Leseno ostrešje drhti. Na skodlasto streho padajo kaplje dežja. Trkajo nagosto, z vso silo: kot bi nekdo potresal zimice, tepke ali moštovke, pomislim. Curki se kotrljajo, zlivajo s strme, visoke strehe. Včasih butne veter, da zatrepetajo tenke macesnove cepanke v vrhu slemena.
Zakopana v deteljo, seno ali otavo poslušam to prijetno potrkavanje. Vem, to je pesem visokega poletja, ognja in strele in viharjev. Vdihavam vonjave razcvetelih trav. So šentjanževke, rman, slez, materina dušica, kamilice… Tudi bodeče so nekatere ostre trave, a tega ne občutim.
Spimo na petru. Natlačen je s svežo krmo. Poiščemo si vsak svoje ležišče, kotanjo, gnezdo. Če zahladi, se tudi pokrivamo. Navlečemo nase stare ponošene suknjiče, plašče, ki jih je nekoč zašil dedek, krojač. Najtoplejši so gvanti iz bukovega blaga. Šival pa je tudi iz cajga, irhga.
V poltemi se zvečer plazimo k počitku. Potiho eden za drugim, starejši, mlajši, v skedenj, na gumno in po stopničastih štrcljih tramovja plezamo vedno višje. Kar poskrijemo se in potonemo v sen.
Včasih se ponoči prebudim. Skozi razpoke strehe, špranje, kukajo lunini žarki. Nenadoma sem tako sama, čisto sama. Poslušam skrivnostno žuborenje vode v koritu na dvorišču, ukanje sove, neznane šume, stopinje. Hitro se pokrijem preko glave in spet zaspim.
Zjutraj vselej najprej začujem razigrane ptiče. Žvržijo, čebljajo, frtotajo. Pogledam skozi okroglo lino. Cele jate jih je, posedajo na visoki hruški, se spuščajo na tla, pobirajo semena, kljuvajo v drobir. Največ je strnadov, ščinkavcev, vrabcev.
Ptice so gnezdile pod ostrešjem, v hlevu, na drevju, v žitu, grmovju. Bile so naše, znali smo skrbeti zanje.
Torek, 25. jan. 2005
MAJHNA POTEPINKA
Še čisto majhna sem že poznala pot v trgovino na vasi. Poslali so me po vžigalice, sol ali svečo. To smo morali imeti vedno doma.
Bosa tečem po klancu, v roki trdno stiskam kovanec. Neprestano ponavljam: vžigalice, svečko, sol, kot kokoška, ki zna šteti samo do tri.
Na vasi, tik ob trgovini, zagledam učiteljevo ženo. Vabi me k svojim. Včasih kar sama smuknem k njim. Poznam deklico moje starosti, tudi mlajša dva. Seveda poznam tudi učitelja. Z mojim očetom hodita v gozd na jago. Ima pravo lovsko puško, nekoč je ulovil divjega petelina.
V hipu pozabim na trgovino in se veselim cukrčka, ki ga ob vsakem obisku dobim pri njih. Kocka sladkorja me čaka, to vem in postanem sladkomehka, čisto majčkena.
Učiteljevi imajo kuhinjo v pritličju. Tam posedam ure in ure. Sedim tiho na kavču, ob vznožju. Že opazim zgoraj na polički veliko porisano pločevinasto sladkornico. Ob štedilniku je svetleča zajemalka, voda teče iz pipe. Vse je lepo svetlo, zloščeno, zavese na oknih. A jaz čakam le na cukrček. Mati doma vedno skriva sladkor pred nami, da se ne bi kateri pregrešil. Boji se zanj, ga čuva za kavo v nedeljo.
Ne premaknem se, ne spomnim se, da me doma čakajo, da so zaskrbljeni. Kot muca potepinka sem, sladkosnedka. Žena nam še enkrat podeli sladkorne kocke, vtem pa me domači že odkrijejo. Iskali so me po vsej vasi.«A, tukaj si?« ne morejo se načuditi moji drznosti.
28. jan. 2005
MATERE NI
Že dolgo ni matere. Starejša sestra skrbi za nas mlajše. Strašno pogrešam mater, tako prazno je brez nje, hrana mi ne tekne. Postala sem ušiva.
S sestro se napotiva v bolnišnico obiskat mater.
»Dojenčka boš videla, sestrico smo dobili«, me preseneti.
Pot je zasnežena, zebe me v tankih oblačilih, gaziva. Do železniške postaje je daleč, potem se peljeva z vlakom, prestopiva in še naprej.
Mati naju že pričakuje. Kliče me po imenu:
»Micka, Micka, pridi k meni!«
Mene je strah, vse je tako tuje. Mati se mi zdi spremenjena, prepojena z vonjem strupov, neznanega. Čuden duh me vznemirja, bela postelja, sestre, trda, pretrda tla. Zajočem, kar zbežala bi. Mati nama ponuja prihranjeno pecivo, ne upam se ga dotakniti.
Bolniška sestra prinese dojenčka. Le za hip ga odkrije in že odhiti. Mati žari od sreče, veselja. »To je naš postržek,« dene. »Najlepši dojenček v bolnišnici, pravijo sestre,« še pristavi. Ob odhodu me potolaži:
»Kmalu se vidimo doma.«
Večeri se, ko se s sestro vračava. Na železniškem križišču morava čakati, da prestopiva na koroški vlak.
V čakalnici je zelo toplo. Potniki posedajo po dolgih klopeh, ob mizah. Komaj s sestro sedeva, že zakinkam. Neznansko utrujena sem, zaspana. V trenutku začutim, kako me napadajo uši. Lezejo mi po glavi, se zajedajo v lasišče, da me strašno srbi, vznemirja. Z rokami jih preganjam, se praskam, sestra me dregne s komolcem, da vztrepečem in spet v hipu zaspim. Popolnoma sem omagala, ne morem gledati.
Spet začutim gomazenje po glavi, ugrize, kot bi me zbadalo tisoč igel. Čoham se z obema rokama, sestra pa me jezno stresa:
»Vstani, vlak prihaja!«
S postaje v temi pešačiva proti domu.
26. jan. 2005
MATI ME ČEŠE
Mati se vrne iz bolnišnice. V hipu napolni vse prostore, kot bi posijal topel žarek med nas.
Srečna pestuje otročička, ga doji. Otroci začutimo, »drugačen je od nas, ta dojenček ni kot mi. Mati ga je povila na gosposki postelji tam daleč. Mi smo se rodili vsi tukaj, na slami.«
Radi ga imamo, kar pulimo se zanj, a le starejša sestra lahko pestuje in čuva novorojenca.
Mati opazi, kako smo zanemarjeni. Pere nam oblačila, krpa, umije vsakega v škafu, ga drgne, izpira umazanijo. Pregleda nam lasišča, nas češe. Oče ostriže brata na balin. Mojih lasi ji je žal, mojih dolgih kodrastih kit. Češe me zaskrbljena.
»Polna si uši, najprej bova poskusile s petrolejem. Slišala sem, da pomaga.«
Namaže mi celo lasišče.
»Joj, peče, peče,« tožim.
Spet me češe, razpleta svetle kite, mene boli, kraste so se mi vsule po vsej glavi.
»Micka, ostrigla te bom, da te rešim nadloge,« je mati odločna.
Ne branim se. Najprej mi poreže kite, potem me oče ostriže s škarjami in še z brivnikom na balin.
Nenadoma sem gologlava, nisem več deklica. Žalostna sem, se skrivam, sramujem.
Mati mi zaveže svetlopikasto ruto. Ne snamem je več. Nosim jo vsak dan, tudi ponoči. Otroci me dražijo
»Snemi ruto, pokaži se, kakšna si brez nje.«
Hitro mi rastejo novi lasje. Temni so, gosti, trdi kot žima.
Mati venomer vzdihuje:
»Ježeš, ježeš, tako lepe svetle, mehke lase si imela, sedaj pa ti rastejo temni, žilavi.«
Na naše dvorišče zahaja starejši bratranec Pepi. Tokrat se mi dobrika.
»Poglej, kaj imam? Takšne igrače še gotovo nisi videla?«
Razširim oči, radovedna sem. Nekaj drži v rokah, pihne v ustnik igrače, v hipu vzvalovi dolga, živopisana kača.
»Uh, sem začudena«, igrača mi ugaja. Spet pihne, počaka, sapo potegne vase in kača smukne v tulec.
»Pokaži mi!«, ga prosim. »Ha, ha, ha, snemi ruto, pa ti jo poklonim,« se nagajivo smeji. Spet napihne kačo, jo zvije in me jezi.
Rute nočem sneti, četudi bi mi ponujal cekin.
27. jan. 2005
NOČNA PAŠA
Prama in Jirsa pasem večkrat pozno zvečer. Ves dan sta bila vprežena. Oče je zanju odredil boljšo pašo. To je bila dolga njiva ob globači, porasla z nizko, mlado deteljo.
Lačna vola se zadovoljno paseta, toplo dihata. Z mano sta, si šepečem. Noč je. Nisem sama.
Sedem na ozare. V grmovju nekaj zašumi, zadržim dih, a že bušne na deteljišče. Ah, zajček, si oddahnem.
Od daleč se vsevprek oglašajo psi zateglo, bevskajoče, tiho in spet glasneje. Nekaj sfrfota na lipo in že začujem čuka. Neutrudno poje vsak večer: počasi v enakomernih presledkih, čuk, čuk, čuk…
Nad mano se boči zvezdnato nebo in tam daleč pod Uršljo goro in Peco se prižigajo luči v planinskih kočah, na kmetijah. Libuško polje se svetlika.
Pram in Jirs se počasi prestopata, opletata z repom in občasno kateri dvigne glavo. Počehljam Prama po vratu. Tiho zamuka, češ, nisva se še napasla. Spet čujem: rsk, rsk, rsk, pridno mulita deteljico.
Doma me čakajo, pomislim in oče mi bo izrekel prijazno besedo. Kar nekam ponosna sem sama nase.
Zgrbim se spet na trato, zemlja se ohlaja. Nočna svežina me spreleti po vsem telesu.
Kako rada bi preštela zvezde, se domislim. Poznam že veliki voz, mali voz, zvezdo Severnico. Ustavim se pri rimski cesti. V rahli meglici je zakritih polno, nešteto malih zvezdic. Zazdi se mi, da se nebo niža, vedno več je zvezd, migetajo, se premikajo, potonejo, se rojevajo nove. Saj jih nikoli ne bom mogla prešteti, potožim voličkom.
Takrat pa se nenadoma utrne zvezda in začne bliskovito padati proti zemlji. Za sabo pušča dolg, žareč sij. »Saj me bo prekrila!«, se ustrašim, a v hipu je ni več.
Nedelja, 23. jan. 2005
POD SLEMENOM
Leseno ostrešje drhti. Na skodlasto streho padajo kaplje dežja. Trkajo nagosto, z vso silo: kot bi nekdo potresal zimice, tepke ali moštovke, pomislim. Curki se kotrljajo, zlivajo s strme, visoke strehe. Včasih butne veter, da zatrepetajo tenke macesnove cepanke v vrhu slemena.
Zakopana v deteljo, seno ali otavo poslušam to prijetno potrkavanje. Vem, to je pesem visokega poletja, ognja in strele in viharjev. Vdihavam vonjave razcvetelih trav. So šentjanževke, rman, slez, materina dušica, kamilice… Tudi bodeče so nekatere ostre trave, a tega ne občutim.
Spimo na petru. Natlačen je s svežo krmo. Poiščemo si vsak svoje ležišče, kotanjo, gnezdo. Če zahladi, se tudi pokrivamo. Navlečemo nase stare ponošene suknjiče, plašče, ki jih je nekoč zašil dedek, krojač. Najtoplejši so gvanti iz bukovega blaga. Šival pa je tudi iz cajga, irhga.
V poltemi se zvečer plazimo k počitku. Potiho eden za drugim, starejši, mlajši, v skedenj, na gumno in po stopničastih štrcljih tramovja plezamo vedno višje. Kar poskrijemo se in potonemo v sen.
Včasih se ponoči prebudim. Skozi razpoke strehe, špranje, kukajo lunini žarki. Nenadoma sem tako sama, čisto sama. Poslušam skrivnostno žuborenje vode v koritu na dvorišču, ukanje sove, neznane šume, stopinje. Hitro se pokrijem preko glave in spet zaspim.
Zjutraj vselej najprej začujem razigrane ptiče. Žvržijo, čebljajo, frtotajo. Pogledam skozi okroglo lino. Cele jate jih je, posedajo na visoki hruški, se spuščajo na tla, pobirajo semena, kljuvajo v drobir. Največ je strnadov, ščinkavcev, vrabcev.
Ptice so gnezdile pod ostrešjem, v hlevu, na drevju, v žitu, grmovju. Bile so naše, znali smo skrbeti zanje.
Torek, 25. jan. 2005
MAJHNA POTEPINKA
Še čisto majhna sem že poznala pot v trgovino na vasi. Poslali so me po vžigalice, sol ali svečo. To smo morali imeti vedno doma.
Bosa tečem po klancu, v roki trdno stiskam kovanec. Neprestano ponavljam: vžigalice, svečko, sol, kot kokoška, ki zna šteti samo do tri.
Na vasi, tik ob trgovini, zagledam učiteljevo ženo. Vabi me k svojim. Včasih kar sama smuknem k njim. Poznam deklico moje starosti, tudi mlajša dva. Seveda poznam tudi učitelja. Z mojim očetom hodita v gozd na jago. Ima pravo lovsko puško, nekoč je ulovil divjega petelina.
V hipu pozabim na trgovino in se veselim cukrčka, ki ga ob vsakem obisku dobim pri njih. Kocka sladkorja me čaka, to vem in postanem sladkomehka, čisto majčkena.
Učiteljevi imajo kuhinjo v pritličju. Tam posedam ure in ure. Sedim tiho na kavču, ob vznožju. Že opazim zgoraj na polički veliko porisano pločevinasto sladkornico. Ob štedilniku je svetleča zajemalka, voda teče iz pipe. Vse je lepo svetlo, zloščeno, zavese na oknih. A jaz čakam le na cukrček. Mati doma vedno skriva sladkor pred nami, da se ne bi kateri pregrešil. Boji se zanj, ga čuva za kavo v nedeljo.
Ne premaknem se, ne spomnim se, da me doma čakajo, da so zaskrbljeni. Kot muca potepinka sem, sladkosnedka. Žena nam še enkrat podeli sladkorne kocke, vtem pa me domači že odkrijejo. Iskali so me po vsej vasi.«A, tukaj si?« ne morejo se načuditi moji drznosti.
28. jan. 2005
MATERE NI
Že dolgo ni matere. Starejša sestra skrbi za nas mlajše. Strašno pogrešam mater, tako prazno je brez nje, hrana mi ne tekne. Postala sem ušiva.
S sestro se napotiva v bolnišnico obiskat mater.
»Dojenčka boš videla, sestrico smo dobili«, me preseneti.
Pot je zasnežena, zebe me v tankih oblačilih, gaziva. Do železniške postaje je daleč, potem se peljeva z vlakom, prestopiva in še naprej.
Mati naju že pričakuje. Kliče me po imenu:
»Micka, Micka, pridi k meni!«
Mene je strah, vse je tako tuje. Mati se mi zdi spremenjena, prepojena z vonjem strupov, neznanega. Čuden duh me vznemirja, bela postelja, sestre, trda, pretrda tla. Zajočem, kar zbežala bi. Mati nama ponuja prihranjeno pecivo, ne upam se ga dotakniti.
Bolniška sestra prinese dojenčka. Le za hip ga odkrije in že odhiti. Mati žari od sreče, veselja. »To je naš postržek,« dene. »Najlepši dojenček v bolnišnici, pravijo sestre,« še pristavi. Ob odhodu me potolaži:
»Kmalu se vidimo doma.«
Večeri se, ko se s sestro vračava. Na železniškem križišču morava čakati, da prestopiva na koroški vlak.
V čakalnici je zelo toplo. Potniki posedajo po dolgih klopeh, ob mizah. Komaj s sestro sedeva, že zakinkam. Neznansko utrujena sem, zaspana. V trenutku začutim, kako me napadajo uši. Lezejo mi po glavi, se zajedajo v lasišče, da me strašno srbi, vznemirja. Z rokami jih preganjam, se praskam, sestra me dregne s komolcem, da vztrepečem in spet v hipu zaspim. Popolnoma sem omagala, ne morem gledati.
Spet začutim gomazenje po glavi, ugrize, kot bi me zbadalo tisoč igel. Čoham se z obema rokama, sestra pa me jezno stresa:
»Vstani, vlak prihaja!«
S postaje v temi pešačiva proti domu.
26. jan. 2005
MATI ME ČEŠE
Mati se vrne iz bolnišnice. V hipu napolni vse prostore, kot bi posijal topel žarek med nas.
Srečna pestuje otročička, ga doji. Otroci začutimo, »drugačen je od nas, ta dojenček ni kot mi. Mati ga je povila na gosposki postelji tam daleč. Mi smo se rodili vsi tukaj, na slami.«
Radi ga imamo, kar pulimo se zanj, a le starejša sestra lahko pestuje in čuva novorojenca.
Mati opazi, kako smo zanemarjeni. Pere nam oblačila, krpa, umije vsakega v škafu, ga drgne, izpira umazanijo. Pregleda nam lasišča, nas češe. Oče ostriže brata na balin. Mojih lasi ji je žal, mojih dolgih kodrastih kit. Češe me zaskrbljena.
»Polna si uši, najprej bova poskusile s petrolejem. Slišala sem, da pomaga.«
Namaže mi celo lasišče.
»Joj, peče, peče,« tožim.
Spet me češe, razpleta svetle kite, mene boli, kraste so se mi vsule po vsej glavi.
»Micka, ostrigla te bom, da te rešim nadloge,« je mati odločna.
Ne branim se. Najprej mi poreže kite, potem me oče ostriže s škarjami in še z brivnikom na balin.
Nenadoma sem gologlava, nisem več deklica. Žalostna sem, se skrivam, sramujem.
Mati mi zaveže svetlopikasto ruto. Ne snamem je več. Nosim jo vsak dan, tudi ponoči. Otroci me dražijo
»Snemi ruto, pokaži se, kakšna si brez nje.«
Hitro mi rastejo novi lasje. Temni so, gosti, trdi kot žima.
Mati venomer vzdihuje:
»Ježeš, ježeš, tako lepe svetle, mehke lase si imela, sedaj pa ti rastejo temni, žilavi.«
Na naše dvorišče zahaja starejši bratranec Pepi. Tokrat se mi dobrika.
»Poglej, kaj imam? Takšne igrače še gotovo nisi videla?«
Razširim oči, radovedna sem. Nekaj drži v rokah, pihne v ustnik igrače, v hipu vzvalovi dolga, živopisana kača.
»Uh, sem začudena«, igrača mi ugaja. Spet pihne, počaka, sapo potegne vase in kača smukne v tulec.
»Pokaži mi!«, ga prosim. »Ha, ha, ha, snemi ruto, pa ti jo poklonim,« se nagajivo smeji. Spet napihne kačo, jo zvije in me jezi.
Rute nočem sneti, četudi bi mi ponujal cekin.
27. jan. 2005
NOČNA PAŠA
Prama in Jirsa pasem večkrat pozno zvečer. Ves dan sta bila vprežena. Oče je zanju odredil boljšo pašo. To je bila dolga njiva ob globači, porasla z nizko, mlado deteljo.
Lačna vola se zadovoljno paseta, toplo dihata. Z mano sta, si šepečem. Noč je. Nisem sama.
Sedem na ozare. V grmovju nekaj zašumi, zadržim dih, a že bušne na deteljišče. Ah, zajček, si oddahnem.
Od daleč se vsevprek oglašajo psi zateglo, bevskajoče, tiho in spet glasneje. Nekaj sfrfota na lipo in že začujem čuka. Neutrudno poje vsak večer: počasi v enakomernih presledkih, čuk, čuk, čuk…
Nad mano se boči zvezdnato nebo in tam daleč pod Uršljo goro in Peco se prižigajo luči v planinskih kočah, na kmetijah. Libuško polje se svetlika.
Pram in Jirs se počasi prestopata, opletata z repom in občasno kateri dvigne glavo. Počehljam Prama po vratu. Tiho zamuka, češ, nisva se še napasla. Spet čujem: rsk, rsk, rsk, pridno mulita deteljico.
Doma me čakajo, pomislim in oče mi bo izrekel prijazno besedo. Kar nekam ponosna sem sama nase.
Zgrbim se spet na trato, zemlja se ohlaja. Nočna svežina me spreleti po vsem telesu.
Kako rada bi preštela zvezde, se domislim. Poznam že veliki voz, mali voz, zvezdo Severnico. Ustavim se pri rimski cesti. V rahli meglici je zakritih polno, nešteto malih zvezdic. Zazdi se mi, da se nebo niža, vedno več je zvezd, migetajo, se premikajo, potonejo, se rojevajo nove. Saj jih nikoli ne bom mogla prešteti, potožim voličkom.
Takrat pa se nenadoma utrne zvezda in začne bliskovito padati proti zemlji. Za sabo pušča dolg, žareč sij. »Saj me bo prekrila!«, se ustrašim, a v hipu je ni več.
