BELA KAKOR PRVI JESENSKI SNEG

Starka stopi iz hiške in dvigne obraz k nebu. Po snegu diši. In po smrti.

Kliče muco.

Njen glas je šibak in v vetru se komaj sliši:

»Cica …«

Muca priteče in ona jo dvigne in privije v naročje. Cica jo greje, prede, starka ji gladi kožušček. Obe sta v hipu pomirjeni. Zadremljeta v naslonjaču pri oknu z razgledom po vrtu in bregu s trato in drevjem. Jesensko sonce še greje, listje rumeni, se vrtinči.

Muca se v hipu vznemiri, se izmuzne starki.

»Kaj je muca, mica? Kam se ti mudi?« Že vidi črnega pritepenca, ki se večkrat plazi preko ograje.

»Ti bom že pokazala!« se razhudi. Vzame v roke metlo:

»Le kaj iščeš tukaj? Šc, šc, šc!« ga podi.

Boji se za muco, bolezni raznašajo pritepenci, to ve. Bog ne daj, da njena Cica zboli. Potem nima nikogar.

Nerazdružljivi sta, le muca, ki se po čudežu še plazi naokoli, je venomer ob njej. Obe sta sami, obe starki. Nekoga moraš imeti rad, se spomni pesmi iz mladosti. Verjame. Ima jo rada kot kruh in mleko.

»Kako si lepa!« ji govori.

»Dolgodlaka, bela kakor prvi jesenski sneg, s košatim repom. Oči se ti svetijo kot dva smaragda, smrček je vselej vlažen in brčice počesane.« Počasi, previdno jo češe z dolgim glavnikom z redkimi zobci. Lepotiči jo kot princesko.

Cica se ji prepusti. Krtači ji hrbet, nato leže na bok, nastavi vrat, dvigne napihnjen rep. Še okoli smrčka in ušes. Čuti, kako muci dobro dene nega, kako se ji sveti dlaka, kako postaja živahna. Sede, spodvije dolgi rep in je važna kot vojvodinja.

»Tvoje tačke so tako mehke, lahne, blazinice žametne. Ostre kremplje pa brusiš, da lahko napadaš, se braniš, kajne? Včasih si balerina, pa spet akrobat in hitro hodec in odlična plezalka. To je bilo nekoč, kajne? Tudi jaz sem plesala, se lepotičila, bila lepa, hitra. Sedaj sva obe počasni, utrujeni, zaspani.«

Veter zaveje, raznaša uvelo listje. Oblaki se grmadijo.

Starka že težko prenaša svojih devet križev in čez. Morala bi v Dom. A brez Cice ne gre nikamor.

Cica je urejena, čista, le pretegne se tako kot samo ona zna. Starka privzdigne svoje janke, vzame v roke palico in previdno odkrevsa po treh stopnicah. Večeri se, muca za njo.

Lačni sta. Še je nekaj ostankov od kosila. Opoldne sta dobili obrok na okensko polico. Starka greje hrano, jo meša in okuša.

»Cica, si zelo lačna? Shujšala si, postajaš lahna kot pero. Vse pojej!« ji prigovarja. A muca se hrane le dotakne. Samo malo liže, pije.

Starka se ozre k svojim dragim na slikah, ki so pripete na steno.

Pozdravi: pokojnega soproga, hčerko, vnukinjo in najmlajšega. To so njeni. Z njimi se pogovarja vsak večer. Mož že dolgo v miru počiva. Hčerka in njena družina so daleč, le poredko se vidijo, a pokliče jih večkrat.

Počasi se odpravljata k počitku.

Rahlja blazino, odeje, čuti, kako zunaj zavija veter, upogiba krošnje dreves, da se koča stresa.

»Moj vrt bo kmalu zapuščen!« toži. »Tudi hiša bo prazna, nikogar več ne bo. Nekoč so zorele na vrtu češnje in slive, maline, ribez. Stara upognjena hruška še stoji. Vsi smo se sladkali, obirali sadeže. Ja vse mine, lepo, hudo! Smrti se ne bojim, nikomur nisem storila žalega. Rada sem vsakomur pomagala, če me je kdo prosil pomoči.«

Cica se priplazi, jo dvigne, pestuje.

»Ti me poslušaš zvesto, me ne prekinjaš, me ne preklinjaš. Veliko hudega sem doživela v življenju. Bila sem partizanka, gazila visok sneg, ledenela. Hrepenela po svobodi. Se borila z nožem v roki, če smo bili obkoljeni in v smrtni nevarnosti. Veš, to še vedno sanjam in trzam ponoči, takrat se ustrašiš in zaječiš!« To pravljico je Cica že neštetokrat slišala.

»Sedaj pa ti bom povedala svojo najlepšo pravljico: odšle bova v Dom. Poglej, tukaj piše črno na belem: tudi ti boš lahko šla z mano. Povedala sem jim, da brez tebe ne grem nikamor. Vse sem že zložila v torbo, tudi tvoje medvedke. Jutri odpotujeva v lepo graščino. Živeli bova kot grofici. Stregli nama bodo, skrbeli za naju. Ne bova več zmrzovali pozimi, lačni ne bova več. Imela boš svojo mehko odejo, obloženo košaro, lahko boš z mano v postelji, če boš želela. Vse je že urejeno.«

Cica dremlje, jo posluša, se čudi novicam. Tuhta v sebi:

»Končno bom tudi jaz postala prava grofica. Imela bom svoj naslonjač in veliko stensko ogledalo. Lahko se bom gugala, se razvajala. Vsi se mi bodo klanjali, grofici, v najlepšem krznenem ogrinjalu, ker res nisem navadna mačka.

Zunaj tuli veter, stresa ostrešje hiše. Hladno je.

Še tesneje se starka zavije v odejo. Posluša, kako diha njena ljubljenka.

»Jutri bova že v novem domu. Končno se mi je izpolnila moja srčna želja. Ne bo me več skrbelo za naju. S Cico bom dočakala lepše čase.«

Obe potoneta med oblake in snežinke, ki zunaj naletavajo. Sanjata, kako plešeta z vetrom, kako sta lahkotni, kako potujeta v dalje.

Zjutraj se starka s težavo dvigne, narahlo pokrije spečo muco.

Pogleda skozi okno. Sneg je prekril drevje, trato, ptičica je priletela v bližino.

Starka se zazre v hladno belino.

Kliče muco.

Cica se ne odziva, ne gane. Dotakne se njenega kožuščka, jo poboža. Dlaka je povešena. Vzame jo v naročje. Skoraj hladna je, drugačna. Starka povesi glavo. Ne sme je prebuditi, ne sme spregovoriti, ne sme zajokati!

Sede v naslonjači pri oknu.

Položi si jo v krilo in položi nanjo dlani. Hladne, brez življenja.

Muca Cica leži v krilu negibno in ona skoraj ne čuti njene teže.

Zazre se ven in gleda, kako z grmovja in drevja zletavajo ptice in spet sedajo nanje, dokler ne odletijo in se več ne vrnejo. Še gleda drevje in več ne vidi vej. Dvigne oči gor proti nebu in počasi se nanjo spušča temna, brezkončna mehkoba.

Starka stopi iz hiške in dvigne obraz k nebu. Po snegu diši. In po smrti.

Kliče muco.

Njen glas je šibak in v vetru se komaj sliši:

»Cica …«

Muca priteče in ona jo dvigne in privije v naročje. Cica jo greje, prede, starka ji gladi kožušček. Obe sta v hipu pomirjeni. Zadremljeta v naslonjaču pri oknu z razgledom po vrtu in bregu s trato in drevjem. Jesensko sonce še greje, listje rumeni, se vrtinči.

Muca se v hipu vznemiri, se izmuzne starki.

»Kaj je muca, mica? Kam se ti mudi?« Že vidi črnega pritepenca, ki se večkrat plazi preko ograje.

»Ti bom že pokazala!« se razhudi. Vzame v roke metlo:

»Le kaj iščeš tukaj? Šc, šc, šc!« ga podi.

Boji se za muco, bolezni raznašajo pritepenci, to ve. Bog ne daj, da njena Cica zboli. Potem nima nikogar.

Nerazdružljivi sta, le muca, ki se po čudežu še plazi naokoli, je venomer ob njej. Obe sta sami, obe starki. Nekoga moraš imeti rad, se spomni pesmi iz mladosti. Verjame. Ima jo rada kot kruh in mleko.

»Kako si lepa!« ji govori.

»Dolgodlaka, bela kakor prvi jesenski sneg, s košatim repom. Oči se ti svetijo kot dva smaragda, smrček je vselej vlažen in brčice počesane.« Počasi, previdno jo češe z dolgim glavnikom z redkimi zobci. Lepotiči jo kot princesko.

Cica se ji prepusti. Krtači ji hrbet, nato leže na bok, nastavi vrat, dvigne napihnjen rep. Še okoli smrčka in ušes. Čuti, kako muci dobro dene nega, kako se ji sveti dlaka, kako postaja živahna. Sede, spodvije dolgi rep in je važna kot vojvodinja.

»Tvoje tačke so tako mehke, lahne, blazinice žametne. Ostre kremplje pa brusiš, da lahko napadaš, se braniš, kajne? Včasih si balerina, pa spet akrobat in hitro hodec in odlična plezalka. To je bilo nekoč, kajne? Tudi jaz sem plesala, se lepotičila, bila lepa, hitra. Sedaj sva obe počasni, utrujeni, zaspani.«

Veter zaveje, raznaša uvelo listje. Oblaki se grmadijo.

Starka že težko prenaša svojih devet križev in čez. Morala bi v Dom. A brez Cice ne gre nikamor.

Cica je urejena, čista, le pretegne se tako kot samo ona zna. Starka privzdigne svoje janke, vzame v roke palico in previdno odkrevsa po treh stopnicah. Večeri se, muca za njo.

Lačni sta. Še je nekaj ostankov od kosila. Opoldne sta dobili obrok na okensko polico. Starka greje hrano, jo meša in okuša.

»Cica, si zelo lačna? Shujšala si, postajaš lahna kot pero. Vse pojej!« ji prigovarja. A muca se hrane le dotakne. Samo malo liže, pije.

Starka se ozre k svojim dragim na slikah, ki so pripete na steno.

Pozdravi: pokojnega soproga, hčerko, vnukinjo in najmlajšega. To so njeni. Z njimi se pogovarja vsak večer. Mož že dolgo v miru počiva. Hčerka in njena družina so daleč, le poredko se vidijo, a pokliče jih večkrat.

Počasi se odpravljata k počitku.

Rahlja blazino, odeje, čuti, kako zunaj zavija veter, upogiba krošnje dreves, da se koča stresa.

»Moj vrt bo kmalu zapuščen!« toži. »Tudi hiša bo prazna, nikogar več ne bo. Nekoč so zorele na vrtu češnje in slive, maline, ribez. Stara upognjena hruška še stoji. Vsi smo se sladkali, obirali sadeže. Ja vse mine, lepo, hudo! Smrti se ne bojim, nikomur nisem storila žalega. Rada sem vsakomur pomagala, če me je kdo prosil pomoči.«

Cica se priplazi, jo dvigne, pestuje.

»Ti me poslušaš zvesto, me ne prekinjaš, me ne preklinjaš. Veliko hudega sem doživela v življenju. Bila sem partizanka, gazila visok sneg, ledenela. Hrepenela po svobodi. Se borila z nožem v roki, če smo bili obkoljeni in v smrtni nevarnosti. Veš, to še vedno sanjam in trzam ponoči, takrat se ustrašiš in zaječiš!« To pravljico je Cica že neštetokrat slišala.

»Sedaj pa ti bom povedala svojo najlepšo pravljico: odšle bova v Dom. Poglej, tukaj piše črno na belem: tudi ti boš lahko šla z mano. Povedala sem jim, da brez tebe ne grem nikamor. Vse sem že zložila v torbo, tudi tvoje medvedke. Jutri odpotujeva v lepo graščino. Živeli bova kot grofici. Stregli nama bodo, skrbeli za naju. Ne bova več zmrzovali pozimi, lačni ne bova več. Imela boš svojo mehko odejo, obloženo košaro, lahko boš z mano v postelji, če boš želela. Vse je že urejeno.«

Cica dremlje, jo posluša, se čudi novicam. Tuhta v sebi:

»Končno bom tudi jaz postala prava grofica. Imela bom svoj naslonjač in veliko stensko ogledalo. Lahko se bom gugala, se razvajala. Vsi se mi bodo klanjali, grofici, v najlepšem krznenem ogrinjalu, ker res nisem navadna mačka.

Zunaj tuli veter, stresa ostrešje hiše. Hladno je.

Še tesneje se starka zavije v odejo. Posluša, kako diha njena ljubljenka.

»Jutri bova že v novem domu. Končno se mi je izpolnila moja srčna želja. Ne bo me več skrbelo za naju. S Cico bom dočakala lepše čase.«

Obe potoneta med oblake in snežinke, ki zunaj naletavajo. Sanjata, kako plešeta z vetrom, kako sta lahkotni, kako potujeta v dalje.

Zjutraj se starka s težavo dvigne, narahlo pokrije spečo muco.

Pogleda skozi okno. Sneg je prekril drevje, trato, ptičica je priletela v bližino.

Starka se zazre v hladno belino.

Kliče muco.

Cica se ne odziva, ne gane. Dotakne se njenega kožuščka, jo poboža. Dlaka je povešena. Vzame jo v naročje. Skoraj hladna je, drugačna. Starka povesi glavo. Ne sme je prebuditi, ne sme spregovoriti, ne sme zajokati!

Sede v naslonjači pri oknu.

Položi si jo v krilo in položi nanjo dlani. Hladne, brez življenja.

Muca Cica leži v krilu negibno in ona skoraj ne čuti njene teže.

Zazre se ven in gleda, kako z grmovja in drevja zletavajo ptice in spet sedajo nanje, dokler ne odletijo in se več ne vrnejo. Še gleda drevje in več ne vidi vej. Dvigne oči gor proti nebu in počasi se nanjo spušča temna, brezkončna mehkoba.