Čujete
vetrovno pesem svečano?
Davno odležano vino
te poji.
V sanjah prepletaš
ljubezen in tajne.
Stočejo
ustav goricah.
Kladivo tolče v srce.
* * *
Vinska kraljica
šušteča rdečina –
tančina listov,
jagode polne v obline.
Natočiš iz duše –
kapljice rožne,
žive globine.
Pesem v vino,
vino v pesem –
ljubezen, ljubezen.
Vinska kraljica –
krona iz trsa,
vrček ila…
* * *
Samo ti veš
vinsko skrivnost,
nebo,
v odmevih daljave.
Marija,
v tvojih rdečih čeveljcih
tavam…
Bosa sem, čevlji razklani.
Kje si, trta čudežna?
Oblak ob oblačku –
v nebes
razlita rujnina.
* * *
Daleč v dalje
klic odmeva –
vinski hrami,
zvezde nasmejane.
Kupe kelihi so
brat ob bratu.
Jagnje belo,
beli prti, venčki.
Duša poje,
blagoslavlja:
blagor, mir deželi!
* * *
Perutnice moje –
sinje sonce in valovi.
Trta posvečena.
Ti si ptica,
neizsanjan virček.
Luč zakrita si
v hvalo zemlje in neba.
Duh plamteči
v kaplji vina.
* * *
Klopotec pijan
muškata, pinota –
sijaja cvetice
nežnega vina.
Od vzdihov vinograda
polne rujnine –
se kladnja počasi
bogati jeseni.
Zateglo še enkrat –
po-či-tek … ze-le-ni…
* * *
Štejem, preštevam
sončne minute:
v sladkobo, sladkobo
rožica božja.
Napeti grozdi
strmine dišavja,
kaplje šumijo v potoke,
v morja…
Resnica je vino –
vino kraljica
dišeča,
zeleno-čista.
Štejem, preštevam
vrče in čaše –
kipijo v cvetje.
Kralj vina,
pokleka kraljica.
* * *
Preštevaš med trtami
čaše:
rumeno-zelene,
ledenodišeče –
svetleče kot sonce.
Udarjajo strune,
vrtijo peresa.
Kladiva, kla-diva,
vino je polno,
v vetru duša zapleše.
Vrti se zemlja,
vrtijo se griči, oblaki.
Strmina, str-mi.na.
* * *
Trtica mati –
gorice premile,
kako vas slavimo –
s solzami,
zdravicami,
vzdihi duše tišine…
Trsek se vije
v sladko opitost.
Zahvaljen za zemljico –
trs domačije!
* * *
Včasih kot dete zastočeš,
v hipu
zavriskaš prešerno, mladostno.
Počasi preudarno
in nežno ljubeče –
krilo matere, sestre
in ljubice žene.
V kapljice, čaše, v kupice,
kap-lji-ce, ča-še, ku-pi-ce…
* * *
So strune daljnega zvona?
Zemlje odmevi?
Tenki, visoki v zvezde
in lunin škrlat?
Težka črnina, kladivo brona
in mehka čuječnost
napita od znoja in
sončne penine.
* * *
Čujete
vetrovno pesem svečano?
Davno odležano vino
te poji.
V sanjah prepletaš
ljubezen in tajne.
Stočejo
ustav goricah.
Kladivo tolče v srce.
* * *
Vinska kraljica
šušteča rdečina –
tančina listov,
jagode polne v obline.
Natočiš iz duše –
kapljice rožne,
žive globine.
Pesem v vino,
vino v pesem –
ljubezen, ljubezen.
Vinska kraljica –
krona iz trsa,
vrček ila…
* * *
Samo ti veš
vinsko skrivnost,
nebo,
v odmevih daljave.
Marija,
v tvojih rdečih čeveljcih
tavam…
Bosa sem, čevlji razklani.
Kje si, trta čudežna?
Oblak ob oblačku –
v nebes
razlita rujnina.
* * *
Daleč v dalje
klic odmeva –
vinski hrami,
zvezde nasmejane.
Kupe kelihi so
brat ob bratu.
Jagnje belo,
beli prti, venčki.
Duša poje,
blagoslavlja:
blagor, mir deželi!
* * *
Perutnice moje –
sinje sonce in valovi.
Trta posvečena.
Ti si ptica,
neizsanjan virček.
Luč zakrita si
v hvalo zemlje in neba.
Duh plamteči
v kaplji vina.
* * *
Klopotec pijan
muškata, pinota –
sijaja cvetice
nežnega vina.
Od vzdihov vinograda
polne rujnine –
se kladnja počasi
bogati jeseni.
Zateglo še enkrat –
po-či-tek … ze-le-ni…
* * *
Štejem, preštevam
sončne minute:
v sladkobo, sladkobo
rožica božja.
Napeti grozdi
strmine dišavja,
kaplje šumijo v potoke,
v morja…
Resnica je vino –
vino kraljica
dišeča,
zeleno-čista.
Štejem, preštevam
vrče in čaše –
kipijo v cvetje.
Kralj vina,
pokleka kraljica.
* * *
Preštevaš med trtami
čaše:
rumeno-zelene,
ledenodišeče –
svetleče kot sonce.
Udarjajo strune,
vrtijo peresa.
Kladiva, kla-diva,
vino je polno,
v vetru duša zapleše.
Vrti se zemlja,
vrtijo se griči, oblaki.
Strmina, str-mi.na.
* * *
Trtica mati –
gorice premile,
kako vas slavimo –
s solzami,
zdravicami,
vzdihi duše tišine…
Trsek se vije
v sladko opitost.
Zahvaljen za zemljico –
trs domačije!
* * *
Včasih kot dete zastočeš,
v hipu
zavriskaš prešerno, mladostno.
Počasi preudarno
in nežno ljubeče –
krilo matere, sestre
in ljubice žene.
V kapljice, čaše, v kupice,
kap-lji-ce, ča-še, ku-pi-ce…
* * *
So strune daljnega zvona?
Zemlje odmevi?
Tenki, visoki v zvezde
in lunin škrlat?
Težka črnina, kladivo brona
in mehka čuječnost
napita od znoja in
sončne penine.
