Radovedna Tinka je živela v majhni hišici. Stokrat je v njej že prevrnila vse lončke, prebrskala vse predale, preštela vse gumbe.
Rada je tekala po travnikih, globačah, pretekla je vse bližnje in daljne stezice. Plezala je brezah, se ujčkala. Poznala je vsako drevo, vsak grm, kamenček, jame. Bezala je v luknjice na trati, kjer je pel čriček, in ga je s slamico vabila na svetlo. Vedno se je sama potepala naokrog in so jo klicali Radovedna Tinka.
Spomnila se je, da živi tam daleč nekje njena babica. Ni vedela, da je to njena prababica. Poklicala jo je.
»Babica, dolgčas mi je, lahko pridem na počitnice?«.
»Kaj? Ali dobro slišim? K meni bi rada na počitnice? Tinka, pridi! Dolgo te že nisem videla.«
»Deklica bo pri meni,« je razmišljala starka. »Nihče me ne pokliče, nihče ne potrebuje. Bo hotela z mano jesti? Bo želela, da se sprehajava? Gotovo je zrasla? Morda je že visoka kot moja breza na vrtu? Ali pa kot jablana.«
Skoraj je ni prepoznala, ko jo je zagledala. Ni bila več deklica, prava gospodična se ji je zdela z velikimi modrimi uhani, z modro torbico in z modrimi čevlji in z modro ogrlico. Le lička so ji bila še otroška in svetle radovedne oči, ki so videle daljave, da se ji prababica ni mogla načuditi.
Tinka je odprla potovalno torbo. V njej je bil majhen rožnat kovček. Babica takšnega kovčka še nikoli ni videla. Kar zableščalo se ji je pred očmi, ko ga je odprla. Ogledalca, dišeči razpršilci, kreme, laki, šminke, ogrlice vseh barv, uhani.
»Ja, Tinka, ali vse to prodajaš, kam boš to odnesla?« jo je vprašala.
Tinka pa se je smehljala: »Lepa hočem biti, babica!«
In že se je lepotičila. Vtaknila je svoj prstek in nosek: v kreme, dišeče pudre, vodice in se mazala, ogledovala v zrcalu.
Babica je odkimavala z glavo: »Kaj takega!«
Potem je kot miška tekala iz sobe v sobo, gledala skozi okna, se čudila višini, stolpnicam. Babica pa za njo, ker se je bala, da ne bi padla skozi okno.
V vsak predal je pokukala in prosila babico, da ji odklene shrambo, odpre hladilnik. Bila je lačna, žejna. Babica je ni mogla nasititi.
»Še eno klobaso, velik kos sira, še en sok, žemljico!«
Ko se je nasitila, je rekla:
»Rada bi šla na sprehod!«
Uredila se je kot prava dama, se nadišavila, si spela dolge lase s sponkami in želela biti opažena.
Hodili sta po ulicah.
»Čigava pa je ta lepa punčka?« jo je vprašala soseda.
Babica jo je vodila za roko, se smehljala in dejala:
»Moja je, moja!« Bila je ponosna na svojo pravnukinjo.
V parku sta se ustavili na igrišču. Začudena se je pognala na gugalnico, jezdila konjička, se spuščala po toboganu in vriskala.
»Babica, poglej, poglej me!« Babica se je ni mogla nagledati.
Kako spretna je, hitra, najhitrejša od vseh.
In že se je povzpela na vrh vrtiljaka, plezala po vseh lestvah kot veverička.
»Ja, saj je še otroček,« se je razveselila babica. Potem pa se je nenadoma ustrašila. Deklica je obvisela na vrhu, bingljala.
»Na pomoč, na pomoč!« je zavpila vsa zadihana.
»Tinka, dol, dol, padla boš!« Tinka pa se je igrala in z lahkoto spustila na tla.
Babica ni vedela, da je doma preplezala že vsa drevesa, preskočila vse potoke, visoke plotove, se kotalila po bregovih.
Potem sta se sprehajali po drevoredu. Pa se je zgodilo, česar se je babica bala. Tinka ji je ušla. Babica je hodila počasi, čisto počasi. Tinke pa nenadoma nikjer.
»Kje je Tinka, moja Tinka? Tinka…!« jo kliče. Sprašuje mimoidoče, če so jo videli.
»Ah, izgubila se bo« je žalostna. Tarna, joče.
Deklica se ji je izmuznila. Preveč je bila radovedna: Kaj je v levo, v desno, naprej, nazaj. Slišala je, kar babica ni slišala, videla je, kar babica ni več videla, škratek jo je vodil za roko in se ni bala. Samo gledala je z velikimi očmi, kot bi sanjala.
Na tisoče visokih hiš, avtomobili, ki jih še ni videla, izložbe so vabile, sladoled, tortice, čokolade, voda je brizgala iz fontane. Deček je igral na ulici in je obstala. Poslušala je. Pesem jo je spomnila na babico.
Tekla je, tekla tako hitro, kot je znala samo ona. Škratek jo je vodil za roko.
Pritekla je k visoki hiši. Močno je pritiskala na domofon in babica je dejala:
»Hvala bogu! Tinka zvoni.«
Vsa zasopla je stala pred vrati. Babica jo je objela. Takrat je obema odleglo. Obe sta bili srečni.
Radovedna Tinka se ni več sama potepala po mestu.
Radovedna Tinka je živela v majhni hišici. Stokrat je v njej že prevrnila vse lončke, prebrskala vse predale, preštela vse gumbe.
Rada je tekala po travnikih, globačah, pretekla je vse bližnje in daljne stezice. Plezala je brezah, se ujčkala. Poznala je vsako drevo, vsak grm, kamenček, jame. Bezala je v luknjice na trati, kjer je pel čriček, in ga je s slamico vabila na svetlo. Vedno se je sama potepala naokrog in so jo klicali Radovedna Tinka.
Spomnila se je, da živi tam daleč nekje njena babica. Ni vedela, da je to njena prababica. Poklicala jo je.
»Babica, dolgčas mi je, lahko pridem na počitnice?«.
»Kaj? Ali dobro slišim? K meni bi rada na počitnice? Tinka, pridi! Dolgo te že nisem videla.«
»Deklica bo pri meni,« je razmišljala starka. »Nihče me ne pokliče, nihče ne potrebuje. Bo hotela z mano jesti? Bo želela, da se sprehajava? Gotovo je zrasla? Morda je že visoka kot moja breza na vrtu? Ali pa kot jablana.«
Skoraj je ni prepoznala, ko jo je zagledala. Ni bila več deklica, prava gospodična se ji je zdela z velikimi modrimi uhani, z modro torbico in z modrimi čevlji in z modro ogrlico. Le lička so ji bila še otroška in svetle radovedne oči, ki so videle daljave, da se ji prababica ni mogla načuditi.
Tinka je odprla potovalno torbo. V njej je bil majhen rožnat kovček. Babica takšnega kovčka še nikoli ni videla. Kar zableščalo se ji je pred očmi, ko ga je odprla. Ogledalca, dišeči razpršilci, kreme, laki, šminke, ogrlice vseh barv, uhani.
»Ja, Tinka, ali vse to prodajaš, kam boš to odnesla?« jo je vprašala.
Tinka pa se je smehljala: »Lepa hočem biti, babica!«
In že se je lepotičila. Vtaknila je svoj prstek in nosek: v kreme, dišeče pudre, vodice in se mazala, ogledovala v zrcalu.
Babica je odkimavala z glavo: »Kaj takega!«
Potem je kot miška tekala iz sobe v sobo, gledala skozi okna, se čudila višini, stolpnicam. Babica pa za njo, ker se je bala, da ne bi padla skozi okno.
V vsak predal je pokukala in prosila babico, da ji odklene shrambo, odpre hladilnik. Bila je lačna, žejna. Babica je ni mogla nasititi.
»Še eno klobaso, velik kos sira, še en sok, žemljico!«
Ko se je nasitila, je rekla:
»Rada bi šla na sprehod!«
Uredila se je kot prava dama, se nadišavila, si spela dolge lase s sponkami in želela biti opažena.
Hodili sta po ulicah.
»Čigava pa je ta lepa punčka?« jo je vprašala soseda.
Babica jo je vodila za roko, se smehljala in dejala:
»Moja je, moja!« Bila je ponosna na svojo pravnukinjo.
V parku sta se ustavili na igrišču. Začudena se je pognala na gugalnico, jezdila konjička, se spuščala po toboganu in vriskala.
»Babica, poglej, poglej me!« Babica se je ni mogla nagledati.
Kako spretna je, hitra, najhitrejša od vseh.
In že se je povzpela na vrh vrtiljaka, plezala po vseh lestvah kot veverička.
»Ja, saj je še otroček,« se je razveselila babica. Potem pa se je nenadoma ustrašila. Deklica je obvisela na vrhu, bingljala.
»Na pomoč, na pomoč!« je zavpila vsa zadihana.
»Tinka, dol, dol, padla boš!« Tinka pa se je igrala in z lahkoto spustila na tla.
Babica ni vedela, da je doma preplezala že vsa drevesa, preskočila vse potoke, visoke plotove, se kotalila po bregovih.
Potem sta se sprehajali po drevoredu. Pa se je zgodilo, česar se je babica bala. Tinka ji je ušla. Babica je hodila počasi, čisto počasi. Tinke pa nenadoma nikjer.
»Kje je Tinka, moja Tinka? Tinka…!« jo kliče. Sprašuje mimoidoče, če so jo videli.
»Ah, izgubila se bo« je žalostna. Tarna, joče.
Deklica se ji je izmuznila. Preveč je bila radovedna: Kaj je v levo, v desno, naprej, nazaj. Slišala je, kar babica ni slišala, videla je, kar babica ni več videla, škratek jo je vodil za roko in se ni bala. Samo gledala je z velikimi očmi, kot bi sanjala.
Na tisoče visokih hiš, avtomobili, ki jih še ni videla, izložbe so vabile, sladoled, tortice, čokolade, voda je brizgala iz fontane. Deček je igral na ulici in je obstala. Poslušala je. Pesem jo je spomnila na babico.
Tekla je, tekla tako hitro, kot je znala samo ona. Škratek jo je vodil za roko.
Pritekla je k visoki hiši. Močno je pritiskala na domofon in babica je dejala:
»Hvala bogu! Tinka zvoni.«
Vsa zasopla je stala pred vrati. Babica jo je objela. Takrat je obema odleglo. Obe sta bili srečni.
