Hiacinta
razširi ročice in že
sesa materino mleko.
Se kodra, dišavi,
ovija v moder, bel
in rdeč brokat.
Katero dekle še mati
doji tako dolgo?
Hiacinta joče,
če jo utrgaš
tako ihti in se solzi
kot devica,
če jo prizadeneš.
Nikoli je ne bom
ranila,
nikoli povila v šopek.
Ima dušo.
Tiha roža hiacinta.
DALIJA
Daljna
lepa neznanka.
Doma smo jo klicali
regina.
A je nismo častili in
poklekali pred njo
kot nekoč Azteki.
Nisem je prepoznala
z novo pričesko
z barvnimi resami.
Na srce si je pripela
diamant in
senčila svoje sestre,
se merila z lepoto.
Lepa sem kot sonce,
lepša od zvezde,
jim je govorila.
Lepa daljna neznanka
georgina,
regina, dalija.
MATERINA DUŠICA
thymus
Obstala sem na
strmem robu njive.
Začudena.
Pod menoj blazina
ob blazini.
Je to materina dušica?
Kako sem te iskala.
S tabo bi spala.
Ne na slami.
Skrij me,
v tebe bi se zakopala.
Ti si materina dušica,
vem,
nas hraniš, pojiš.
Vedno boš z menoj—
kot sta oče in mati.
RESA
Resa – vresje
rastoče
med bori, na odoru.
Noga se ne ugreza.
Tukaj doma
od stvarjenja sveta.
Hvaležno plameni
na grobovih.
Drobni cvetovi
kot pšeno beli posuti
v solze posušene.
Pomiri žalostne in
ponudi roko.
Mila resa, ne zameri!
Nekoč
sem te žela s srpom,
ko je skopnel sneg.
Le za koga?
Za lačno živino
v hlevu.
Moje vresje
v Šentanelu.
HIACINTA
Hiacinta
razširi ročice in že
sesa materino mleko.
Se kodra, dišavi,
ovija v moder, bel
in rdeč brokat.
Katero dekle še mati
doji tako dolgo?
Hiacinta joče,
če jo utrgaš
tako ihti in se solzi
kot devica,
če jo prizadeneš.
Nikoli je ne bom
ranila,
nikoli povila v šopek.
Ima dušo.
Tiha roža hiacinta.
DALIJA
Daljna
lepa neznanka.
Doma smo jo klicali
regina.
A je nismo častili in
poklekali pred njo
kot nekoč Azteki.
Nisem je prepoznala
z novo pričesko
z barvnimi resami.
Na srce si je pripela
diamant in
senčila svoje sestre,
se merila z lepoto.
Lepa sem kot sonce,
lepša od zvezde,
jim je govorila.
Lepa daljna neznanka
georgina,
regina, dalija.
MATERINA DUŠICA
thymus
Obstala sem na
strmem robu njive.
Začudena.
Pod menoj blazina
ob blazini.
Je to materina dušica?
Kako sem te iskala.
S tabo bi spala.
Ne na slami.
Skrij me,
v tebe bi se zakopala.
Ti si materina dušica,
vem,
nas hraniš, pojiš.
Vedno boš z menoj—
kot sta oče in mati.
RESA
Resa – vresje
rastoče
med bori, na odoru.
Noga se ne ugreza.
Tukaj doma
od stvarjenja sveta.
Hvaležno plameni
na grobovih.
Drobni cvetovi
kot pšeno beli posuti
v solze posušene.
Pomiri žalostne in
ponudi roko.
Mila resa, ne zameri!
Nekoč
sem te žela s srpom,
ko je skopnel sneg.
Le za koga?
Za lačno živino
v hlevu.
Moje vresje
v Šentanelu.
