PRIJATELJICI

S sprehoda

V parku vselej posedata pod istim drevesom na leseni klopci odmaknjeni od široke aleje.

Nina je oblečena toplo, nosi modro pleteno jopico, plašč. Vedno si nadene klobuk ustrezne barve. Mina je manj občutljiva, se lahno obleče v pomladni kostum.

Breza je že ozelenela. Svetlo zeleni smaragdni listi se bleščijo v pramenih svetlobe. Lahno drhtijo. Breza ju sveži, pomirja.

Poslušata ptičji živžav. »Slišiš ščinkavca, pravkar si znaša gnezdo, nekaj je odnesel v kljunčku,« je vzradoščena Nina. Spet prileti, zbira suho travo, skaklja, si nabaše poln kljunček.

»Srečna ptičja mati. Oba prinašata pletivo in spletata domek. To je popolna družina,« na glas razmišlja Mina.

Pomlad začutita v žilah, v srcu se razplamti neznan plamen daljav in širine. Prebujena narava ju povezuje.

Razdajati se, osrečevati, deliti modrost. Nenehno ustvarjati, podoživljati lepoto do zadnjega diha. To je Minina pot.

Nina se ne odreka bogastvu, užitkom. »Hočem biti nekaj, hočem biti urejena, hočem biti spoštovana, biti vselej dama.«

Stoletna drevesa se bujno razraščajo ob sprehajališčih, nudijo zeleno streho. Hrapava skorja diši, razpoke, mozaiki, rastri. Naravne mojstrovine. Drevo je kot človek! Nenehno dozoreva.

»Takole zunaj pod nebom bi želela dočakati poslednje minute. To je najlepše. Tudi stara mama je tako govorila. To si zares želim. Nenadno, hitro poslednjo uro. » Modruje Mina.

»To je vendar še daleč!«

Ne, Nina, nikoli se ne ve. Želim biti spravljena s sabo.

»Kako, Mina?«

To je moja skrivnost. Želim oditi, ko bo čas. Zaspati in počivati.

»Mina, ali ni ta bela dama z nama tudi tukaj, sedaj?«

Gotovo naju že od rojstva spremlja. Nevidna je Nina, a vseprisotna. Ne sprejemamo je vsi enako.

»Je ona tudi božanstvo?«

Seveda. Božanstvo nad božanstvi. Vse izgladi, izravnava, vrača zemlji, vesolju. Spremstvo se ji priklanja.

»Mina, je ta gospodarica prijazna?«

Nadvse. Čista je kot najina bela breza. Čutiš, da sva pravkar odkrili najino novo prijateljico? »Ah, ja!«

To je najstrožja učiteljica vsega človeštva. A je zelo blaga, usmiljena. Pravična do vsakogar. Za mnoge je tolažnica, rešiteljica.

»Zakaj pa se je potem bojimo, jo odganjamo?«

Trpe predvsem tisti, ki je ne sprejemajo. Niso spravljeni z njo. Že davno smo se izdvojili od ostalih živih bitij, ki samodejno poiščejo počitek. Saj vendar počasi vsi neprestano umiramo. Vse je poslednjič. Noben trenutek se ne povrne, nobeno dejanje, beseda, gib. A vse se vtisne, nekam skrije, ostane v lesu, kamnu, zemlji, v zraku. Valovi, se vrača, opominja. Dokler se ne sčisti od onesnaženosti.

»Od kdaj si pa postala tako učena Mina? Tudi jaz večkrat o tem razmišljam, samo del prirode smo, vsi se spajamo v eno materijo in se vračamo v vesolje.«

Sporočata si najgloblje misli: lahkotnejši, svetlejši. Strah, bojazen se odmikata. Se celo pošalita:

»Le za peščico let še živiva, morda za nekaj lončkov čaja, za prgišče odmrlih listov. Spoštuj gospodarico, nikoli ne veš.«

Od nekod zaveje topla južna sapa, prinaša vonjave cvetja in eteričnih hlapov. Drevje se odeva v nova oblačila, marjetice dvigajo glave, malčki zbirajo pod smrekami in bori storže, želod pod hrasti, se sklanjajo k zemlji. Veverica švigne po deblu.

»Nina, si želiš dolgega življenja?« je radovedna Mina.

»Veš, bojim se visoke starosti, svojega mlahavega telesa, okorelih korakov, otopelih čutil, počasnega krčenja.«

»Ne boj se, dolgo živeti je lepo. Starost in mladost sta sestri. Nikoli se ne razideta. Še si mladostna, polna lepote duha. Ljubiš rastje, vonjaš grude prsti, čutiš dih vsake cvetice. Najine gube na licu so le topli sončni poljubi, so brazde sapic, so kapljice rose na vrtnici. Najin pogled v daljavo je modrost poslednjih sončnih žarkov.

Telo postaja lahno, sanjavo, blago. Zemlja naju sprejema s smehljajem. Le zaspali bova, zasanjali.«

»Srečna si, če lahko zares tako razmišljaš, veš, poslednje minute so za marsikoga težke, boleče. Ni se lahko ločiti s tega sveta, preveč smo povezani s tem življenjem s tisočerimi nitkami. »

Vem, a moj dedek je tako lepo zaspal brez bolečin in stokanja. Ugasnil je kot svečka. Želel je počivati.

Doma ju že čaka pogrnjena miza.

Zavihata rokave in zadiši v stanovanju po čebuli in peteršilju in solati, vinu. Zahvala je mati modrosti.

Začutita v sebi, hvaležnost za dani trenutek življenja.

S sprehoda

V parku vselej posedata pod istim drevesom na leseni klopci odmaknjeni od široke aleje.

Nina je oblečena toplo, nosi modro pleteno jopico, plašč. Vedno si nadene klobuk ustrezne barve. Mina je manj občutljiva, se lahno obleče v pomladni kostum.

Breza je že ozelenela. Svetlo zeleni smaragdni listi se bleščijo v pramenih svetlobe. Lahno drhtijo. Breza ju sveži, pomirja.

Poslušata ptičji živžav. »Slišiš ščinkavca, pravkar si znaša gnezdo, nekaj je odnesel v kljunčku,« je vzradoščena Nina. Spet prileti, zbira suho travo, skaklja, si nabaše poln kljunček.

»Srečna ptičja mati. Oba prinašata pletivo in spletata domek. To je popolna družina,« na glas razmišlja Mina.

Pomlad začutita v žilah, v srcu se razplamti neznan plamen daljav in širine. Prebujena narava ju povezuje.

Razdajati se, osrečevati, deliti modrost. Nenehno ustvarjati, podoživljati lepoto do zadnjega diha. To je Minina pot.

Nina se ne odreka bogastvu, užitkom. »Hočem biti nekaj, hočem biti urejena, hočem biti spoštovana, biti vselej dama.«

Stoletna drevesa se bujno razraščajo ob sprehajališčih, nudijo zeleno streho. Hrapava skorja diši, razpoke, mozaiki, rastri. Naravne mojstrovine. Drevo je kot človek! Nenehno dozoreva.

»Takole zunaj pod nebom bi želela dočakati poslednje minute. To je najlepše. Tudi stara mama je tako govorila. To si zares želim. Nenadno, hitro poslednjo uro. » Modruje Mina.

»To je vendar še daleč!«

Ne, Nina, nikoli se ne ve. Želim biti spravljena s sabo.

»Kako, Mina?«

To je moja skrivnost. Želim oditi, ko bo čas. Zaspati in počivati.

»Mina, ali ni ta bela dama z nama tudi tukaj, sedaj?«

Gotovo naju že od rojstva spremlja. Nevidna je Nina, a vseprisotna. Ne sprejemamo je vsi enako.

»Je ona tudi božanstvo?«

Seveda. Božanstvo nad božanstvi. Vse izgladi, izravnava, vrača zemlji, vesolju. Spremstvo se ji priklanja.

»Mina, je ta gospodarica prijazna?«

Nadvse. Čista je kot najina bela breza. Čutiš, da sva pravkar odkrili najino novo prijateljico? »Ah, ja!«

To je najstrožja učiteljica vsega človeštva. A je zelo blaga, usmiljena. Pravična do vsakogar. Za mnoge je tolažnica, rešiteljica.

»Zakaj pa se je potem bojimo, jo odganjamo?«

Trpe predvsem tisti, ki je ne sprejemajo. Niso spravljeni z njo. Že davno smo se izdvojili od ostalih živih bitij, ki samodejno poiščejo počitek. Saj vendar počasi vsi neprestano umiramo. Vse je poslednjič. Noben trenutek se ne povrne, nobeno dejanje, beseda, gib. A vse se vtisne, nekam skrije, ostane v lesu, kamnu, zemlji, v zraku. Valovi, se vrača, opominja. Dokler se ne sčisti od onesnaženosti.

»Od kdaj si pa postala tako učena Mina? Tudi jaz večkrat o tem razmišljam, samo del prirode smo, vsi se spajamo v eno materijo in se vračamo v vesolje.«

Sporočata si najgloblje misli: lahkotnejši, svetlejši. Strah, bojazen se odmikata. Se celo pošalita:

»Le za peščico let še živiva, morda za nekaj lončkov čaja, za prgišče odmrlih listov. Spoštuj gospodarico, nikoli ne veš.«

Od nekod zaveje topla južna sapa, prinaša vonjave cvetja in eteričnih hlapov. Drevje se odeva v nova oblačila, marjetice dvigajo glave, malčki zbirajo pod smrekami in bori storže, želod pod hrasti, se sklanjajo k zemlji. Veverica švigne po deblu.

»Nina, si želiš dolgega življenja?« je radovedna Mina.

»Veš, bojim se visoke starosti, svojega mlahavega telesa, okorelih korakov, otopelih čutil, počasnega krčenja.«

»Ne boj se, dolgo živeti je lepo. Starost in mladost sta sestri. Nikoli se ne razideta. Še si mladostna, polna lepote duha. Ljubiš rastje, vonjaš grude prsti, čutiš dih vsake cvetice. Najine gube na licu so le topli sončni poljubi, so brazde sapic, so kapljice rose na vrtnici. Najin pogled v daljavo je modrost poslednjih sončnih žarkov.

Telo postaja lahno, sanjavo, blago. Zemlja naju sprejema s smehljajem. Le zaspali bova, zasanjali.«

»Srečna si, če lahko zares tako razmišljaš, veš, poslednje minute so za marsikoga težke, boleče. Ni se lahko ločiti s tega sveta, preveč smo povezani s tem življenjem s tisočerimi nitkami. »

Vem, a moj dedek je tako lepo zaspal brez bolečin in stokanja. Ugasnil je kot svečka. Želel je počivati.

Doma ju že čaka pogrnjena miza.

Zavihata rokave in zadiši v stanovanju po čebuli in peteršilju in solati, vinu. Zahvala je mati modrosti.

Začutita v sebi, hvaležnost za dani trenutek življenja.