvorišču je palma, visoka. Oče potem reče, kako nikoli ni mislil, da ob živel v hiši, ob kateri raste palma. In jaz? Rečem mu, d ato ni nenavadno, vseeno smo blizu morja. Slišim jasno tud, kako mu govorim, da je nenavadnega nekaj drugega, stari moj. On me na to samo gleda s tistimi svojimi velikimi očmi, v mojih sanjah še večjih. Ena od mojih želja je takšna, nenavadna.
»O čemu govoriš, Valentina?«
»Našla bom, stari moj, formulo za valečo se preprogo …«
Oče se na to nasmeje, samo to – glasno, a nekako topoumno, kakor da ne ve, zakaj to počne.
V tej hiši, v kateri Braco na vso svojo žalost ni našel tiste svetleče sandale, smo preživeli pet let. Nekega dne, bili smo skoraj že odrasli, sta oče in mati rekla Bracu in meni, da bomo imeli svojo hišo.
Pozneje je bilo priložnosti, v katerih je oče, čeprav je bil ponosen, da imamo svojo hišo, tudi na samo omembo besede mutio ob paraziti izgovarjal kakšno pridušeno psovko. Njegovo razpoloženje popravlja mama in pravi, da živ človek mora gledati lepšo stran vsake stvari, a tudi sam ga je popravljal s citiranjem nekega velikega pisca, ki je mislil, da je človek brez lastne sobe samo pol človeka in bi nato spraševal, kaj je potem človek brez svoje hiše, na kar je sam sebi odgovarjal z nekakšnim skoraj veselim hm-hm, to je jasno vsakomur.
»Kaj to ni naša prava hiša?« sva Braco in jaz vprašala nekega dne.
Saj smo resnično Lorenino hiš občutili kot svojo.
»Seveda, je odgovorila mama, ena in druga sta naši.«
Takoj po vselitvi je prvič in edinkrat moja mama bila pri Loreni, v Torinu. Ona je prihajala redko v Videm in samo enkrat s svojim možem. Njega se spominjam čisto nejasno, edino po tem, da je imel brado. Ne, ne samo po tem – podaril je Bracu in meni škatlo naših priljubljenih keksov – ore liete. In da je mojega brata poslal v trafiko, v bližini, na oglu naše ulice – v katero moji niso stopali še od prvih dni. (Razlog? Samo oddaljeval bi, povsem nepotrebno, ta moj poskus povezovanja stvari, oseb in pojavov. Na kratko – lastnik je sin beguncev iz Istre. Mojemu očetu je rekel, da se zgodovina ponavlja, ker smo mi, slavi, posebni, particolari – v vsakem oziru. Ne, moj oče ni odšel po kakšne dnevne časopise, ampak je Bracu in meni kupil Topolino. Molčal je tako na slavi kot na particolari, ni vprašal dotičnega, kako ve, kdo je on in od kod je prišel – samo zahteval je tisto otroško revijo. Midva sva se veselila tega italijanskega Zabavnika. ) Braco je tistega dne gostu prinesel Il Manifesto.
»To je levičarski časopis,« je šepnil moj oče mami.
»Tudi tukaj so komunisti?«
»So, so …« je odgovoril.
Dan pozneje se je oče vrnil iz mesta in rekel, da več nismo turisti. Mami je zašepetal, pravzaprav se je trudil, da zniža glas, jaz pa sem to vseeno slišala, da je zvedel nekaj pomembnega. To, da bomo dobili humanitarne dovolilnice, ki so tudi dovoljenja za delo. in da se bo vpisal v tečaj za mizarje, v neki šoli. Posebni, za emigrante – blizu Vidma. Njegov ded je bil v svojem času poznan mizar. V D*** je napravil vsa okna in vrata za okrajno zgradbo, tako da so ga vabili, da dela na Dunaju, v nekem poznanem mizarstvu, a ded je to zavrnil.
»Kaj naj človek dela v tujini?« in to je rekel tistemu gospodarju, Dunajčanu.
Ta se je čudil temu odgovoru, tako kot nekateri v našem kraju:
»Dunaj, človek, je Dunaj!«
»Naj je, tudi jaz sem jaz …« tako jim je odgovarjal.
To je bilo seveda davno – pred tisto vojno. Tista vojna – je v naši hiši ime za Drugo svetovno, da se ne bilo zmešnjave s to, našo.
»Bratsko,« bi rekel moj oče.
Enajsto poglavje
Dan pozneje, zbogom Konjušnici, vprašanje, mehkejše od svile – Lorenin piccolo contributo – Kratka begunska zgodba, v kateri se ko junak pojavljajo herojski jugo 45, neki vojaki pod vtisom, neka mesta in mestne četrti, Italija šele na koncu, seveda Kamp – Kisle kumarice, izletniško stanje, neka skrajšana begunska zgodba – Kam plavajo oblaki, hiša, ob kateri raste palma, peč brez kostanjev – Neke sanje, formula za valečo se preprogo, mutuo, paraziti, keks radostne ure – Metamorfoza turista, metamorfoza upravnika knjižnice ta vojna in tista vojna – Kaj naj počnemo v tujini?
Dan pozneje – smo v Vidmu, v tisti ulici ob progi, v hiši Lorenine pokojne tete.
Vse do odhoda iz Kampa je v meni oditi zvenelo kot nek svetlonosni addio Konjušnici, njenim »sobam« in »zidovom«, ki drhtijo v prepihu, zbogom tudi menzi, v kateri so vsak da tudi makaroni, ki jih dotlej nisem prenašal, zadnji pozdrav v tistem hodniku, v katerem vleče prepih, stalno-stalno. Tako svetlonosno, da mi ni bilo do vprašanja materi, in tako tudi ne da zvem, kaj pomeni videti veliko v vojni. Ko sem iz avta opazila tablo, na kateri je bilo prekrižano ime mesta, v katerem smo bili prebivalci Kampa, mi je bilo jasno, da odhajamo, vsi – in da tista bajta ostaja za to kovinsko tablo vse bolj daljna. Resnica, slišala sem mamin šepet, čeprav tih in mehkejši od svile, očetu na uho:
»Mi resnično zapuščamo Kamp?«
in njegov odgovor:
»Resnica je, ni se ti treba uščipniti v lice!«
Iz prtljažnika Loreninega avta oče odnaša naše torbe in svežnje, ona pojasnjuje materi, kje se kaj nahaja v hiši, kaže ji tudi, kje so števci za elektriko, vodo in plin. Pri njenem odhodu mama noče vzeti neke kuverte.
»To je prispevek,« ponavlja Lorena, »mali prispevek – piccolo contributo – nekega ženskega združenja iz Torina.« – Malo sta dodala tudi ona, Lorena, in njen mož. »Nič posebnega,« in to ponavlja in gleda na svojo ročno uro.
Ne, niti tega dne niti kasneje ona ni vprašala mojih o naši begunski zgodbi, Je bilo v njej karkoli strašnega? Na to bi mama rekla, da je čisto kratka. Tako, nekega jutra, pomladnega, smo se napotili iz Bosne z našim avtom Jugo 45, nimamo ga več, ali je to herojski avto: kam nas je dovedel, preko hribov in planin, in ostal cel. V Splitu smo preživeli samo dva dni, a ne zato, ker nismo imeli denarja. Potem smo nekako prišli do Reke, iz Reke v Zagreb. Tam, v četrti Žitnjak, sem pri nekih daljnih sorodnikih ostala jaz z otroki, moj mož pa je takoj nadaljeval pot v Slovenijo. Ne sprašuj, zakaj, takrat je bilo tako – moralo se je. Tam ga v Ilirski Bistrici ni sprejel nek njegov rojak. Kao, dobil je drugega otroka, žena nervozna, pa tudi vojna je bila, tudi tam, in tako to in nekako ni primerno, tako, da bi gost in tako, za kratek čas bil pri njih. Situacija, je ponavljal rojak. V soseski so tudi vojaki, ki so še vedno pod vtisom tiste vojne v Sloveniji. Kratke, toda vojne, seveda. Vojna je vojna, to veš tako kot jaz. Je, je rekel moj mož, vojna je vojna – v vojni se pozabi tudi … Kdo? Je, bil vseeno radoveden njegov rojak. Ti veš, kaj se dobro rima na besedo »rat«. Ne, rojak mu ni odgovoril na to vprašanje. Da ti napravim sendvič? Ni treba, je rekel moj mož in vprašal rojaka, če je v tem mestu avtomobilski sejem. Je, prav danes! Moj mož je tam prodal avto, pol denarja je poslal nam, pol ga je vzel zase in v Trst. Tam naj bi ga sprejel nek Tomo, ki ga je poznal v mladosti, ampak od tega – nič. Tomo se je opravičeval, hišo so mu napolnili drugi begunci. Niti za mačko ne bi bilo prostora! Kam naj gre, kod naj gre? On tam, mi tja – potem pa je moj mož slišal za ta Kamp. In tako smo prišli tja vsi – v ta Cervignano, iz katerega si nas rešila ti, Lorena.
Bi oče molčal? Braca in mene, seveda, Lorena takšna, kakršna je ona, ne bi vprašala niti o tem. Če pa bi, bi ji Braco rekel, da se spominja, kako smo na poti skozi nek gost zastali in jedli kuhana jajca, sušene klobase in kisle kumarice in da nas je ogovoril nek starec, ki je z drugimi potniki izstopil iz nekega starega kombija in rekel – ko nas tako vidi – kot da ni vojno ampak izletniško stanje. A jaz, če bi vprašala mene? »Ne, nočem se spominjati,« tako bi rekla, »nočem! – to je to!«
A Lorena se samo nasmehne, nobena vprašanja ne prihajajo iz njenih ust. Še enkrat pogleda na svojo uro in nas pozdravlja. Njen fiat uno, rdeč kot goba iz neke slikanice, vozi za vogal ulice, mama stoji pred hišo, drži tisto kuverto v roki kot nek vroč predmet, potem obrne obraz od Braca in mene.
Kaj pa oče? Kakor da ne vidi nje, naše mame, in drži v naročju neko veliko plastično vrečo in gleda nekam navzgor, nad streho – kakor da se sprašuje, kam plujejo oblaki? in mrmra nekaj, polglasno. Stojim blizu njega, tako da vseeno jasno slišim, da samo tepcem ni jasno, da živimo na neki kotaleči se preprogi. Vprašam ga, če je to povezano s tistimi, ki kotalk ne sezuvajo, niti ko spijo, kakor v nekem filmu, on pa me samo gleda, in sicer s čudno vlažnim pogledom in ko tehta, ali naj spregovori ali naj se napravi, kakor da ni slišal mojega vprašanja, reče, da bi ta film, čeprav ga ni videl, moral biti razburljiv.
»V hiši je tudi peč!«
To je bilo nekaj za Braca. Hoče, da prižgemo ogenj. In da pečemo kostanje. Mama ga tolaži, pravi, da moramo počakati na jesen. On leta povsod in iz vsega grla kriči, da hoče jesen in to takoj. Sicer, če se takoj ne pojavi, ji bo, jeseni, rekel, da je grdoba in naj se sploh več ne pojavlja. Mama se obrne k oknu in kaže z roko k ograji:
»Glej, Braco, koliko ptic je priletelo!
»Tudi one so grde!« kriči moj brat.
On hoče jesen – pravo, iz nekdaj, in kostanje.
Pozneje, mnogo pozneje sem v študentskem domu v Trstu presanjala nekajkrat ta trenutek v dvorišču tiste hiše poleg proge. In v teh sanjah vprašam očeta tisto o kotaleči se preprogi, on pa mi odgovarja nekaj drugega – da smo pred dvema letoma bili nekaj dni v Parizu, zdaj pa smo v Vidmu za daljši čas. Naenkrat vzklikne:
»Glej, palma!«
Resnično, na dvorišču je palma, visoka. Oče potem reče, kako nikoli ni mislil, da ob živel v hiši, ob kateri raste palma. In jaz? Rečem mu, d ato ni nenavadno, vseeno smo blizu morja. Slišim jasno tud, kako mu govorim, da je nenavadnega nekaj drugega, stari moj. On me na to samo gleda s tistimi svojimi velikimi očmi, v mojih sanjah še večjih. Ena od mojih želja je takšna, nenavadna.
»O čemu govoriš, Valentina?«
»Našla bom, stari moj, formulo za valečo se preprogo …«
Oče se na to nasmeje, samo to – glasno, a nekako topoumno, kakor da ne ve, zakaj to počne.
V tej hiši, v kateri Braco na vso svojo žalost ni našel tiste svetleče sandale, smo preživeli pet let. Nekega dne, bili smo skoraj že odrasli, sta oče in mati rekla Bracu in meni, da bomo imeli svojo hišo.
Pozneje je bilo priložnosti, v katerih je oče, čeprav je bil ponosen, da imamo svojo hišo, tudi na samo omembo besede mutio ob paraziti izgovarjal kakšno pridušeno psovko. Njegovo razpoloženje popravlja mama in pravi, da živ človek mora gledati lepšo stran vsake stvari, a tudi sam ga je popravljal s citiranjem nekega velikega pisca, ki je mislil, da je človek brez lastne sobe samo pol človeka in bi nato spraševal, kaj je potem človek brez svoje hiše, na kar je sam sebi odgovarjal z nekakšnim skoraj veselim hm-hm, to je jasno vsakomur.
»Kaj to ni naša prava hiša?« sva Braco in jaz vprašala nekega dne.
Saj smo resnično Lorenino hiš občutili kot svojo.
»Seveda, je odgovorila mama, ena in druga sta naši.«
Takoj po vselitvi je prvič in edinkrat moja mama bila pri Loreni, v Torinu. Ona je prihajala redko v Videm in samo enkrat s svojim možem. Njega se spominjam čisto nejasno, edino po tem, da je imel brado. Ne, ne samo po tem – podaril je Bracu in meni škatlo naših priljubljenih keksov – ore liete. In da je mojega brata poslal v trafiko, v bližini, na oglu naše ulice – v katero moji niso stopali še od prvih dni. (Razlog? Samo oddaljeval bi, povsem nepotrebno, ta moj poskus povezovanja stvari, oseb in pojavov. Na kratko – lastnik je sin beguncev iz Istre. Mojemu očetu je rekel, da se zgodovina ponavlja, ker smo mi, slavi, posebni, particolari – v vsakem oziru. Ne, moj oče ni odšel po kakšne dnevne časopise, ampak je Bracu in meni kupil Topolino. Molčal je tako na slavi kot na particolari, ni vprašal dotičnega, kako ve, kdo je on in od kod je prišel – samo zahteval je tisto otroško revijo. Midva sva se veselila tega italijanskega Zabavnika. ) Braco je tistega dne gostu prinesel Il Manifesto.
»To je levičarski časopis,« je šepnil moj oče mami.
»Tudi tukaj so komunisti?«
»So, so …« je odgovoril.
Dan pozneje se je oče vrnil iz mesta in rekel, da več nismo turisti. Mami je zašepetal, pravzaprav se je trudil, da zniža glas, jaz pa sem to vseeno slišala, da je zvedel nekaj pomembnega. To, da bomo dobili humanitarne dovolilnice, ki so tudi dovoljenja za delo. in da se bo vpisal v tečaj za mizarje, v neki šoli. Posebni, za emigrante – blizu Vidma. Njegov ded je bil v svojem času poznan mizar. V D*** je napravil vsa okna in vrata za okrajno zgradbo, tako da so ga vabili, da dela na Dunaju, v nekem poznanem mizarstvu, a ded je to zavrnil.
»Kaj naj človek dela v tujini?« in to je rekel tistemu gospodarju, Dunajčanu.
Ta se je čudil temu odgovoru, tako kot nekateri v našem kraju:
»Dunaj, človek, je Dunaj!«
»Naj je, tudi jaz sem jaz …« tako jim je odgovarjal.
To je bilo seveda davno – pred tisto vojno. Tista vojna – je v naši hiši ime za Drugo svetovno, da se ne bilo zmešnjave s to, našo.
