Tečem, tečem po strmini med korenikami borovcev vsa zadihana, srce mi tolče, se spotikam, lovim, zdrsnem med spolzkim kamenjem v zaraslo kotanjo, se pobiram. Slišim lomastenje za mano, se bežno ozrem … Groza! Za mamo drvi on, ne sme me ujeti, slišim pokljanje suhljadi, bliža se mi. Trepečem. Mu bom ubežala?
»Beži, beži, deklica,« si govorim. Slišim ga, kako udarja z okovanimi škornji po pečevju, zasopljen, pištola mu binglja za pasom.
Nikjer nikogar, ni pohodnikov, ne sprehajalcev. Veter raznaša borove iglice, s krošenj naletavajo kot snežinke. Ptica se rezko oglaša.
Še danes ga vidim: razoglavega, razpetega, opasanega in s svetlečimi težkimi škornji, lovi me, preklinja nasršen…
Ponoči sanjam, kako tečem, tečem, hočem se mu skriti, mu ubežati, bojim se ga …
Le zakaj sem mu sledila skozi temačen gozd, se danes sprašujem po več kot šestdesetih letih? Nisem znala reči NE? Zakaj nisem iskala nasvetov, se zaupala sošolkam, ki so že hodile s svojimi fanti?
Bilo je golo naključje, da sva se spoznala. Končala sem zadnji razred srednje šole in se pripravljala na maturo. Med šolanjem sem stanovala v dijaškem domu. Vojaštva je bilo veliko v mestu in so hodili po ulici mimo. Sprehajali so se počasi: vodniki, podoficirji. Vsi urejeni in v uniformah. Nismo vedele, da si nas ogledujejo, ko smo se vračale v internat.
Mene so vojaki spominjali na partizane, katerim smo doma na deželi pomagali med vojno s hrano in prenočišči. V šoli smo prepevali partizanske pesmi in z udarniškim delom gradili ceste, železniške proge. Med počitnicami sem bila v delovni brigadi. Postala sem udarnica z značko na zavihku.
»Živelo bratstvo, živela Jugoslavija! Živela!« smo vzklikali na mitingih!
»Zdravo, drugarice!« smo slišale od nekod in se ozrle. Lepe smo, smo se nasmehnile druga drugi.
Bili so visoki in samozavestni z zvezdicami na epoletah. Častnikom so se vsi klanjali. Ničesar nisem vedela, kdo so, odkod prihajajo. Polagala sem zrelostni izpit, a na samostojno življenje nas v šoli niso pripravili. Nobenih praktičnih navodil ni bilo od razrednika in pedagogov.
Čakala sem, da se bomo na valeti poslovili in se sošolci in sošolke razkropili na vse strani.
Popoldne sva odšle z Marjetko v park. Tam sta naju nagovorila podoficirja v službenih uniformah. Me dve v šolskih haljah boječi, sramežljivi. Pogovarjali smo se le resno, nisva se znali šaliti. Bila sta naduta, važna. Me dve pa sva blebetali…
Če ga nisem razumela, sem mu rekla, da ga ne razumem.
»Ne razumiješ me, jeli, ja ću te naučiti, samo slušaj me!« mi je govoril.
Nekaj sem razumela, saj je vztrajno ponavljal iste izraze.
Naslednji dan me je že čakal, me iskal.
Čez nekaj dni me je povabil na daljši sprehod v oddaljen gozd. Veselila sem se svoje prve službe in sem mu dejala, da kmalu odhajam iz mesta. Nič hudega sluteč sem odšla z njim …
Potem se je zgodilo v gozdu tisto, česar si nisem želela, česar nisem pričakovala.
Tisti dogodek me je zaznamoval za vse življenje.
Tekla sem po strmini med bukvami, hrasti vsa zasopla, opraskana, krvaveča..
Ujel me je v tisti kotanji, jokala sem:
»Pusti me, ne maram te več!« Trdno me je prijel za roke:
»Sedaj si moja, ne boš mi več ubežala, moja si za vse življenje!« nisem se mu mogla več izmuzniti.
Vlekel me je navzgor s svojimi močnimi rokami počez in po stezi do skritega gnezda, kjer sva počivala. Pobral je suknjič in torbo in si nadel kapo z zlato zvezdo.
Nisem se zavedala, kaj pomeni moja si za vse življenje. On je to vedel. Še vedno sem jokala, bal se je očividcev, zato me je tolažil:
»Kupit ću ti nešto lijepo. Voliš baklave, voliš sladko, voliš srebro, zlato?«
Nič mu nisem odgovorila. Še vedno sem se ga bala. V meni je tlelo—odpeljala se bom daleč, ne bo me več videl. A v srcu sem se sramovala:
»Kaj mi je storil?« Zakaj sem odšla z njim?
Odpeljala sem se daleč, a me je počasi izsledil. Se mi dobrikal, še vedno nedotakljiv,vzvišen. Slepil me je in preslepil.
Ko sem klecnila, je bilo prepozno. Družina, otroka … služba. Kmalu sem spoznala, da mi ni iskren, hodi svoja pota. To je bilo njemu—nadrejenemu dovoljeno. A kakšne so moje pravice? Tega nisem vedela. Le kod hodi, kje je? Čakam ga, čakam, včasih vso noč, jočem, otroka jočeta.
Ponoči sanjam, kako tečem, tečem, listje mi šumi pod nogami, spotikam se, lovi me---skrij se, reši se, posilil te je, ali veš, kaj te čaka?
Želim si ljubezni, objemov, želim si življenja, nežnosti.
Grenka leta so tekla: bilo je dežurstvo, a ni bilo, bil je na terenu, a ni bil, bil je s prijateljem, a ni bil … Družina, kaj je to družina—ona me čaka, mora me čakati! Nato je hudo zbolel in sem bedela ob njem utrujena, izčrpana, bom zmogla … Hranila sem ga žličko za žličko.
Takrat mi je prvič s slabotnim glasom dejal:
»Ostani pri meni,« tedaj se je zbližal z mano.
Že dve desetletji sem sama.
Živim, nobenega moškega nisem mogla več vzljubiti, grenka izkušnja me je zaznamovala za vse življenje. Nikomur nisem o tem govorila. Ukradel mi je dušo. Ukradel mi je mladostne sanje.
Tečem, tečem v strahu, da me ne dohiti, bojim se ga. Bala sem se ga nato vse življenje.
Tečem, bežim zasopla, preskakujem ovire, ne bo me dohitel.
Tečem, tečem po strmini med korenikami borovcev vsa zadihana, srce mi tolče, se spotikam, lovim, zdrsnem med spolzkim kamenjem v zaraslo kotanjo, se pobiram. Slišim lomastenje za mano, se bežno ozrem … Groza! Za mamo drvi on, ne sme me ujeti, slišim pokljanje suhljadi, bliža se mi. Trepečem. Mu bom ubežala?
»Beži, beži, deklica,« si govorim. Slišim ga, kako udarja z okovanimi škornji po pečevju, zasopljen, pištola mu binglja za pasom.
Nikjer nikogar, ni pohodnikov, ne sprehajalcev. Veter raznaša borove iglice, s krošenj naletavajo kot snežinke. Ptica se rezko oglaša.
Še danes ga vidim: razoglavega, razpetega, opasanega in s svetlečimi težkimi škornji, lovi me, preklinja nasršen…
Ponoči sanjam, kako tečem, tečem, hočem se mu skriti, mu ubežati, bojim se ga …
Le zakaj sem mu sledila skozi temačen gozd, se danes sprašujem po več kot šestdesetih letih? Nisem znala reči NE? Zakaj nisem iskala nasvetov, se zaupala sošolkam, ki so že hodile s svojimi fanti?
Bilo je golo naključje, da sva se spoznala. Končala sem zadnji razred srednje šole in se pripravljala na maturo. Med šolanjem sem stanovala v dijaškem domu. Vojaštva je bilo veliko v mestu in so hodili po ulici mimo. Sprehajali so se počasi: vodniki, podoficirji. Vsi urejeni in v uniformah. Nismo vedele, da si nas ogledujejo, ko smo se vračale v internat.
Mene so vojaki spominjali na partizane, katerim smo doma na deželi pomagali med vojno s hrano in prenočišči. V šoli smo prepevali partizanske pesmi in z udarniškim delom gradili ceste, železniške proge. Med počitnicami sem bila v delovni brigadi. Postala sem udarnica z značko na zavihku.
»Živelo bratstvo, živela Jugoslavija! Živela!« smo vzklikali na mitingih!
»Zdravo, drugarice!« smo slišale od nekod in se ozrle. Lepe smo, smo se nasmehnile druga drugi.
Bili so visoki in samozavestni z zvezdicami na epoletah. Častnikom so se vsi klanjali. Ničesar nisem vedela, kdo so, odkod prihajajo. Polagala sem zrelostni izpit, a na samostojno življenje nas v šoli niso pripravili. Nobenih praktičnih navodil ni bilo od razrednika in pedagogov.
Čakala sem, da se bomo na valeti poslovili in se sošolci in sošolke razkropili na vse strani.
Popoldne sva odšle z Marjetko v park. Tam sta naju nagovorila podoficirja v službenih uniformah. Me dve v šolskih haljah boječi, sramežljivi. Pogovarjali smo se le resno, nisva se znali šaliti. Bila sta naduta, važna. Me dve pa sva blebetali…
Če ga nisem razumela, sem mu rekla, da ga ne razumem.
»Ne razumiješ me, jeli, ja ću te naučiti, samo slušaj me!« mi je govoril.
Nekaj sem razumela, saj je vztrajno ponavljal iste izraze.
Naslednji dan me je že čakal, me iskal.
Čez nekaj dni me je povabil na daljši sprehod v oddaljen gozd. Veselila sem se svoje prve službe in sem mu dejala, da kmalu odhajam iz mesta. Nič hudega sluteč sem odšla z njim …
Potem se je zgodilo v gozdu tisto, česar si nisem želela, česar nisem pričakovala.
Tisti dogodek me je zaznamoval za vse življenje.
Tekla sem po strmini med bukvami, hrasti vsa zasopla, opraskana, krvaveča..
Ujel me je v tisti kotanji, jokala sem:
»Pusti me, ne maram te več!« Trdno me je prijel za roke:
»Sedaj si moja, ne boš mi več ubežala, moja si za vse življenje!« nisem se mu mogla več izmuzniti.
Vlekel me je navzgor s svojimi močnimi rokami počez in po stezi do skritega gnezda, kjer sva počivala. Pobral je suknjič in torbo in si nadel kapo z zlato zvezdo.
Nisem se zavedala, kaj pomeni moja si za vse življenje. On je to vedel. Še vedno sem jokala, bal se je očividcev, zato me je tolažil:
»Kupit ću ti nešto lijepo. Voliš baklave, voliš sladko, voliš srebro, zlato?«
Nič mu nisem odgovorila. Še vedno sem se ga bala. V meni je tlelo—odpeljala se bom daleč, ne bo me več videl. A v srcu sem se sramovala:
»Kaj mi je storil?« Zakaj sem odšla z njim?
Odpeljala sem se daleč, a me je počasi izsledil. Se mi dobrikal, še vedno nedotakljiv,vzvišen. Slepil me je in preslepil.
Ko sem klecnila, je bilo prepozno. Družina, otroka … služba. Kmalu sem spoznala, da mi ni iskren, hodi svoja pota. To je bilo njemu—nadrejenemu dovoljeno. A kakšne so moje pravice? Tega nisem vedela. Le kod hodi, kje je? Čakam ga, čakam, včasih vso noč, jočem, otroka jočeta.
Ponoči sanjam, kako tečem, tečem, listje mi šumi pod nogami, spotikam se, lovi me---skrij se, reši se, posilil te je, ali veš, kaj te čaka?
Želim si ljubezni, objemov, želim si življenja, nežnosti.
Grenka leta so tekla: bilo je dežurstvo, a ni bilo, bil je na terenu, a ni bil, bil je s prijateljem, a ni bil … Družina, kaj je to družina—ona me čaka, mora me čakati! Nato je hudo zbolel in sem bedela ob njem utrujena, izčrpana, bom zmogla … Hranila sem ga žličko za žličko.
Takrat mi je prvič s slabotnim glasom dejal:
»Ostani pri meni,« tedaj se je zbližal z mano.
Že dve desetletji sem sama.
Živim, nobenega moškega nisem mogla več vzljubiti, grenka izkušnja me je zaznamovala za vse življenje. Nikomur nisem o tem govorila. Ukradel mi je dušo. Ukradel mi je mladostne sanje.
Tečem, tečem v strahu, da me ne dohiti, bojim se ga. Bala sem se ga nato vse življenje.
Tečem, bežim zasopla, preskakujem ovire, ne bo me dohitel.
