Točno opolnoči se je prebudil. Napetost čuti v svoji notranjosti kot da se bori s tujo pošastjo.
Znova vse podoživlja. Zgodnje jutro. Neznan pes stoji pred ovčjo stajo nasršen, z razprtim gobcem. Zdi se mu, da sta celo dva, da jih je več. Hitro skoči po lovsko puško, a psa že ni nikjer več.
Opazi sledi. Joj, grebel je, si izkopal. Čuje nemirne ovce, odpahne duri. Jagenjčka ležita razmesarjena na tleh, tri ovce je pokončal. Srh ga spreletava po vsem telesu. Ne more verjeti.
Že sluti, ne celo natančno ve, da se bo podivjani pes še vrnil. Topla kri v čeljustih ga je razvnela, pravonj drobnice, rodovni nagoni.
Pogleda skozi okno. Noč je jasna, mesečina osvetljuje pašnike, hlev, hišo. Hitro se obleče in vzame staro očetovo puško. Ogleda si jo, jo pogladi, odkar je vzredil ta zajeten trop, jo je že večkrat vzel v roke. Očiščena je, preurejena, ve, da ga ne bo izneverila.
Ob hlevu se ustavi. Vse je tiho, spokojno. Zvečer je dodatno zavaroval vrata, podboje, ograjo. Prisluškuje. Mrzla sapa veje, prostor je medlo osvetljen. Prihulil se bo, morda kmalu, morda šele proti jutru? Kdo ve? Vsenaokrog so gozdovi, iz teh senc se bo prikradel počasi, tatinsko. Bog ve od kod? Nikjer v bližini nimajo takšnega psa. Črnobelo oglavje, bele sprednje tace. Le zakaj lastniki ne čuvajo dovolj svojih nasilnih psov? To je gotovo posebna pasma, ne prilagodijo se dovolj človeku, ne more jih popolnoma udomačiti.
Toneta razvnemajo stare lovske izkušnje. V mladosti je bil strasten lovec. Pes me ne sme zavohati, se v hipu zave. Voha na velike razdalje. Že si išče varno prežo, dvignjeno od tal. Meri razdalje, nastavlja daljnogled, se vzpenja po lestvi. Bo dovolj visoko? Najmanj štiri metre od tal. Ob ostrešju se ugodno namesti. Hlev s stajo je kot na dlani obsijan z mesečino. Za trenutek si oddahne.
Kot v prijetnih sanjah zazna ob sebi svoje ovčke. Trop ob tropu. Blejajo tenko, zateglo. Zro vanj, poslušajo ga, čuti prijeten dah v dlaneh. Jagenjčki poskakujejo, se igrajo. Ovce pobelijo strmine, jase, odore. Z njimi je med nežno ozelenelimi brezami, med brstjem, popjem. Sam, kot varuh davnih, izpetih molitev. Zvečer v procesiji tonejo v hlev z mehkobo nakodrane volne z belino…
2.
Spet opreza, prisluškuje. Zaveje dišavje jesenskih plodov. Se ni tam nekaj premaknilo?
Ali ni to glava, uhlji, tatinske tace? Razločno je davi videl pritepenca: polarna pasma, križanec z nemškim ovčarjem. Mogoče se je priklatil čez mejo? Takšne pse vzrejajo le bogati lastniki. Ohranjajo lastnosti volka ali šakala. A volk lovi iz potrebe, iz lakote. Ti psi pa niso lačni, le koljejo, davijo, trgajo, zasajajo zobovje v mehko meso. Strašno je to maščevanje človeku, ki ga hoče na silo udomačiti. Njegova divja nrav se upre. Hitri so, močni.
Mraz grebe do kosti. Huka v premrle prste, se zavija. Minevajo ure, ura za uro, minuta za minuto. Vse je tiho. Trdno stiska hladno jeklo, nastavlja daljnogled. Do potankosti je vse preračunal. Mirno roko ima, ve, da zmore. Prava smer, pravi trenutek. »Moram vzdržati, moram,« si sam prigovarja. »Buden moram ostati, ves čas pozoren, vsak trenutek, vsako sekundo.«
Nenadoma začuti ob sebi domačo muco. Čisto tiho se je prikradla, potem še druga, tretja. Nobena ne zamijavka, nobena ne prede. Nekam čudne so, vznemirjene. Vtem pa začuje tudi ovce v hlevu. Živali so nekaj zaznale, se zave. Tone se čudi, tudi sam postane nenadoma naelektren.
Vsi čuti se mu napnejo, opreza, čaka, minute teko, zdi se mu kot večnost. Spet je vse tiho. Morda pa se je pes potuhnil? Jutro se še prebuja, ne bo ga. Takrat pa ga spreleti nekaj po vsem telesu, srce vztrepeče. ON. Privlekel se je čisto neopazno, kot izurjen mojster. Razločno ga vidi. Pred stajo se vzravna. Ogromen je, veličasten. Za tren zasuče glavo, srečata se iz oči v oči. Le sekunda je, zdaj in nikoli več. Sproži le enkrat. Vidi, kako pes pade, obleži…
V hipu se zgrinjajo z vseh strani ovce, ovni, jagenjčki, grejejo ga, tešijo.
Maribor, 5. prosinca 2006
NA SILVESTROVO
Lili se zbudi iz sladkega dremeža, spet potone in se vzdrami, ko zunaj poči in se razpršijo na nebu bleščeči mehurčki. Že ves večer prasketajo od blizu in daleč. Ta hrupnost ji ne ugaja, a tudi ekran je prebučen z našemljenimi lepoticami in polizanimi spremljevalci.
Vse prostore je nadišavila s kadilom iz Jutrovega, prižgala sveče, okrasila mizo. Okna so le rahlo zastrta, zabliska se, stemni. Na pohorskih drčah-smučiščih prijetno odseva in Piramida je spokojno osvetljena.
Spet hrup, vse nebo se spreminja v kičasta slepila, čisto blizu zatreskajo rakete, da vztrepeče. Ti izstrelki so nevarni, meni, tudi ubijajo in plašijo drobna čuteča bitja, bolnike, onemogle… Je to le objestnost? So to stiske, bolečina časa? Ne spominja se takšnega silnega stoka. Verjetno je več žalosti in obupa kot želje po iskrenem zbližanju z nevidnim, z naravo.
Nenadoma se spomni, kako je nekoč kot deklica hodila na Silvestrovo poslušat čudežna znamenja. V snegu je gazila in se ustavila na samotnem križpotju. Neka radost ji je prešinjala dušo, počutila se je varno. Natančno čuje sipanje žita, zemlje, grgranje vode, milo zvonjenje, cingljanje ključev, ajanje zibke…Vsako leto posebej to skrito pričakovanje. Potem so doma čarali, tudi mati, oče, zaznavali prihodnost.
Lili se zlekne med blazine, se podloži s knjigami, jih kupčka predse. Kako sem nemočna, mi boste pomagale?, zavzdihne. Moram se vdati. Le trenutek še, nekaj svetlobnih pomladi. Kako kratek čas! Kaj še lahko storim? Moram se preleviti, postati duh, dobri duh za vse ljudi. Za lepoto duše, naj jo odkrijejo v sebi za srečo, resnično srečo v novem krogu življenja.
Že ugašajo luči, že sanja. Tema. Tista žametna, čista. Le njena luč ne ugasne, je večna.
Maribor, 5. prosinca 2006
NEMIRNA NOČ
Točno opolnoči se je prebudil. Napetost čuti v svoji notranjosti kot da se bori s tujo pošastjo.
Znova vse podoživlja. Zgodnje jutro. Neznan pes stoji pred ovčjo stajo nasršen, z razprtim gobcem. Zdi se mu, da sta celo dva, da jih je več. Hitro skoči po lovsko puško, a psa že ni nikjer več.
Opazi sledi. Joj, grebel je, si izkopal. Čuje nemirne ovce, odpahne duri. Jagenjčka ležita razmesarjena na tleh, tri ovce je pokončal. Srh ga spreletava po vsem telesu. Ne more verjeti.
Že sluti, ne celo natančno ve, da se bo podivjani pes še vrnil. Topla kri v čeljustih ga je razvnela, pravonj drobnice, rodovni nagoni.
Pogleda skozi okno. Noč je jasna, mesečina osvetljuje pašnike, hlev, hišo. Hitro se obleče in vzame staro očetovo puško. Ogleda si jo, jo pogladi, odkar je vzredil ta zajeten trop, jo je že večkrat vzel v roke. Očiščena je, preurejena, ve, da ga ne bo izneverila.
Ob hlevu se ustavi. Vse je tiho, spokojno. Zvečer je dodatno zavaroval vrata, podboje, ograjo. Prisluškuje. Mrzla sapa veje, prostor je medlo osvetljen. Prihulil se bo, morda kmalu, morda šele proti jutru? Kdo ve? Vsenaokrog so gozdovi, iz teh senc se bo prikradel počasi, tatinsko. Bog ve od kod? Nikjer v bližini nimajo takšnega psa. Črnobelo oglavje, bele sprednje tace. Le zakaj lastniki ne čuvajo dovolj svojih nasilnih psov? To je gotovo posebna pasma, ne prilagodijo se dovolj človeku, ne more jih popolnoma udomačiti.
Toneta razvnemajo stare lovske izkušnje. V mladosti je bil strasten lovec. Pes me ne sme zavohati, se v hipu zave. Voha na velike razdalje. Že si išče varno prežo, dvignjeno od tal. Meri razdalje, nastavlja daljnogled, se vzpenja po lestvi. Bo dovolj visoko? Najmanj štiri metre od tal. Ob ostrešju se ugodno namesti. Hlev s stajo je kot na dlani obsijan z mesečino. Za trenutek si oddahne.
Kot v prijetnih sanjah zazna ob sebi svoje ovčke. Trop ob tropu. Blejajo tenko, zateglo. Zro vanj, poslušajo ga, čuti prijeten dah v dlaneh. Jagenjčki poskakujejo, se igrajo. Ovce pobelijo strmine, jase, odore. Z njimi je med nežno ozelenelimi brezami, med brstjem, popjem. Sam, kot varuh davnih, izpetih molitev. Zvečer v procesiji tonejo v hlev z mehkobo nakodrane volne z belino…
2.
Spet opreza, prisluškuje. Zaveje dišavje jesenskih plodov. Se ni tam nekaj premaknilo?
Ali ni to glava, uhlji, tatinske tace? Razločno je davi videl pritepenca: polarna pasma, križanec z nemškim ovčarjem. Mogoče se je priklatil čez mejo? Takšne pse vzrejajo le bogati lastniki. Ohranjajo lastnosti volka ali šakala. A volk lovi iz potrebe, iz lakote. Ti psi pa niso lačni, le koljejo, davijo, trgajo, zasajajo zobovje v mehko meso. Strašno je to maščevanje človeku, ki ga hoče na silo udomačiti. Njegova divja nrav se upre. Hitri so, močni.
Mraz grebe do kosti. Huka v premrle prste, se zavija. Minevajo ure, ura za uro, minuta za minuto. Vse je tiho. Trdno stiska hladno jeklo, nastavlja daljnogled. Do potankosti je vse preračunal. Mirno roko ima, ve, da zmore. Prava smer, pravi trenutek. »Moram vzdržati, moram,« si sam prigovarja. »Buden moram ostati, ves čas pozoren, vsak trenutek, vsako sekundo.«
Nenadoma začuti ob sebi domačo muco. Čisto tiho se je prikradla, potem še druga, tretja. Nobena ne zamijavka, nobena ne prede. Nekam čudne so, vznemirjene. Vtem pa začuje tudi ovce v hlevu. Živali so nekaj zaznale, se zave. Tone se čudi, tudi sam postane nenadoma naelektren.
Vsi čuti se mu napnejo, opreza, čaka, minute teko, zdi se mu kot večnost. Spet je vse tiho. Morda pa se je pes potuhnil? Jutro se še prebuja, ne bo ga. Takrat pa ga spreleti nekaj po vsem telesu, srce vztrepeče. ON. Privlekel se je čisto neopazno, kot izurjen mojster. Razločno ga vidi. Pred stajo se vzravna. Ogromen je, veličasten. Za tren zasuče glavo, srečata se iz oči v oči. Le sekunda je, zdaj in nikoli več. Sproži le enkrat. Vidi, kako pes pade, obleži…
V hipu se zgrinjajo z vseh strani ovce, ovni, jagenjčki, grejejo ga, tešijo.
Maribor, 5. prosinca 2006
NA SILVESTROVO
Lili se zbudi iz sladkega dremeža, spet potone in se vzdrami, ko zunaj poči in se razpršijo na nebu bleščeči mehurčki. Že ves večer prasketajo od blizu in daleč. Ta hrupnost ji ne ugaja, a tudi ekran je prebučen z našemljenimi lepoticami in polizanimi spremljevalci.
Vse prostore je nadišavila s kadilom iz Jutrovega, prižgala sveče, okrasila mizo. Okna so le rahlo zastrta, zabliska se, stemni. Na pohorskih drčah-smučiščih prijetno odseva in Piramida je spokojno osvetljena.
Spet hrup, vse nebo se spreminja v kičasta slepila, čisto blizu zatreskajo rakete, da vztrepeče. Ti izstrelki so nevarni, meni, tudi ubijajo in plašijo drobna čuteča bitja, bolnike, onemogle… Je to le objestnost? So to stiske, bolečina časa? Ne spominja se takšnega silnega stoka. Verjetno je več žalosti in obupa kot želje po iskrenem zbližanju z nevidnim, z naravo.
Nenadoma se spomni, kako je nekoč kot deklica hodila na Silvestrovo poslušat čudežna znamenja. V snegu je gazila in se ustavila na samotnem križpotju. Neka radost ji je prešinjala dušo, počutila se je varno. Natančno čuje sipanje žita, zemlje, grgranje vode, milo zvonjenje, cingljanje ključev, ajanje zibke…Vsako leto posebej to skrito pričakovanje. Potem so doma čarali, tudi mati, oče, zaznavali prihodnost.
Lili se zlekne med blazine, se podloži s knjigami, jih kupčka predse. Kako sem nemočna, mi boste pomagale?, zavzdihne. Moram se vdati. Le trenutek še, nekaj svetlobnih pomladi. Kako kratek čas! Kaj še lahko storim? Moram se preleviti, postati duh, dobri duh za vse ljudi. Za lepoto duše, naj jo odkrijejo v sebi za srečo, resnično srečo v novem krogu življenja.
Že ugašajo luči, že sanja. Tema. Tista žametna, čista. Le njena luč ne ugasne, je večna.
